Še se bodo pisale porabske zgodbe ...

Dragi bralci, prijatelji, podporniki!

Prišel je čas, ko se bodo spet lahko pisale porabske in druge zgodbe. To je čas svobode, mavrice nad ravnico, čas barv in vabečih glasov; stopite v prihodnje v moj svet in potujte z mano. 

Lepo nam bo! 😀💞

Hvala, hvala!

 

Dragi prijatelji in podporniki mojih zapisov!

Danes se je števec obiskov mojih blogov obrnil na 70.000! 💝 Vesela in počaščena sem, da me berete, da vas zanima tudi druga plat neke lažno spolirane medalje, tista, ki pove, kako v Porabju živijo in čutijo navadni ljudje; tisti zunaj pajdaških političnih krogov, tisti, ki so ob nekih dogodkih obmoknili, tisti, ki s(m)o bili zaradi svoje načelnosti in resnicoljubnosti umaknjeni ... Ampak ne bomo odnehali! 

 Včeraj, na dan Primoža Trubarja, sem razmišljala o pomenu ohranjanja jezika; narod/skupnost je narod le po jeziku. Vse drugo je etnobiznis. Ko skupnost izgubi jezik, izgubi svojo bit, smisel, pomen obstoja. Porabci so ob trenutnih okoliščinah in dejanjih na tej poti ... Bo nova slovenska vlada spregledala ali bo na tem področju vse po starem? (Retorično vprašanje)

Dragi moji, hvala vam! 💖💖👄💙💙💕

Kam so šli vsi mladi Porabci?

 

Pred časom me je prijatelj raziskovalec zaprosil za podatke o tem, kako je z mladimi Porabci po koncu šolanja; se ustalijo doma ali se izselijo v večja mesta po Madžarskem, morda v Slovenijo ali po svetu. Ker je moj zgodovinski spomin odličen, sem začela brskati po sivih celicah in razmišljati ... Seveda sem zaradi verodostojnosti in objektivnosti zaprosila za dodatne podatke na dvojezičnih šolah in hvaležna sem za pomoč … Ko so bili podatki zbrani, sem takoj vedela, da so zanimivi tudi zame, ne le za prijatelja. Skozi skoraj tri desetletja se marsikaj pokaže, dobimo tudi verodostojne statistične podatke o slovenski skupnosti in njeni vitalnosti, predvsem danes in v prihodnje. Srce vsake narodnostne skupnosti in njeno gibalo naj bi bili mladi izobraženci, seveda taki, ki govorijo manjšinski jezik, le-tega uporabljajo v medsebojni komunikaciji in v živi, javni rabi v skupnosti. Jezik, z njim pa narodnostna pripadnost, se namreč ohranja, če se ga mladi - najprej v družinah in v okolju, pozneje pa v šolah - naučijo, ga uporabljajo v javni in zasebni rabi ter so lojalni do jezika in narodnostne pripadnosti. Če ti pogoji niso izpolnjeni, lahko govorimo o počasnem umiranju jezika, s tem pa skupnosti. Slovenski jezik je namreč tisto, kar iz Porabcev dela skupnost! Umetno vzdrževanje zunanjega videza, loščenje in likanje zunanje podobe s pomočjo nekih zunanjih scenaristov, režiserjev … je kratkotrajno mašilo in nič več. Bojim se, da porabska zgodba gre v to smer ... Mladi v Porabju se identitetno izgubljajo - doma ali kje daleč. Spremljam njihove fb-profile, skupine, prisluhnem temu ali onemu dogodku - ne duha ne sluha o slovenščini! Tu in tam poznam koga, ki še nekaj malega govori slovensko, a spontane rabe slovenščine med mladimi v Porabju že dolgo ni več. Tu in tam kdo pravi, da nočejo govoriti slovensko; to, preprosto, ni res. Ne znajo. Ne zanima jih. Nimajo slovenskih govornih navad, nimajo spodbud, nimajo vzorov med tistimi, predvsem narodnostnimi voditelji, ki bi jim morali biti vzorniki, a jim ne morejo, ker je zanje slovenski jezik prav tako le sredstvo … Mladi slovenskih govornih navad niso pridobili ne v družini, ne v šoli, ne v skupnosti. Slovenščina zanje, žal, ni več živ jezik, ni njihov intimni jezik, ker mladim tisti, ki bi ga morali delati živega in njihovega, tega niso naredili.

Dobila sem torej podatke o mladih Porabcih, ki so narodnostni osnovni šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih končali med letoma 2005 do vključno 2010, začeli pa v letih 1997 do 2002. To je 6 generacij osmošolcev, ki so prav vsi nadaljevali šolanje, največ v Monoštru, nekateri tudi v Sombotelu. Takrat šoli še nista bili uradno dvojezični. Seniška šola je dvojezični pouk začela uvajati s 1. razredom 2005, števanovska enako, 2 leti pozneje.

