Porabska jesenska tihožitja

Poglejte to lepoto!!! Porabski jurček z bučami in lešniki z mojega mini ranča na drugem dvojezičnem območju... Kako lepo se skladajo. Polnovredni obrok...

Danes sta me predsednika porabskih slovenskih organizacij z veseljem obvestila, da sta dobila odgovor na svoje pismo slovenskemu šolskemu ministrstvu; podpis državne sekretarke in razveseljujoča vsebina: raven pomoči porabskim šolam se s slovenske strani ne bo zmanjšala, kljub ne prav rožnatemu gospodarskemu položaju v Sloveniji; od začetka naslednjega koledarskega leta bo šolsko ministrstvo spet financiralo našo učiteljico asistentko, do takrat pa Urad... Lepo kot zgornji jurček, lešniki in buče.... Spoštovani pošiljatelji tega navdihujočega pisma, v Porabju vas jemljemo zelo resno. S hvaležnostjo in spoštovanjem. In sveto verjamemo, da kar ste obljubili, bo do pike in vejice držalo. Ker - kot pišete - se zavedate pomena ohranjanja jezika pri tako majhni in ranljivi manjšinski skupnosti, boste naredili vse, da se bo slovenski jezik nemoteno poučeval v porabskih šolah. Čudovito. To je tisto poglavitno, kar manjšina pričakuje od matičnega naroda, saj sama ne zmore. Ko je ogroženost tako usodna kot v Porabju, ko si Porabci sami ne morejo in ne znajo pomagati, je matična država tisto upanje zanje. Gospe in gospodje, odgovorni v matični državi - to je poziv za vse vas: stojte za svojimi besedami in jih pripeljite do izpolnitve!!!

Na tej fotografiji je še ena prelepa jesenska idila: zaključni akt podpisa zapisnika XIII. zasedanja slovensko-madžarske mešane komisije za spremljanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji in slovenski narodni skupnosti na Madžarskem, ki je potekalo in se tako prijazno zaključilo konec septembra v Ljubljani. Obe strani sta bili zadovoljni. Besedilo zapisnika, če ga kar tako preletiš, je na videz naravnost navdušujoče. V posameznih priporočilih - realiziranih, novih, v realizaciji - je zajeto vse, kar manjšini nujno potrebujeta, od financiranja domicilnih držav do različnih oblik pomoči matice. Na prvi pogled idealno. Ampak - mene že od leta 1992, ko je bil sporazum podpisan, moti izraz priporočila. Saj lepo zveni, toda kaj v svojem osnovnem pomenu izraža ta beseda? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga ali (jur.) pravni akt, s katerim parlament opozarja na določena vprašanja splošnega pomena... Mnenje, opozarjanje torej. Nič določnega, nič zavezujočega. Škoda. Pa tako malo je potrebno, da se zadeve uredijo. Ob vsej porabski skromnosti tudi veliki denarji niso potrebni. No, temeljnega kamna za tisto nesrečno cesto nisem šla izkopat; v vsej svoji optimistični naravi sem odgovornim za to sago dala zadnjo priložnost. Rastejo pa v bližnjem gozdu čudoviti jurčki...

Fotografij tretjega porabskega jesenskega tihožitja še nimam... To bo namreč podpis učiteljice asistentke na pogodbo o tem, kar je tudi danes v Števanovcih počela "na up". A tokrat se zadeve zatikajo doma, na lokalni ravni. No, danes smo že bliže rešitvi. Upajmo, da konkretni...

Porabski šolski utrip - mesec dni pozneje

Natanko mesec šolskih dni je že za nami, Porabje danes kaže zgornji podobi: dišeči jurčki (delček mojega današnjega "ulova") vabijo v spokojne gozdove, veliki in malo manjši šolarji pa se potijo ob težkih nalogah v zelo lepih in prijaznih učilnicah. Na gornjeseniški šoli smo s sredstvi slovenskega šolskega ministrstva opremili kar štiri. Predstavljajo poseben ponos šole, tako učencem kot njihovim staršem pa so pozitivna motivacija pri vpisu. Gotovo pa si najbolj želim, da bi bila prav tako pozitivna motivacija možnost učenja slovenščine...

