Porabski šolski zapleti ali kako daleč bodo šli birokratski nesmisli

Danes sem začela z zanimivo fotografijo, ki je nastala pred nekaj meseci na gornjeseniški šoli, v eni izmed lepih učilnic, opremljenih s finančno pomočjo slovenskega šolskega ministrstva, ki so si jo - in uro slovenščine v njej - z zanimanjem in naklonjenostjo ogledovali slovenski parlamentarci, člani Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Skrajno levo je slovenska učiteljica asistentka v porabskih šolah. Svoje uspešno in s strani porabskih šolnikov izredno pozitivno sprejeto poslanstvo je začela pred nekaj meseci, natančneje v drugem polletju iztekajočega se šolskega leta. V Porabju, posebej v števanovski šoli, je kmalu od opazovanja pouka in asistence učiteljem prešla na samostojno delo. Prav tako se je vključila v številne šolske in zunajšolske dejavnosti in zaživela s Porabje, šolami, učenci in učitelji...

Porabske šole poleg finančnih, jezikovnih in drugih problemov pesti hudo pomanjkanje ustreznih kadrov. Dober, zaveden, strokovno in jezikovno kompetenten učitelj je steber vsake šole. In kako je s tem v Porabju? Mladi, ki gredo študirat, se redko odločajo za pedagoške poklice, ker so le-ti tudi na Madžarskem necenjeni, mizerno plačani (neto plača porabskih učiteljev doseže približno tretjino slovenske, življenjski stroški pa so skoraj enaki) in odrinjeni na rob družbe. V porabskih šolah skoraj ni mladih učiteljev, v naslednjih letih se bodo številni upokojili, žal, je med njimi veliko takih, ki poučujejo slovenščino ali vsaj dobro govorijo slovensko. In kaj nas čaka potem? Kaj bomo počeli z velikimi besedami politikov, poklicnih in ljubiteljskih dušebrižnikov in priložnostnih funkcionarjev, ki Porabcem vedno znova obljubljajo skoraj raj na njihovi mali zemljici, z besedami vseh tistih, ki prihajajo in odhajajo, povedo v novinarske mikrofone nekaj neumnih puhlic in se sčasoma spet vrnejo na kakšno proslavo ali konferenco ali simpozij in vso zgodbo ponovijo. A Porabci nimajo od tega čisto nič. Šole se skupaj s svojimi vzdrževalci desetletja borijo za osnovno preživetje, trenutno za spodoben začetek novega šolskega leta, saj staršev ne zanimajo njihovi problemi, ampak dobra izobrazba otrok. V Števanovcih so kljub enormnim prizadevanjem vodstva dobiti ustrezne učitelje tudi za naslednje leto ostali praznih rok. Dvojezičnih učiteljev za razredni pouk in tudi za slovenščino na Madžarskem preprosto ni. In kaj storiti v takem primeru? Nekako se znajti in vključiti tiste, ki lahko pomagajo.

Učiteljica asistentka iz Slovenije! Mogoče ne samo ena, mogoče še ena ali dve in problem bi bil vsaj začasno rešen, pa še slovenščina bi se veliko več slišala na šoli. Navdušena je ravnateljica, veseli so starši in učenci in narodnostne organizacije, da bo osnovno poslanstvo slovenske narodnostne šole začelo počasi pa vendarle dobivati vsebino in obliko. Sedanja učiteljica asistentka, ki se ji pogodba izteče čez dva dni, na prošnjo ravnateljice in s soglasjem delodajalcev z veseljem sprejme poučevanje slovenščine v 3., 4. in 5. razredu - to je 15 ur tedensko - v števanovski šoli. Več slovenščine, več slovenskega duha, več možnosti, da se končno začno stvari premikati v pozitivno smer. Tudi na drugih šolah, posebej na monoštrski gimnaziji, bi bilo to življenjskega pomena. Vodijo se pogovori, porabski predstavniki obiskujejo ministre, državne sekretarje, pišejo se pisma, telefoni pregorevajo...

Veš, slabo kaže, nekje se je nekaj zalomilo in pogodba za asistentko v Porabju kot tudi nova možna sistemizacija ne bo podpisana prav kmalu - se je glasilo sporočilo s slovenskega šolskega ministrstva včeraj... Kaj naj naredimo, s kom naj se še pogovarjamo?? - sem moledovala v telefon. Ne vem... je bil odgovor na drugi strani... menda so neki zapleti... računsko sodišče pravi, da je to nenamensko trošenje denarja iz državnega proračuna... In tu se uradniška zgodba brezsramno konča...

Potem mi je pa res prekipelo...