V teh šestih generacijah osmošolcev, rojenih med leti 1991 in 1996, torej na začetku t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem, je bilo 72 učencev, 24 na števanovski šoli in 48 na gornjeseniški. Kot prvo zanimivost lahko omenim, da so to bili sami »domači« učenci, na seniški šoli z Gornjega in Dolnjega Senika, na števanovski pa iz Števanovcev, Verice-Ritkarovcev in Andovcev. Vabljenje učencev iz Sakalovcev, Monoštra in okolice se je začelo nekaj let pozneje, ko je število domačih učencev nevarno padalo in so se pojavile bojazni, da bodo katero od šol morali zapreti.

Ker so to bili učenci iz šolskih okolišev obeh šol, torej iz porabskih vasi, je zanimiva njihova narodnostna struktura. Največ učencev je bilo iz slovensko-madžarskih mešanih družin (61 %), kjer se je v veliki večini uporabljal le madžarski jezik. Na drugem mestu so bili otroci iz slovenskih družin (32 %), kjer sta oba starša bila po narodnosti Slovenca, a otrok nista sistematično učila slovensko. Le peščica (4 %) otrok je iz domačega okolja prinesla nekaj slovenščine. V obravnavanih šestih generacijah učencev je bilo le 7 % otrok iz čistih madžarskih družin brez slovenskih korenin. To je torej bilo obdobje, ko bi skupnost lahko ustvarila in zagotovila slovensko govorečo skupino mladih, ki bi jezikovno in narodnostno tradicijo peljala naprej. Nič od tega se ni zgodilo. Že nekajkrat sem v svojih člankih omenjala, da so mladi v Porabju po končani osnovni šoli jezikovno prepuščeni sami sebi, in to se je dogajalo že v teh šestih generacijah, ko so bile možnosti za utrjevanje in privzgajanje jezikovne in narodnostne identitete še največje. V naslednjih letih so se s padanjem števila domačih otrok in vpisovanjem učencev iz čistih madžarskih družin v obe šoli te možnosti iz leta v leto zmanjševale, do danes pa so se zmanjšale na neverjeten minimum.

Vrnimo se k šestim generacijam porabskih osmošolcev v letih 2005 do vključno 2010. Vsi so se vpisali v nadaljnje izobraževanje, 47 učencev v poklicno in srednješolsko izobraževanje v Monoštru, 25 pa v Sombotelu. V Monoštru je tako v srednji strokovni šoli kot na gimnaziji možnost obiskovanja pouka slovenščine; k le-temu predmetu se je izmed 47 vpisanih učencev prijavila malo več kot tretjina, medtem ko 25 učencev, ki so se vpisali v sombotelske srednje šole, te možnosti sploh ni imelo. Že tu je viden prevelik osip od slovenščine, s katerim se prav tako skupnost ni ukvarjala. V katerih programih so obravnavani učenci nadaljevali šolanje? Največ, 33, se jih je odločilo za poklicno izobraževanje (kuhar-natakar 15, mizar 6, po 1-3 še varilec, strugar, mehanik, električar, pek, slaščičar, vrtnar), 24 se jih je vpisalo v srednje strokovne šole (tehnična 10, ekonomska 8, zdravstvena 2 in računalniška 4), gimnazijo pa je izbralo kar 15 učencev, 8 števanovskih in 7 gornjeseniških. 71 jih je izbrane poklicne in srednje strokovne kot tudi gimnazijo končalo, le 1 učenki ni uspelo. 8 maturantov (6 iz gimnazije in 2 iz srednje računalniške smeri) je šolanje nadaljevalo na visokošolski oziroma univerzitetni stopnji; 3 so diplomirali iz računalništva, 1 na strojnotehnični smeri, 1 na vzgojiteljski smeri, 1 na pedagoški fakulteti – razredni pouk in 2 na filozofski fakulteti, smer slovenščina-madžarščina; slednje 3 so diplomirale v Sloveniji. 9 dijakov, ki so prav tako obiskovali in končali gimnazijo, ni nadaljevalo (ali končalo) študija. Kaj iz navedenih podatkov lahko sklepamo? Mladi Porabci obravnavanih 6 generacij, danes stari med 26 in 31 let, nekateri z mladimi družinami ali ustvarjanjem le-teh, imajo pretežno poklicno in srednješolsko izobrazbo, zelo redki kaj več. Izmed 8 diplomantov so le 3 zaposleni in živijo v Porabju, 4 so se iz Porabja odselili (predvsem zaradi partnerskih zvez, ne zaradi pomanjkanja poklicnih priložnosti), 1 živi v Porabju in dela v Sloveniji.