Na šolah vladajo čudni občutki negotovosti. Če smo pred mesecem dni govorili o nerazumni potezi matične države, ki je porabskim šolam čez noč ukinila pomoč učiteljice asistentke - no, za rešitev tega problema imamo obljube slovenskega šolskega ministrstva, da z novim koledarskim letom stvar uredi pravno-formalno, do takrat pa so sredstva zagotovljena iz drugega vira, ampak vse bo resnično šele takrat, ko bodo obljube materializirane, banalno rečeno, denar na učiteljičinem računu - smo danes na seniški šoli ugotavljali, da se prebija skozi težke čase tudi novi vzdrževalec naših dvojezičnih šol, števanovske in seniške. Iz Budimpešte prihajajo vedno nove in večje obljube, da bo denar za šoli zagotovljen, le čisto malo manjka do podpisa krovne pogodbe... Smeli korak Državne slovenske samouprave, ki je pod svoje okrilje vzela obe šoli, smo vsi navdušeno pozdravili in podprli. Končno, smo rekli, bomo sami odločali o življenju narodnostnih šol, o tem, koliko slovenskega duha in zavedanja bosta gojili v prihodnje. Toda - kako?? Šole, ki nudijo več od drugih, potrebujejo za to več sredstev, boljše kadre, bogatejše programe. Narodnostne šole so zavezane k ohranjanju in učenju narodnostnega jezika in kulture, to je njihovo najpomembnejše poslanstvo. A tega ne morejo početi brez učiteljev (ki morajo imeti svoje delo plačano), brez najrazličnejših pripomočkov (ki tudi stanejo) in brez številnih dejavnosti (ki so tisto več - dodana vrednost, ki stane). Na šolah se bojijo, da bodo v prihodnje spet životarili v strahu za preživetje, spet bo problem nabaviti vsak papir in svinčnik. In spet bodo lile obljube ob visokih obiskih s te in one strani meje...

Zakaj morajo porabske šole venomer živeti v strahu, negotovosti, tesnobi?? Zakaj je potrebno trošiti ogromno energije za stvari, ki se na koncu tako ali tako morajo urediti? Pa bi se lahko prej, če bi politika vsaj začela poskušati razumeti... Učitelji bi v miru opravljali svoje delo in služili osnovnemu poslanstvu, učenci bi imeli še več možnosti za boljše uspehe - in tako malo bi potrebovali za vse to. Zgolj sistemsko financiranje šol z madžarske strani in vsega dodatnega, kar smo porabskim šolam dolga leta nudili s slovenske strani. Danes pa nikomur nič več ni jasno, ne moremo verjeti v nek lepši jutri, ko smo polni dvomov in strahov... Kmalu bo 20 let, odkar sem v Porabju. Veste, koliko visokih gostov - madžarskih in slovenskih - sem že srečala in koliko ton predvsem praznih obljub slišala?? Nisem štela. Saj ni pomembno. Politika, leva, desna, katerakoli - je vedno bila in vedno bo zgolj tovarna obljub. Bomo uredili... Smo uredili... Samo povejte, kaj potrebujete, pa bo... Ha, ha, ha!! Ob takih frazah visokih obiskovalcev Porabja se spogledamo, zavijemo z očmi in si mislimo svoje. Je kdo izmed teh kdaj pomislil, kaj pomeni nekomu nekaj obljubiti?? Sploh ve, kakšna je pot od obljube do realizacije? Ne. Ne ve in mu največkrat ni mar. Saj bodo volitve in bo zamenjan. V politiki pa tako ali tako nihče za nič ne odgovarja, čeprav imajo vsi polna usta odgovornosti. Žal, samo usta...

In - mimogrede - niti slučajno ne mislim, da sem vsevedna in nezamenljiva, kot mi je nekdo očital neki dan... Z veseljem upoštevam nasvete, kritike, mnenja ljudi, ki strokovno poznajo šolsko problematiko. Sem pa prepričana, da to, kar počnem, delam strokovno, odgovorno, predvsem pa z veliko ljubeznijo, tankočutnostjo in predanostjo, v dobro vseh, s katerimi delam in čutim. In še vedno trdim, da delam in govorim le o tem, kar resnično obvladam... Gotovo ne bom nikoli, na nobenem simpoziju, predavala o novih gasilskih tehnikah ali racionalnem obnavljanju vodovodnega omrežja ali o možnostih življenja na Marsu....

