Miserere nobis! (Pravzaprav vračanje v Porabje...)

Počitnic je nepreklicno konec, danes je bil moj prvi delovni dan... Računalnik deluje!!! Nekaj ur odgovarjanja na e-pošto, kolegij, pogovori, telefoni, pot v Porabje... Sicer se je marsikaj dogajalo že v preteklem tednu; takole po kapljicah in v simbolih bom vam kaj šepnila... recimo, da bi me nekateri, ki so me pred časom popredmetili, spet poosebili. Zelo zanimivo...

Spomini na Piran so še kako živi... Lepi...

Pred nami pa je novo porabsko šolsko leto...

Bo kdo začel dojemati, da se je slovenščino treba naučiti, jo govoriti, ponavljati, utrjevati in učence realno ocenjevati, predvsem pa jo čutiti (če se že gremo dvojezične osnovne šole)?!? Bodo dvomi, negotovosti in težave pred začetkom šolskega leta končno odgovornim signal za začetek resnega soočenja s problemi??? Bo po njihovo "problematika pedagoške svetovalke" preimenovana nazaj v edini resnični problem - "problematiko opuščanja in opustitve slovenščine v Porabju"???

Na fotografiji so igralci (porabski učenci na piranskih počitnicah) igrice o pametni kozici, ki je znala šteti in je zaradi tega imela velikanske težave, dokler... Ja, to je bistvo! Dokler... Čakam svoj DOKLER...

Do takrat pa... Miserere nobis!!!

Quo vadis, slovenščina v Porabju???

Čeprav je poletje in sem še pred dvema dnevoma občudovala sončni zahod v Piranu, sem za nekaj dni spet v ne preveč romantičnih vsakdanjostih, pripravljam kovčke za novo potovanje, k novim morskim sončnim zahodom, daleč od ponorelega sveta, nekam, kjer ni e-povezav, mojih blogov in facebooka, zaradi katerih so zakurili grmado... Včeraj ponoči kar nisem mogla spati, saj je osem dni piranskih počitnic s porabskimi učenci še kako živih... In tako nekje v kotičkih spominov, kar se tiče slovenščine, prav pelinastih... Če bi tisti trije ali štirje osebki v Porabju, ki so problematiko opustitve slovenščine preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke in naredili načrt za odstranitev tega izvora nesreče in gradnjo novih Potemkinovih vasi - šli malo na šole, se poglobili v opazovanje odsotnosti javne rabe slovenščine med mladimi in najmlajšimi kot tudi v lastnih vrstah, pregledali moje strokovne članke na šolske teme, kjer že dve desetletji opozarjam na vse to, če bi iskali pristen stik z ljudmi, mladimi družinami, če bi lastne otroke naučili slovensko in s svojim zgledom delovali v dobro Porabcev - - bi bili verodostojni... Tako pa...