Kje živijo mladi teh 6 generacij, kje so si poiskali zaposlitve? So se res izselili iz Porabja, kot demagoško mantro o begu mladih iz Porabja ponavljajo že desetletja politiki? Žal jih bodo, politike namreč, podatki postavili na laž; ne gre pravzaprav za laž, ampak politično všečno demagogijo, ki jo desetletja ponavljajo, ker se nikoli niso »spomnili«, da bi naredili kakšno verodostojno raziskavo o tem, kaj je z mladimi Porabci po koncu šolanja. (Morda pa je niso hoteli narediti …) Podatki za 6 generacij domačih učencev so sicer le delček, ki pa pove ogromno. Kje torej danes živi teh 72 mladih Porabcev? V Porabju! Vsaj velika večina njih, 79 % (57 od skupno 72). Izmed 48 gornjeseniških učencev jih 37 živi v Porabju, 9 drugod po Madžarski, 1 v Avstriji in 1 v Sloveniji. 20 števanovskih učencev danes živi v Porabju, le 4 drugod po Madžarski. Na tem vzorcu je jasno dokazano, da se mladi iz Porabja niti slučajno tako zelo množično ne izseljujejo. Glavni porabski problem glede človeških virov bom nakazala v zaključku. Kako pa je z zaposlitvami teh mladih Porabcev? Ni podatka, da bi kateri izmed njih bil brezposeln. Izmed 37 gornjeseniških osmošolcev, ki živijo v Porabju, jih ima tukaj zaposlitev kar 23, 12 se jih dnevno vozi na delo v Avstrijo, 2 pa prav tako hodita dnevno na delo v Slovenijo. Izmed 20 števanovskih osmošolcev, ki živijo v Porabju, jih je kar 16 v Porabju tudi zaposlenih, 4 se dnevno vozijo na delo v Avstrijo. Še ta podatek: večina jih dela v svojih poklicih tako v Porabju kot v Avstriji, torej v čistem madžarskem ali nemškem jezikovnem okolju.

Na tem, sicer skromnem vzorcu je dokazano, da ni nekega tragičnega eksodusa mladih iz Porabja. Vsak ima pravico iskati boljše priložnosti zase, tako tudi teh 16 mladih, ki se dnevno odpravlja na delo v Avstrijo. Zakaj? Ne zato, ker v Porabju ni dela, temveč zato, ker so npr. kuharji, natakarji, mizarji … v Avstriji za enako delo 2-3-krat bolje plačani kot na Madžarskem. Zato hodijo Porabci na delo v Avstrijo, ne zato, ker doma ne bi našli zaposlitev. Tu pa se spotaknemo ob politične mantre o nujnem razvijanju gospodarstva v Porabju, ki so čista hipokrizija. Še tako briljantno razvito gospodarstvo (o kakšnem gospodarstvu je sploh govora??) ne bo rešilo osnovnega problema, zaradi katerega se mladi zaposlujejo v Avstriji, mnogo nižjih plač. In če za konec omenim še tisti temeljni porabski problem, ki že leta ni odseljevanje mladih ali nerazvitost območja, temveč negativni demografski trendi. Kdo bo delal v bajno razvitem gospodarstvu? Retorično vprašanje za politike, ki že doslej niso imeli in tudi danes nimajo vizije, načrtov, pogledov v prihodnost. Zmanjkalo vam bo ljudi …

Torej, kam so šli vsi mladi Porabci? Nikamor ... 

Črepinje jezika

Ko se dragoceni unikatni glineni vrč zaradi malomarnosti lastnikov razbije na koščke, ni takega mojstra, ki bi ga lahko ponovno sestavil. Poskušajo. Kličejo vsemogoče umetnike, lončarje, prevarante, režiserje, igralce na kratke proge, a črepinje so vedno bolj iznakažene, izdelek pa niti približno ni podoben originalu. Lastniki se tolažijo na različne načine: oh, saj bo to nekaj čisto novega, nekaj sodobnega, nekaj, česar še doslej nihče ni imel ... Poglejte, kako dobro nam gre! Imamo čudovit novi vrč, spet so nam ga sestavili izjemni lončarji, najeli smo najboljše, drago smo jih plačali. Imamo denar, vse lahko kupimo. Naš vrč je spet takšen, kot je bil nekoč. Občinstvo molči in se muza v sebi, gleda, a pred sabo vidi skrpucalo. Zato se ritenski umakne in zapre v svoje svetove, kjer je še nekaj majčkenih glinenih vrčev, ki še niso razbiti, ker jih lastniki dobro čuvajo. Peščica malomarnežev pa samo sebe prepričuje dalje ... Nekoč čudovit, dragoceni vrč je danes gmota nečesa neprepoznavnega. Res so vstavili nekaj črepinj razbitine, dodali malo plastike in vseh mogočih sodobnih svetlečih materialov. To ni več dragocen glineni vrč, ampak skrpucalo. Vsi vemo in pravljica o cesarjevih novih oblačilih danes ni več pravljica za otroke, temveč resničnost obrobnega slovenskega predmejskega sveta ...