Evropski - tudi porabski? - dan jezikov

Skoraj vsak dan je dan nečesa, zato omembe v medijskih poročilih gredo kar mimo nas. Toda - dan jezikov je že nekaj, kar pritegne vsaj mojo pozornost. Zamisel o posebnem dnevu, posvečenem jezikom, njihovemu učenju, razvijanju in ohranjanju, je gotovo dobra. Danes praznuje 11. obletnico. Je v tem desetletju in nekaj, odkar vsaj en dan v letu malo več govorimo o pomenu učenja jezikov, ta zavest kaj močnejša? Je pomen ohranjanja majhnih in zato ogroženih jezikov bolj v zavesti ljudi, predvsem pa snovalcev jezikovne politike? V Sloveniji se danes - kolikor sem preko medijev spremljala - ni kaj dosti in obširno govorilo o tem. Pa bi se moralo. Na spletnih straneh slovenskega državnega statističnega urada so sicer objavili zanimive podatke o obvladovanju tujih jezikov pri slovenskih državljanih. Menda smo na tem področju v primerjavi z drugimi Evropejci kar dobri. Toda sama se velikokrat vprašam: Koliko in v kakšni obliki pa dejansko obvladamo svojo slovensko materinščino? Koliko slovenskih državljanov bi brez večjih težav napisalo recimo doživljajski spis, opis ali oris nečesa ali katero izmed besedil praktičnega sporazumevanja brez prevelikega števila napak in z upoštevanjem vseh besedilnih zakonitosti ter sestavin?? Koliko državljanov v celoti razume zapletena besedila tiskovin, obrazcev, navodil ..., ki so nujni del našega vsakdanjega življenja? Koliko navadnih državljanov, raznih politikov, celo ministrov, zna pojasniti, kaj pomeni besedna zveza fiskalno pravilo, ki je glavna mantra aktualne oblasti?? Nekaj časa se je govorilo, da ni pomembno, kako neko stvar zapišeš, to velja tudi za elektronska sporočila, ampak kaj sporočaš. Prepričana sem, da so take trditve hudo napačne in da vodijo v razgradnjo vseh pravil oblikovanja sporočil, kar že vidimo v različnih javno dostopnih pisnih sporočilih, visokošolski in univerzitetni učitelji pa bentijo ob pisnih polizdelkih študentov. Vem, da to po eni strani ni le slovenski problem, po drugi pa je, saj nekateri menda moderni pristopi v poučevanju slovenščine kot materinščine v slovenski osnovni šoli gotovo ne prispevajo k boljšemu jezikovnemu znanju in pismenosti učencev. Prepričana sem, da je pouk madžarščine kot materinščine v šolah na Madžarskem - kljub navidezni krutosti (zelo zahtevna besedila že v nižjih razredih OŠ) - veliko bolj učinkovit. V marsičem. A to je tema za drugič.

V naslovu sem se retorično vprašala, če tudi porabski dan jezikov ... V Porabju res veliko govorimo in pišemo o pomenu učenja več jezikov, predvsem pa učenja slovenske materinščine, poleg madžarščine, ki so se jo in se jo še vedno tudi slovenski učenci učijo kot prvi jezik, v enakem obsegu ur in vsebini kot vsi šolarji na Madžarskem. Pravzaprav učenje madžarščine kot drugega jezika in slovenščine ali katerega koli manjšinskega jezika kot prvega, z večjim številom ur za učence, pripadnike narodnosti, sploh ni možno. Manjšinske materinščine na Madžarskem torej v vseh oblikah ostajajo le drugi jezik, kljub navidezni enakovrednosti jezika manjšine kot součnega jezika v dvojezični šoli. Radi se učimo slovenščino lahko preberemo na plakatu monoštrske slovenske učilnice, ki sva ga naredila z mojim Samuelom, ker so bila vrata nekaj časa prazna. V učilnici nadstropje niže pa so pred letom dni tako mirno in resno sedli v šolske klopi porabski učitelji in opazovali pouk - čudovito uro slovenščine v 2. razredu - pri kolegici, učiteljici Agici.

Ja, lepo je, ko se učitelji zavedajo, da je znanje, tudi jezika, posebej v okolju, kjer je javna raba slovenščine tako zelo ogrožena, potrebno nenehno izpopolnjevati. Ob evropskem dnevu jezikov pa si želim predvsem to, da se tako Slovenci za mejo kot tisti v matici začnemo bolj zavedati, da nam kot res naš, kot tisto, s čimer se identificiramo in na osnovi česar si pripadamo, ostaja le naš slovenski jezik!!! Kljub čaščenju večjezičnosti in hrepenenju po evropskosti...

