Tri porabske zvezdice v Fiesi

Vedela sem, da bo moj zapis o jezikovnih počitnicah porabskih učencev v Fiesi naletel na ogromen odziv. Takšen in drugačen... To je bil tudi moj namen - da razmišljamo skupaj, kaj bi bilo potrebno storiti, da trend ugašanja manjšinske materinščine zaobrnemo v nasprotno smer. Ali z vsem preprosto nehamo. Čemu prizadevanja številnih ljudi od Ljubljane do Budimpešte, čemu vse parade in politične maškarade, če bo na koncu le velik nič??? Čemu dvojezične šole, če jih učenci po osmih letih zapuščajo brez znanja slovenščine??? No, ta problem ni od včeraj, samo danes je tako ogromen, da ga ne boste mogli več tlačiti pod preproge. V šolah ni niti enega učenca (razen mojega sina), ki bi bil zmožen tekoče osnovne slovenske komunikacije! Ali pač? Ja, toda s pridržki... Žal mi je dveh krasnih seniških fantov na srednji šoli, ki sta pred letom dni vedela mnogo več kot letos... Žal mi je dijakinj monoštrske gimnazije, ki kljub vsemu že leta vztrajajo pri slovenščini, a njihov napredek je enak ničli... In žal mi je seniških šesto- in sedmošolcev, ki so pred leti vedeli mnogo več, kot vedo danes... V Fiesi pa so bili trije učenci, o katerih bom tokrat pisala. Z njimi se nekaj malega da skomunicirati slovensko; vsaj dva sta na šolah čisto povprečna ali še manj, ker se - posebej z deklico - nihče pretirano ne ukvarja. Ne doma, ne v šoli. A v Fiesi je bilo drugače...

Zalan je monoštrski šestošolec, priden in brihten fant, odličnjak, vsestranski športnik in še kaj. Hodi k pouku slovenskega jezika od prvega razreda OŠ. Ima slovenske korenine po babici, mamini materi. Žal je eden tistih nesrečnikov (kot moj sin), ki mu je bilo ukradenih stotine ur slovenščine prva štiri leta. V petem razredu ga je začela poučevati učiteljica iz Slovenije. Iz ničle. In v dveh letih je toliko napredoval, da zdaj skoraj vse razume in veliko tudi pove. Vpraša, odgovarja slovensko, rad se uči in tudi v Fiesi mu je šlo vsak dan bolje. Če bo tako nadaljeval, se ni bati zanj - želi študirati v Sloveniji. Vedno je poskusil povedati po slovensko in v njegovem primeru lahko vidimo, kako se da jezikovno napredovati, če je učitelj dosleden in zahteven.

Balint (najmanjši na fotografiji) je končal šesti razred števanovske dvojezične osnovne šole. Tudi njega poučuje slovenščino učiteljica iz Slovenije. Pred dvema letoma, ko je začela, so bile velike težave, kajti učenci so kazali odpor, celo sovraštvo do predmeta. Toda po trdem delu in vztrajanju ter lastnem pozitivnem odnosu do jezika je dosegla, da so učenci predmet vzljubili. Balint je ob prihodu v Fieso bil rahlo zmeden in se je izogibal situaciji, da bi ga kdo kaj vprašal po slovensko. No, čez dva ali tri dni je sam začel iskati stik - po slovensko seveda. Beseda ali dve, kakšen odgovor ali samo prava reakcija in že se je videlo, da bistvo razume. Ko smo se poslavljali, je bil celo že zgovoren in je zatrdil, da spet pride, ker je bilo super! Pa - fino se je učiti slovenščino...

Karolino (prva z desne) poznam že od vrtca, ki ga je obiskovala v Monoštru. Živi v Slovenski vesi, v skromni in številni slovenski družini, kjer se še sliši slovenska beseda. Deklica je edina med vrstniki - sicer bolj tiha in zadržana - ki še govori porabsko narečje. Ker je bila z nami prvič, je nekaj dni kar molčala. Potem sem jo nekaj vprašala in je v lepi porabščini odgovorila, da knjižno ne razume, zna pa "po domanje"... Sedem let se uči v šoli slovenščino... Vsak dan je prišla do mene, mi razlagala o družini in o marsičem zanimivem. Po domanje... Tudi jaz sem ji poskušala odgovarjati kar v narečju in zelo se je čudila, kako da znam tudi tako... "Veš, vse se lahko naučiš, če imaš voljo, če te nekaj zanima," sem ji rekla. Po osnovni šoli želi iti v poklicno, in sicer za kuharico. "Pa slovenščino se bom učila tudi tam," mi je z nasmehom povedala... Ja, Karolina ima glede domačega jezika srečo... Prinesla ga je iz družine, škoda, da ga ne more nadgraditi v šoli...

Ko smo se poslavljali in si obljubili, da se čez leto dni spet srečamo, se mi je kot ničkolikokrat doslej obudila misel: Jezikovne počitnice so nam dale nekaj lepih dni sonca, morja in slovenske govorice. Porabski učenci se bodo vrnili v svoja čista popolnoma pomadžarjena okolja, mesec in pol ne bo o slovenščini ne duha, ne sluha... In prvega septembra se bo začelo vse znova. Tako, kot doslej... ali bomo malo pomislili, da smo učitelji na šolah zato, da učence kaj NAUČIMO??? In da seniška in števanovska šola obstajata zaradi slovenske manjšine in pouka za ohranjanje manjšinske materinščine... Enkrat bo potrebno prenehati s staro madžarsko tradicijo 19. in 20. stoletja, ko so manjšinske šole bile namenjene učenju - madžarščine! (Manjšinci je ob vstopu v šolo namreč niso obvladali.) Zdaj, dragi moji, je obratno...