Že leta berem tednik z zahodnega roba slovenstva Dom; le-ta prinaša novice iz Benečije, Terskih, Nadiških in Kanalske doline. V zadnji številki me je pritegnil naslov na prvi strani: Denar ni dovolj, boljši jutri se lahko gradi samo na slovenski identiteti. Avtor piše o povišanju finančnih sredstev iz zaščitnega zakona in vključitvi Terskih in Nadiških dolin v strategijo za demografsko najbolj ogrožena območja. Namera vliva novo upanje za ta pozabljen in ogrožen severozahodni del slovenskega etničnega ozemlja. A ugotavlja, da sam večji pritok denarja ne zagotavlja uspeha: "Rešitev ne pride od zgoraj in od zunaj, lahko pride od nas samih, od naših ljudi in od naših vasi. Potrebna je močna identiteta. In slovenski jezik je tisto, kar iz nas naredi skupnost," zaključi. Oni vedo in zapišejo. Celo na prvo stran časopisa! In severozahodni del slovenstva je zelo podoben severovzhodnemu, seveda ne po zapisih v lastnih medijih ... 

Ob slovenskem kulturnem prazniku bom spet razmišljala o teh, nesestavljivih črepinjah jezika. Prvoten unikaten glineni vrč je razbit. Črepinje ležijo vsepovsod, od Gornjega Senika do Čretnika, preko Števanovcev, Andovcev, Verice in Ritkarovcev ... Nekam tja do Črnih mlak in izvira Zale, pradavne slovanske reke ... Nihče jih ne pobira, delajo nove, svetleče in izmišljene, nihče jih ne omenja. Morda le ob kakšni žalostni smrti, kot se je zgodila v teh dneh. V lepi starosti, 88 let, je za vedno zaspala ena izmed izjemnih čuvark dragocenega vrča slovenstva na Madžarskem, Irena Pavlič. Vse življenje je posvetila jeziku, slovenstvu, njegovemu ohranjanju. Najprej je bila učiteljica v Števanovcih, potem se je preselila v Budimpešto, ustanovila slovensko društvo in si desetletja iskreno prizadevala za boljši položaj Slovencev na Madžarskem. Poznali sva se osebno, se velikokrat srečali in v zadnjih letih mi je večkrat omenila, da zadeve glede ohranjanja jezika v Porabju ne gredo v pravo smer. Ona je vedela in čutila, da je vrč jezika in slovenstva preveč razbit in to jo je izjemno žalostilo. Kot vse, ki nas te črepinje težijo do bolečin ... Počivaj v miru, draga, Velika Porabka!

Školjka je prazna. Brez bisera. Lepa lupina.

Odličen seminar na Bledu - v živo!

 

Na Zavodu RS za šolstvo OE Murska Sobota že desetletja pripravljamo izobraževalne seminarje za porabske pedagoške delavce. Od leta 2015 so seminarji na njihovo željo na vsaki 2 leti, zadnji, z odlično udeležbo, je bil 2019. v Kopru. V teh negotovih časih smo letošnji seminar pripravljali v strahu, da ga ne bomo mogli izpeljati v živo (pripravili smo tudi verzijo izvedbe na daljavo), obenem pa v upanju, da se bomo lahko srečali na Bledu, ki je bil izbran kot letošnja lokacija. Ves avgust sem spremljala različne semaforje in napovedi takih in drugačnih omejitev. Nekako se je izšlo vsem srečanja, izobraževanja in druženja željnim udeležencem v prid in v ponedeljek, 23. avgusta, smo se zbrali v Hotelu Astoria na Bledu; 11 udeležencev, ki so morali izpolnjevati enega od PCT-pogojev, in avtorica tega zapisa, višja svetovalka I za šolstvo Slovencev v Porabju, kot vodja seminarja smo zadovoljni in polni pričakovanj v živo stopili v predavalnico, kjer nas je pričakala Miriam Stanonik, predstojnica OE Ljubljana, ki nas je popeljala na ogled blejskih znamenitosti. Z njeno pomočjo smo se vživeli v čase, ko je bil Bled turistično središče mondene Evrope. Vile ob jezeru, Riklijeva zgodba, romantični otok in še marsikaj, kar dela ta kraj tako poseben.

