Zala - mitska slovanska/slovenska reka

Vroče, sušno poletje, kot so vsa poletja zadnjih nekaj let; vmes prihrumijo divje nevihte, ki se jih najbolj bojimo, saj so samo še take, ki puščajo za sabo pravo razdejanje. Človek je s svojim pohlepom in nenehnimi željami po več dobrinah porušil naravna ravnovesja in priklical srd narave. Če se človeštvo ne spametuje in ne začne živeti bolj naravi prijazno, se nam slabo piše. V krajih, kjer živimo, imamo ta privilegij, da lahko občudujemo neokrnjeno naravo, ki je je še v izobilju. Narodni park Őrség v nekaterih pogledih (ne v vseh!) prav vzorno skrbi za ohranjanje te prelepe narave, ki sem jo v svojih porabskih letih dodobra spoznala in iz tedna v teden občudovala. Pisala sem že o nevsakdanjem živalskem svetu parka, o skrivnostnem močvirju Črna mlaka in ostala bralcem dolžna še eno pripoved – tisto o reki Zali. Njen izvir sem iskala kar dolgo, saj so podatki v poljudnih madžarskih in slovenskih zapisih skopi, v nekaterih celo zavajajoči. Reka Zala ne izvira iz Črne mlake, ampak iz jezerca brez imena, kakšen kilometer južno od omenjenega močvirja. Blizu Črne mlake izvira njen prvi pritok.

Izvir Zale sem obiskala nekajkrat, prvič ob prvomajskih praznikih. Gozdna cesta, prepovedana za ves promet, nas popelje v osrčje edinega pragozda (őserdő) v Őrségu. Mogočni hrasti, kakršnih ne vidimo nikjer drugje, so se odevali v nežno zeleno barvo, opojna tišina me je prevzela. Potoček, čez most katerega sem se zapeljala, je bil  - Zala! Zdaj je bilo potrebno slediti le toku potočka, mimo pravljične, a zapuščene gozdarske hišice, skozi grmovje in gozd, do cilja. Kmalu sem zagledala jezerce – iz njega pa teče droben potoček. To je rojstvo skoraj mitske slovanske/slovenske reke, ki je dolgo pred prihodom Madžarov na današnje ozemlje napajala slovansko/slovensko zahodno Panonijo, pod knezom Kocljem imenovano Spodnja Panonija ...

Zala je reka, ki se v celoti, od izvira do izliva, nahaja na Madžarskem. Po slovenskih podatkih meri 139, po madžarskih pa 126 kilometrov (nisem ugotovila, zakaj ta razlika v podatku), globoka je največ 80 centimetrov in proti izlivu široka do 16 metrov. Je glavni napajalni vodotok Blatnega jezera, njeno povodje je 45 % celotnega povodja jezera. To je dvanajsti največji površinski vodotok na Madžarskem po Donavi, Tisi, Dravi, Muri, Marosu, Rábi, Hármas-Körösu, Szamosu, Bodrogu, Sajó in Zagyvi. Izvira ob zaščitenem pragozdu med vasema Szalafő in Andovci, blizu slovensko-madžarske meje. Najprej teče proti vzhodu čez Őriszentpéter in kmalu priteče v Zalsko županijo, kateri je dala ime. Tok proti vzhodu se nadaljuje čez Zalalövő in Zalaegerszeg, kjer se najprej obrne proti severovzhodu, kmalu za tem pa proti jugu, kjer teče mimo Zalabéra. Kmalu po ponovnem zavoju proti vzhodu se južno od Keszthelyja izliva v Blatno jezero in predstavlja njegov edini pomembnejši pritok. (Vir: Wikipedija)

Ime reke izvira iz rimskih časov, Rimljani so jo poimenovali Solla. Tudi slovansko besedilo iz 9. stoletja reko poimenuje Sala. Porečje Zale, kot omenjeno, je bilo v 9. stoletju del Kocljeve kneževine Spodnje Panonije, zaradi močvirnatega terena ob njenem izlivu v Blatno jezero je med tam živečimi slovanskimi ljudstvi dobila ime Blatna. Ob njej je nastalo središče kneževine Urbs paludarum oz. Blatograd ali Blatenski kostel. Po 2. svetovni vojni so na domnevnem mestu prestolnice, nekaj kilometrov zahodno od Blatnega jezera, odkrili temelje in do meter visoke ostanke zidov triladijske bazilike s prizidanim prezbiterijem, ki segajo v čas kneza Koclja ali celo njegovega očeta Pribine. Lahko se zamislimo v čas, ko sta pred oltarjem te bazilike v slovanskem jeziku oznanjala blagovest davnim prednikom slavna apostola Ciril in Metod … Davni časi, ko slovanska beseda med prapredniki ni bila ogrožena, saj se je v njej govorilo, molilo, pelo, ljubilo, živelo …