Porabsko šolsko poletje z jezikovnimi počitnicami v Fiesi...

Ta zapis bo pa res malo drugačen... Odločila sem se za nizanje zanimivih okruškov tedna, ki sem ga skupaj s porabskimi učenci preživljala na slovenskem morju - v Fiesi... Z nami sta bila učitelja iz Porabja Zoli in Szilvia, pa učiteljice Petra in Suzana s šestimi učenci s prekmurske prijateljske OŠ Kuzma in naša "porabska" učiteljica Metka... In letos samo 20 porabskih učencev in dijakov... Samo 20, sem zapisala... A jih nimamo več? A skoraj nikogar ne zanimajo 8-dnevne brezplačne počitnice na slovenskem morju? So porabski starši tako bogati, da svojim otrokom lahko v dolgih poletnih počitnicah privoščijo kaj boljšega??? Nič izmed naštetega...

V Porabju so korenine problemov v odnosu večine učiteljev in drugih odgovornih do učenja jezika... Ko smo se začeli pogovarjati o učiteljih spremljevalcih otrok v Fieso, smo naleteli na težave. Učenci bi šli, a pravilo je tako, da jih mora spremljati učitelj iz njihove šole. Kdo bo spremljevalec??? Na seniški šoli so že lani imeli probleme s tem, letos še večje. "Povejte staršem, da otroci ne morejo na jezikovne počitnice, ker se nobenemu učitelju ne da iti z njimi," sem malo cinično rekla ravnateljici. Tudi na drugih šolah je bilo podobno... Učiteljev take stvari pač ne zanimajo... Minevali so dnevi in moje čakanje je postajalo nestrpno... Prijazna domača učiteljica z gimnazije tudi ne bi šla, ker je "stara in to ni več zanjo" - je rekla. Med drugim - le nekaj mesecev prej se je rodila kot jaz...

Za spremljevalca monoštrskih in števanovskih učencev sem prosila kolega z gimnazije, sicer profesorja nemščine, slovenskih korenin, z odličnim znanjem slovenščine. S seniške šole so mi dali učiteljico, pri njih zaposleno nekaj mesecev, ki je končala študij slovenščine... Pa še učiteljici s partnerske slovenske šole sta prišli in naša učiteljica asistentka... Zanimiva ekipa, o kateri pred tednom dni nisem imela nobenega mnenja, le malo skepse...

 



Z mešanimi občutki sem šla, celo o odpovedi vsega sem razmišljala... Moja zahteva ob takih dejavnostih je, da učitelji komunicirajo z učenci slovensko. Pretekla leta se je to uresničevalo več ali manj le v moji prisotnosti... Že ob prihodu smo se temeljito pogovorili o vsem. Vedela sem, da je učitelj Zoli dosleden in resen kolega, moje največje pozitivno presenečenje pa je bila učiteljica Szilvia! Njena slovenščina je tekoča, dosledno jo uporablja in ni bilo nobenih problemov s pravili. Dopoldneve smo preživljali na plaži, popoldnevi pa so vedno namenjeni različnim delavnicam, predvsem jezikovnim...

"A se ti učenci skoraj vsi šele začenjajo učiti slovenščino?" me je po prvi jezikovni delavnici vprašala izvajalka... Vedela sem, da bo prišlo do takih vprašanj... Pretekla leta je eden od spremljevalcev vedno znova razlagal izvajalcem delavnic, da so ti otroci začetniki pri jezikovnem pouku... Ja, v prvem razredu so res, v osmem pa verjetno ne... In smo spet pri nikoli končani zgodbi: Kaj počnejo porabski učitelji 8 let krat pet ur tedensko v razredih??? Vem: prva tri ali štiri leta pri dveh učiteljicah v seniški šoli še gre. Sta zahtevni, otroci se morajo kaj naučiti... Potem je zgodbe konec in do osmega razreda - seveda že prej - pozabijo čisto vse! V takih primerih me je res pošteno sram, saj sem prepričana, da se kaj podobnega ne dogaja nikjer drugje kot v porabskih šolah... In se učitelji čudite, zakaj starši hočejo, da gredo otroci k nemščini; kristalno jasno je, da se tiste nekaj malega naučijo, slovenščine pa, žal, nič... Vsako leto je huje... Ves teden sem poskušala prav s seniškimi učenci, tistimi, za katere vem, da imajo slovenske korenine in stare starše ali starše, ki govorijo slovensko, komunicirati vsaj o povsem elementarnih stvareh... Kako se počutiš? Kaj ti je bilo danes najbolj všeč? Kaj boš delal doma? Kaj ti je všeč v Piranu? Kaj si si zapomnil v akvariju? O čem ste govorili pri slovenščini? ... Odgovori na vsa ta vprašanja so bili: DOBRO... Za zjokati se... Enaka žalost in bes me prevzameta ob misli na vse zgubljene ure slovenščine na gimnaziji...

"Moj bog, ti učenci ne vedo čisto nič! Tako se je gospa z njimi trudila, a oni ne obvladajo niti osnovnih slovenskih poimenovanj za, recimo, predmete v prostoru... To je snov prvega razreda... Čisto v šoku sem... Zdaj razumem, zakaj starši vedno bolj želijo tudi na gimnaziji, da se otroci učijo druge jezike, ne slovenščino..." To je bilo naslednje mnenje popolnoma nevtralnega opazovalca... In še eno: "Veste, prav čudno se počutim; dve uri govoriš, izbiraš osnovne besede, kaj vprašaš in ugotoviš, da nimajo pojma, o čem si govoril... Žalostno, res... Prav zanima me, kakšen je ta vaš pouk tam v Porabju, da se učenci nič ne naučijo..." Še nekaj takih mnenj sem slišala v tem tednu, še nekajkrat sem zardevala in ostala brez besed...