Štirideset učencev iz Porabja, od 5. razreda osnovne šole do srednješolcev, sem imela priložnost opazovati osem dni... Seveda me je zanimala njihova medsebojna komunikacija. Prvi dan zahtevam, da je komunikacija med učitelji spremljevalci in učenci slovenska; ja, saj učitelji poskušajo, a kaj kmalu ugotovim, da prihaja do hudih komunikacijskih šumov in nerazumevanja, saj učenci slovenskega sporazumevanja z učitelji niso navajeni, ker taisti učitelji med šolskim letom tega ne počno... S koliko izmed teh učencev bi se lahko sporazumeli po slovensko? (Bili so osnovnošolci iz števanovske in seniške šole ter srednješolci z monoštrske strokovne šole in gimnazije.) Najbolj s Sabino, delno z Edino, Kristino, Doro, Moniko, Milanom, Vanesso, Gergelyem; morda sem še koga pozabila, a to so skoraj vsi. Pri slednjih bi bili odgovori pretežno JA in DOBRO... Med naštetimi ni niti enega gimnazijca... Kaj pa drugi?? Ena izmed učiteljic, ki so izvajale delavnice, mi je omenila, da so za začetnike kar v redu. Začetniki??? Kdo pa je rekel, da so začetniki? Eden od njihovih učiteljev... Začetniki... Nekateri 5 let, drugi 8, kakšen vmes tudi 11!!! Pa ne zaradi sebe!!! ... Ne morem verjeti, je dodala, glede na njihovo (ne)znanje sem res mislila, da ste šele letos uvedli slovenščino v porabske šole... Opazovala sem kar nekaj ur počitniške slovenščine... Žalostno, mučno... Učiteljici sta z veliko truda uspeli do konca tedna, da se je pri vseh nabralo nekaj slovenskih stavkov. Če bi tako nadaljevali tudi doma... Tako pa... Slovenščina bo za dober mesec skoraj pri vseh skupaj z drugo navlako čemela po kotovih in septembra se bo spet moralo začeti vse na novo... Se bo res začelo na novo??? V dolgih nočeh, ko ne morem spati, premišljujem o tem; jezik sporazumevanja med učenci je izključno madžarščina. Madžarsko komunicirajo med seboj, po SMS-sporočilih, na facebooku, z znanci, učitelji, starši, sorodniki... Slovenščina je jezik, ki ni niti v kančku zavesti nobenega izmed njih, ker je njihov svet madžarsko govoreč... Tako daleč so šle stvari v Porabju, in odgovorni ste tiščali glave v pesek... Desetletja opozarjam, se pogovarjam, pišem, razlagam; čez petsto člankov, nekaj sto izobraževanj za učitelje, pogovorov, svetovanj... V prazno... In iz čistega obupa sem pred dobrim letom začela pisati svoj blog... Da se kdo zgane! Da razmisli! Da vidi napake tudi pri sebi, ne le pri drugih!! Priznam, način je malo krut, a verjemite, da sem poskusila prav vse - pogovore, opozorila, prijazna nagovarjanja, debate, pisanje opažanj, malo pljuvanja in jeze tako individualno, intimno - pa nisem bila slišana... Na učiteljskem seminarju sem se udeležencem res opravičila - a za način, torej javno razgrnitev problemov, nikoli pa se ne bom za vsebino, kar sem tudi jasno rekla, ker je le-ta do zadnje pike in vejice verodostojna, resnična!!! Sicer pa dobro vem, da učitelji v tem kontekstu niso problem - oni so bili v nekem smislu celo zlorabljeni, ker se je čarovniški proces proti meni vršil v njihovem imenu, brez njihove vednosti!!! O tem sem se prepričala že na seminarju v Ljubljani. Še ena grda svinjarija torej... In to z asistenco t. i. slovenske diplomacije, ki uspešno asistira v gradnji porabskih Potemkinovih vasi...

Quo vadis, slovenščina v Porabju? Na smetišče zgodovine, navzdol po reki Rabi ali čez Srebrni breg??? Mar res ne vidite, ne čutite, kako malo bi bilo potrebno, da bi se ohranjala? Le uporabljati bi jo morali, nič drugega!!! ... Učitelji govoriti z učenci, starši in stari starši z otroki, politiki in kulturniki v svojih sredinah.... Na vse to ste pozabili in temeljni problem opustitve lastnega jezika preimenovali v problem osebe, ki vam dve desetletji nastavlja ogledalo, v katerem nočete videti sebe!!! Tako pa - prirejate klevetalne sestanke, na katerih z neznosno lahkostjo spremenite osebo v predmet, koordinator akcije zapiše kup laži in osebnih žaljivk na moj račun in t. i. depešo distribuira pristojnim organom... In - problem je rešen!!! Nagnusno! Postala sem simbol vsega, kar ogroža tri ali štiri porabske persone... Pred dnevi sem v Delu brala zanimivo kolumno z naslovom Kako je Slovenija izgnala Mića Mrkaića:"Slovenska logika je nekje odpovedala: čeprav Mića Mrkaića (Mrkaić je bil ekonomist, ki je zaradi radikalnih neoliberalnih idej postal nezaželen in se je odselil v tujino), njegovih idej in kolumn ni več, so težave, na katere je Mrkaić opozarjal, ostale. Še več: dušijo nas."... V tem primeru je veliko podobnosti z mojo zgodbo: Lahko me onemogočite, odstranite, izženete, a problem bo ostal! In bo vedno hujši... Vedno bolj maligen... Brez možnosti ozdravitve... Kako ga boste rešili? Z novo osebo, ki bo po možnosti gluha in slepa??? Ali vsaj blogersko nepismena... Gospodje, cesar je nepreklicno gol!!!
Zdaj pa - na počitnice... Brez računalnika!!!

