Očiščenje in pomlajenje ali "išče se predsednik"...

Ne bom kradla misli mojega ljubega Ivana Cankarja, katerega predavanje Tržačanom o očiščenju in pomlajenju prebiram znova in znova, temveč le s kotičkom misli tu in tam zajela bogastvo izraznih sredstev, ki nam jih je genialni Ivan podaril za večnost ...

Išče se predsednik, je drugi del naslova mojega tokratnega razmišljanja ... Tako šepetaje, skrivnostno, drug drugemu za hrbtom iščejo alternativo za predsedniški tron ene od organiziranih skupnosti, ki je pravzaprav reprezentativno kulturno-informacijsko društvo in ne krovna organizacija, kot se zavajajoče še vedno pridušajo v Sloveniji. Saj biti prvo ali krovno civilno kulturno društvo v manjšinski sredini ni nič slabega ali niže vrednotenega, ne vem, zakaj se te stvari ne razjasnijo in zakaj se ne reče bobu bob; torej krovno kulturno društvo, imenovano Zveza Slovencev na Madžarskem, s približno 100 člani, s 25-letno tradicijo, z veliko preteklimi uspehi in pozitivnimi dejanji v preteklosti, bo imelo občni zbor, menda v maju. Vsa ta leta sem spremljala delo društva, njihova prizadevanja, uspehe, veselje ob različnih trenutkih; veliko je bilo narejenega, veliko truda vloženega. Takole prvih petnajst let sem verjela, da Slovenci v Porabju,  v prvi vrsti njihov jezik, pod okriljem Zveze, imajo prihodnost ... Potem so se stvari začele lomiti, pri vrhu, seveda ... Besede so bile eno, dejanja drugo; pridigati o tem, da je tvoj glavni cilj ohranjanje slovenskega jezika in identitete, lastnih otrok pa ne naučiti slovensko (pa to ni edina katastrofa, so še večje), je, iskreno rečeno, neetičnost, demagogija, laž! In če predsednik govori eno, dela pa čisto drugo, je iz dneva v dan bolj neverodostojen ... Stvari tukaj so dobivale vedno bolj groteskne razsežnosti in jih še dobivajo; res mislite, da so tisti, ki vas gledajo in poslušajo, gluhi, slepi ali neumni? Nis(m)o!!!

Išče se predsednik ... Že nekaj mesecev se išče, menda se išče, no, obstajajo razni gospodje in gospe, ki si prizadevajo za očiščenje in pomlajenje vodstva krovnega kulturnega društva; o uspehih ne govorijo, saj gre za zelo skrivnostna početja. Toda - zakaj se ne igra odkrita igra? Zakaj se večnemu in, razen enkrat, edinemu kandidatu odkrito in argumentirano ne pove, da Zveza potrebuje opravilno zmožno, etično in moralno nesporno vodstvo, ki bo to, kar bo govorilo in zapisalo, udejanjalo, tudi z lastnimi zgledi??? Zakaj se ne dela odkrito???

Išče se predsednik ... Tak, ki ne bo hvalilec lastne preteklosti, ampak vizionar in uresničevalec skupnostne prihodnosti ... Tak, ki se ne bo šel ohranjanja slovenskega jezika in identitete le v svojih govorih, ampak bo to dosledno živel v lastnem življenju ... Tak, ki bo povezovalec slovenske skupnosti ... Tak, ki bo jasno videl in vedel, da to, kar govoriš, moraš najprej živeti sam in dajati zgled, šele potem ti bodo drugi sledili ... Tak, ki bo videl prihodnost skupnosti v vseh njenih pripadnikih, od družin, vrtca, šol, kulturnih skupin do upokojencev ... Tak, ki mu sodelovanje ne bo le ena od najpogosteje zlorabljenih besed, ampak bo že naslednji dan po izvolitvi sklical predstavnike cele skupnosti, naredil načrt za prihodnost skupaj z vsemi in na prvo mesto postavil lasten zgled, pokončnost in načelnost; in ne bo ostal le pri načrtu, temveč vztrajal do končnih rezultatov ... Tak, ki si ne bo zatiskal oči pred kruto resničnostjo ugašanja slovenstva, preusmerjal pozornost na marginalnosti in gradil Potemkinovih vasi, ampak bo problemu odkrito pogledal v dušo in se takoj "spopadel" z njim ... Tak, ki za lastne neuspehe ne bo krivil drugih, ampak skozi temeljito samorefleksijo prevzel odgovornost za lastne napake in svoj delež neuspehov ... Tak, ki se bo častno umaknil, ko bo za to čas in njegova vloga vse prej kot pozitivna ... Tak, ki bo s svojim delovanjem dokazoval, da taka funkcija zahteva odgovornega, načelnega in treznega človeka ... Tak, ki bo s svojim delom in zgledom dokazoval vedno znova, da mu je slovenski jezik najvišja vrednota in da le-ta ne bo pokopan z njim ... Tak, ki mu osnovni delovni pripomočki ne bodo kozarci, ampak slovenske knjige, računalnik in slovenski jezik, vedno in povsod ... Tak, ki bo povezoval in ne razdvajal, ki bo vzor in ki bo imel karizmo ... Se v porabskih logih to lahko zgodi???