Ustje reke Zale, močvirje, imenovano Kis-Balaton, so do sredine 20. stoletja izsušili za potrebe kmetijstva. Ker so se v Blatnem jezeru kmalu pokazali negativni vplivi zaradi povečanega dotoka fosfatov in nitratov (posledica intenzivnega kmetijstva na izsušenem porečju), so že v 80. letih prejšnjega stoletja začeli z obnovo mokrišča. Zgradili so več pregrad in vodnih zadrževalnikov. To naravno filtriranje vode že prispeva k izboljšanju razmer v jezeru.

Reka Zala je v preteklih stoletjih bila zelo vodnata reka z bogatim vodnim življem, ribami in raki. Že od srednjega veka so v Zali lovili ribe, predvsem pa t. i. zalske rake v velikih količinah. Menda so bili odlične kakovosti in zelo cenjeni tudi na dunajskem dvoru. Med letoma 1800 in 1804 so s posestva Széchényi letno dvoru dostavili 7000 rakov, leta 1807 pa celo 8000. Že konec 19. stoletja je zaradi prevelikega izlova količina rakov v reki znatno upadla, danes pa zalskega raka najverjetneje ni več.

Izvir Zale, te mitske, tudi slova/e/nske reke, sem spomladi obiskala kar nekajkrat. To so bila moja tedenska romanja. Narava je vedno bila nova, drugačna, povedna s svojo tišino in lepoto. Nazadnje sem bila tam konec maja (takrat so nastale fotografije) in zapisala naslednje:

»Šla sem v divjino, k izviru Zale, med stoletne hraste v pragozd ... In ob jezercu me je kot ostrica meča prešinilo: TO JE SLOVO! Sredi bujnega maja, v nedrjih nedotaknjene narave se poslavljam od rož, metuljev, dreves in lenobnih potočkov, milih bitij, ki me niso nikoli ranila ... Solze tlakujejo brezpotja in kot pečati puščajo spomine na cvetnih listih zlatic, zvončnic in marjetic ... Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Človeška bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti …«

Izvir Zale sredi omamne divjine, ta sveti kraj harmonije in miru, bo še en čudovit kamenček v mozaiku lepot, ki jih bom ohranila za vedno.

 

Hitro v gozd po smrekove vršičke!

Pomladni meseci so za vse ljubitelje narave nekaj posebnega. Občudujemo travniške rožice, kjer jih še niso uničila umetna gnojila – v Porabju travniki še pristno cvetejo – in pogledujemo proti gozdovom, ki nas vabijo z nešteto odtenki zelene barve. V maju se prebujajo iglavci, smreke, bori in jelke. In svetlozeleni vršički predvsem smrekovih vej bodo današnja tema mojega pisanja. Spomnim se svojih rosnih let, ko smo otroci šli z mamo v gozd in nabirali vršičke. Dali jih bomo v sladkor, potem na sonce, da bomo imeli sirup proti kašlju, nam je razlagala … Moja, žal, že pokojna mama se je spoznala na vse rožice, drevesa, gobe in še nešteto koristnih reči v naravi in vesela sem, da je vse to bogastvo znanja prenesla name. Že od otroštva me je vse v naravi zanimalo.