Piran - morje, počitnice in drobtinice slovenskih besed

Sedme Jezikovne počitnice za porabske učence in dijake v Piranu... Štirideset udeležencev od 5. razreda osnovne šole do srednješolcev... Bilo je davnega leta 2007, ko sva s tedanjo ravnateljico šole Alenko Kovšco snovali prve načrte za aktivno slovensko počitnikovanje porabskih učencev ob slovenski obali; malo učenja slovenščine, malo kulture, spoznavanja Slovenije in veliko morskih radosti, sva rekli. In se je začelo. Program smo iz leta v leto spreminjali, dodajali nove vsebine in oblike dela, ves čas so se bolj ali manj uspešno vključevali še drugi učenci - piranski, mačkovski, imeli smo tudi skupino z avstrijske Štajerske. Izvajalci in razumevajoči spremljevalci naših počitnic so vsa leta piranski učitelji, predvsem slovenskega jezika, razrednega pouka, glasbe, športne vzgoje... Tudi letos so nam svoj počitniški čas podarile učiteljice Karmen, Vika, Lorena in Dunja, kot zunanja sodelavca pa sta sodelovala Marjetka in Robi... Popoldanske in večerne delavnice, gledališko, plesno in likovno, pa so vodili učitelji in sodelavci iz Porabja, Metka, Biserka in Bea ter Laci. Na zaključni prireditvi včeraj smo vse drug drugemu pokazali... In bilo je kaj videti!!!

Petje, ples, risbe, stripi, veselje... Aha, kako pa kaj slovenščina?? To pa je tema za naslednji blog...

Morda šele popočitniški.............................

Dies irae!

Nič ni končano, dokler se problematika pedagoške svetovalke v Porabju ne preimenuje nazaj v problematiko opustitve slovenskega jezika v javnem in zasebnem porabskem vsakdanu!!!!!

V zadnjem zapisu sem obljubila kaj več o zanimivem idiomu Potemkinove vasi, znanem iz ruske zgodovine, a še vedno zelo aktualnem in meni ljubem. Vsaka podobnost s Porabjem je zgolj naključje in resnično ne maram nobenega natolcevanja, saj se v tistih poštenih krajih kaj takega ne bi moglo zgoditi!

Da bi razumeli, kaj Potemkinova vas je, se je treba za hip vrniti v zgodovino, natančneje v carsko Rusijo v drugi polovici 18. stoletja. Potem ko se je Katarina Velika odločila skupaj s tujimi diplomati obiskati Ukrajino in Krim, se je princ Grigorij Aleksandrovič Potemkin, guverner teh območij, znašel v neljubi situaciji. Pokrajina je bila namreč izčrpana zaradi revščine in nemirov. Kako naj torej pripravi predstavitev, ki bi zakrila nezaželeno realnost? Ker je carica s spremstvom potovala predvsem po reki, je Potemkin ob bregovih Dnjepra velel postaviti kulise vasi. Tja je pripeljal kmete, na tisoče glav živine in drobnice od drugod, da bi carici pokazal razkošje, po drugi strani pa naj bi s tem dejanjem v zaledju večkrat povzročil lakoto. Ko se je caričina procesija odpeljala mimo, je razpustil celoten aparat, toda le zato, da ga je spet zgradil nižje ob toku, da bi tako še enkrat prevaral carico in njeno spremstvo. (vir internet)
Zanimiva zgodba, s katero sem se srečala že pred davnimi leti, in vedno prepoznala v njej delček sedanjosti. Tako kot v glavah ljudi obstajajo marsovci, je tudi Potemkinova vas vedno znova aktualna. Bila in bo. V času blišča in času bede … Potemkini še vedno obstajajo, koga pa želijo prepričati v blagor, ki to ni, pa vedno znova poraja moje čudenje. Važno je, da se blešči, komu mar, da videz vara … Lažno, olepšano prikazovanje resničnosti ... Kako znano, kolikokrat videno!!! ... Sicer sem o liku in delu Grigorija Potemkina v ruski zgodovini 18. stoletja brala tudi drugačne razlage, a trenutno me navdihuje zapisana ...

Ampak - ženska, pusti jim njihov teater, posebej osrednjim likom ... Bom ... Dokler traja, traja ... Naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo ... Je zelo subtilno zapisal davno naš France, ki ga velikokrat, še vedno prebiram ... Razmišljam, da bodo čez poletje moje Iskrice šle na dopust. Nekam daleč, nekam v nove svetove, paberkovat sveže misli, slike in občutja ...

Annus horribilis

"Leto 1992 ni leto, na katero bi gledala z nedeljivim veseljem," je izjavila angleška kraljica Elizabeta II. v božičnem nagovoru državljanom tistega leta. "Povedano z besedami sočutnega dopisovalca, se je izkazalo za pravi annus horribilis (strašno leto)..."