Na začetku tedna smo torej imeli slovenski komunikacijski mrk... A ob koncu - ob vztrajanju učiteljev spremljevalcev pri slovenščini - je bilo že malo drugače; nekateri so že kaj slovensko vprašali, tudi razumeti so se trudili... PO SAMO ENEM TEDNU!!! Kaj bi vas stalo, dragi učitelji, če bi počeli vsi vi enako vsak dan, skozi vse šolsko leto??? Kako se počutite, ko ob koncu šolanja - po 1580 urah slovenščine - učenci ne razumejo niti osnovnih slovenskih fraz??? Pred kratkim mi je nekdo omenil, da je neka porabska družina, katere otroci se leta in leta učijo slovensko, šla na izlet po Sloveniji. Mama teh otrok, sicer Madžarka, je šele takrat ugotovila, koliko šolskih ur je šlo v prazno... "Hčerka hodi že šesto leto k slovenščini; bila sem prepričana, da obvlada vsaj osnovno slovensko komunikacijo - v trgovini, restavraciji, v hotelu... Nič se ni znala pogovoriti, zato smo morali komunicirati nemško... Kakšen je ta pouk? Kaj počnejo učitelji v razredih? Čemu je treba zapravljati ure, če učenci ob koncu šolanja ne vedo prav nič???" Tudi jaz se sprašujem enako... Po vseh teh letih res ne morem razumeti vaše vseenosti...

Ker so počitnice, si morda, dragi učitelji, lahko vzamete čas in premislite, če ima takšen pouk smisel... No, za vas ga ima, saj imate službe... Toda - vi ste v službi učencev, ki jih MORATE kaj tudi NAUČITI!

P.s.: Jezikovne počitnice v Fiesi so kot celota bile čudovite! Ogromno vsega lepega, nova poznanstva, druženje s starimi in novimi prijatelji... Krasen tim spremljevalcev in gostiteljev... Da je Zoli izjemno dober pedagog, sem že vedela, Szilvia pa je res pravo odkritje! Upam, da bodo na seniški šoli, kjer je zaposlena, to priznali... Z učenci se da lepo delati, če ima učitelj pravi odnos do tega, kar dela... Če je tako, so tudi rezultati - in to sem vam želela povedati!

Ko starši želimo od učiteljev kaj boljšega za svoje otroke...

Res je! Starši želimo za svoje otroke najboljše! A tu niti slučajno ne mislim, da bi se neupravičeno prepirali z učitelji za boljše ocene, da bi ščitili otroke pred nasiljem šolskih obveznosti ali da bi otrokom dajali potuho. Nikoli! Sem hudo starokopitna mama, ki do konca brani delavnost, vztrajnost, poštenost, pridobivanje otrokovih delovnih navad in samostojnosti ter odgovornosti, predvsem pa zahteva, da so učitelji strokovno kompetentni, dosledni in pravični. Je to sploh možno??? Je moj svet malo - čuden ali čudaški???

Moj tokratni zapis je razmišljanje mame... Mame 12-letnega malega gimnazijca, ki je pravkar z odličnim uspehom končal 6. razred, oziroma 2. razred 8-letne monoštrske gimnazije... Ja, z odličnim uspehom in grenkim priokusom, da je on ob maminih in očetovih naukih, strogosti in doslednosti dobil pravzaprav enake petice kot tisti, ki so jih izsilili tako in drugače... Veliko stvari v sinovi šoli mi ni všeč oziroma sem zgrožena nad njimi; že od lani se ubadamo z menjavanjem učiteljic za matematiko... Stalna gre, poučuje začasna, pride tretja, ki ni prijazna in domača (stalen sindrom vodstva monoštrske gimnazije!!), je stroga, daje veliko nalog; jamrajo učenci, se vmešajo trapasti starši in ravnateljica popusti... Nesrečnica mora oditi! Nekateri besnimo, a nič ne pomaga... Moj sin je pri njej vse razumel in krasno napredoval v znanju... Ampak to nikogar ne zanima... Pride četrta sveža učiteljica z diplomo, staro nekaj dni. Takoj smo vedeli, da bo to polom. Nihče nič ne razume, kaos v razredu, kazenske kontrolke, ki jih potem niti ne popravi, neresnost do skrajnosti! Ravnateljice in dušebrižniških staršev pa nikjer... Zaključijo se petice, kljub temu da niso zaslužene, vsaj pri večini niso... Ja, res sva s sinom bila razočarana... Pa ne le midva; iz razgovorov s sinovimi vrstniki sem ugotavljala enako...