Velikokrat mi kdo v Porabju, nezadovoljen s stanjem duha in jezika, reče: Naj oni iz Slovenije kaj ukrenejo, da se bo tu kaj spremenilo ... Ne, dragi Porabski Slovenci, ne morejo oni iz Slovenije ničesar ukreniti. Posebej ne namesto vas; vi ste tisti, ki morate kaj ukreniti!! Ne more cela skupnost biti ujetnik nekoga, ki ne zna oditi … (In nekoga, ki hoče po nekem diktatu priti.) Vi - če bi radi spremembe - boste morali najprej sami. Jasno, iskreno, dostojanstveno, kajti pozitivne stvari se lahko zgodijo le takrat, ko drug drugemu povemo, kaj nas teži. Odgovornost do sebe, bližnjega in skupnosti nam narekuje, da povemo. Je v Porabju čas zrel za iskrenost, pogovarjanje iz oči v oči ali se boste še dalje šli tajne čarovniške procese brez čarovnic? In trpeli, blazno trpeli, in jadikovali, kako je cel kup sovražnikov povzročilo vaše trpljenje ... Mislim, da je čas, da s tem nehate, če res želite ohraniti slovensko skupnost, vsaj malo verodostojnosti in dostojanstva ... Očiščenje in pomlajenje ene od interesnih skupin bi lahko bil začetek, vsaj pomežik gledanju v slovensko prihodnost Porabja ... Ali vam ni mar za prihodnost??? Sicer pa - zakaj to društvo sploh potrebuje poklicnega predsednika?? Res ne vidim nobenega utemeljenega razloga!

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. — Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja.
Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: »Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?« — Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!" (Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje)

Sodelovanje - najbolj zlorabljana beseda v zamejskem besednjaku

Z besedo "sodelovanje" pravzaprav ni nič narobe; je lepa, melodična, polna pomirjujočih samoglasnikov ... In ena najpogostejših v besednjaku zamejskih politikov, tudi kulturnikov in vseh, ki nenehno želijo ali morajo upravičevati svoje obstajanje na določeni poziciji. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to glagolnik od sodelovati; našteva cel kup primerov in kontekstualnih povezav, za nedovršni glagol sodelovati pa navede 3 osnovne pomene: 1. biti dejavno povezan zaradi skupne dejavnosti (delovati skupaj z nekom), 2. skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu (sodelovati pri projektu), 3. spremljati kako dogajanje z mislimi, dejanji (učenci sodelujejo pri pouku). In ker je sodelovanje t. i. glagolnik, samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje ali stanje, bi SSKJ za zamejski kontekst lahko dodal še 4. osnovni slovarski pomen: stanje, trajajoče enega do neskončno mandatov, ko zamejski in čebelnomatični politiki soodvisno pomagajo drug drugemu do odhoda v izdatno, sladko penzijo ... Da je zanje stanje duha in blagajn desetletja tako kot spodnje nebo nad Porabjem: mirno, modro, s tu in tam kakšnim koprenasto nežnim oblačkom, zgolj za popestritev ... To je osnovni pomen glagolnika sodelovanje po zamejsko/predmejsko.

Pred davnimi leti, ko sem vsa naivna, zaupljiva in etično nedolžna prišla v Porabje, sem na vsakem koraku srečala nekoga, ki mi je ognjevito pripovedoval o svojem sodelovanju s tem, onim, tretjim, desetim, stotim ... človekom, društvom, institucijo; vau, to je to, sem rekla. Poglej jih! Vzorno sodelujejo s Slovenijo, Avstrijo, imajo, ideje, dejavnosti, odprti so ... Predvsem na šolskem področju so to bila veličastna sodelovanja: monoštrske šole z lendavsko, števanovska z genterovsko, seniška s prosenjakovsko ... Sodelovanje!!! In sem se malo poigrala z analiziranjem teh sodelovanj, seveda s stališča rabe jezika; slovenski učitelji gredo na strokovni dan v prekmursko dvojezično šolo, madžarski iz Prekmurja pridejo v Porabje ... Bila sem udeleženka nekaj teh strokovnih dni, opazovala, poslušala, gledala ... in se vedno bolj čudila ... Madonca, saj prav vsi vsepovsod govorijo samo - madžarsko! In ko sem enega izmed porabskih učiteljev malo glasneje vprašala, zakaj je z genterovskimi učitelji komuniciral samo madžarsko, mi je povsem mirno odgovoril: "Veste, tu v Prekmurju asimilacija precej napreduje in oni so veseli, da imajo priložnost ves dan z nami lepo komunicirati madžarsko ..." Tako neznosno lahko in brez kančka dvoma v svojo izjavo je to povedal, da sem ostala odprtih ust ... Vmes je preteklo 15 let ...

Danes se šolska sodelovanja še odvijajo, a aktualno na šolskem področju ni predmet moje tokratne zgodbe, zlorabljanje obravnavane besede se največ odvija na političnem področju. Imenuje se sporazum o sodelovanju med ... in se našteje, kdo bo s kom sodeloval, čemu in kako. V takih sporazumih seveda ni nič pravno zavezujočega, nič konkretnega, le bedaste abstrakcije s priljubljenimi abstraktnimi glagoli, nastanejo pa takrat, ko politikom zmanjka nekih koliko toliko realnih idej, časa do dokončanja mandata (črna luknja) pa je še preveč, pa mediji rabijo zgodbe in fotografije, pa fino je dobiti še šanso za naslednji mandat ...