To bo svetloba na koncu predora...?

Rada pišem o lepih, sijočih stvareh; o lučeh ali soncu v daljavi, o svetlobi, o prvih spomladanskih zvončkih, nežnih in krhkih... Vedno me pretresejo žalostni konci ljubezenskih filmov in romanov, ki so menda bolj umetniški kot tisti s srečnimi konci... Z veseljem lahko zapišem, da se bo naša porabska zgodba z učiteljico asistentko v porabskih šolah začela pozitivno razpletati. Imamo zagotovila tistih, v katere sem ves čas verjela - to je Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu - da bodo zgodbo rešili v dobro porabskih šol! Prav tako imam zagotovila šolskega ministrstva, da bo na dolgi rok uredilo pedagoško pomoč porabskim narodnostnim šolam. In vem, kdo so tisti v obeh institucijah, ki me še nikoli niso razočarali... Vsem le - iskrena hvala!!!

Četrti teden pouka teče tudi v porabskih šolah. Toplo jesensko sonce nas spodbuja, daje energijo in moč za danes in jutri. Toliko vsega imamo še postoriti!

Upam, da bodo svoje in v dobro Porabcev postorili tudi člani slovensko- madžarske mešane komisije za spremljanje uresničevanja določil sporazuma o zaščiti manjšin, ki bo zasedala jutri v Ljubljani. Velikokrat smo se pogovarjali, kaj, kako, na kakšen način doseči, da bo po dvajsetih letih drugače; da bo madžarska oblast glede pomoči Porabskim Slovencem prešla od obljub k dejanjem. No, nekaj tega se je uspelo uresničiti, madžarska stran je zagotovila koliko toliko ustrezno financiranje narodnostnih dvojezičnih šol, seniške in števanovske, ki ju je v upravljanje prevzela Državna slovenska samouprava, ena od dveh krovnih organizacij Porabskih Slovencev. Kmalu bo dvajset let od podpisa sporazuma, ki so ga Madžari večinoma jemali kot "samo preporuke i ne obaveze", kot nam je pred leti pojasnil nek njihov visoki uradnik, sicer Srb po narodnosti. Velikokrat je madžarska stran res ostala zgolj pri tem, da so vse to le priporočila; če jih uresničiš, v redu, če ne, tudi v redu. Kdo ve; velikokrat se mi zdi in na koncu tudi potrdi, da so razni sporazumi, mešane komisije in kaj je še takega, same sebi namen. Pač nekateri morajo nekaj početi... Z Gornjega Senika pa se do Verice oziroma Števanovcev še vedno vozimo skoraj 30 km namesto 3 ali 4 km! Na področju kulture, informiranja, šolstva... je sredstev vsako leto manj, šolski učbeniki za narodnostne šole se lahko pripravljajo in tiskajo, če Porabci uspejo na kakšnem evropskem projektu!!! Po novem pač madžarsko šolsko ministrstvo nima več denarja za take banalnosti... Aha, tista strašna cesta... 2007. leta sta madžarski in slovenski predsednik vlade, Ferenc Gyurcsany in Janez Janša, ob skupnem zasedanju obeh vlad nadvse slovesno položila temeljni kamen za to silno cesto. In madžarska stran je zagotovila, da je denar za gradnjo že rezerviran... Ob vsaki naslednji mešani komisiji je zagotovilo zvenelo enako... Verjetno bo tudi jutri...

(Fotografiji, ki sem ju simbolno malo zameglila, sem si sposodila iz arhivov Vestnika in Krajinskega parka Goričko; kristalno čiste na to temo bom objavila, ko bo na delovišču zabrnel prvi bager...)

 

... Jutri bo v Porabju sončno in toplo, pravo jesensko razkošje... Tako zelo me mika, da bi stopila do tiste jase, v miru in tišini, in ob petju ptic izkopala tisti kamen neizpolnjenih obljub... In ga poslala s hitro pošto v Ljubljano na zaključek zasedanja mešane komisije. To bi bilo veselo!!!

A je v Porabju treba zamenjati tudi Porabce?