Glavnina mojih skrbi v zvezi s sinovo šolo pa je že nekaj let namenjena jezikovnemu pouku - tako pouku angleščine kot pouku slovenščine... Na Madžarskem se še vedno ubadajo z bolj ali manj slabim poučevanjem tujih jezikov - vsaj v perifernih šolah - in s stereotipi, kako se le-teh ni mogoče naučiti. O tem, da se na monoštrski gimnaziji diskriminira učence, ki obiskujejo pouk slovenščine, pa sem že pisala. Le-ta je namreč po tihem, zahrbtno in gotovo s soglasjem Prijazne Domače učiteljice dobil status samo 2. tujega jezika! Učenci, ki so pri slovenščini, se torej redno prva 4 leta 8-letne gimnazije ne morejo učiti tujega jezika. Zato se starši odločamo za privatne ure in izpite v šoli. In nekako gre... Boj za jezikovni prestiž je neusmiljen in učitelji slovenščine v Porabju se pravzaprav ne zavedajo, da če bo pouk slab, bodo učenci šli drugam. In se že dogaja. Na gimnaziji je slovenščina na dnu! Od časa, ko jo je poučevala odlična učiteljica - za njen odhod je poskrbel nekdo iz slovenskih vrst, ki ni prenesel, da ima njegova hčerka oceno, ki si jo zasluži - je minilo 7 let... Potem so se dijaki kar vpisovali, nihče ni razmišljal o znanju, temveč o dobri oceni brez truda. Ampak je že drugače. V tekočem šolskem letu sta se vsaj dve učenki prepisali na nemščino... Tudi moj sin ne bi bil del slovenske skupine, če bi ga učila Prijazna Domača. Na srečo jih poučuje učiteljica iz Slovenije in upam, da bo še dalje tako... Kajti moj sin je zaradi mamine slovensko-fanatične zgodbe že ves čas žrtev...

Če sem v predhodnem zapisu omenjala 1580 šolskih ur, ki jih učitelji v osnovni šoli ukradejo učencem s slabim in neučinkovitim poučevanjem slovenščine, je od 1. do 4. razreda mojemu sinu bilo ukradenih 790 ur!!! Če se ne bi z njim sama jezikovno ukvarjala, če ne bi bil - po zaslugi družine - uravnoteženo dvojezičen, bi ostal na nivoju dober dan, na svidenje, dobro - kot njegovi sošolci po 790. urah!!! In za izjemne dosežke v poklicni karieri so gospo še nagradili!! Res izjemen dosežek, da v 790 urah učence naučiš 5 - bodimo prizanesljivi in recimo 15 - slovenskih besed!!! To seveda ni samo monoštrska specialiteta, tudi iz drugih šol poznam te izjemne dosežke! In ko se pogovarjamo, kaj storiti, kako izboljšati učinkovitost pouka, mene kot mame ne zanima v podrobnosti pot, ampak cilj! Znanje! Pozitiven odnos, zavzetost, strokovnost in lojalnost učitelja do tega, kar dela. Njegov trud, da nauči, ne le predeluje snov, dobiva plačo in hrepeni po penziji...

Dragi porabski slovenski učitelji! Kot mama sem globoko zaskrbljena nad usodo slovenskega jezika pri šolarjih, sinovih vrstnikih, mlajših, najmlajših in starejših učencih. Učiteljevanje v narodnostnem okolju ne sme biti le služba, ampak v prvi vrsti poslanstvo... Le-to pa lahko širite in utrjujete, če ga dosledno živite tudi sami... Samospraševanje o tem, zakaj kot narodnostni učitelj ne naučiš materinščine lastnih otrok, bi bil prvi korak... In potem - pot k spremembi, namreč vaša trdna odločitev, da bom poskušal še bolj paziti in biti dosleden pri otrocih, ki so mi jih starši zaupali, da jih naučim slovenščino. Naučim, ne le učim in ubijam čas... Učenje in poučevanje pa nista le šolska snov, največ šteje odnos do tega, kar delate. Če otroci zunaj učilnic ne slišijo, da bi se učitelji med seboj ali z njimi pogovarjali slovensko, je to zanje še en nebodigatreba predmet na urniku. To je temeljni problem. In prav pomanjkanje slovenščine v neuradnih govornih položajih je tisto, zaradi česar se noben porabski učenec ne identificira z njo... Se kateri izmed učiteljev identificira s slovenščino in jo je pripravljen braniti in dosledno prenašati na učence???

Odločitev je v vaših rokah, časa pa zmanjkuje...

Ko pri učiteljih zataji odnos do jezika...

Konec šolskega leta se nezadržno bliža, obiskujem šole, odvijajo se različne dejavnosti... Tu so tekmovanja, izleti, tabori... Letos ni razlogov za veselje... Vsaj kar se rabe slovenščine tiče... "Ko dva dneva preživiš z učenci in učitelji ene izmed porabskih šol - in ne slišiš niti ene slovenske besede, ne od učiteljev, ne od učencev - si šokiran, žalosten, jezen... Ja, kako bi učenci imeli kakšen odnos do slovenskega jezika, ko ga pa učitelji nimajo?!?" - mi je omenil nekdo, ki je vse to doživel pred kratkim... Jaz take scene doživljam vsak dan... (Na drugi dvodnevni ekskurziji je bilo drugače... Ko je zraven gostujoča slovenska učiteljica, se pač ne govori madžarsko...)

Že nekaj časa govorimo o hudi kadrovski podhranjenosti porabskih šol; vedno manj učiteljev je Slovencev (ja, tudi veliko slovenskih učiteljev je to, na žalost, le zaradi službe), na šolah se zaposlujejo madžarski učitelji, ki naj bi v dveh letih opravili izpit iz slovenskega jezika in s tem dosegli pogoj za stalno zaposlitev. Toda - bo tak učitelj kdaj lahko uporabljal slovenščino kot součni jezik v razredu? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj imel kakšen pozitiven odnos do slovenščine? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj učencem lahko posredoval pozitiven odnos do dvojezičnosti? Nikoli!! ... Ker je zanj to dodatna obremenitev in muka, ker je celo za vodstva šol to dodatna obremenitev in muka, ker ti učitelji nimajo niti najmanjšega namena sprejemati dvojezičnosti kot načina delovanja narodnostnih šol in ker vedno večja prisotnost učiteljev brez znanja slovenščine uvaja v šolske zbornice madžarščino kot edini jezik komunikacije. Dvojezičnost na papirju postaja tihi kompromis... In kako to sprejemajo učitelji Slovenci? Stoično. V kakšnem kotu se še dve pogovarjata med seboj slovensko, večina pa se tiho pomadžarja na vseh nivojih. Vodstva šol pa glave v pesek...