Gremo torej v gozd po smrekove vršičke, malo jih grizljajmo že tam, doma pa si pripravimo vsaj zdravilni sirup, če si ne upamo eksperimentirati z vršički v solati, sladici ali ob divjačinskem mesu … Nabiramo jih od začetka maja in vse do konca junija, odvisno od vremenskih razmer. Izogibamo se nabiranju po dežju, saj ta z vršičkov spere olja in smole. Zato počakamo dan ali dva, da jih obsije sonce in se znova naoljijo. Zelo pomembno je, da jih nabiramo v čistem okolju, vsaj 100 metrov od prometnih cest. Najboljši so zelo mladi vršički, ne daljši od 5 centimetrov. Ne poškodujmo smrekovih dreves! Nabirajmo s spodnjih vej starejših dreves, saj mlade smreke potrebujejo za rast in oblikovanje krošnje prav vse poganjke. V Porabju je veliko nasadov smrek, ki jih lastniki vzgajajo za prodajo ob božičnih praznikih; take nasade izpustimo, nabirajmo z dreves, ki ne bodo služila več temu namenu, ker so ga prerasla. Ne pretirajmo z nabiranjem z enega drevesa, saj bo to preprečilo njegovo rast, prav tako ne smemo mladih poganjkov trgati z vrha smreke. Vršički različnih vrst iglavcev imajo različne okuse. Nekateri so celo zelo grenki, to pa ne pomeni, da niso užitni. Priporočam nabiranje samo smrekovih vršičkov, ki jih je največ, in lepo dišijo po smoli iglavcev. Njihov kiselkast okus po citrusih nas prepriča, da so polni vitamina C, ki se obdrži tudi takrat, če jih posušimo ali damo v zmrzovalnik za poznejšo uporabo. Poleg C-vitamina vsebujejo še magnezij in kalij, ki prispevata k spodbujanju presnovnih procesov v jetrih, s tem pa k boljšemu počutju, in klorofil za zdravljenje dihal, zmanjševanje ravni škodljivega holesterola, blaženje vnetij, pomoč pri hujšanju in še bi lahko naštevali.

Smrekovi vršički ne pričarajo le okusa po pomladi, ampak v telo vnašajo obilo močnih antioksidantov. Z njihovim delovanjem se naše telo po hladnih in precej nedejavnih mesecih prebudi in okrepi. V čistem okolju gremo torej v gozd in grizljamo smrekove vršičke – to je najbolj preprost in najučinkovitejši način njihove uporabe. Ko vršički postanejo veje in jih ne moremo več nabirati, je gibanje v iglastem gozdu in vdihavanje zraka, prežetega s smolnimi hlapi, prav tako zdravilno. Dokazano je, da pljučni bolniki najbolje okrevajo v smrekovem ali borovem gozdu, zato so v taka okolja locirana zdravilišča zanje.

Še vedno je najbolj znan in priljubljen način uporabe smrekovih vršičkov priprava sirupa za čiščenje dihalnih poti, blaženje kašlja in krepitev splošne odpornosti. Postopek, da iz sestavin dobimo sirup, je nekoliko daljši, a se splača potrpeti. Naberemo torej mlade smrekove vršičke. Pripravimo večji kozarec za vlaganje, ki se lahko neprodušno zapre. Potrebujemo še sladkor, po možnosti beli, ker se bolje topi. Jaz sem naredila letos poskus tudi z rjavim sladkorjem, a na rezultate bo potrebno še dolgo čakati … Razmerje med sladkorjem in vršički naj bo 1:1. Na dno kozarca damo plast sladkorja, le s tem tudi zaključimo. Izmenično dajemo v kozarec plast sladkorja in plast vršičkov, malo stisnemo in naložimo do vrha. Potem kozarec zapremo in damo na sonce. Tam naj bo mesec in pol, do dva meseca, vmes malo pretresemo. Tekočino precedimo, dobro iztisnemo. Dišeč sirup nalijemo v manjše steklenice in dobro zapremo. Hranimo na hladnem in temnem mestu. Za boljše počutje ali čiščenje dihalnih poti si ga privoščimo žličko zjutraj in zvečer, lahko ga uporabimo v sadni solati, čaju ali z njim obogatimo kozarec vode.

Poznamo pa še več preprostih načinov uporabe smrekovih vršičkov; iz njih lahko pripravimo zdravilno vodo za pitje. Vršičke sesekljamo in prelijemo z navadno vodo. Pustimo stati uro do dve in v vodo se sprostijo zdravilne snovi. Tako obogateno vodo pijemo za žejo in dobro počutje.

Uporaba smrekovih vršičkov v kulinariki zaenkrat še ni splošno razširjena; prvič zato, ker so aktualni samo spomladi, drugič pa zaradi nevsakdanjega okusa, ki bi lahko prevladal v jedeh. Domišljija kuharskih mojstrov pa ne pozna meja, zato se smrekovi vršički pojavljajo kot začimbe ali sestavine jedi na gurmanskih krožnikih vedno pogosteje. Najbolj preprosto jih je dodati sadnemu smoothiju ali v spomladansko solato (redkvice, mlada solata, špinača, motovilec), a šele tik pred serviranjem, da ohranijo vse vitamine in minerale. Drobno sesekljane vršičke se lahko uporabi namesto rožmarina v zelenjavnih in mesnih jedeh, prav tako pred serviranjem, saj bi s kuhanjem izgubili vse zdravilne in kulinarične lastnosti. Njihov okus in vonj se odlično prilega jedem iz divjačine, ne smemo pa pozabiti na sladice. Kivijev ali pistacijin sladoled, okrašen ali posut z drobno sesekljanimi smrekovimi vršički je prava poslastica. Lahko pa spečemo biskvit z gozdnimi borovnicami in sesekljanimi smrekovimi vršički.