Ja! Po novih merilih novih slovenskih veleumov bo potrebno zamenjati tudi Porabce!!! Niso v redu. Ne odvijajo se stvari tako, kot je bilo zamišljeno. Ne ubogajo! Imajo mnenje! Pišejo pisma ministrom! Imajo argumente in razlage! In ni jim všeč, če nekdo, čigar mnenja ne cenijo, pljuva po njih in njihovem delu. Grozno za ta čas... Taki so kot zgornje fotografije. Grozno, grozno...

Petek zvečer, s sinom potujeva iz Porabja v Slovenijo. Telefon... Veš, pravi glas na drugi strani, oni iz soboškega vodovoda je na lokalni televiziji danes spet udrihal po Porabcih, po tebi, po vsem, kar delate v Porabju. Najprej bi bilo potrebno zamenjati tebe - morala bi imeti mandat kot diplomati - potem spremeniti še marsikaj. Slovenske organizacije so zanič, pa denar trošijo brez kontrole, pa ne znajo slovensko, on bi že naredil red... V glavnem - vse je narobe... Ja, take primitivne razlage, amaterskih poznavalcev porabskih razmer so mi znane. Tudi vem, da nimajo nič s stroko, poštenostjo, dostojanstvom, ampak so navadna podlost. Zakaj bi bilo potrebno zamenjati mene??? In kdo si ti, ki to razglašaš???

Jaz nisem v Porabju iz političnih razlogov, niti me sem ni poslala politika, ampak stroka. Moja služba je strokovna, profesionalna, tu, v tej službi, ni mandatov, političnih igric, paketov ugodnosti za partijsko lojalnost. Vedno sem delala pošteno, zavzeto, strokovno kompetentno in to so na šolskem področju pri mojem delu v Porabju cenili. In ne samo v šoli v Porabju, tudi v Budimpešti, kjer so se mi predstavniki madžarskih šolskih oblasti velikokrat zahvaljevali za naš slovenski strokovni prispevek k ohranjanju narodnostnega šolstva v Porabju.  Vedno pa sem odkrito, tudi kritično, povedala, če kaj ni šlo tako, kot bi moralo. Še danes sem kritična do pomanjkanja slovenskih govornih navad med Porabci, posebej na šolskem in kulturnem področju. In bom vedno do tega kritična, saj je moj moto vedno in povsod bil: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih!

Mandat kot diplomati? Super! Plača diplomata, palača v Monoštru, seveda z ustreznim osebjem, avto s šoferjem, ki te vozi, kamor želiš, tudi po privatnih rekreativnih, nakupovalnih in drugih dogodkih, če rastejo gobe, tudi v gozd - takoj sem za!!! In potem odidem in me Porabje več ne zanima. Še telefona ne dvignem, če me kliče kdo iz nekega Porabja oziroma nimam časa, če me kdo iz porabskih zgodb pride obiskat. Konec!!! Seveda te vrstice nimajo nobene zveze z aktualnim monoštrskim slovenskim generalnim konzulom, vse to se je dogajalo pred njim. Aktualni monoštrski slovenski konzul je človek, ki zna prisluhniti, povprašati, upoštevati nasvet, mnenje in se potruditi. Take predstavnike slovenske države si želijo tudi Porabci. Torej - prisluhniti njim, njihovim potrebam in željam, svetovati, pomagati, spodbujati. Vse to počnem v Porabju tudi jaz. In - zakaj bi me bilo potrebno zamenjati? Bom dobila odgovor??? Srčno upam in verjamem, da tisti, ki so me v Porabje poslali, že vedo, zakaj so me. Prav tako verjamem, da je porabsko mnenje na moji strani. Oni amaterski kritik na vaški televiziji pa naj tudi pove - če ve - zakaj to počne. In - kolega - kako nas boš zamenjal prav vse s Porabci vred????????????????????????