Resignirano smo skupaj s predsednikoma slovenskih krovnih organizacij ugotavljali, da smo po dvajsetih letih samostojne Slovenije, tonah besed in obljub z najvišjih vrhov slovenske politike tu v Porabju le še postavka, ki ji bo računsko sodišče izreklo mnenje s pridržkom... Nikogar ne bo zanimalo, da trije števanovski razredi čez nekaj dni ne bodo imeli učiteljice slovenščine. Nikogar ne bo zanimalo, da se bo čudovito začeto poslanstvo banalno končalo. Prišli bodo novinarji in se čudili in zapisali, da se v Porabju vedno manj uči slovenščina, da je tu nekaj hudo narobe, znašel se bo še kakšen pisun in z mastnimi črkami v rumenčku objavil novico, da madžarska država ukinja slovenski jezik v porabskih šolah... Svet meče s tečajev, vam rečem... Kaj storiti, na koga se obrniti se sprašujemo v Porabju. Bo kdo vendarle začel poskušati razumeti?????????????  

Še nekaj misli k novi porabski šolski jeseni

Zgodaj spomladi sem naredila to fotografijo dela gornjeseniške šole in cerkve sv. Janeza Krstnika. Zgodnja pomlad torej, še malo snega na šolski strehi, kot trenutno dogajanje v porabskem šolstvu... Spomladi, vse do konca preteklega šolskega leta, smo samozavestno in drzno sanjali o tem, kako pozitivno in spodbudno bo vplival prevzem seniške in števanovske dvojezične šole s strani Državne slovenske samouprave na izvajanje narodnostnega programa, kako drugače bo vse, kako se bodo učitelji začeli zavedati v večji meri svojega poslanstva... prevzem se je uspešno zgodil, vsi smo mislili, da lahko gremo v miru na počitnice. In smo šli. Danes, nekaj dni pred začetkom šole, nismo prav nič več mirni. Ne ve se točno, kako bo s financiranjem, madžarska država zamuja pri marsičem. Kot vedno. Sicer pa: Ali ni o nejasnostih in kaosu pred začetkom šolskega leta v Sloveniji neki dan govoril glavni šolski sindikalist??? Se morda v trenutni slovenski politiki zgledujejo po strankarskih madžarskih bratih?? Jejžešna, res bodo prišli daleč. Toda Madžari imajo vsaj svoj ponos, svoje magične simbole, ki so trenutno edini opij za ljudstvo, kolikor ga še ujamejo na take finte, svoj divji nacionalizem, ki se razrašča v vse pore družbe, in močno izražen kalimerovski sindrom, ki jih prav tako navidezno rešuje. Prav tako imajo, vladajoča politična opcija namreč, dvotretjinsko večino v parlamentu in lahko počnejo, kar se jim zljubi. To pa je predvsem skrb za lastne stolčke in nič več. Ni nam nekaj podobnega znano tudi v Sloveniji??? Ja, dve tretjini jim, na srečo, manjka...

Še več učencev kot lani bo letos sedlo v lepe šolske klopi obeh dvojezičnih šol. Še več jih bo vpisanih k slovenskemu jeziku in še bolj bom težila, da se le-tega ne samo učijo, ampak tudi naučijo!

In se moram vrniti na praznike, tokrat ne slovenske, temveč madžarskega, največjega, 20. avgust, dan prvega madžarskega kralja, svetega Štefana, ki ga zelo slovesno proslavljajo tudi prekmurski Madžari. Kot sem omenjala v prejšnjem zapisu, sta se v Lendavi srečala superministra, slovenski in madžarski, in pred slovesnostmi imela tehtne pogovore. Slovenski je menda madžarskega opozoril, kljub prazničnemu dnevu, naj malo bolje skrbijo za Porabske Slovence, vsaj tako kot Slovenija za prekmurske Madžare. Seveda bomo, je pametno rekel madžarski minister, Porabski Slovaki bodo dobili svojega poslanca v Parlamentu. Ja, super, superminister!! Slovaki na Madžarskem, ker jih je mnogo več kot Slovencev, bodo verjetno res dobili svojega poslanca v Parlamentu, Slovenci nikoli. Toliko o ministrskem poznavanju manjšin in njihovih problemov na Madžarskem. Res spodbudno za začetek novega šolskega leta! Pa vendar: Vedno znova si dopovedujem, da so ministri ljudje, za katere pač ni važno, da kaj vedo ali da so pametni in razgledani, ampak da so lojalni tistemu, ki jih je postavil. Ta madžarski primerek zagotovo je to drugo. Pa Porabje? Superministre bomo držali za besedo, ki sta jo dala, da bosta slovenski kulturni praznik skupaj praznovala v Monoštru. In kakšno rekla tudi o Porabskih Slovencih in ne o Slovakih...