Dragi bralci, zdaj pa nam preostane samo, da se zapodimo v gozdove, do odraslih smrek, in se oskrbimo z vršički, zakladnico vitaminov in mineralov, ob tem pa utrjujemo telesno kondicijo na prostem, v zelenem, dišečem okolju. Brez mask. Naše telo nam bo hvaležno.

(Prva objava je bila v tedniku Porabje.)

 

Odkrivanje skrivnostnega sveta Črne mlake

Pomlad in njeno prebujanje je letos malo v zamudi; vremenoslovci pravijo, da je letošnji april bil najhladnejši v zadnjih desetletjih in tudi prva polovica maja ni prinesla stabilnega vremena. Za prvomajske praznike smo v preteklosti vedno načrtovali druženja, potovanja, piknike, a koronačas je naše navade korenito spremenil. Zdaj odkrivamo samotne, skrivnostne, a prelepe kraje, na katere v »normalnem času« verjetno ne bi pomislili. Ker je že mesece oteženo prehajanje državne meje, sem ob vikendih in praznikih v Monoštru. Po celotedenskem sedenju pred računalniškim zaslonom se prileže sobotni izlet v naravo in odkrivanje skritih kotičkov ter lepot Narodnega parka Őrség.

Za svoje prvomajsko potepanje sem si izbrala pohod v skrivnostno divjino na stičišču vasi Andovci, Farkašovci in Szalafő, imenovano Črna mlaka (Fekete-tó), o kateri sem slišala mistične zgodbe o skrivnostnem zloveščem močvirju, ki še danes buri duhove prebivalstva. Najbolj znana, z različicami, seveda, je tista o potopljeni cerkvi sredi močvirja. V Farkašovcih vedo, da je v davnih časih na mestu današnjega močvirja stala cerkev. Nekoč je neka ženska zamujala k božični polnočnici. Ko je stopila do praga cerkve, si je mislila, da bi se morala zaradi sramote skupaj s cerkvijo pogrezniti v zemljo. Njena želja se je izpolnila. Od takrat se na sveti večer vsakokrat sliši ob polnoči cingljanje zvončkov. Pravijo, da je starejši vaščan neko božično noč opazoval pojav in videl duhovnika in dva ministranta, ki tonejo v jezero (zapis Marije Kozar Mukič v e-documenta, PANNONICA).

Vedela sem, da lahko pridem do Črne mlake z andovske ali s farkašovske strani. Za slednjo sem se odločila po nasvetih Margit Čuk, ki mi je poslala tudi natančen zemljevid, za kar sem ji zelo hvaležna, ker pot ni kar tako. Bil je sončen prvomajski dan in pustolovščina se je začela. Odpeljala sem se po glavni cesti iz Monoštra skozi Farkašovce. Na hribu sredi gozda je križišče. Desna makadamska cesta vodi skozi gozd, med pašniki, mimo samotnih hiš vse do zadnje. Tu se vozna cesta konča in avto počaka ob robu gozda. Obstajajo sicer tudi dalje gozdne ceste, ki pa so zaradi težke mehanizacije za podiranje in spravilo dreves popolnoma uničene in kazijo podobo gozda. Že leta se sprašujem, zakaj je to tako …

Pot me je torej peljala po gozdu mogočnih, predvsem hrastovih in bukovih dreves v dolino. Del mladega gozda je ograjen, po dolini pa se vije ozek močvirni travnik, ob robu katerega bujno cvete strupen dlakavi mleček, ki je redka zaščitena rastlina na Rdečem seznamu. Kar dolgo sem hodila, travnika pa ni in ni bilo konec. Sem zašla? Sem preveč površno pogledala zemljevid? V daljavi so ob gozdu skakljale srne, nekje se je oglašal jastreb. Naj nadaljujem ali se vrnem? Ne, to pa že ne! Vztrajati bo treba še malo … In sem vztrajala in končno od daleč zagledala ograjo. To bo Črna mlaka! Res je bila, saj sem kmalu na notranji strani ograje opazila napis: Visoko zaščiteno naravno območje. Vstop samo z dovoljenjem. Tu sem! Ob ograji je shojena potka. Počasi sem naredila obhod in uživala sredi te enkratne divjine.