Tudi moje leto 2013 ni leto, na katero bi lahko gledala z nedeljivim veseljem... Annus horribilis po porabsko... Glavna sodna obravnava (opozarjam, da bo moje pisanje v bodoče precej alegorično, z veliko simbolike) je včeraj potekala brez obdolženke, saj je tožnikom menda nerodno govoriti o njenih hudih grehih pred njo... A se je kdo vprašal o verodostojnosti tožnikov? Mar ne skrivajo tudi oni svojih temnih skrivnosti, ki bi - ob obdolženkini prisotnosti - lahko bile razkrite??? Ja, za to gre. Problematiko opuščanja slovenskega jezika v porabskem javnem, političnem, kulturnem in izobraževalnem življenju so akterji opuščanja preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke (njenih blogov in facebooka), zbobnali skupaj pol Slovenije in priredili čarovniški proces... Čarovnica je sicer morala ostati doma, ker bi tožniki hudo zardevali ob njenih nedolžnih pogledih...

In so se šli ta proces... Škoda, da nisem muha, a po včerajšnjih informacijah sodeč bi mi bilo kar dolgčas; verjetno bi svoje želo zapičila v marsikatero sočno meso... In kam je peljal proces? Kaj se mi je očitalo? Ah, marsikaj! Zakaj pišem bloge in v njih razgaljam porabsko stvarnost... Zakaj svoje linke objavljam na facebooku, da zadeve zvedo kar vsi počez in nastopajočim grenim sladke dneve... Zakaj se o vsem tem sploh piše? Ja, tu je problem. Dokler smo tiho, je vse v redu. Vemo sicer, da je zapisano resnica, ampak... Zakaj bi neke Micke in Janezi tam na Slavskom morali to vedeti??? No, na tem čarovniškem procesu je bil (-a) tudi kakšen moder in strokovno razgledan povabljenec/povabljenka (hvala mu/ji), ki na stvari gleda malo drugače... Se mi očita kakšen strokovni spodrsljaj? Ne, sploh ne! Na tem področju sem menda zelooo dobra... Sem si kaj izmislila, se zlagala? Ne, sploh ne!! Torej?? Aha, kot pred 18. leti, ko je izšla moja knjiga esejev Tudi to je Slovensko Porabje...  Bil je proces, ki ga je vodila oseba, ki jo še danes izjemno cenim. Seveda me je povabila in smo stvari skoraj razčistili... Čez kakšni dve leti je prišla k meni: "Veste, imeli ste v vsem prav. Zdaj vem in vam lahko priznam, da me je zelo sram..." A danes? Časi so drugačni... Tehnika gradnje Potemkinovih vasi (o podrobnostih drugič) je v Porabju tako zelo napredovala, da težko predvidim, kaj bo v prihodnje...

Aha, kako se je končal proces? Menda precej veselo, kakor za koga... Nič ni končano... In ne bo končano, vsaj zame ne, dokler ne bo problematika pedagoške svetovalke preimenovana nazaj v problematiko opuščanja slovenščine v Porabju... 









Redefinirati pojme lojalnost, pripadnost, poštenost, resnica???

Pravljične podobe... Ko si zaželim malo miru, ko zbežim od vsakdanje sivine, berem pravljice... Tiste lepe, kjer vedno zmaga pravičnost, kjer je resnica nagrajena... No v zadnjem času (in v vsakdanjem življenju) je veliko pravljic tudi zelo krutih... Ni nujno, da so vsi ponižani in razžaljeni na koncu zmagovalci... Takšen je ta svet... Morda je najlepše zgolj gledati ilustracije pravljic, recimo Marlenke Stupice ali Jelke Reichman... Tako lep svet znata pričarati...

Beseda lojalnost, biti lojalen je ena tistih, ki me spremlja skozi ves moj porabski čas, od trenutkov, ko sem padla v jezikoslovno področje, imenovano sociolingvistika, pravzaprav poddisciplino le-te, ki se neposredno dotika mojega dela, to je ohranjanje manjšinskih jezikov. In temeljna definicija ohranjanja manjšinskih jezikov se glasi nekako takole: Manjšinski jezik se ohranja v rabi, če so izpolnjeni temeljni pogoji: 1. da ga pripadniki manjšine govorijo, 2. da so priložnosti za rabo jezika in 3. da so pripadniki manjšine lojalni do rabe svojega jezika, to pomeni, da ga uporabljajo vedno in povsod, kjer je to možno in običajno kot tudi, da je lojalnost - upoštevanje pravil rabe jezika - manjšinski standard, v katerem so vztrajni in dosledni v prvi vrsti vsi, ki manjšino predstavljajo, to so politični, kulturni in šolski predstavniki... Temu aksiomu sem popolnoma verjela in zaupala in nekako mislila, da je normalno, da z njim maham vsepovsod in opozarjam, da je v mnogih primerih v porabski stvarnosti kršen... Iz te tolikokrat izgovorjene besede lojalnost po mojem prepričanju izhaja naslednja beseda pripadnost. Komu, čemu pripadajo prebivalci Porabja? Ideji o ohranjanju slovenske skupnosti? Koliko je takih? Ste jih kdaj poskusili evidentirati, jim karkoli ponuditi in jih z razlogom povabiti v svoje vrste? Niste... Ko so me nekoč v Bruslju pripadniki neke majhne evropske manjšine navdušili z idejo, ki jo sami uspešno prakticirajo, o darilcih mladim staršem v obliki knjig, CD-jev, slikanic z manjšinskimi vsebinami, sem to takoj posredovala našim organizacijam... Od takrat se je mladim porabskim staršem rodilo nešteto otrok, a moja ideja je ostala ideja vse do danes... Mladim slovenskim mamicam, ki jih poznam, sama delim take materiale (raje njim kot iz nekaterih šol direktno na smetarski kamion)...