 

Sporazum o sodelovanju torej; manjšinski politiki z levega in desnega brega nekdanje državne meje morajo podpisati sporazum o medsebojnem sodelovanju, privleči državna predsednika, medije in drugo naivno publiko, da imajo dogodek. Natanko pred tremi leti so ga imeli - dogodek namreč, in sporazum o sodelovanju med prekmurskimi Madžari in Porabskimi Slovenci (seveda krovniki, ne ljudstvo, da ne bo pomote). Veledogodek torej, ki sta mu botrovala predsednika obeh držav, rezultat pa je danes brezvreden in verjetno v krovniških predalih pozabljen papir, s katerim so takrat mahali. To je bil eden najbolj smešnih sporazumov, kar sem jih videla ... Abstrakcije, pogojniki, domišljijski, nezavezujoči glagoli, nobene zadolžitve, termina, odgovornosti; bljak! Kako lahko nekateri počnejo take brezveznosti in so za svoje početje še mastno plačani??? A se je potrebno javno sporazumevati, da boš z nekom res sodeloval??? In kaj je v treh letih konkretnega nastalo v tem sodelovanju? Kot produkt famoznega papirja gotovo nič, saj bi šolski projekt, ki uspešno poteka med manjšinama, lahko nastal tudi brez takih papirjev. Aha, pa v sporazumu imajo, da bodo obiskovali prireditve drug drugega. A ne moreš na prireditev čisto človeško, prijateljsko - brez sporazuma???

Sicer pa omenjeni sporazum ni edini tak biser v porabski manjšinski praksi; vsake toliko časa se kaj podpisuje, da imajo dvorni člankarji delo, da je dogodek in da se obnavljajo vaje iz retorike: to sodelovanje bo izjemno pomembno za našo organizacijo; moramo se povezovati, moramo se boriti za ohranjanje skupnosti, naš edini cilj je, da ohranimo jezik ... (Madonca, s kom se tokrat povezujemo???) In tako iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, posebej intenzivno pred volitvami ... Asistenca diplomacije neposredno in čebele matice posredno v popolnosti zagotovljena!!!

Koliko pa je resničnega sodelovanja v polnem pomenu te besede znotraj manjšine kot celote - sodelovanja med organizacijami, društvi, institucijami, recimo, da se usedejo za isto mizo predstavniki Državne slovenske samouprave, Zveze Slovencev, Društva slovenskih upokojencev, Društva mladih, dvojezičnih šol, slovenskih samouprav, društev, župani porabskih krajev in še kdo - vsi ti namreč od pamtiveka lajnajo mantro o sodelovanju in o edinem svojem cilju, ki je ohranjanje slovenskega jezika in identitete - in pripravijo strategijo sodelovanja za ta, doslej abstrakten cilj; kdo bo kaj konkretnega naredil, v sodelovanju s kom, pripravijo časovnico in terjajo drug od drugega odgovornost za izpolnjene naloge. Tako korak po koraku in se po nekem časovnem obdobju spet usedejo in pregledajo opravljeno delo ter spregovorijo o novih nalogah, vse to nadgrajujejo in tudi pri sebi stvari spreminjajo. Znanstvena fantastika, bi rekli, a to bi bila edina optimalna pot naprej, nekakšen strateški manjšinski sosvet, ki bi imel konkretne naloge ... Aha, kdo bi vse to vodil in urejal? Bi ga že našli v svojih vrstah, gotovo pa bi morala dejavno vstopiti diplomacija, da končno dobi neko konkretno nalogo. Jaz vidim porabsko slovensko prihodnost samo tako, ker zdaj (in do zdaj) takega sodelovanja ni in ga nikoli ni bilo in to je po moje največji porabski problem. Vsak skrit sam zase okopava svoj vrtiček ali se skriva v lastnem plevelu, nekateri celo javno izjavljajo, da z določenimi nimajo stikov. Sodelovanje je zgolj najbolj zlorabljana beseda ali kakšna priložnostna gasilska akcija, nič več. In ker usodnega pomena sodelovanja za skupnost še nihče ni ponotranjil, smo na robu prepada, česar se nihče ne zaveda ...

Poglejte v šole, pojdite med mlade, opazujte mlade družine! Niti ene slovenske besede nikjer! Sicer pa prisluhnite sebi: kolikokrat se na samoupravi, Zvezi in še kje pogovarjate med sabo slovensko? Ah, retorično vprašanje ... Slovenščina, vaša materinščina, tisočletna dediščina vaših prednikov, bo pokopana z vami ... In vaši potomci, ki ste jih kratkovidno prikrajšali zanjo, ji ne bodo postavljali spomenikov, ker to več ni njihov jezik, to ni njihov svet, to niso njihova čustva, njihove duše ... Tisočletna dediščina Železnih Slovencev bo pokopana z vami ... Ker ste jo zavestno ali vsaj delno zavestno pokopali sami s seboj ...

Ampak - še je čas, čeprav ga je malo; in vi še živite, nekateri imate funkcije ali moč odločanja, marsikaj še lahko spremenite, zaustavite, zaobrnete, če to res želite. In - začnite, za božjo voljo, konkretno, vsebinsko sodelovati - že danes!!!













Obožujem resolucije!

Resolucija je akt političnega pomena, ki ne vsebuje pravno zavezujočih norm, so me učili nekoč. Kolikor vem, se ta definicija vse do danes ni spremenila, zato se mi naježi koža, ko mi kdo pomaha pred nosom s kakšno resolucijo. Slovenska država je na tem področju izjemno produktivna, zato smo tam, kjer smo: brez odgovornosti, brez odločne politike, brez pravnih norm, le z grmadami resolucij, vse je mlačno in mlahavo, spoštovani gospodje kriminalci pa ribarijo v kalnem. Nas, navadne državljane, pa je samo vsak dan bolj sram, da smo, ne po svoji krivdi, del te brozge... To ni moja država! To niso moje sanje! Oropali so nas vsega, v kar smo verjeli, bog pa je že več kot dve desetletji na dopustu... Take misli me prevevajo, ko dobim poziv, da poročam, kaj sem v preteklem letu na svojem področju naredila v okviru kakšne resolucije, recimo Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018! Najprej sem debelo zaklela, potem sem si začela izpraševati vest...

Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko... Kaj pravzaprav ta klobasa pomeni??? Če vemo, da beseda resolucija pomeni nekaj nezavezujočega, političnega, nekaj, s čimer mahajo politiki, ko želijo zavesti naivne državljane, si kupiti mir in spokojno preživeti svoj mandat, lahko mirno sklepamo, da je ta kao dokument še ena takih potegavščin. Gremo dalje s seciranjem te skrivnostne besedne zveze: resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko... Nekaj političnega o nečem, kar ne obstaja in zaradi česar ne bo nikogar bolela glava, saj to ni niti pravilnik, niti sporazum, kaj šele zakon!!! Kje pa je nacionalni program??? Kakšna pa je jezikovna politika slovenske države?? Kdo jo vodi, kje se odraža v zakonodaji, kakšne so sankcije, če se ne izvaja...??? Hahaha! Gospa, vi ste res malo za luno, bi verjetno rekla tista četa birokratov na ministrstvu za kulturo, ki najprej štanca take papirje, potem pa se gre spremljanje uresničevanja resolucije... Saj jih razumem - gre za lastno preživetje! Nekaj pa vendarle moraš početi, če si zaposlen na ministrstvu!!!

 Saj vem, dragi birokrati, da ni tako preprosto, ampak ne morem si kaj, da ob vaših nebulozah ne bi bila vsaj malo cinična, če že ne sarkastična... Ste si kdaj ogledovali pravo življenje naroda in njegovega jezika? Se sploh zavedate, da le-tega pravzaprav ne poznate, saj stvari, če jih gledaš tam od zgoraj, izgledajo kar lepo rožnato in pisano! No, ob pozivu, naj zapišem, kaj sem postorila v okviru vaše veleresolucije (šele pred nekaj dnevi sem jo sicer dobila v branje), sem odgovorila takole:
"Včeraj zvečer sem si vzela čas in prebrala priloženo Resolucijo, pač z namenom, da bom vedela, v okviru še katerega papirja poteka moje delo v Porabju… Doslej so me namreč poučevali, da sta to dva meddržavna sporazuma; in ker vem, da resolucija ni enako zakonu ali sporazumu, sem se precej poglobila v ta larpurlartistični dokument, posebej v 17. in 18. stran. Vse to, kar je tam zapisano, se v zamejstvu izvaja že desetletja, brez resolucij, ampak v skladu s potrebami in možnostmi. In kar je najpomembnejše – recimo porabske narodnostne šole so del madžarskega šolskega sistema in madžarske šolske oblasti, se pravi, pod jurisdikcijo madžarske države in njene zakonodaje, torej mi ne moremo posegati v ta del. Za jezikovno politiko mora na prvem mestu skrbeti in si postaviti vsaj moralne in etične zaveze manjšina sama (no, da vas potolažim - do danes si jih ni, imeli boste še veliko dela), na drugem mestu je madžarska država, šele na tretjem mestu je matična država. Ker pa matična država – govorim za Porabje, ker to najbolj poznam – vodi že od osamosvojitve Slovenije dalje zgrešeno politiko do slovenske manjšine, smo v letu 2015 prišli do točke, ko si postavljamo vprašanje: Kako motivirati nekdanje Slovence, da morda začnejo razmišljati, da bi svoje vnuke in pravnuke učili slovensko?? Zato mi zgodbe o skupnih didaktikah zvenijo res pravljično…
Šole v Porabju in odsotnost javne rabe slovenščine v njih niso vzrok takega stanja, ampak posledica! Zato se na šolskem področju trudimo, kolikor gre, a smo brez podpore okolja, družin in še koga… in s tem zelo omejeni.
Odvijajo se izobraževanja za učitelje, slovenske dejavnosti za učence (med njimi ni niti enega učenca, ki bi obvladal vsaj minimalni nivo slovenske komunikacije!!!), pripravljamo učbenike za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva, krovna organizacija Slovencev na Madžarskem, Državna slovenska samouprava, ki je vzdrževalka narodnostnih šol, in pod okriljem katere poteka tudi moje strokovno delo, si prizadeva za pridobivanje zadostnih sredstev iz madžarskega proračuna in evropskih sredstev… Aha, kaj ima s tem Resolucija? Žal, nič. O čem bi pravzaprav naj jaz poročala?"

O čem naj bi pravzaprav jaz poročala v okviru vaših zgodb in komu??? Preko nekoga tistim, ki nimajo pojma, kdo so na to temo legitimni sogovorniki v Porabju, kdo so tisti, ki so pravno in politično odgovorni za jezikovno politiko (tu mislim javno rabo jezika, šole in druge manjšinske institucije) manjšine, kdo so legitimno izvoljeni manjšinski predstavniki... Gospe, ki prihajate na velepomembne pogovore o jezikovni politiki v Porabje, pozanimajte se vendar tudi o tem!

Prepričana sem, da je izmišljenih zgodb o ohranjanju jezika v Porabju že dovolj, graditeljev Potemkinovih vasi pa vedno več... Že davno sem rekla, pa ne samo jaz, da so diagnoze v porabskih logih že postavljene, potrebujemo zdravila! Bo kdo v Sloveniji sploh kdaj poskušal kaj dojeti ali bo politika - zato, ker ji je vseeno, hoče pa mir - sprejemala vedno nove resolucije???