Črna mlaka je šotno barje, edinstvena botanična znamenitost z redkim rastlinskim in živalskim svetom. Z vseh strani je obdana z mogočnim gozdom, v katerem prevladujejo hrasti, bukve, bori in smreke. Opazujemo lahko različna drevesa, med njimi puhasto brezo, več vrst vrb in drugega grmičevja. Izmed rastlin najdemo mahove in lišaje ter vodne rastline, med katerimi je tudi žužkojeda okroglolistna rosika, med mahovi pa je pogost kijasti lisičjak. Iz šotnih črnih luž poganjajo gosti šopi prosenega šaša. Tu raste nekaj redkih praproti, ki jih ne najdemo nikjer drugje na Madžarskem. Tla so ponekod zakisana, na njih se pojavljajo nekatere redke vrste vresja, jeseni pa zacveti močvirski svišč. Živalski svet Črne mlake še ni dovolj raziskan, gotovo pa je potrebno omeniti, da je na tem območju edino gnezdišče črne štorklje v Őrségu, ki tukaj tudi prezimuje.

Pred nekaj stoletji je tu menda res bilo jezero, ki je bilo izvirsko območje reke Zale – napajal jo je vodnat potok iz jezera. Tudi danes kakšen kilometer vzhodno od Črne mlake izvira potoček, ki je prvi pritok Zale (o izviru reke Zale pa v naslednjem prispevku). Ta edinstvena neokrnjena narava pa se je taka lahko ohranila tudi zaradi precejšnje odmaknjenosti in nedostopnosti, saj je to bil po letu 1919 obmejni pas, s tem pa precej zaprto območje še zlasti po II. svetovni vojni. Leta 1990 so naravno znamenitost Črno mlako obdali z visoko žično ograjo, od takrat je obisk v notranjosti možen le s posebnim dovoljenjem in spremstvom. Naravni biser je torej zaščiten pred divjimi živalmi (in ljudmi), naravna grožnja njegovemu preživetju pa je globalno segrevanje (podatke sem povzela po Wikipediji).

Nobena slaba stvar ni tako slaba, da v njej ne bi bilo vsaj nekaj dobrega, pozitivnega. Koronačas nas je naučil, da so na dosego roke čudovite drobne lepote, ki jih v svetu brez omejitev sploh nismo opazili. Zapustila sem Črno mlako in se vračala počasi skozi prelep smrekov gozd in po travniku z bujno močvirsko travo. Srečna. Izpolnjena. Še nežne pesmi iz davnih časov svojega prepevanja sem se spomnila: Čez zelene trate – grem v hribe v svate. Že tam gozd šumi, potok žubori … Kaj bi jaz ne pela, svetu razodela, da res ljubim jo, tole zemljico … (Objavljeno v 19. številki Porabja, 2021.)

Bil je popoln dan in izlet, ki vam ga z veseljem priporočam.

Bi jedli omako ali omleto iz kopriv?

Hrana iz narave je med ljubitelji kulinaričnih posebnosti vedno bolj priljubljena, pomlad pa pravi čas za nabiranje divjih rastlin. Če smo v predhodnih prispevkih spoznavali čemaž in regrat, bomo danes odkrivali številne lastnosti in skrivnosti tretje vseprisotne spomladanske rastline – koprive. Če je doslej niste poznali po kulinaričnih in zdravilnih učinkih, jo je vsak izmed nas gotovo kdaj občutil na svoji koži, ko se je nehote dotaknil kakšnega lista. Ti dotiki pa, kljub pekoči in srbeči rdečici, ki jo pustijo, niso škodljivi, ampak celo zdravilni, saj so naši predniki verjeli, da valjanje v koprivah odganja revmo.