Čisto vsak se spozna na porabsko šolstvo

Čisto vsak, ki pride iz kakršnih koli razlogov v Porabje - v te kategorije seveda ne štejem veselih, radovednih, dobronamernih turistov, ki so v Porabju vedno in povsod dobrodošli - se spozna na šolstvo. In bi ga gotovo na hitrico izboljšal. Uredil. Prenovil. In ve, da je to tako enostavno in brez posebnega hudega napora, kot se na števanovskem odru po dobro odrecitiranih slovenskih pesmih postaviš v zbor za skupinsko fotografiranje ali kot v telovadnici odplešeš za mamico, očka ali kar celo rodbino divji čačača ali kot narišeš na novo tablo prekrasen šopek v zahvalo za lepo učilnico in se fotografiraš skupaj z učiteljico in sošolci. Ja, konec nečesa je v takih primerih dober, enostaven, vesel... Malo drugačen in ne po meri tistih, ki razkladajo o tem, kako je v Porabju potrebno vse spremeniti, posebej šolstvo, ki da je v grozno slabem stanju. Od kod tem nakladačem ti podatki??? So naredili raziskave??? Se ukvarjajo s tem področjem??? Ne. Nič od tega. Uporabljajo morilsko logiko, govori slabo, blati, pljuvaj, nekaj se bo že prijelo. Pride neka oseba, ki nima nobene zveze s Porabjem, razen da je nekje nekaj slišala, in začne grozno pametovati: Šole so slabe, učitelji so slabi, tista iz Slovenije, ki že dolga leta dela škodo po Porabju - vse to je treba nemudoma spremeniti! Zamenjati! Resetirati! Prestrašen poslušalec prikimava, čeprav ne misli tako, razen tega si ne upa ugovarjati, ker bi mogoče bilo zanj škodljivo... Oh, madona! Tale z genialnimi idejami pa kar naprej: V šole bi morali pripeljati študente iz Slovenije na prakso, kar veliko njih, pa urejati evropska sredstva, pa šolska partnerstva, pa delati z mladimi... Vse te vesoljske ideje pridite avtorji sem v Porabje uresničevat! Vsaj enkrat se naj nekdo - posebej takšen z ogromnim košem idej - poda sem in kaj uresniči. Zelo mu bom hvaležna in Porabci prav tako...

Porabci so bili vedno skromni in preveč tihi ljudje. Šele ko smo se dovolj spoznali, smo si odkrito, kot kritični prijatelji, drug drugemu povedali, kaj nas teži. Velikokrat sem doživela, da so me učitelji klicali, češ, ta in ta je bil spet na šoli in govoril strašne neumnosti in nas podučeval, kako moramo delati... Pa vemo, da nima nič z učiteljskim poklicem, vemo, da ni prav, kar počnejo tu nekateri iz Slovenije... Kako more govoriti o slabem pouku, ko pa ni od blizu videl, niti želel videti ne učencev ne pouka... Zakaj to počnejo?? Dobro vprašanje. Zato, da upravičijo svoje meglarjenje po Porabju. In svoje nezaslužene previsoke plače... Ja, zakaj pa mu niste povedali kot ste zdaj meni? - sem po navadi vprašala. Ah, dajte, no, kako bi si pa upali!! ... To se dogaja leta in leta. In, za božjo voljo, vsi, ki to počnete, nehajte! Ne potrebujemo v Porabju tistega, kar že imamo, ne potrebujemo kritizerstva brez osnove, ne potrebujemo še več takih politično-povzpetniških primerkov, ki bi na Porabcih še malo delali zase. Dovolj je bilo manipulacij, dovolj praznih obljub in vesoljskih idej. Porabje za svoje preživetje potrebuje gospodarsko osnovo in strokovno ter jezikovno pomoč v šolah. Vse drugo potem pride. Gotovo pa je dobrodošel vsak, ki zna Porabce povprašati, kaj potrebujejo in jim to tudi pomagati ustvariti. Predpogoj pa je, da vsak, ki ponudi pomoč, mora znati poslušati in se potruditi razumeti. Uvoz slovenskih idej slovenstva v Porabju ne bo nikoli padel na plodna tla in prav je tako.

Dva tedna šole sta za nami, dva tedna čakanja odgovorov in dogovorov iz Ljubljane. Ni odgovorov, ni dogovorov glede učiteljice asistentke, telefoni zvonijo v prazno... Dragoceni čas se izteka, v števanovski šoli mirno čakajo. Kaj bo z učiteljico slovenščine? ... Na monoštrski gimnaziji se maturanti pripravljajo na maturo, učiteljica je želela za pomoč pri pripravah prositi učiteljico iz Slovenije... Pa na osnovni šoli v Monoštru, kjer za 4. razred ni učbenikov... Pa na gornjeseniški šoli... Tako lepo smo se navadili nanjo in imela je odgovore na vsa naša vprašanja, so mi rekli neki dan...

Pred dvema dnevoma, na srečanju Porabskih Slovencev v Števanovcih, je iz Slovenije spet prispela ogromna pošiljka - novih obljub... Kako dolgo še in v kakšni meri?????????????