Vračanje ali nova šolska jesen v Porabju

 Sredi vročega poletja in z mislimi na skorajšen začetek šolskega leta se prileže spokojen pogled na Števanovce. Mogočna cerkev na hribu, obdana z neverjetno tišino in grobovi, ki imajo napise na spomenikih obrnjene proti cerkvi, torej vstran od gomil pokojnih (menda zato, da bi jih na sodni dan Odrešenik lažje opazil in izbral za nebesa), je zaščitni znak vasi. Prav romantično jo je gledati v soncu s severne ali južne (kot na fotografiji) strani. Tista sramežljiva majčkena zgradba pred njo - sicer lepo obnovljena in urejena - je šola. Osemletka v Števanovcih, kjer imajo dvojezični pouk, od 1. do 8. razreda pa jo obiskuje skoraj 50 učencev. To je za te razmere impozantna številka, če pomislimo, da jih je še ne dolgo nazaj bilo komaj 27. Aha, kako so pridobili nove? Zelo različno. In če jih bodo znali obdržati, če bodo starši dobili potrditev, da to, kar ponujajo na dnevih odprtih vrat, res izvajajo, potem se ni bati za prihodnost te idilične šole. Jaz bi pa vseeno dodala, da bo potrebne malo več slovenščine in z drugačnim odnosom do le-te. Pri učiteljih in učencih.

Šole v Porabju, predvsem po strokovni in tudi materialni plati, so zelo odvisne od pomoči matične Slovenije. Desetletja se ubadajo s problemi osnovnega preživetja in životarijo na robu bankrota. Desetletja Porabje izumira, saj mladi, ko končajo šolo, v veliko primerih tu nimajo kaj početi. Desetletja razlagam vsem mogočim politikom in dušebrižnikom levih, desnih in nikakršnih barv, da bi Porabje, lepo, neokrnjeno in še vedno vsaj malo slovensko, potrebovalo, razen skrbi za šole in kulturo, kakšna sredstva za nek skromen gospodarski razvoj (recimo ekoturizem, zeliščarstvo, sadjarstvo in še kaj), da je ljudem treba najprej zagotoviti osnovno preživetje, šele potem se bodo šli vse drugo. Ali pa bodo šli iskat zaslužek v Avstrijo, tam pa bodo rabili znanje nemškega jezika... Malo je takih, ki razumejo ali pa vse ostane pri načelnih političnih floskulah, kako mora madžarska država slovenski manjšini v Porabju nameniti več finančnih sredstev za delovanje njenih inštitucij, za ohranjanje jezika in identitete... Ha, ha, ha!!! To, da Madžarska slabo skrbi za manjšine na svojem ozemlju, lastne državljane drugih narodnosti torej, vemo že ves čas. Toda - kdaj bo kdo, kakšen politik iz Slovenije, "imel jajca" to zgodbo pripeljati do konca??? Obstajajo meddržavni sporazumi, eden izmed njih je tudi namenjen zaščiti manjšin, slovenske na Madžarskem in madžarske v Sloveniji, za pregled uresničevanja določil sporazuma obstaja slovensko madžarska mešana komisija, ki je pač že dve desetletji skoraj v celoti sama sebi namen. Je to normalno??? Zame, ki sem opazovalka tega političnega cirkusa že skoraj dvajset let, pač ni normalno. Če Porabski Slovenci še dalje ne bodo imeli trdne opore v političnih predstavnikih matične Slovenije, če bodo slovenski politiki še dalje mencali in okolišali po Budimpešti, bo vse samo še slabše. Kolikor je meni znano, se slovenska politika (in v nekaterih obdobjih tudi diplomacija) ni prav nič izkazala. Poslušali smo dve desetletji prazne obljube in politične puhlice, naivni in včasih poneumljeni mediji so iz bedastih obiskov, srečanj, konferenc, simpozijev in forumov delali veličastne zgodbe, že dan po takih znanstvenofantastičnih dogodkih pa je bilo vse pozabljeno. In ko moram biti soudeleženka takih in podobnih predstav, se kar nekaj dni hudo slabo počutim.

Nova šolska jesen je pred nami, nove zgodbe, nova spoznanja. Slovenski superminister je pred kratkim sprejel predstavnike Porabcev in se na madžarskem prazniku v Lendavi pogovarjal z madžarskim superministrom tudi o problematiki slovenskega šolstva v Porabju. Madžarski kolega je slovenskemu zagotovil, da se bodo stvari uredile... (Koliki po vrsti madžarski minister je to obljubil slovenskemu in kolikokrat???) Ostane mi pač le še večji cmok v grlu, ker sem si obljubila, da ne bom "šimfala" čez politiko... Do nadaljnjega. Sicer pa je tudi ta minister ugotovil, da imata Slovenija in Madžarska naravnost odlične medsebojne odnose, brez kakršnih koli problemov. Torej? Porabci in jaz - a je z nami kaj narobe, da vidimo malo drugače??? Verjetno, bi rekli aktualni politiki...