Srce se mi trga ob pogledu na to sliko, ko pomislim, da nadebudni, vedoželjni in hudičevo brihtni mulčki te skupinice ne bodo pri slovenskem jeziku deležni kvalitetnega pouka, ki jim sicer pripada... A poštenost in resnica imata v porabskih logih predpono ne- ... Pa ne samo ti dve besedi, tudi prejšnji. In vsem je tako prav... Razen meni, in jaz imam že težave zaradi tega... Ne vem, zakaj vam je tako prekleto težko razumeti, da blefirate zgolj sebi... Nekje v skritem kotičku srca še vedno verjamem, da bo resnica brez prej omenjene predpone slej ko prej morala zmagati!!! Ni potrebno govoriti slovensko zaradi mene - govorite zaradi sebe!!

Očitek, da po nepotrebnem perem vaše umazano perilo javno v svojih blogih, je res zanimiv; ja - sveta božja pomagalka - zakaj pa ste svoje perilo tako hudo umazali, da zaudarja na vse konce?? Zakaj ga niste sami diskretno oprali kar v bližnjem domačem potoku???

Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa!!!

... Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam:

• Da sem v svoji norosti in zaslepljenosti brezmejno verjela in si dve desetletji prizadevala, da bodo Porabski Slovenci dojeli, da je temelj njihove prihodnosti v rabi in ohranjanju slovenskega jezika in kulture ...
• Da sem se neštetokrat zgražala nad neznosno lahkostjo opuščanja slovenskega jezika v medsebojnem sporazumevanju v manjšinskih institucijah ...
• Da sem javno izjavljala in na blogu zapisala, da največji Slovenci (funkcionarji in skoraj vsi učitelji) svojih otrok niso naučili slovensko ...  
• Da sem bila takšen naivnež, da nisem dojela, da je zanje to nekaj povsem normalnega ...
• Da sem v svojem naivnem patriotizmu sanjarila, da jim slovenstvo res nekaj pomeni ...
• Da sem bila tako zelo domoljubna, da sem verjela, da bodo Porabci dojeli, da je potrebno zreti v prihodnost in skrbeti za ohranjanje jezika tudi pri najmlajših, ne pa se obnašati, kot da jutri ne obstaja ...
• Da sem divje odreagirala, ko sem dojela, da so iz prenovljenih učnih načrtov za slovenski jezik izginile vsebine o Sloveniji ...
• Da sem jokala in klela, ko sem izvedela, da čudovite slovenske revije in knjige, ki jih prinašam na šole, plačuje pa jih Slovenija, ponekod neodprte končajo na smetarskih deponijah ...
• Da sem neštetokrat povzdignila glas in opozarjala, da se z ohranjanjem živega slovenskega jezika in s spodbujanjem slovenske komunikacije tako v šolah kot slovenskih organizacijah nihče ne ukvarja ...
• Da sem bila zasvojena in obsedena z vero, da je jezik, če ga hočemo ohraniti, potrebno govoriti ...
• Da sem govorila, pisala, opozarjala in ne kritizirala, (kot so prepričani tisti, ki jim stopam na žulje) ...
• Da sem ob neznosni lahkosti opuščanja slovenščine v manjšinskih strukturah nešteto svetlih noči prejokala - ob samospraševanjih in vprašanjih brez odgovorov ...

... In v svojih, očitno zmotnih prepričanjih grešila v mislih, besedah in dejanjih ...
Skoraj 21 let sem sanjala, dovolila sem si sanje ... Skoraj 21 let sem verjela in upala ... Da je jezik tisti, ki bo ohranil skupnost ...

... Od danes dalje pa ni nič več tako, kot je bilo ...

Obtožnica je kruta, tožniki neizprosni ... Odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo ...

Bom kdaj vso to norost lahko razumela???