Drugi dan seminarja (torek) smo namenili odličnim pedagoškim delavnicam z naslovom Slovenščina kot drugi jezik: razvijanje vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti, ki jih je izvajala predavateljica dr. Mihaela Knez z ljubljanske Filozofske fakultete, Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Njene delavnice so prava pot do krepitve znanja jezika in do večje jezikovne samozavesti udeležencev.

Tretji dan, v sredo, so izobraževalne delavnice izvajale: Mojca Dolinar, svetovalka za razredni pouk, Miriam Stanonik, predstojnica – obe z OE Ljubljana, in predstojnica OE Murska Sobota Irena Kumer. Od jezikovnih tem, ki smo jih bili deležni v torek, so kolegice prešle k motivaciji za branje, glasbeni in plesni dejavnosti ter motiviranju učencev za sodelovanje pri pouku. Predstavile so številne metode in dejavnosti, ki so lahko v pomoč tudi porabskim učiteljem in vzgojiteljicam. Sredin večer smo namenili prav posebnemu druženju ob svečani večerji. Za kulinarično razvajanje so poskrbeli v hotelu, pridružili pa so se nam župan Bleda Janez Fajfar, predstavnik MIZŠ Roman Gruden in še nekateri gostje. Lep večer nam je vdihnil novo energijo in poskrbel za še lepšo povezanost.

Na naših seminarjih en dan namenimo poučni ekskurziji. Na slikovitem Gorenjskem ni težko izbrati zanimive poti, saj kamor koli se obrnemo, se lepote ponujajo kar same od sebe. Naš četrti dan (četrtek) je prinesel celodnevno ekskurzijo po prelepem delu Gorenjske. Z Bleda smo najprej mimo Kranja krenili do Škofje Loke. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro in ob pripovedovanju vodičke Erike spoznavali mestne zanimivosti. Sladoled v najboljši slaščičarni v mestu je bil lepa nagrada. Pot smo nadaljevali po Selški dolini, kjer smo se za krajši čas ustavili v Železnikih, nekdanjem železarskem mestu, kjer danes deluje več uspešnih tovarn, znano pa je tudi po klekljanih čipkah. Cesta nas je naprej vodila proti Soriški planini. Med slikovitim pogorjem smo prispeli v vas Sorica in si ogledali rojstno hišo slovenskega impresionističnega slikarja Ivana Groharja (vsi poznamo njegovo znamenito sliko Sejalec). 

Čas je bil za kosilo, ki nas je čakalo v gostišču ob vznožju smučišča na Soriški planini. Pot smo nadaljevali proti Bohinju. Kljub ne preveč obetavnim vremenskim napovedim nas je ves dan spremljalo sonce z nekaj oblački. Bohinjsko jezero s spomenikom štirim srčnim možem, ki so prvi osvojili vrh Triglava, in cerkvico svetega Janeza nas je pozdravilo s soncem in rahlimi sapicami. In za zaključek nismo krenili naravnost na Bled, temveč čez planoto Pokljuko, ki je znana po mogočnih gozdovih in biatlonskih smučarskih tekmovanjih. Ob zatrniškem smučišču smo za slovo od planinskih lepot nazdravili z okusi planin in se preko Gorij vrnili na Bled. Res lepa in doživeta ekskurzija.

Ostal nam je še petek, zadnji dan seminarja. Dopoldansko delavnico je izvedla Valentina Novak, pred slovesom pa smo se še pogovarjali o vtisih in občutjih po pravkar končanem seminarju (naredili smo evalvacijo, kot bi temu strokovno rekli). Udeleženci so izrazili veliko navdušenje in zadovoljstvo, da so se lahko kar pet dni strokovno spopolnjevali, bogatili svoja pedagoška znanja in se družili v živo. To »v živo« je po mesecih izolacije in komunikacije preko ekranov največja dodana vrednost seminarju. Škoda, da se nam niso pridružili še seniški učitelji. Velika hvala in zahvala gre vsem sodelujočim, predvsem pa udeležencem za pogum in odlično sodelovanje.

In kje bomo imeli seminar čez dve leti? Mi, morda, že vemo, bralci pa boste izvedeli takrat. Odločne in pogumne korake skozi šolsko leto želim prav vsem!