Klara - veliko več kot bivša sekretarka Zveze Slovencev

Po dveh tednih skoraj popolnega odklopa sem se vrnila v Slovenijo. Skoraj popolni odklop pomeni, da sem na dopustu brez računalnika, z zgolj tremi hrvaškimi TV-programi, ki jih gledam zelo redko, telefon za nujne primere sicer imam, a ga uporabim v nujnih primerih. Samo družinica, kristalno čisto morje, mediteranski vonji in okusi. Letos sem si privoščila tudi obisk koncerta klape Maslina in mnogo rib ter rdečega vina. Slovenija in Madžarska sta bili daleč, skoraj neresnični. In prav je tako. Vsaj za dva tedna …

Danes sem dobila spet v lekturo članke za Porabje - to pomeni, da se je potrebno spet vklopiti - med njimi tudi prispevek skromne dolžine o tem, da se je pred nekaj dnevi poslovila in odšla v pokoj sekretarka Zveze, Klara. Hm - poslovila? Zaboga, to besedo uporabljamo kot sopomenko besedi - umrla!! A ste jo izbrisali?? Sramotno, res … O njej in svojih občutkih ob njenem odhodu bom pisala danes, saj se mi prispevek za Porabje zdi skoraj žaljiv. O nekom, ki je več kot desetletje iskreno in pošteno goreče delal za ohranjanje slovenstva v Porabju, le nekaj suhoparnih vrstic - žalostno …

Klaro sem kot zavzeto in priljubljeno učiteljico spoznala ob svojem prihodu v Porabje na gornjeseniški šoli. Ne le da je govorila vedno in povsod slovensko, tudi na kulturnem področju je bila uspešna. Tako so jo po odhodu zdaj že pokojne Irene Barber povabili na Zvezo, da prevzame posle sekretarke. Z veliko volje in želje po uspešnem delu je začela. Njene naloge so bile vezane na organiziranje in koordiniranje dela kulturnih skupin, prireditve, nastope in še marsikaj, Klara je živela za to, kar je počela. Po slovensko. Njena glavna odlika, zaradi katere sem jo izredno cenila, je bila doslednost pri rabi slovenščine v komunikaciji z vsemi in povsod. Z vsem srcem in dušo je živela za to, kar je delala. Iskreno in pošteno. Nikoli nisem podvomila v njeno doslednost. Ko je bila Klara v službi, se je v slovenskem centru govorilo slovensko, ker je ona tako hotela. Znala je tudi opozarjati na problematiko nedoslednosti in nelojalnosti med Slovenci samimi, to, kar je delala, je živela. Včasih je delala preveč, ker nobene stvari ni hotela prepustiti naključju. Tudi pretiravala je z doslednostjo in natančnostjo pri delu. Ne poznam nikogar, razen nje, ki bi prihajal v službo ob štirih ali petih zjutraj, če se je nakopičilo preveč stvari. Zaradi svoje trmaste vztrajnosti pri nekaterih zastavljenih načelih je bila velikokrat razočarana, njena prizadevanja za spremembe pa nerazumljena. Klara je bila in bo vedno ena redkih nepoklicnih Slovenk v Porabju, zato jo globoko cenim in spoštujem. In srčno upam, da je - razen mene - te njene odlike dojel še kdo. In prav tako upam, da bo tudi po koncu aktivnega poklicnega dela za slovenstvo še kdo dojel, da Slovenci v Porabju za svoje preživetje rabijo ne eno, temveč kar nekaj takih pridnih Klar.

Draga Klara, zelo mi boš manjkala. Ne morem si zamisliti, da ne bo v prostorih slovenskega centra več tvoje sočne porabske govorice, tvojega zavzemanja za dosledno rabo slovenščine v slovenski instituciji. Vem, da čas gre naprej, da se je potrebno zavzemati za nove ideje, nove projekte, nova sodelovanja. A brez žive slovenske govorice je v slovenskem centru v Monoštru vse le velik blef. Bojim se, da tisti, ki ostajajo, tega ne bodo doumeli …

Slovenščina, družinski jezik - kdaj tudi v Porabju??