Kopriva (csalán) je rastlina trajnica z razvejanimi plazečimi podzemnimi poganjki in pokončnim štirioglatim steblom, na katerem so nanizani podolgovati jajčasti listi sivkasto zelene barve. Na spodnji strani so pokriti s krhkimi dlačicami, ki se ob dotiku zapičijo v kožo in spečejo. Izločajo strupeno snov, ki povzroči rdečico in mehurje. Če uporabimo pravilno tehniko prijema lista, nas ne bo opeklo: vršiček rastline z dvema ali tremi pari listov previdno odtrgamo in liste pogladimo po spodnji strani od peclja proti vrhu. To naredimo nekajkrat in nato cel vršiček povaljamo med dlanmi. Tako pripravljeno lahko koprivo surovo pojemo v solati ali kar tako, ker prav nič ne peče. Ločimo dve vrsti kopriv, in sicer velike in male – oboje imajo enake lastnosti. Poznamo pa še rastlino, ki je koprivam podobna le po obliki listov, imenuje se mrtva kopriva. Ima bele ali rožnate cvetove in ni pekoča na dotik. Kopriva je zelo razširjena rastlina, nadležni plevel, ki raste vsepovsod, in to v velikih količinah. Zato jo lahko namesto uničevanja brezmejno nabiramo in uporabljamo v vrtnarstvu, zdravilstvu in v kuhinji za pripravo odličnih obrokov. Koprivo so uporabljali v prehrani že v starem Egiptu. Kultivirali so jo v povrtnino, od njih pa so jo v prehranske in zdravstvene namene prevzeli tudi Grki in Rimljani. Hipokrat in Horacij sta pisala o koristnosti uživanja kopriv, Plinij starejši pa je zapisal, da mlade koprive spomladi dajejo dobro in zdravo hrano telesu. Tistega, ki jih uživa, celo leto varujejo pred boleznimi. Vse do 19.stoletja so iz koprivnih stebel izdelovali papir in trpežne tkanine s svilenim sijajem. Vlakna koprive so zelo močna in primerna tudi za izdelavo vrvi, nekoč so iz njih izdelovali ribiške mreže. 

Zdravilnost kopriv je torej znana že od davnine, so zastonj in rastejo za skoraj vsako hišo. Zdravilni in uporabni so vsi deli rastline, listi, steblo, korenine in semena. Najboljše koprive za nabiranje in uživanje so spomladi, ko začnejo poganjati mlade rastlinice. Naši predniki so zelo cenili koprivni čaj iz posušenih ali svežih kopriv. Priprava je preprosta. Zavremo liter vode, ga odstavimo in potopimo vanjo šopek mladih kopriv ali dve žlici posušenih. Pustimo pokrito 10 minut in odcedimo. Pijemo trikrat na dan, najmanj mesec dni. Tak čaj velja za edinstvenega odganjalca pomladne utrujenosti in nerazpoloženja, poleg tega pa pomaga pri vneti ustni votlini, angini, preveliki količini sladkorja v krvi, visokem krvnem tlaku, aftah in hujšanju. Pravijo, da ni rudnine, ki jo potrebuje naše telo, in je ne bi vsebovala tudi kopriva. Izstopa predvsem po vsebnosti kalcija (vsebuje ga do petkrat toliko kot kravje mleko) in magnezija, ki ga skoraj nobena divja, kaj šele gojena rastlina nima toliko kot kopriva. V njej je približno enaka količina železa kot v špinači, ob tem pa še vrsta drugih rudnin, vključno z mikroelementi. Vsebuje več beta karotena in vitamina C kot večina gojene zelenjave in niti drugih vitaminov ter mineralov ji ne manjka, ne gre pa zanemariti vloge klorofila. To je z beljakovinami ena najbolj založenih vrst zelenjave, saj jih vsebuje do okoli sedem odstotkov. Tudi zunanja uporaba ima številne namene in koristi. Koprive so odlične za nego las, v ta namen jih pripravimo enako kot zgoraj opisan čaj – z njim nato po umivanju izperemo lase. Takšna uporaba pomaga tudi proti prhljaju in redkih ter oslabelih laseh. Koprivin poparek je odličen tonik za obraz. Z zunanjo uporabo pripravka iz kopriv so si blizu tudi rastline v biodinamičnem vrtnarjenju, saj tam kopriva velja za eno od najbolj uporabnih rastlin za gnojenje in škropljenje za zaščito rastlin.

Na sliki je koprivov narastek. Smo v času, ko se začne sezona nabiranja kopriv, saj so mladi poganjki najbolj sočni in okusni. Zato predlagam še ščepec kulinaričnih biserčkov s koprivami, najprej pa povejmo nekaj o pripravi le-teh. Nabrane koprive potopimo v hladno vodo, da iz njih izperemo prah in morebitne žuželke. Medtem pristavimo lonec osoljene vode, in ko ta zavre, koprive v njej blanširamo kakšno minuto ali dve, vročo vodo odlijemo in jih spet potopimo v čim bolj hladno vodo. Tako bodo ohranile živo zeleno barvo, obenem pa nas med pripravo ne bodo opekle. Vodo, v kateri smo jih blanširali, pa prihranimo in uporabimo pri kuhanju. Zdaj pa trije zanimivi recepti!