(Objavljeno v 36. številki tednika Porabje)

Invazivne tujerodne rastline - ambrozija (1. del)

Če se sprehodimo po naši ožji ali širši okolici in smo pozorni na rastline ob poteh, grmovjih, zaraščenih travnikih, močvirjih, bregovih rek in potokov kot tudi med poljščinami na njivah, iz leta v leto opažamo, da je vse manj takih, ki smo jih videvali in poznali nekoč. Ne glede na sušna ali mokrotna obdobja poleti in jeseni vidimo vedno več rastlin, ki po izvoru niso del našega okolja, ampak so se tu izjemno razširile in utrdile ter izpodrivajo domače rastlinske vrste. Prinešene so namreč – po naključju ali namerno – z drugih kontinentov in v našem okolju nimajo sovražnikov, zato lahko bujno rastejo. To so t. i. invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke), ki vedno bolj predstavljajo eno največjih groženj upadanju biotske pestrosti v naravi. Primer: Na zapuščenem travniku, kjer je prej sobivalo stotine različnih rastlinskih vrst, se naseli ena izmed invazivnih tujerodnih rastlin; čez dve do tri leta bo tam samo še ta rastlina, vse druge bodo izumrle. (Oglejte si zapuščene travnike ob cesti med Dolnjim in Gornjim Senikom, ki jih je prerasla orjaška zlata rozga.)

Poimenovanje invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke) pomeni, da gre za rastlinske vrste, ki so lahko le s človekovo pomočjo prispele na novo območje in se tam tako udomačile, da s svojim širjenjem povzročajo očitne spremembe, največkrat negativne, v zgradbi in delovanju naravnega okolja, nekatere pa tudi očitno gospodarsko škodo in ogrožanje zdravja ljudi. Tako v Porabju kot po Sloveniji so najbolj množično razširjene invazivke: ambrozija ali pelinolistna žvrklja (parlagfű), japonski dresnik (ártéri japánkeserűfű), orjaška zlata rozga (magas aranyvessző), žlezava nedotika (bíbor nebáncsvirág) in še nekatere druge. Seveda so mnoge med njimi na pogled lepe in dekorativne, a ob preveliki razširjenosti zelo nadležne, celo škodljive kot prva navedena (ambrozija), ki jo bomo podrobneje predstavili v pričujočem 1. delu članka.

Ambrozija ali pelinolistna žvrklja je ena najbolj alergenih rastlin v naravi. Njena domovina je severni del Amerike. Po Evropi se je začela širiti že v 60. letih 19. stoletja, močneje pa se je razširila v zadnjih treh desetletjih. Danes je najbolj prisotna v Vzhodni in Srednji Evropi. Poznamo 20-40 vrst ambrozije, ki so vse močno alergene, najbolj razširjena pa je pelinolistna ambrozija. Semena rastline so iz ZDA in Kanade prišla z uvozom semen detelj, žitaric in drugih poljščin, ki so vsebovala primesi semen ambrozije. Najpogosteje so le-ta prisotna kot primes sončničnim semenom in mešanicam semen za ptičjo hrano. Ambrozija je do 2 metra visoka rastlina, katere steblo je razvejano in pokrito z gostimi dlačicami. Listi so deljeni, svetlozeleni, rahlo dlakasti, podobni pelinovim. Cvetovi imajo obliko grozdastega socvetja, razvijejo se na vrhu stebla in stranskih vej. Je nezahtevna rastlina, ki uspeva na sončnih in prodnatih rastiščih, cestnih bankinah, poljskih poteh, železniških nasipih, celo v puščavah. Ogromne količine je najdemo na zapuščenih kmetijskih površinah, pojavlja se kot plevel na njivah med sončnicami, bučami, krompirjem, koruzo, sojo, sladkorno peso … Če je kmetje ne odstranijo, lahko popolnoma uniči pridelek, saj je njena rast veliko hitrejša od rasti poljščin. Največja njena rastišča so v vzhodni Evropi, kjer je ogromno neobdelanih kmetijskih zemljišč. Cveti od konca julija do novembra ali do prve slane, semena – ena rastlina jih lahko ima do 6000 – zorijo od avgusta. Zrnca cvetnega prahu, ki je vzrok alergij pri ljudeh, imajo odlične aerodinamične lastnosti, saj lahko s pomočjo vetra potujejo in povzročajo alergije tudi do 200 kilometrov od rastišča. Največja in najbolj škodljiva koncentracija cvetnega prahu je v krogu 1 kilometra okrog rastline. Zelo trdoživa so semena ambrozije, saj ostanejo v tleh kaliva tudi do 20 let.

Ambrozija kot alergena rastlina predstavlja zelo resno tveganje za zdravje ljudi. Njen cvetni prah spada med najpogostejše povzročitelje senenega nahoda, alergijskega rinitisa in povzroča hude simptome, podobne astmi. Stik z ambrozijo lahko povzroči preobčutljivostne kožne reakcije – izpuščaje, mehurje, srbenje. Simptomi alergijskih reakcij so: kihanje, srbenje in izcedek iz nosa, otečene veke, srbeče, pekoče oči, tudi oteženo dihanje. Ob takih znakih je potrebno obiskati zdravnika ali vsaj stopiti po nasvet in zdravilo v lekarno.