Pa tako lep dan je bil v Porabju danes...

Porabska prešernovanja

Kakšna bo porabska, predvsem jezikovna prihodnost??? Je kdo v beli Ljubljani že kdaj resno pomislil na to??? Je sploh komu v Porabju (in v Ljubljani) do tega, da se na tem prostoru ohranita slovenski jezik in identiteta??? Tako sem se v teh kulturno-nekulturnih prešernovanjskih dneh spraševala pred letom dni, tako se sprašujem tudi danes, spraševala se bom jutri, a odgovorov ni ... Sploh kdaj bodo? In - kakšni??

V Porabju se vsako leto pripravljamo na praznovanja slovenskega kulturnega praznika, letos sta bili kar dve proslavi; nekateri so se spraševali, zakaj, jaz pa se zelo strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo najlepše, če bi lahko imeli proslavo v vsaki vasi in mestu, kjer še živijo Slovenci. Ja, še živijo Slovenci, in to so predvsem tisti nepoklicni, neizložbeni, a srčni ... Videvamo in slišimo jih dan za dnem, pogovarjam se z njimi na vogalih trgovin, na ulicah Monoštra, po vaseh ... Pijem kavo z njimi, potožijo se mi, pohvalijo, delijo z mano svoje radosti in žalosti ... Vendar priznam, da nobeden, ki mu lepa, domača porabščina teče kot žuboreča rečica, ni mlajši od 35, 40 let ... Živijo in še vedno govorijo slovensko, čeprav me v teh dneh nekdo prepričuje, da v Porabju ni več Slovencev. So! Brez dvoma so! Tisti, ki jih hočemo videti in slišati, vemo zanje in verjamemo vanje ... Čeprav so tihi in skromni in neradi komur koli na očeh ...

Prešernovanje porabskih učencev in dijakov se je odvijalo v monoštrskem gledališču; mnogo petja in plesa, pa Pepelka, ki je našla svojega princa ali on njo ... Kdaj bo Pepelka - porabska slovenščina - našla svoje prince, ki jo bodo popeljali v nekoč slovenske družine???

Drugo porabsko prešernovanje s petjem in domačo besedo. Doživeto in prisrčno! Koliko teh izrečenih lepih misli bo šlo med ljudi? Koliko upanj, želja in pričakovanj bo uresničenih? Koliko teh srčnih mož in žena nese to, kar nam izpovedujejo na odru, v svoje domove???

Pravljice se vedno končajo srečno ... Kako se bo končala (ali nadaljevala) porabska, ne ravno pravljica?

Tudi mi smo na svetu!

 

"Niti za trenutek nisem podvomila, da si je Društvo porabskih slovenskih upokojencev s svojim aktivnim, več kot 18-letnim delom zaslužilo vsaj toliko, da bi se štelo med porabske civilne organizacije (društva). Saj prav ta generacija nosi v sebi najbolj izvirno, pravo slovenstvo, se največ druži, pozna in upošteva vse vrednote, ki jih Porabski Slovenci še imamo. Sodelujejo vsepovsod, od kulturnega do gastronomskega področja, vedno so prisotni na prireditvah, ki jih pripravljajo porabska slovenska društva. Zanje pa je najpomembnejši porabski materni jezik. In vse to z veseljem predajajo, če imajo komu. Zdaj, ko sem tudi sama članica in imam malo več dolžnosti ter skrbi v društvu, vidim, da sem sama še v tistih starih časih, ko smo veliko dali na to, da upoštevamo njihovo delo. Danes, na žalost, se sploh ne omeni naše ime, ko se naštevajo druga društva ... Vodstvo ali predstavniki društva niso sploh nikamor povabljeni, kot so drugi ali kot je bilo nekoč. Nikjer se ne omenja in ne spoštuje delo društva, še ob koncu leta ne ... " To je del članka, ki ga je za časopis Porabje napisala predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev Klara Fodor (seveda v lepem porabskem narečju, jaz pa sem ga prestavila - za boljše razumevanje - v knjižno slovenščino). Ker je tako zelo karakterističen za obstoječo porabsko situacijo, sem ga uporabila za svoje današnje razmišljanje.

Kdo je kdo in zakaj je to, kar je, so v zamejskih logih vedno težave, ki jih nihče noče reševati, ker je tistim trem ali štirim pri skledi tako prav, tudi njihovim neposredno podrejenim je prav in slovenski čebeli matici je prav, pa diplomatom, ki se v Porabju pojavljajo bolj samo takrat, ko so kakšni dogodki (tisti, ki jih spremljajo kamere, mikrofoni in fotoaparati, seveda) ... Da bi kdo izmed naštetih hotel kaj vedeti o resničnem stanju jezika, odnosa do le-tega in še kaj, ne moremo niti sanjati! Zakaj pa bi? Ohranjanje slovenskega jezika in kulture je pač mantra, ki jo kot papige ponavljajo politiki - največkrat sploh ne pomislijo, kaj naj bi to pomenilo. Problem je tudi v dejanskem sodelovanju med društvi, ki je več ali manj le v sporazumih zaradi sporazumov; še o osnovni komunikaciji se ne morejo dogovoriti, kaj šele kaj več! Zato popolnoma razumem predsednico upokojenskega društva in njeno razmišljanje; društvo ima blizu 150 - SLOVENSKO GOVOREČIH - članov, skoraj vsi so na kakšnem področju aktivni. Potem pa prihajajo visoki, višji in najvišji obiski, predstavljajo se slovenska, poklicno slovenska in fiktivno slovenska društva, kuje se v zvezde tiste, ki so že davno padli kometi, na to, resnično slovensko društvo pa se nihče ne spomni!!! Saj se tudi na kaj drugega ne spomnijo ... V Sloveniji ni razčiščeno niti to, kdo je v pravno-političnem smislu predstavnik Porabskih Slovencev; za takega se še vedno izdaja društvo, ki v resnici to ni in ne more biti ... Za hvalilce lastne preteklosti pa je veliki C. G. Jung že davno zapisal, da so to osebnostno ali kako drugače moteni ljudje ... Se na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu sploh kdo vpraša, koliko verodostojnosti imajo zgodbe (skoraj pravljice) o položaju Porabskih Slovencev, ki jim jih v porabskem primeru 20+ let pripoveduje ena in ista oseba??? ... Oseba, ki je doma že davno neverodostojna in ji je davno potekel rok trajanja ...