Koprivna "špinača". Blanširane koprive zmešamo s paličnim mešalnikom. V ponvi raztopimo maslo, na njem na hitro prepražimo sesekljan česen, nato pa dodamo koprive in dolijemo malo vode. Posolimo, vmešamo nekaj žlic kisle smetane ter na hitro pokuhamo. Postrežemo z jajci na oko in s pire krompirjem.

Koprivna juha. Sesekljamo okoli pol kilograma blanširanih kopriv, nato na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo. Ko postekleni, dodamo še nasekljan strok česna, in ko ta zadiši, primešamo koprive ter dušimo okoli deset minut. Nato prilijemo zelenjavno jušno osnovo in kuhamo še deset minut. Juho zmešamo s paličnim mešalnikom, da postane kremasta, dodatno jo lahko začinimo s kislo smetano in postrežemo s popečenimi kruhovimi kockami.

Koprivna omleta. Šopek blanširanih kopriv drobno sesekljamo. V posodo ubijemo dve jajci, dodamo dva decilitra mleka in deciliter radenske ter štiri žlice moke. Stepemo, da dobimo gladko zmes. Vmešamo koprive, posolimo in popramo. V ponvi segrejemo malo olja, nato vanjo vlijemo koprivno maso. Ko omleta na spodnji strani porjavi, jo s pomočjo lopatice obrnemo in popečemo še na drugi strani. Dober tek!

Ob koncu pa še zanimivost, ki sem jo prebrala pred kratkim. Koprivi so že starodavna ljudstva pripisovala magične lastnosti in jo uporabljala kot zaščito pred zlimi duhovi, ki so poosebljali bolezni, nesreče, zlo, prekletstva in razne nevarnosti. Kot kadilo so jo uporabljali v obredih čiščenja in zaščite, ali pa kot darilo duhovom in bogovom, da bi si pridobili zaščito, moč in podporo. Ponekod še danes uporabljajo predpražnike, narejene iz koprivnih vlaken, kar naj bi preprečevalo vstop tako zlim duhovom kot tudi ljudem s slabimi nameni. Tudi koprive, položene pod običajni predpražnik, naj bi tistim, ki vstopijo v dom z zlimi nameni, vzele vso moč.

(Članek sem predhodno objavila v eni od aprilskih številk tednika Porabje.)

Čemaž - zdravo darilo pomladi

Končno smo dočakali pravo pomlad! Cvetejo spomladanske cvetlice, škoda, da je v Porabju tako malo belih cvetov zvončkov. V gozdu med Sakalovci in Ritkarovci jih lahko občudujemo, vmes se najde kakšen rožnat cvet pasjega zoba, tudi trobentice rumenijo travnike in sadovnjake. V Porabju pa ne najdemo zelenega spomladanskega zaklada, polnega odličnega okusa in vitaminov – čemaža. Pred leti mi je nekdo rekel, da je videl na nekem hribu rastline, ki so gotovo čemaž; seveda sem se šla prepričat in ugotovila, da gre za jesenski podlesek, zelo strupeno rastlino, ki nas ob nehotnem zaužitju lahko popelje »na drugi svet«. Zato je ob nabiranju rastlin v naravi potrebna izjemna previdnost.

Čemaž (medvehagyma), imenovan tudi divji česen, medvedji česen ali gozdni česen, je trajnica z zdravilnimi učinki, v zadnjem času pa tudi zelo iskana sestavina v kulinariki. Njegova številna imena kažejo na raznoliko in splošno razširjeno uporabo v preteklosti, povezana pa so z značilnostmi rastline: vonj po česnu, rastišča predvsem v gozdovih, prva hrana, ki jo iščejo in uživajo rjavi medvedi, ko se spomladi prebudijo iz zimskega spanja. Zaradi očiščevalnega učinka jim pomaga, da se prečistijo, iz telesa izženejo vse nezaželene snovi in poživijo organizem. Menda so čemaž poznali že stari Rimljani in ga uživali raje kot česen.