Če sem v predhodnem prispevku razmišljala o mladih Porabcih, učencih in dijakih, ki so se pridno učili slovenščino na jezikovnih počitnicah v Piranu, o njihovi motiviranosti in pozitivni naravnanosti do materinščine prednikov, in o učiteljih, ki bi s svojimi zgledi lahko storili za živ slovenski jezik v šolah mnogo več, sem danes ponovno prebirala dokumente in premišljevala o pomembnem projektu pri koroških Slovencih, Slovenščina, družinski jezik, katerega nosilec je Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Z nekaterimi njenimi vidnimi predstavniki že nekaj časa izmenjujemo pisma, mnenja, stališča, konec junija pa smo se prvič srečali v Monoštru. Pobuda je izredno zanimiva in široko zastavljena, v njej pa vidim ogromno pozitivnih učinkov. Prvič, angažirani so različni dejavniki, društva, institucije, mediji, drugič, svoje izjave o pomenu dvo- in večjezičnosti v družini pišejo vidni predstavniki manjšine in večine, tretjič, nagovarja se starše otrok, dedke in babice, in četrtič, koroški Slovenci (vsaj krog okrog projekta) so se začeli odkrito zavedati problema izginjanja slovenske materinščine iz družinskega okolja in so pripravljeni za zaobrnitev teh zaskrbljujočih trendov kaj storiti. Uzaveščanje družin, da se pozitiven odnos do manjšinske materinščine pri mladih gradi prvenstveno s tem, da se le-to uči in uporablja najprej v družini, šele potem so druge ustanove, vrtci in šole, je prava pot. Dragi rojaki na Koroškem, vso srečo in mnogo vztrajnosti vam želim!

Pa se vrnimo v moje Porabje. Na vseh prireditvah, srečanjih, obiskih visokih predstavnikov iz Slovenije in še od kod imajo manjšinski funkcionarji polna usta besed o ohranjanju slovenske materinščine. Menda je to njihov osnovni cilj. Toda, ljubi bog, kdo in kako naj bi to počel??? Imamo dve slovenski organizaciji, Državno slovensko samoupravo in Zvezo Slovencev na Madžarskem, s tem pa dva predsednika teh organizacij, ki imata tudi družine. In kateri je - če bi najvišji funkcionarji naj delovali tudi s svojim zgledom - družinski jezik v domačih okoljih teh gospodov? Poglejmo. Predsednik prve omenjene organizacije ima ženo Slovenko, tudi sam je Slovenec. Rekli bi, idealno okolje. Predvidevam, da se z ženo sporazumevata po slovensko, malo drugače je z otrokoma, ki sta že odrasla. Sin nekako še govori slovensko, hčerka skoraj nič. Zakaj, gospod predsednik?? In kako bo v njunih družinah? To je zgolj retorično vprašanje. Vem tudi, da se ta predsednik slovensko pogovarja z znanci Slovenci, tudi učitelji so v anketi omenjali, da z njim komunicirajo večinoma slovensko. Torej? Vsaj malo upanja za slovenščino kot družinski jezik?? Bo predsednik le-to učil vsaj svoje vnuke in se trudil pri njih, če se je že pri otrocih premalo???

Predsednik druge omenjene organizacije je poročen z Madžarko, sam pravi, da je na pol Slovenec. Rekli bi, idealna zveza za dvojezično družino. Žal, ni tako. Družinski jezik pri njem je madžarščina, tudi hčerki govorita le madžarsko. In - kaj je z zgledi??? Kaj je s cilji in nameni neke organizacije in njenega predsednika, ki sicer ob vsaki priložnosti ponavlja mantre o ohranjanju slovenščine kot najpomembnejšem poslanstvu - toda, kdo, gospod predsednik, jo bo ohranjal??? Vedno sem bila naivna in slepo verjela, da je delati v manjšinskih organizacijah mnogo več kot le služba. Moj moto je že od nekdaj: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih! Govoričenje o ohranjanju slovenščine in slovenstva ni verodostojno, je celo moralno in etično sporno, ko vsi vedo, da oseba, ki to počne, lastnih otrok ni naučila slovensko... Ja, tu je še cela plejada gospodov in gospa, ki počno enako in se izgovarjajo, da ni bilo mogoče, ker je pač partner Madžar. Bojim se, da se v mladih družinah, ki se zdaj ustvarjajo, dogaja enako. Veliko pišemo in govorimo, žal, predvsem samo jaz, o pomenu učenja slovenščine v družinah. Toda - v katerih porabskih družinah in kdo je lahko verodostojen "pridigar" o tej temi??? Koroška pobuda o slovenščini kot družinskem jeziku je krasna zamisel. Seveda sem takoj pomislila, da bi - poleg nagovarjanja staršev, da vpišejo v šoli otroke k slovenskemu jeziku - bilo potrebno stopiti do mladih družin, ki že imajo ali načrtujejo otroke in jim vse o pomenu zgodnjega učenja dveh ali več jezikov pojasniti. Ampak - kdo sem jaz?? Nimajo Porabci svojih predstavnikov, politikov, kulturnikov in še koga??? Seveda imajo. In - vsi omenjeni še niso opazili, da je z rabo slovenščine, v največ primerih tudi pri njih samih, nekaj hudo narobe??? Tega pa verjetno niso opazili. Torej - kako se bo ohranjala slovenščina v Porabju in kdo jo bo ohranjal? Zamislimo se malo, najprej vsak pri sebi, in razmislimo o svojih družinskih jezikih. V prihodnje pa od besed k dejanjem!