Kriva je Slovenija, slišim po Porabju največkrat ... Ja, res je. Graditi ali obnavljati neke palače in ne razmišljati, kako jih bomo napolnili z neko SLOVENSKO vsebino, je norost ... Ljudje, ki to počnejo, so zadnji, ki bi jih zanimalo ohranjanje jezika. Pred kratkim sem v tem smislu nekaj komentirala na facebooku in gospa, ki pripada tej poklicno slovenski srenji, mi je napisala: "Meni to ni jasno, da ohraniti KATERI jezik? Ker ljudje, ki živijo v Porabju, ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino! In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah, ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik. In žal, prireditve ne moremo delat samo zunaj. Moramo imet različne hiše, kam lahko grejo..." Ob tem komentarju res nisem vedela, naj se jočem ali na vse grlo smejem ... Nekdo, ki živi od "slovenstva", ne ve, kateri jezik naj ohranja!!!! To je resnično Porabje! Upam, da sem komentatorki kaj pomagala z naslednjim odgovorom: "To pa je res zanimivo, da tebi kot slovenski mami ni jasno, KATERI jezik ohraniti, kateri jezik učiti lastne otroke, da boš verodostojna, če si to iskreno želiš ... Za boga svetega, SLOVENSKI JEZIK!!! PORABSKO SLOVENSKO NAREČJE!!! Veš, koliko bi bilo učiteljem lažje, če bi vsi vi, ki imate otroke, z njimi govorili porabsko, ne da se šola muči, ko pridejo otroci tja, in ne znajo niti besede. Pišeš: "Ker ljudje, ki živijo v Porabju ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino!" To pa je res smešno!!! Seveda bi morali ohraniti porabsko slovenščino v prvi vrsti tako, da jo govorite in učite svoje otroke, ne pa samo s prireditvami in hišami!!! A misliš, da smo mi v družini ali v vasi govorili knjižno slovensko? Ne, nismo. Govorili smo prleško narečje, ki je daleč od knjižne slovenščine. Le-to sem se začela učiti v šoli... "In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah..." Seveda ne! Šola ni namenjena učenju narečja, ampak če bi vi starši otroke naučili narečje, bi šola gradila na tem in učila knjižni jezik!!! "ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik." A res? Žal se samo na prireditvah še živ krst ni naučil jezika!!! Ne rečem, da ne rabite različnih hiš, ampak najprej se mora porabsko narečje slišati v vaših domačih hišah, šele potem imajo smisel še kakšne XY-hiše!!! To je bistvo vaših problemov!"

Res je, to je bistvo porabskih problemov, pri poglabljanju katerih ves čas s svojo zgrešeno politiko do zamejstva asistira matična Slovenija ...

Sporočilnost manjšinskih medijev ali kako razumeti manjšinsko stvarnost

Že nekajkrat sem tako v blogerskih zapisih kot v drugih komentarjih poudarila, da nisem raziskovalka pravilnosti ali nepravilnosti zapisov v narečju; v manjšinskih medijih se mi socialna zvrst jezika, v kateri pišejo avtorji, zdi najmanj pomembna. Seveda, knjižna besedila naj so slogovno, pravopisno in še kako pravilna, a tudi pri narečnih zapisih ne more pisati vsak po svoje. Obstajajo pravila ali vsaj dogovori ... Zame je važno, da je jezik manjšinskega medija slovenščina v kateri koli zvrsti. Pika. Vedno me je zanimala sporočilnost posameznih člankov, preprosto rečeno, kako bo vsebino članka, s tem pa sporočilni namen razumel x-bralec, ki morda ne pozna manjšinske stvarnosti, rad pa bi - iz kakršnih koli razlogov - kaj izvedel. Verjetno kaj resničnega in uporabnega, a bralci največkrat sploh ne razmišljajo, da je to, kar piše v manjšinskem časopisu, potrebno razumeti skozi neke druge, nenapisane kontekste ... Zato se mi dogajajo telefonski klici nadebudnih gospa (tu in tam je tudi kakšen gospod vmes), ki bi želele ubogim porabskim otročkom in še komu pomagati ...