Ker ambrozija kot invazivna tujerodna rastlinska vrsta, ki se bliskovito hitro širi, povzroča veliko škodo tako v kmetijstvu kot za zdravje ljudi, bi bilo potrebno intenzivno preprečevati njeno razmnoževanje in širjenje. To bi bilo možno samo tako, če bi vsi lastniki zemljišč s svojih površin dejansko odstranili rastline in preprečevali nadaljnjo rast. V ta namen so ogrožene države (tudi Slovenija, Madžarska in Hrvaška) že pred leti sprejele zakone, po katerih lastniki zemljišč morajo odstranjevati ambrozijo. Če tega ne storijo, sledijo kazni. Zakon je – po videnem v naši ožji in širši okolici – mrtva črka na papirju, saj je ambrozije, tudi na vidnih površinah blizu cest in naselij, iz leta v leto več. Kako pa se ta invazivka odstranjuje? Izvesti je potrebno mehansko ali kemično zatiranje rastline. Mehansko zatiranje vključuje puljenje (pred cvetenjem), brananje njivskih površin, okopavanje poljščin, ko so še zelo majhne, košnjo (pri višini 10 centimetrov), rezanje, globoko oranje ter mulčenje. Kemično zatiranje s herbicidi se priporoča na velikih kmetijskih površinah, kjer ne gre za ekološko pridelavo poljščin. Rastline, ki še ne cvetijo in nimajo semen, se po puljenju lahko posuši in kompostira, cvetoče rastline in take s semeni pa je suhe potrebno sežgati. Cvetoče rastline je zaradi varnosti priporočljivo uničevati popoldne, saj se cvetni prah v glavnem sprošča v dopoldanskem času.

Ena najbolj nevarnih invazivnih tujerodnih rastlin je torej med nami. Noben zakon, uredba, predpis je ne bo izkoreninil, če ne bo prišlo ljudem v zavest, da lahko le oni kaj postorijo za čistejše in bolj zdravo lastno okolje.

(Objavljeno tudi v 34. številki tednika Porabje.)

Zala - mitska slovanska/slovenska reka

Vroče, sušno poletje, kot so vsa poletja zadnjih nekaj let; vmes prihrumijo divje nevihte, ki se jih najbolj bojimo, saj so samo še take, ki puščajo za sabo pravo razdejanje. Človek je s svojim pohlepom in nenehnimi željami po več dobrinah porušil naravna ravnovesja in priklical srd narave. Če se človeštvo ne spametuje in ne začne živeti bolj naravi prijazno, se nam slabo piše. V krajih, kjer živimo, imamo ta privilegij, da lahko občudujemo neokrnjeno naravo, ki je je še v izobilju. Narodni park Őrség v nekaterih pogledih (ne v vseh!) prav vzorno skrbi za ohranjanje te prelepe narave, ki sem jo v svojih porabskih letih dodobra spoznala in iz tedna v teden občudovala. Pisala sem že o nevsakdanjem živalskem svetu parka, o skrivnostnem močvirju Črna mlaka in ostala bralcem dolžna še eno pripoved – tisto o reki Zali. Njen izvir sem iskala kar dolgo, saj so podatki v poljudnih madžarskih in slovenskih zapisih skopi, v nekaterih celo zavajajoči. Reka Zala ne izvira iz Črne mlake, ampak iz jezerca brez imena, kakšen kilometer južno od omenjenega močvirja. Blizu Črne mlake izvira njen prvi pritok.

Izvir Zale sem obiskala nekajkrat, prvič ob prvomajskih praznikih. Gozdna cesta, prepovedana za ves promet, nas popelje v osrčje edinega pragozda (őserdő) v Őrségu. Mogočni hrasti, kakršnih ne vidimo nikjer drugje, so se odevali v nežno zeleno barvo, opojna tišina me je prevzela. Potoček, čez most katerega sem se zapeljala, je bil  - Zala! Zdaj je bilo potrebno slediti le toku potočka, mimo pravljične, a zapuščene gozdarske hišice, skozi grmovje in gozd, do cilja. Kmalu sem zagledala jezerce – iz njega pa teče droben potoček. To je rojstvo skoraj mitske slovanske/slovenske reke, ki je dolgo pred prihodom Madžarov na današnje ozemlje napajala slovansko/slovensko zahodno Panonijo, pod knezom Kocljem imenovano Spodnja Panonija ...