Počitnice s slovenščino v Piranu

Pravkar sem se vrnila s t. i. jezikovnih počitnic za porabske učence in dijake, ki smo jih že šestič organizirali skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem in OŠ Cirila Kosmača v Piranu. To je osemdnevno aktivno preživljanje počitnic na morju. Porabski učenci, letos jih je bilo 35 in 5 spremljevalcev, bivajo na piranski šoli, ob dopoldnevih se kopajo, plavajo (nekateri se plavati šele učijo) v Fiesi, popoldnevi in večeri pa ponujajo raznolike aktivnosti: ure slovenščine, glasbe, tehnike na počitniški način s piranskimi učitelji, gledališke, plesne in likovne delavnice, ki jih vodijo učiteljice spremljevalke, pa še kakšen izlet v okolico - letos smo bili z ladjo v Kopru. Zadnji večer gledališčniki, pevci in plesalci predstavijo drug drugemu, učiteljem in gostom, kaj so se naučili, komisija pa izbere najlepšo morsko risbo. Vsem učencem podarim školjke, potem poklepetamo ob kakšni pijači z učitelji, učenci pa si pripravijo zaključni ples. To je na kratko program, ki ga leto za letom dopolnjujemo, izboljšujemo, a nisem želela pisati le o tem. Z vami bi rada delila lepe in pozitivne vtise v zvezi z rabo slovenščine na letošnjih jezikovnih počitnicah za porabske šolarje.

Nekaj dni pred odhodom sem se sestala z učitelji spremljevalci. Razen formalnosti in dogovorov o podrobnostih programa smo spregovorili tudi o jeziku komunikacije: "Ne samo predlagam - zahtevam, da je jezik komunikacije med vami in učenci slovenščina. Osnovni cilj jezikovnih počitnic je ta, da govorite z učenci po slovensko, da v slovenskem okolju na sproščen način začutijo, da slovenščina ni le predmet v šoli, ampak ima tudi uporabno vrednost," sem bila zelo direktna. "In tudi od vas, učiteljev, zahtevam, da v tem piranskem tednu komunicirate med seboj samo slovensko." Strinjali so se z mano in smo šli. Piran, prelep, obsijan s soncem, nas je sprejel kot stare znance, prav tako naši čudoviti gostitelji na šoli. Začetnih dva, tri dni je bilo malo mučno, saj so učenci prav čudno gledali nekatere učitelje, ki so morda zdaj prvič tako neformalno poskusili govoriti z njimi slovensko. Za uvod sem sicer dovolila kolegici spremljevalki, da me je prevajala učencem v madžarščino, da bi dobro razumeli. "Vemo, da so počitnice, da ne moremo imeti strogega šolskega pouka; ampak namen našega druženja je, da vse, kar počnemo, delamo v slovenskem jeziku. Tudi če se pogovarjamo na sprehodu, plavanju, pri kosilu ali večerji, če nakupujemo ali smo na izletu... Poleg zabave in druženja je najpomembnejše spontano učenje slovenskega jezika..." Potem smo se predstavili drug drugemu in se dogovorili, da se trudimo zapomniti si čim več slovenskih besed in stavkov. Nič več madžarskih navodil in prevodov!

In je šlo. Iz dneva v dan bolje. Vsak dan smo od učencev slišali več slovenskih besed, pozdravov, raznih vljudnostnih izrazov. Posebej zanimiva je bila skupinica učencev, ki je delala v gledališki delavnici. Naučili so se in zaigrali dramatizirano pravljico o volku in kozličkih - le z nekaj intenzivnimi vajami, brez kakršnega koli prevajanja. Bili so izvrstni! Na porabske šole prihaja kar nekaj mentorjev različnih zunajšolskih dejavnosti iz Slovenije. Na prvi pogled je to pozitivno, saj bi se naj učenci tako učili slovensko in to je bil nekako osnovni razlog, zakaj pripeljati mentorje, ki govorijo samo slovensko. A - glej ga, zlomka! Zadeva ne deluje, ker domači učitelji, ki so v vlogi somentorjev, mislijo, da so zraven zato, da učencem prevajajo!!! (No, ena izmed mentoric se celo sama zelo trudi govoriti z učenci madžarsko...) V bodoče bo potrebno to korenito spremeniti, ker v taki obliki izgublja zadeva svoj smisel.