Še nekaj primerov: neka gospa bi imela knjižnične urice; pripeljala bi slovenske literate, ki bi porabskim otročkom brali svoja dela, potem bi se o prebranem pogovarjali ... Nadebudni gospod bi delal s porabskimi otročki fizikalne poskuse (najprej bi poslal predračun) ... Nekdo tretji zbira med svojimi znanci knjige, ki jih bo podaril ... Gospodična z bližine Rogaške Slatine bi se vsak dan vozila v Porabje poučevat ... Ja, saj znanje slovenščine ni problem, saj menda samo jaz (verjetno iz kakšnih sovražnih razlogov) pišem in javno govorim o tem, da je slovenščina v Porabju med mladimi in najmlajšimi mrtev jezik ... Res je. Ko človek prelista manjšinski časopis ali posluša kakšen radijski prispevek na lokalnem prekmurskem radiu, kjer v nastopih vsaj že dobro leto kolobarijo trije ali štirje sogovorci (vsi so zgradili cesto, hišo jabolk in še kakšno kmetijo), res nima občutka, da je v teh logih slovenščina bolj virtualna zadeva ... No, če stopiš v katero izmed manjšinskih institucij, po možnosti nenajavljen, pa takoj ugotoviš ...

Pa se vrnimo k listanju našega časopisa Porabje. Še enkrat moram poudariti, da je ta pisni medij že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in razširjevalec zapisane slovenske besede med pripadniki manjšine in širše, in zato dragocen. Me pa velikokrat zbode kakšen prispevek, ki - posebej tiste zunajmanjšinske bralce  - grdo zavaja. Seveda to povem tudi urednici. V letošnji tretji številki najdemo eklatanten primer, ki sem ga testirala na nekaj bralcih, ki o Porabju vedo zelo malo ali nič, in dobila potrditev, da gre res za zavajanje, saj je njihovo razumevanje besedila na osnovi zapisanega bilo tako, kot sem pričakovala: svetlobna leta od resnice! Članek je napisan v 1. osebi ednine, v knjižni slovenščini, s sorazmerno bogatim besediščem - dijakinja srednje šole v Sombotelu pripoveduje o tem, kako se je skupaj s sošolci in učiteljico pripravljala na neko državno tekmovanje in dosegla 3. mesto. To je seveda lep uspeh in punca si zasluži čestitke! Hudič pa je v podrobnostih, in če bere ta zapis goreča slovenska učiteljica ali kulturnica, bo rekla, da sem jaz s svojimi zapisi gotovo zrela za psihiatrično obravnavo (blodnjave, patološke laži, sovraštvo in še kaj da je v mojem črnem drobovju ...).

Ta solidno napisan celostranski članek sem torej dala prebrati nekaj znancem, ki o Porabju vedo zelo malo ali skoraj nič in jih po branju vprašala, kaj o vsebini prebranega mislijo. Odgovori so bili zelo podobni: Punca krasno slovensko piše, torej tekoče govori slovensko in je za skupnost velik potencial; upam, da imate še veliko takih šolarjev; iz konteksta se razbere, da imate tudi slovensko srednjo šolo (no, navedena imena niso preveč slovenska - lepo, da se Madžari učijo slovensko). A vsi učenci in dijaki tekoče govorijo slovensko kot ona? Zakaj pa nisi zadovoljna z njihovim znanjem? ... Debata se je povsod kar razvijala in natančno to sem tudi pričakovala. Res je. Iz članka zunajmanjšinski bralec razbere natančno to ... Čez čas bo pa nekje pisalo, da v Porabju niti en učenec ali dijak ne govori slovensko ... Kaos, zmeda, nezaupanje, dvomi, trud, da stvari prikažemo take, kot niso ... Lakiramo, poliramo, pa še kakšen članek napišemo v prvi osebi neke ednine, da morda poskusimo izmiti svoje madeže, in se ne zavedamo, da s tem naredimo madeže le večje in bolj trdovratne ... In ko sem tem mojim "respondentom" predočila resnico, so bili v šoku ... A to se gredo tam čez? Starši na tak način kamuflirajo lastne grehe??? Sram jih je lahko ... To je bil najbolj prizanesljiv komentar, drugih ne bom navajala ...

No, da to resnico zapišem še za vas: gospodičnica, žal, ne govori slovensko! Morda nekaj malega, nekaj besed ... Obiskuje šolo, ki je čisto madžarska, saj v Sombotelu, ki je 70 km od Porabja, na nobeni šoli ni slovenščine. Kako je lahko napisala celostranski slovenski članek??? Ne ona, ampak je svojo prvo osebo ednine ženskega spola posodila nekomu drugemu - svojemu atiju, ki je to mukotrpno delo opravil namesto nje!!! Tako to gre v teh logih ... Jaz pa se sprašujem naslednje: Zakaj je potrebno to sprenevedanje? Punca bi napisala članek, ati bi prevedel v slovenščino in se podpisal kot prevajalec ali napisal v tretji osebi ednine - kot poročevalec o dogodku, pa seveda dodal za bralce, ki niso iz Porabja, da gre za madžarsko šolo in da se nič od napisanega ni dogajalo v slovenščini ... In jaz se ne bi čisto nič zgražala, saj je to način, na katerega nekaj sporočiš, ne pa da ustvariš neko izmišljeno resničnost ... To je zame res nizkotno ... Pred dobrimi petnajstimi leti, ko je gospodičnica bila še v plenicah, sem ob neki priložnosti tako atiju kot mami, ki sta z njo čebljala madžarsko, presenečena in zgrožena rekla, da delata veliko napako. Jasno, bila sta smrtno užaljena ... In če se vrnem na prejšnje svoje zapise na to temo, lahko samo povzamem: jezik v skupnosti živi z aktivno rabo ali ga ni. Nobena izmišljena zgodba mu ne bo na dolgi rok podaljšala življenja ...

Morda ima kdo kakšno drugo razlago???