Zala je reka, ki se v celoti, od izvira do izliva, nahaja na Madžarskem. Po slovenskih podatkih meri 139, po madžarskih pa 126 kilometrov (nisem ugotovila, zakaj ta razlika v podatku), globoka je največ 80 centimetrov in proti izlivu široka do 16 metrov. Je glavni napajalni vodotok Blatnega jezera, njeno povodje je 45 % celotnega povodja jezera. To je dvanajsti največji površinski vodotok na Madžarskem po Donavi, Tisi, Dravi, Muri, Marosu, Rábi, Hármas-Körösu, Szamosu, Bodrogu, Sajó in Zagyvi. Izvira ob zaščitenem pragozdu med vasema Szalafő in Andovci, blizu slovensko-madžarske meje. Najprej teče proti vzhodu čez Őriszentpéter in kmalu priteče v Zalsko županijo, kateri je dala ime. Tok proti vzhodu se nadaljuje čez Zalalövő in Zalaegerszeg, kjer se najprej obrne proti severovzhodu, kmalu za tem pa proti jugu, kjer teče mimo Zalabéra. Kmalu po ponovnem zavoju proti vzhodu se južno od Keszthelyja izliva v Blatno jezero in predstavlja njegov edini pomembnejši pritok. (Vir: Wikipedija)

Ime reke izvira iz rimskih časov, Rimljani so jo poimenovali Solla. Tudi slovansko besedilo iz 9. stoletja reko poimenuje Sala. Porečje Zale, kot omenjeno, je bilo v 9. stoletju del Kocljeve kneževine Spodnje Panonije, zaradi močvirnatega terena ob njenem izlivu v Blatno jezero je med tam živečimi slovanskimi ljudstvi dobila ime Blatna. Ob njej je nastalo središče kneževine Urbs paludarum oz. Blatograd ali Blatenski kostel. Po 2. svetovni vojni so na domnevnem mestu prestolnice, nekaj kilometrov zahodno od Blatnega jezera, odkrili temelje in do meter visoke ostanke zidov triladijske bazilike s prizidanim prezbiterijem, ki segajo v čas kneza Koclja ali celo njegovega očeta Pribine. Lahko se zamislimo v čas, ko sta pred oltarjem te bazilike v slovanskem jeziku oznanjala blagovest davnim prednikom slavna apostola Ciril in Metod … Davni časi, ko slovanska beseda med prapredniki ni bila ogrožena, saj se je v njej govorilo, molilo, pelo, ljubilo, živelo …

Ustje reke Zale, močvirje, imenovano Kis-Balaton, so do sredine 20. stoletja izsušili za potrebe kmetijstva. Ker so se v Blatnem jezeru kmalu pokazali negativni vplivi zaradi povečanega dotoka fosfatov in nitratov (posledica intenzivnega kmetijstva na izsušenem porečju), so že v 80. letih prejšnjega stoletja začeli z obnovo mokrišča. Zgradili so več pregrad in vodnih zadrževalnikov. To naravno filtriranje vode že prispeva k izboljšanju razmer v jezeru.

Reka Zala je v preteklih stoletjih bila zelo vodnata reka z bogatim vodnim življem, ribami in raki. Že od srednjega veka so v Zali lovili ribe, predvsem pa t. i. zalske rake v velikih količinah. Menda so bili odlične kakovosti in zelo cenjeni tudi na dunajskem dvoru. Med letoma 1800 in 1804 so s posestva Széchényi letno dvoru dostavili 7000 rakov, leta 1807 pa celo 8000. Že konec 19. stoletja je zaradi prevelikega izlova količina rakov v reki znatno upadla, danes pa zalskega raka najverjetneje ni več.

Izvir Zale, te mitske, tudi slova/e/nske reke, sem spomladi obiskala kar nekajkrat. To so bila moja tedenska romanja. Narava je vedno bila nova, drugačna, povedna s svojo tišino in lepoto. Nazadnje sem bila tam konec maja (takrat so nastale fotografije) in zapisala naslednje:

»Šla sem v divjino, k izviru Zale, med stoletne hraste v pragozd ... In ob jezercu me je kot ostrica meča prešinilo: TO JE SLOVO! Sredi bujnega maja, v nedrjih nedotaknjene narave se poslavljam od rož, metuljev, dreves in lenobnih potočkov, milih bitij, ki me niso nikoli ranila ... Solze tlakujejo brezpotja in kot pečati puščajo spomine na cvetnih listih zlatic, zvončnic in marjetic ... Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Človeška bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti …«

Izvir Zale sredi omamne divjine, ta sveti kraj harmonije in miru, bo še en čudovit kamenček v mozaiku lepot, ki jih bom ohranila za vedno.