A vrnimo se v Piran. Jezikovni počitniški teden je tekel veselo, zabavno, pestro, z vedno več slovenščine v medsebojnem sporazumevanju. Počutila sem se prijetno, saj je zame bil to še eden trden dokaz, kako veliko bi se dalo učence v šoli naučiti slovenščine, če bi se učitelji vsaj malo bolj potrudili in, preprosto, več govorili z učenci slovensko; če bi se začeli zavedati svoje izjemno pomembne vloge in poslanstva med mladimi in če bi sami z medsebojnim nenehnim slovenskim sporazumevanjem bili zgled... A to je že znanstvena fantastika. Žal mi je vseh teh otrok, ki se jim v šolah (najbolj kritično je na gimnaziji) jemlje možnost, da se dobro naučijo slovensko, saj starši, če jih že tja vpišejo, to upravičeno pričakujejo. Neki dan sem na obali sedela poleg deklice, ki jo poznam le na videz - leto dni se je na gimnaziji učila slovenščino, je pa iz povsem madžarske družine - in sem se poskušala z njo malo pogovarjati, na primer take težke stvari, kot so vprašanja: Kako ti je ime? Si zdaj prvič na morju? Ti je všeč? Boš še prišla? ... Dijaki, ki se na gimnaziji v Monoštru učijo nemščino ali kateri koli tuji jezik, znajo na taka vprašanja odgovoriti po nekaj tednih pouka, moja uboga "sogovornica" pa ni razumela niti enega vprašanja in bila kar tiho. Poskusila sem obrniti besede, poenostaviti, nič. In na koncu: malo z rokami, nogami in z malo prevoda. Žal. Zanjo in še za marsikaterega dijaka je bilo to leto pri pouku slovenščine izgubljeno. Za veliko večino so izgubljena vsa štiri leta, a učiteljice to sploh ne moti. Prav nasprotno, zdi se ji, da je zelo dobra. Razumi, če moreš...

Danes po kosilu smo se poslovili. Lepo, po slovensko. In še na avtobusu se je govorilo slovensko, vse do Porabja. Naslednje leto na piranskih počitnicah se bo gotovo spet... Kaj pa vmes???

Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe...

Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe, iz prepričanja, iz srca, zato, ker tako čutijo, in ne zgolj iz vljudnosti ali službe - ker se to spodobi, ko je kdo iz Slovenije (recimo jaz) v bližini?? To je ključno vprašanje ohranjanja jezika in s tem slovenske identitete pri Porabcih, pa ne samo pri njih; tudi Slovenci drugod za administrativno mejo bi si tako vprašanje morali začeti postavljati in nanj samokritično odgovarjati. V Porabju so stvari glede rabe slovenščine kritične. Ogromno je sprenevedanja, laganja samim sebi, saj jaz, ki sem tam ves čas prisotna, tako ali tako vem skoraj za vsakega Porabca, kakšen odnos ima do rabe slovenščine. Hudo mi je, ko se nekateri sprenevedajo pred mano. Grem po hodniku slovenskega centra v Monoštru in slišim glasen pogovor treh, štirih Slovencev v pisarni v madžarščini. Vstopim in v trenutku preklopijo na slovenščino in se obnašajo, kot da sem gluha in neumna in nimam pojma, da so se pred dvema sekundama in ves čas prej pogovarjali le madžarsko... Niso edini. Zakaj, hudiča, se je treba igrati te igrice??