In rezultat te brezupne situacije je prekleto viden pri učencih! Še enkrat bom ponovila: 1580 ur slovenskega jezika od 1. do 8. razreda, stotine ur različnih slovenskih dejavnosti in ob koncu šolanja niti eden učenec ni zmožen povedati nekaj stavkov v slovenščini!!! Ima še vse skupaj kakšen smisel??? A kateri izmed učiteljev kdaj pomisli na to, da je učencem med njihovim šolanjem ukradel 1580 ur, ki bi jih lahko porabili koristneje??? Zakaj se to dogaja??? Gotovo ne zato, ker učitelji, ki poučujejo slovenščino, tako hudo ne obvladajo stroke... Ni problem v tem, temveč pri veliki večini v njihovem lastnem odnosu do tega, kar delajo. Že leta poslušam mantre, ki o njihovem delu povedo prav vse: Veste, težko je... Slovenščina je tako težka... Starši učencem ne znajo pomagati... Saj tega ne bodo nikjer rabili... Oh, tudi meni je težko... Kako sem utrujena od vsega... To je brez pomena...
In še bi lahko naštevala. Kako naj ob takem odnosu učiteljev do poučevanja narodnostne materinščine pridobijo pozitiven odnos do jezika učenci???

Študij slovenščine v Sombotelu končuje vsako leto tudi nekaj Madžarov; o njihovih slovenskih kompetencah tokrat ne bi... Ampak nekomu v porabskih logih se je zdelo fino, da razmišlja o zaposlovanju teh kadrov v porabskih dvojezičnih šolah... Na videz vse lepo in prav, formalno-pravni pogoji so izpolnjeni. Ampak - učiteljica slovenščine po narodnosti Madžarka ne bo nikoli imela odnosa do tega, kar je cilj in poslanstvo narodnostne šole, kar je popolnoma logično. Lahko bo slabša ali boljša obrtnica, a še vedno - Madžarka! Na to niste pomislili ali vam je vseeno???

 Pred nekaj dnevi sem srečala učenca, nekoč zelo problematičnega sinovega sošolca, ki se je prepisal na drugo šolo; zdaj so v razredu samo trije učenci in fant nekako funkcionira. Seveda se na tej šoli - kot vsi - mora učiti slovenščino. Še pred dvema letoma mi je zatrjeval in skoraj jezno razlagal, seveda po madžarsko, da je slovenščina fuj... Tokrat pa me je zelo prijetno presenetil! Nekaj stavkov sva izmenjala v slovenščini, povedal je, da ima slovenski jezik rad, ker je učiteljica Metka (naša gostujoča učiteljica iz Slovenije) zelo prijazna in dobra. In veselil se je izleta v Slovenijo. Tudi Metka gre - se je nasmehnil... To je to, kar sem želela povedati; odnos učitelja do jezika, narodnostne materinščine, ki jo poučuje, ne obrtniško znanje... Seveda, tudi to mora biti, a v narodnostnih šolah je primaren odnos! Učenci jasno da čutijo, če učitelj ne mara tega, kar dela, in rezultat je takšen, kot sem ga opisala: 1580 ur gre v nič!!!

In to je največji porabski šolski problem... Generacije mladih, ki zapuščajo narodnostno šolo brez znanja slovenščine in odnosa do le-te... Mladi, o katerih pravimo, da so narodova prihodnost, so jezikovno in narodnostno izgubljeni - in šola, ki naj bi skrbela za učenje jezika ter utrjevanje zavesti, le asistira na poti v izgubljenost za skupnost. V tem kontekstu Porabski Slovenci nimajo prihodnosti...

Se bo kdo v matični Sloveniji tega začel resno zavedati? Bo komu kdaj kliknilo, da bi namesto podpiranja poklicnega slovenstva Porabje in ohranjanje narodnosti podprli s kakšnimi tremi dobrimi učitelji iz Slovenije? Koliko let že pišem o tem??? Že davno sem dokazala, da je bistvo učenja in privzgajanja pozitivnega odnosa do jezika v šoli v odnosu učitelja do tega, kar dela, in ne v obrtniškem znanju. Bo kdo priznal, da so rešitve, če jih hočemo videti???

Pismo ministrici

Leto dni pozneje; ministrice na MIZŠ se menjavajo kot po tekočem traku... ena preveč plačana, druga z lažno magistrsko diplomo, tretja... ? Ja, imamo tretjo ministrico, svežo, s priporočili od vsepovsod in še od kod, o njej vemo vse in nič, prava oseba za aktualno slovensko vlado! Dame se torej menjavajo, kaj pa bo s politiko do zamejskega šolstva??? Največkrat poslušamo odgovor - ni denarja... S to lažjo nas odpravijo vsakič, ko jim predočimo problematiko kadrovske podhranjenosti narodnostnih šol... Že ves čas pa vemo, da denar je, le nepravilno je razporejen. Daje se ga za podpiranje poklicnega slovenstva, slovenskemu jeziku v šolah pa bijejo zadnje ure...