Menda so neki zapleti ...

Nisem vedela, da so moji porabski zapisi lahko predmet različnih raziskav, preiskav, insinuacij in še česa, saj jih pišem kot iskrene izpovedi človeka, navadnega državljana, ki po dvajsetih letih službovanja in privatnega bivanja v Porabju pač živi in diha s prostorom in predvsem ljudmi v njem. Prav tako - kot navadna državljanka in ne v imenu nekoga ali nečesa - pišem te strani; da bi se razumelo, da bi se bralo na tak način, če že osrednji slovenski mediji največkrat poročajo o Porabju le takrat, ko se dogaja kaj negativnega, pa še to je velikokrat iztrgano iz kontekstov. Še marsikaj v zvezi s Porabjem zna biti iztrgano iz kontekstov...

Naše nesrečne šolske zgodbe, s katerimi se ukvarjamo v Porabju te dni - pa bi lahko bile z malo vsestranskega razumevanja tako lepe in spokojne kot zgornja fotografija - dobivajo nove, za moje pojme groteskne razsežnosti. Išče se krivce, kdo je komu kaj rekel, namesto da bi se mirno, v dobro slovenskega pouka v porabskih šolah, rešil problem. Problem zaposlitve učiteljice asistentke, ki od 3. septembra v Števanovcih, ker resnično nimajo učitelja, poučuje "na up"... Pred tremi dnevi mi je nekdo iz novinarskih vrst preposlal besedilo pisnega poslanskega vprašanja poslanske skupine SD ministrici Ljudmili Novak in ministru Žigi Turku v zvezi s problematiko poučevanja slovenskega jezika v Porabju. Podpisanemu poslancu sem se zahvalila za to, da je na tak način bil problem javno izpostavljen... In čakala odgovor naslovnikov na njegovo vprašanje. Seveda se nisem pretirano ukvarjala s pomeni, niansami in konotacijami besed...

Danes pa sem doživela neverjetno presenečenje, ko sem izvedela, da se z zadevo ukvarja računsko sodišče, ki je v poslanskem vprašanju bilo malo nespretno izpostavljeno. Za božjo voljo!!!

Spoštovani, gospe in gospodje, na računskem sodišču! Če ste prebrali temeljito moj zapis, sem 30.8. napisala (telefonski pogovor): Menda so neki zapleti... računsko sodišče pravi, da je to nenamensko trošenje denarja iz državnega proračuna... In tako dalje... Nihče ni govoril o kakršnemkoli vašem papirju, odločbi, mnenju, nič na papirju v zvezi s tem primerom ne obstaja z vaše strani. S sogovornikom sva se pogovarjala o več podobnih primerih in zato me je tudi čudila dikcija prvega odstavka poslanskega vprašanja, ki je bila zapisana v trdilni obliki. Če bi gospodje, ki so vprašanje sestavljali, kaj predhodno povprašali - spet menda je bilo le-to zapisano na osnovi mojih zapisov -  verjetno ne bi prišlo do teh nerodnih interpretacij. Osnovni problem je potrebno rešiti na šolskem ministrstvu. Pozitivno vzdušje in pripravljenost pomagati, razen tega pa politična volja, so tisti ključi do rešitve, ki ne potrebujejo nekih tretjih krivcev. In računsko sodišče gotovo ni krivec za prav nič, če se o problemu lahko konkretno pogovorimo, razrešijo pa ga tam, kjer se šolski problemi, po mojem prepričanju, rešujejo. In če se gremo besedno pikolovstvo, sem zelo jasno in brez nekih konkretnih trditev zapisala besedico menda, ki pač pomeni domnevo. Le-te pa nimajo odločb...

Srčno upam in želim, da se osnovni nerešen problem ne bi zbanaliziral, zmarginaliziral ali pozornostno preusmeril s svojega bistva. Računsko sodišče globoko spoštujem, z reševanjem porabske šolske problematike pa naj se vsebinsko ukvarjajo tisti, ki so za to poklicani. O pozitivni naklonjenosti reševanja porabske problematike s strani Urada in ljudi s šolskega ministrstva, s katerimi že leta odlično sodelujemo, sem pisala in govorila neštetokrat. Res prosim, da se zadeve ne preusmerijo v napačno smer, ne potrebujemo lova na čarovnice, ampak rešitev.

S hvaležnostjo, vaša blogerka...