Velikokrat se počutim kot kakšen valpet; kot da se slovensko govori zgolj zaradi mojega nenehnega teženja. Pred tednom dni sem bila kot vodja letnega seminarja za porabske pedagoge z njimi pet dni v Slovenj Gradcu. Udeležba je bila odlična, saj smo imeli po dolgem času spet kar 20 seminaristov, učiteljev, vzgojiteljic, pa po dva študenta in dijakinji. Bili smo zelo pestra druščina. Skupaj s slovenjegraškimi kolegicami smo pripravili vsebinsko bogat in pester seminar, res smo se vsi potrudili. Na začetku sem seveda rekla, da pričakujem, da bo teh 5 dni jezik komunikacije slovenski, saj leto za letom v njihovih evalvacijah berem, da se seminarjev zelo radi udeležujejo, ker imajo možnost večdnevne slovenske komunikacije, ki jim doma manjka. Torej - pogovorni jezik naj bo slovenski. Prvi dan je kar bil. Tudi drugi dan med tistimi, ki so sedeli z mano ali v moji bližini. Na drugem koncu mize pa je bila madžarščina vedno glasnejša. Pri kosilu sem se še vzdržala komentarja, pri večerji pa nisem mogla več biti kar tiho. Najbolj "madžarsko glasna" je bila kolegica, ki pravzaprav izmed vseh najbolje govori slovensko in sem računala nanjo, da bo nekako meni v pomoč, saj so bili z nami tudi učitelji, ki se slovenščino šele sedaj intenzivno učijo. Vstala sem in prosila za besedo.

"Kolegice in kolegi, malo posluha, prosim! Samo da vas spomnim: smo na seminarju slovenskega jezika, v Sloveniji, za slovenski denar. Leto za letom mi ob koncu seminarjev pišete, da radi prihajate, ker se veliko naučite in imate možnost medsebojne slovenske komunikacije; danes je šele drugi dan, kar smo tu in na drugem koncu mize že ves čas slišim samo madžarski pogovor. Torej - zakaj ste pravzaprav prišli sem? In - kolegica, na katero sem najbolj računala, da mi bo v pomoč, saj krasno govori slovensko, se zdaj ves čas pogovarja le madžarsko. Ni fer in ni normalno. Madžarščino utrjujte kje drugje, od tega trenutka pa zahtevam, da bo pogovorni jezik slovenščina. Če se kdo ne strinja, pač zanj tu ni prostora..."  Presenečeno so me gledali in molčali. Zelo dolgo. In sem pomislila, če morda vseeno malo ne pretiravam. Potem so naslednje dneve govorili slovensko, vsaj v moji bližini...

Imamo nekaj učiteljev in kulturnih delavcev, za katere vem, da govorijo slovensko tudi, ko me ni v bližini, a teh je tako malo. Imamo veliko starejših, vključenih v slovensko društvo upokojencev, ki se radi družijo in pogovarjajo med seboj slovensko. Vsak bi pomislil, da so to ljudje, ki lahko veliko naredijo za ohranjanje jezika tako, da le-tega učijo svoje vnuke, če že lastnih otrok v veliki večini niso. A, žal, ni tako. Medgeneracijska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, zavedni slovenski dedki in babice se z vnuki pogovarjajo le madžarsko, in to velikokrat v precej polomljeni madžarščini. To pa me res popolnoma razbesni. Kako morejo? Kako, hudiča, nihče izmed njih, ki se trkajo po prsih, kako veliki Slovenci so, ne pomisli, da so prav oni, ki že svojih otrok niso naučili slovensko, zdaj pa se niti malo ne trudijo pri vnukih - grobarji slovenstva???

In spet kopica čudnih vprašanj. Sem mogoče preveč naivna? Sem res skoraj edina v teh krajih, ki je prepričana, da kar pridigaš, moraš tudi sam živeti? Bo kdo v Porabju dojel, da zgolj šolsko učenje slovenščine le-te ne more ohranjati? Se bo kdo v Porabju začel zavedati, da se Porabski Slovenci počasi in vztrajno samoukinjajo z nenehnimi samoprevarami???

Tisti, ki v Porabju iskreno živijo in delajo tako kot govorijo, so hudo redki (v prihodnje bom jih nekaj predstavila), med njimi pa ni narodnostnih politikov in skoraj nobenega učitelja. Slovence v Porabju politično predstavlja organizacija, ki je neposredna sogovornica madžarskih oblasti, Državna slovenska samouprava. Njen predsednik je Slovenec, ki dobro govori slovensko, kar je za takšno funkcijo seveda normalno. Gotovo pa ni normalno, da tistih nekaj uslužbenk v uradu slovenske organizacije ne zna in torej ne govori slovensko. Kakšna, hudiča, slovenska organizacija je to, v kateri poteka komunikacija v madžarščini in po mojem občutju to članov organizacije sploh ne moti?! (Tisti, ki pa znajo slovensko in se prijavijo na razpisano delovno mesto, pa so zavrnjeni...) Vse to je za moje pojme katastrofa. Katera manjšina na Madžarskem bi v svojih uradih zaposlila ljudi brez znanja njenega jezika? Nobena. V Porabju pa imamo pač madžarsko samoupravo, ki menda zastopa neke Slovence. Dragi moji, komu vi pravzaprav lažete??? Predvsem sebi, ker vsi drugi poznamo resnico...