Ne bi ponavljala žalostno-grozljivih zgodb o katastrofalnih učiteljskih obrtnikih, ki rušijo, namesto da bi gradili, ki jim desetletja ni mogoče dopovedati, da neumorno prevajanje slovenskih besedil - le-tega seveda ne počnejo učenci, ampak oni - pri pouku ni učenje jezika, in ki desetletja z neznosno lahkostjo le zamahnejo z roko, ko jim poveš, da bi učenci po 1580!!! urah slovenščine že morali znati več kot dober dan in nasvidenje... Ja, slovenščina v porabskih šolah, posebej še v srednjih, ki predstavljajo za ta pouk nek zaključen ciklus, je v zadnjih zdihljajih. In to hočem dopovedati raznim ministrom, sekretarjem, poslancem, diplomatom in vsem, ki so jih v času njihovih mandatov polna usta pomoči pri ohranjanju jezika pri zamejskih skupnostih... Razgovori pred kratkim ob neki priložnosti so mi vlili malo upanja, da bo nekdo nekje začel kaj razumeti. Vsaj to...

Z udejanjanjem glagola NAUČITI je hudo povsod, najbolj pa na monoštrski gimnaziji in srednji strokovni šoli. O gimnazijskih zgodbah bom v kratkem še kakšno rekla, če bo še sploh na gimnaziji ostalo kaj od slovenščine. Še razred, v katerega smo verjeli, začenja razpadati; polovica učencev se uči in dosega lepe rezultate, druga polovica ima obljubljene vsaj pozitivne ocene, in ne dela nič. Za zjokati se... V prvo polovico spada moj sin... "Mami, a veš, da učiteljica (t. i. Prijazna Domača) temu in temu šepeta odgovore, ko pišemo kontrolko? A veš, da se je ta in ta hvalil, da mu nihče nič ne more, da slovenščine letos niti pogledal ni, a mora imeti dvojko?? Mami, zakaj se to dogaja???" Ja, res, zakaj se to dogaja? Zato, da bo slovenščine na monoštrski gimnaziji čim prej konec???

Na srednji strokovni šoli v Monoštru je problem malo drugačen; imajo zelo ambiciozno ravnateljico, ki bi želela - s tem se je intenzivno ukvarjal že bivši ravnatelj - uvesti dvojezični pouk na gostinsko-turistični smeri. V slovenskem jeziku vidi dodano vrednost programu, številne možnosti na stičišču treh dežel, z navdušenjem razlaga o krasnih projektih, ki jih je šola izvajala skupaj s slovenskimi partnerji. Pouk slovenščine se na šoli sicer izvaja za nekaj prijavljenih dijakov, a po odhodu dolgoletne učiteljice so zdaj težave, z obstoječimi kadrovskimi danostmi pa zamisli o dvojezičnem programu ne bo mogoče uresničiti. In rešitev bi bila - učitelj slovenskega jezika in še kakšen za strokovno-teoretične predmete - iz Slovenije! Pred nekaj dnevi je prošnja iz monoštrske strokovne šole bila poslana najnovejši slovenski šolski ministrici...

Spoštovana gospa ministrica! Vem, da je Porabje za vas nekaj abstraktnega in oddaljenega, vem, da se komaj spoznavate s perečo problematiko slovenske šolske stvarnosti; ampak v Porabju gre dobesedno za preživetje jezika v skupnosti, jezik pa se ohrani, če imajo šole ustrezne učitelje... V Porabju jih je vedno manj, tako kot živega jezika... In slovenska stran edina lahko pomaga vsaj upočasniti, če ne zaobrniti trend usihanja jezika, s tem pa manjšine... Resolucije in meddržavni sporazumi so brez uresničevanja mrtve črke na papirju... Vsaj poskusiti je potrebno...

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru (drugič)?

Sedele smo ob kavici in klepetale; sestanek je organizirala Katalin, predsednica Slovenske samouprave Monošter - Slovenska ves. Najina sogovornica je bila ravnateljica srednje strokovne šole v Monoštru, odločna in delavna gospa, sicer Madžarka, ki je trdno prepričana, da je prava dodana vrednost njene šole pouk slovenščine, v prihodnosti pa dvojezični program gostinskega tehnika (le ti pridobijo veščine kuharja, natakarja, receptorja - vse v gostinstvu v eni osebi)... "V različnih programih imamo okrog 20 učencev v treh skupinah, ki se učijo slovenščino; seveda bi želela, da bi bila ta slovenščina na nivoju, za to pa bi potrebovali celega gostujočega učitelja iz Slovenije. Prav tako želimo dvojezični gostinski program, za to pa bi potrebovali pomoč učiteljev stroke s katere od bližnjih slovenskih gostinskih šol... Za začetek bi zadostovalo 4 ure tedensko... Prosila sem že nekaj ljudi za pomoč, tudi pri slovenskem konzulu sem bila, a vse je ostalo pri obljubah... Prosim, pomagajte mi..."

Pred časom sem doživela nekaj podobnega na monoštrski gimnaziji: "Veste," je rekla ravnateljica, "saj razumem, da si naši dijaki zaslužijo boljši pouk, tudi sama to zelo podpiram, a od kod naj vzamem učitelja? Bo Slovenija poskrbela zanj?? So kakšne možnosti? V pismu, ki sem ga poslala vašemu ministru za šolstvo lani, sem prosila Slovenijo za pomoč, a odgovor ni bil pozitiven. A v Sloveniji res ne razumejo, v kako težkem položaju smo??"