Mediji - ustvarjalci virtualne resničnosti (ob asistenci realnih akterjev)

Današnja zgodba, če ji lahko tako rečem, bo nadaljevanje prejšnje, namreč kako lahko neka skupnost - z vsemi klasičnimi atributi (jezik, kultura, tradicija ...) - obstaja tudi virtualno ali skoraj samo virtualno ... Ne le skupnost, tudi njena, največkrat samooklicana, oblast, ki ima pod svojo kontrolo medije oziroma rečeno bolj konkretno, ko ustvarjalci vsebine nekih medijev mislijo, da morajo pisati tako, da bo ustrezalo njihovi oblasti (tistim, ki pisce plačujejo) ...

Manjšinski mediji, posebej časopisi, so velikokrat v nevarnosti, da so njihova sporočila razumljena napačno ali je sporočilnost člankov pač taka, da je zunajmanjšinski bralci ne razumejo oziroma razumejo napačno. Največkrat sami pisci ne pomislijo na ta kontekst. Gre namreč za dejstvo, da dokler je nek časopis samo interno manjšinski - berejo ga pripadniki manjšine in tisti zainteresirani bralci, ki manjšinsko stvarnost dobro poznajo - ne prihaja do nerazumevanja; ko pa se kanal posredovanja spremeni - razen papirne izdaje se časopis da tudi v spletno obliko - pa je drugače ... To se velikokrat dogaja s članki, ki jih ljudje berejo v spletni izdaji Porabja; no, če nekdo prebere kot informacijo in iz tega ne namerava delati svoje zgodbe, ni nič narobe. Huje je tam, kjer to bere nekdo, ki mu klikne, da lahko tudi on postane del porabske šolske zgodbe, za to dobi od občine ali države kakšna sredstva ali vsaj točke za napredovanje, pa še kakšen medij se razpiše ali razgovori o njegovem veleprojektu ... Ko se zgodi to, zazvoni moj službeni (včasih tudi privatni) telefon ... 

"Dober dan... Sem učiteljica slovenščine na ljubljanski x-šoli, drugače doma iz Prekmurja, tu poučujem že 20 let, ostala sem kar po študiju, ampak Porabje zelo dobro poznam, saj sem Prekmurka ... Veste, na spletu berem tudi časopis Porabje, pa sva s kolegico geografinjo sklenili, da bi na mestno občino, zdaj so razpisi, prijavili projekt sodelovanja s porabskimi šolami; predvsem bi želeli, da se družijo naši in njihovi učenci, da se spoznajo, si morda dopisujejo, imamo skupne pogovore o slovenskih knjigah, se nekajkrat letno obiščemo, imamo skupne programe ... Veste, radi bi nekaj naredili za te slovenske otročke ..."

Poslušala sem z odprtimi usti in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom (da ne bi mislili, da je to edini tak primer; vsaj dva sta na mesec, seveda z različnih koncev Slovenije, a ne le kot posledica branja spletnega Porabja - da ne bo pomote; gre tudi za hudo nepoznavanje zamejske stvarnosti večine novinarjev slovenskih medijev, ki od časa do časa čisto mimogrede pridejo v Porabje ali še to ne, temveč snamejo kaj s spleta in s svojimi "poznavalskimi" komentarji dopolnijo; obstajajo sicer svetle izjeme, vsa čast jim, ki se poglobijo in si upajo napisati ali povedati tudi kaj bolj drzno resničnega.) ... Gospa, vaše ideje so sicer krasne - sem začela malce jecljajoče - ampak težka bo; veste, porabski otroci več ne govorijo slovensko ...

Po trenutku tišine se je gospa razkurila: "A res? A vi mene zafrkavate? Veste, po vaši govorici sodeč niste niti Prekmurka, kaj šele Porabka! Gotovo ni tako, kot pravite! Veste, v Porabju večkrat berem prispevke ene ravnateljice s tistih šol. Tako lepo piše, kako so aktivni in kaj vse delajo. Pa lepo knjižnoslovensko piše ..." Uf, ta bo pa huda, sem pomislila in ponovno poskušala: Veste, časopis ima tudi slovenskega lektorja, in to sem jaz. Glede povezovanja s šolami in pomoči porabskim slovenskim otročkom pa takole: dajte mi e-naslov, jaz vam pa pošljem vse kontakte vseh narodnostnih šol in se dogovorite. "V redu. Se bom kar sama zmenila, vidim, da vi ne poznate stvari dovolj dobro." Odlično ste se spomnili, gospa. Čez minutko vam pošljem in želim mnogo uspeha ... sem bila zelooo prijazna. Rečeno, storjeno. Poslala sem izčrpne kontaktne podatke in zadevo dala ad acta ...

Čez dvajset minut spet zvoni telefon in na drugi strani je znan, precej razburjen glas: "Gospa, niste mi dali pravih telefonskih številk. Povsod se oglašajo samo madžarsko! To niso slovenske šole!" Ja, seveda niso! Kdo pa vam je rekel, da so?? ... Nekaj tišine in sem nadaljevala: "Takole se zmeniva: vi boste jim napisali, da pokličete in potem se bo že oglasil kdo takšen, ki govori slovensko ... Poslovili sva se in vedela sem, da to ne bo slovo. Čez čas zvoni telefon: "Gospa, imate prav. Res se ne da nič pametnega zmeniti. No, vseeno hvala."

Čez dva dneva je bil novi klic nove gospe z novimi idejami, kaj vse bi počela v Porabju ... O tem pa naslednjič ...