Vpisi v 1. razred osnovne šole se odvijajo v aprilu. Pred tem so informativni dnevi, sestanki v vrtcih in nekoč sem bila celo vabljena na take sestanke... Letos je vse potekalo tako, kot da nikomur ni v interesu, da se na monoštrski osnovni šoli še kdaj zgodi kakšna slovenščina... Kljub t. i. slovenski skupini v vrtcu in slovenskim vzgojiteljicam... Spet ne bo prvošolcev, ki bi se učili slovenščino - še slovenskega krožka ni več, ker se je učiteljica upokojila, druge pa ni! In je ne bo, ker učiteljev slovenščine iz leta v leto bolj primanjkuje, tudi v bodoče jih ne bo... Trenuten položaj pouka slovenščine v Monoštru je zelo zaskrbljujoč - še malo in ga ne bo več... Za vzorec otrok se jo uči na osnovni šoli in na gimnaziji v 5. in 6. razredu, na gimnaziji v višjih letnikih je prava zmeda, saj se vpisujejo, izpisujejo, skupaj so začetniki in nadaljevalci in še vedno je - razen v 5. in 6. razredu - tam učiteljica, ki jo dijaki obožujejo, ker imajo vsi petke, nič se ni treba učiti in ure odpadajo na njihovo željo...

Kaj bo torej z učenjem, predvsem pa poučevanjem slovenščine v Monoštru??? Zaskrbljene za prihodnost slovenščine smo: novoizvoljena predsednica slovenske samouprave Katalin, ki si vsakdanji kruh že nekaj let služi v bližnjem avstrijskem mestu, dve srednješolski ravnateljici Madžarki in jaz... Lepa druščina... Kje pa so vsi tisti, ki so jih polna usta ohranjanja slovenstva že desetletja? Kje so tisti, ki se borijo za narodnostne stolčke, denar in priznanja? Kje so še oni, ki ohranjajo slovensko kulturo in so zaslužni... Za kaj že?? Kje so diplomati, ki bi - če bi njihove obljube rasle kot koprive, prerasle že celo Madžarsko? Kje so vsi slovenski politiki, ki prihajajo v Porabje na ekskurzije in se tu imajo fino? Zakaj so vatli v Ljubljani tako različni, da imam vedno bolj občutek, da bo slovenska politika začela Porabje počasi odpisovati??? Blebetanje o vzhodni etnični in jezikovni meji, ki jo moramo braniti z vsemi sredstvi, je vedno bolj zgolj politični oksimoron... Ta vzhodna meja slovenstva se dan za dnem pomika proti jugu; nekje je že pomaknjena do znamenitega mejnega pasu, ki ga poznamo iz nekih drugih zgodb... Zadnjih 25 let se je pomaknila bolj kot predhodnih 250 let!!! In vsi, prej našteti, tiščite glave v pesek...

Veste, kako malo razumevanja (in finančnih sredstev) za prave probleme bi v Porabju potrebovali, da bi res lahko poskusili kaj premakniti, najprej na šolskem področju? Šola mora dajati temelje, ker jih pač družine ne dajejo več, za učenje jezika in graditev pozitivnega odnosa do narodnostnih vrednot. Šola, kjer bodo učenci in dijaki slišali slovenski jezik tudi zunaj učilnic... To je v Monoštru, žal, že tudi drugod, znanstvena fantastika... Slovenščina je po zaslugi državne madžarske, slovenske narodnostne in slovenske matične politike mrtev jezik... Ker se Porabci nikoli niso znali postaviti zase oziroma so to počeli zelo plaho in apatično, sta tako domicilna Madžarska kot matična Slovenija izkoristili njihovo nemoč; danes so v očeh slovenske državne politike Porabci le neka marginalna skupinica, ki ji včasih vržemo kakšen priboljšek - saj bodo zadovoljni in hvaležni - kaj več pa tako ali tako nikoli niso zahtevali... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kako zgrešena je bila in je še vedno njena politika do Porabja???

Pred več kot desetletjem smo začeli govoriti o tem, da bo v šolah zmanjkalo narodnostnih učiteljev; tistih dvojezičnih za različne predmete in tistih, ki poučujejo slovenščino. Na eni strani smo pripravljali odmevne promocije učenja slovenskega jezika in vabili starše - in bili uspešni - na drugi strani pa trepetali za usodo tega pouka, če Slovenija ne bi pokazala razumevanja za pomoč, v kadrih seveda... Zdaj smo tam... Pouk slovenščine bo najprej zamrl v Monoštru, kljub temu da je interes učencev zanj. A ni in v naslednjih letih še bolj ne bo tistih, ki bi ga poučevali... Vprašanje, kaj bo na dvojezičnih šolah, kjer alarmantno primanjkuje že ta hip dvojezičnih učiteljev... Ne vem, kaj bo, nihče ne ve... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kaj to pomeni? Bi ta zmedena država res bankrotirala, če bi porabskim šolam financirala 3 ali 4 učitelje, ki bi lahko rešili to agonijo umiranja slovenščine na obroke??? Imam nekaj konstruktivnih predlogov, ki jih bom prihranila za naslednji zapis...

Do takrat pa bomo še kakšno odmevno rekli kje drugje...

Vsezamejsko srečanje učiteljev

"Letos se bomo srečali šestič. Od prvih sramežljivih poznanstev v Piranu smo se preko Madžarske, Avstrije, Italije in Hrvaške dodobra spoznali in naše druženje prerašča v potrebo biti skupaj, izvedeti, povedati, doživeti. Ste gledali skoke na Planiški skakalnici, našem nacionalnem ponosu?  Ste videli lepote okolja ? Prav tja vas vabimo! V Planico, med hribe, k izviru reke Save, na vrh zaletišča skakalnice, med vrhunske slaviste, med osnovnošolske učitelje, na posebej za vas pripravljen kabaret in med vaške zabavljače. Gotovo si imamo veliko povedati in komaj čakam, da se ponovno srečamo. CŠOD bo vaš gostitelj, pripravili smo vam zanimiv program, v živo boste doživeli tudi naravoslovni dan."... Tako se je glasilo prijazno povabilo direktorice slovenskih CŠOD, naše dolgoletne znanke in prijateljice, Alenke Kovšce. Vabilu pa je bil priložen še skrbno pripravljen program naše Veronike, ki je od začetka do konca držala vse niti v rokah...

V Planici, zibelki (smučarskih) poletov, je torej od 16.-18. aprila letos potekalo že 6. Vsezamejsko srečanje učiteljev iz Avstrije, Italije, Hrvaške, Madžarske in matične Slovenije; tistih učiteljev, ki s srčnostjo in ljubeznijo do ohranjanja slovenščine v zamejskih skupnostih poučujejo na šolah, ki jih obiskuje najmlajši rod Slovencev v omenjenih državah, in tudi pripadniki večinskega naroda, ki se želijo naučiti jezik sosedov, znancev, prijateljev... Med udeleženci, žal, spet ni bilo niti enega porabskega učitelja... Aha, zakaj? Stroški srečanja ne morejo biti razlog, saj je financer tovrstnih dogodkov slovensko šolsko ministrstvo preko Zavoda RS za šolstvo; tudi pot do kraja dogajanja ni problem, saj sem zanjo (dostava vsakega od in do hišnega praga) vedno poskrbela jaz. Odgovor je torej na dlani...

Če so nas pričakale sive, zamegljene gore, je srečanje dragih znancev in prijateljev bilo toliko bolj prijetno. CŠOD Planica je izjemna lokacija!

Po prisrčnih spoznavanjih in obujanjih spominov prvi večer nas je čakal drugi, zelo pester strokovni dan. Najprej obisk na OŠ Josipa Vandota v Kranjski Gori, prisostvovanje pouku, razgovori; pozitivno vzdušje in radovednost... Taka, kot jo premorejo le pravi učitelji, posredno pa potem tudi njihovi učenci.

Popoldan je minil ob predstavitvah zamejskih utrinkov - drug drugemu smo predstavljali pozitivne novosti in dobre prakse svojih šolskih okolij. Začeli smo pri Slovencih v Italiji; kolegica Andreja je predstavila projekt, ki se izvaja na slovenski in italijanski strani, v slovenskih šolah v Italiji imajo dve učiteljici asistentki iz Slovenije. Nato so tri učiteljice iz Trsta, ki poučujejo slovenščino kot tuji jezik na italijanskih šolah, predstavile učbenike, ki so jih pripravile v ta namen; izjemno zanimivo in poučno... Najnovejšo šolsko zvezdico s Koroške je predstavila Marica: Kajpataj - jezikovni portfolio v slovenščini, nemščini in italijanščini, ki ga bodo prejeli vsi koroški učenci, ki obiskujejo pouk slovenščine.

Tudi v Varaždinski županiji se izvajajo krožki slovenščine na nekaterih šolah; učiteljice izvajalke so predstavile to dejavnost. (Ob tem se mi že dalj časa postavlja zelo tehtno vprašanje: Kako in kje lahko Slovenija najde sredstva in zakonske podlage za financiranje 9 učiteljev s ptujskega območja, ki hodijo na hrvaške šole Varaždinske županije izvajat krožke slovenščine za hrvaške otroke, ko nam ta ista Slovenija že desetletje pripoveduje, da ni sredstev in zakonskih podlag za financiranje učiteljev iz Slovenije, ki bi prihajali poučevat slovenščino – torej izvajat reden pouk narodnostne materinščine –  za najmlajši rod Porabskih Slovencev, pripadnike avtohtone slovenske narodne skupnosti??? Mi bo kakšen politični junak kdaj odgovoril na to vprašanje? Kolikor mi je znano, v Varaždinski županiji pač ni slovenske avtohtone poselitve... To, kar se dogaja s slovenskim odnosom do Porabja pri tem vprašanju, meji že na načrtno onemogočanje učenja manjšinske materinščine!!! Bo mačeha Slovenija res žrtvovala Porabje??? Toda - kaj bo dobila v zameno???)

Sama sem dodala porabski utrinek - predstavila sem pomemben prekmursko-porabski šolski projekt Dvig jezikovnih kompetenc pedagoških delavcev v jezikih manjšin v Prekmurju in Porabju in učbeniški projekt, v katerem smo pripravili 15 učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov... Veliko zanimivega in koristnega, vse za izboljšanje pouka jezika v zamejskih skupnostih; ves čas pa sem razmišljala in se spraševala, kdaj bo politika prešla od besed k dejanjem in najprej pri sebi, potem pa znotraj skupnosti poskrbela za izboljšanje stanja duha... Obstoječa politika nikoli!!

Še ena zanimiva predstavitev je bila na vrsti pred večernim družabno-kulturnim programom: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik na FF v Ljubljani nenehno skrbi za odlične učbenike, s katerimi si lahko veliko pomagamo tudi v zamejstvu. Pred izidom sta dva nova, ki sta ju predstavili avtorici Damjana in Mihaela; prvi bo začetni tečaj za otroke, drugi pa intenziven tečaj za mladostnike. Seveda pa poznamo že njihove dosedanje učbenike.

 

Prelepemu večeru je sledil zanimiv naslednji dan naravoslovnih dejavnosti... Ogled planiških skakalnic... Iz doline in z vrha zaletišča velikanke. Neprecenljivo!

In počasi - poslavljanje... Obljube, da se ob letu osorej srečamo v Monoštru...

Do takrat pa - le upanje, da se bo kaj spremenilo na bolje; da nam bodo taka srečanja dajala še več pozitivne energije in upanja; da bodo tudi politiki kdaj opazili luč v učiteljevem oknu... Predolgo traja ta vseenost, predolgo...