V čem je skrivnost čemaža, ki postaja vedno bolj priljubljen? Njegovo priljubljenost v prehrani lahko povežemo z vedno večjim zanimanjem ljudi za naravna in ekološka živila. Čemaž je odličen naravni antibiotik, še bolj aromatičen nadomestek česna, posebej tistega, ki ga kupujemo v trgovinah in je kemično konzerviran ter uvožen iz oddaljenih držav. Uvrščamo ga v rod lukov. Raste divje v delno senčnih hrastovih, gabrovih ali bukovih gozdovih kot tudi v močvirnih ravninskih gozdovih v bližini rek po vsej Evropi in v zahodni Aziji. Tudi v Sloveniji so bogata rastišča na Gorenjskem, Štajerskem, Dolenjskem in v prekmurskih ravninskih gozdovih ter v močvirnih predelih ob reki Muri (tam sem lani posnela objavljene fotografije). Seveda raste tudi na Madžarskem, nekaj malega v okolici Sombotela in v Zalski županiji, največja rastišča pa najdemo v porečju Donave, v Bakonyu in v okolici Peča. Je 10 do 40 centimetrov visoko trajno zelišče, ki ima v zemlji podolgovato čebulico, obdano z belo, prosojno kožico. Spomladi poženeta iz čebulice le dva dolga, dolgopecljata, suličasta lista, med njima pa golo, pokončno in robato cvetno stebelce. Veliki snežno beli zvezdasti cvetovi se razcvetejo v maju in juniju. Tvorijo pakobul, ki ga obdaja pred razcvetom kožnat tulec. Cela rastlina močno diši po česnu in po tem vonju jo najlažje spoznamo. Vedno več vrtičkarjev, ki nima naravnih zelenih preprog čemaža v bližini, le-tega sadi na senčna mesta v vrtovih, kjer lepo uspeva.

Vonj po česnu spomladi v gozdu ali v močvirnem predelu ob reki je najboljši znanilec, da bomo odkrili rastišče čemaža. Toda potrebna je skrajna previdnost in dobro poznavanje rastline. Vse, kar ji je podobno, a ne diši po česnu, ni čemaž. Podobni sta mu namreč dve zelo strupeni rastlini, ki velikokrat rasteta v bližini. Nepreviden ali ne dovolj poučen nabiralec pogosto utrga kakšen napačen list, ga zaužije in pristane na urgenci. Prva taka rastlina je šmarnica, katere listi se skoraj ne razlikujejo od čemaževih, cvetje pa je drugačno. Druga, smrtno nevarna, rastlina je jesenski podlesek, ki raste v rozetah. Listi so dolgi in ozki, spodaj v obliki žlebov, rastlina pa raste navpično. V rozeti je rjavi plod, katerega semena uporablja farmacevtska industrija. Tako šmarnični kot podleskovi listi so popolnoma brez vonja, kar nam pove, da nismo našli čemaža.

Tako kot čemaž pomaga medvedom, pomaga tudi ljudem. Mnogi namreč trdijo, da ni boljšega čistila za kri in prebavila, kot je čemaž. Ne le da ima vse značilnosti česna, ima tudi vse njegove učinkovine in pozitivne lastnosti. Hkrati pa je še boljši, še bolj zdrav in še bolj učinkovit. Njegove zdravilne učinkovine so flavonoidi, karotenoidi, klorofil, vitamini in rudnine.  Izjemno očiščuje telo in kri, pomaga zniževati in uravnavati krvni tlak in holesterol, učinkovit je celo zoper aterosklerozo. Priporoča se tudi osebam, ki imajo težave s prebavnimi motnjami vseh vrst: z diarejo, izgubo teka, slabo prebavo in celo vetrovi, odpravlja tudi glistavost. Odvaja odvečno vodo iz telesa, deluje kot antibiotik, čisti kožo. Pomaga pri težavah z dihali in določenih boleznih, povezanih z njimi. Izboljša splošno počutje in prežene spomladansko utrujenost. Poživlja (daje energijo). Sprošča mišice in krepi želodec.

Uporaba čemaža je nadvse priljubljena v kuhinji, saj ga priporočajo kot nadomestek česna. Užitna je cela rastlina, od gomolja do stebla, listov in celo cvetov. Uživali naj bi ga zmerno, kot dodatek ali kot začimbo. Najbolje je, da ga uživamo svežega, saj tako ohrani svoje zdravilne lastnosti. Dodajamo surovega kuhanim jedem, preden jih postrežemo, saj kuhan čemaž izgubi veliko učinkovin.

Čemaž lahko tudi shranimo. Drobno ga nasekljamo, vložimo v kozarce za vlaganje, zalijemo s hladno stiskanim oljčnim oljem in dodamo malo soli. Kozarce tesno zapremo. Vložen čemaž uporabljamo kot dodatek k solatam, namazom ali zelenjavnim jedem. Kot je bilo omenjeno, je čemaž vedno bolj priljubljen v kulinariki. Z nekaj domišljije lahko ustvarimo neskončno paleto jedi, saj je uporaben povsod, samo pri sladicah ne. Naredimo pesto, namaz, dodamo ga v špinačo, h krompirju, v rižoto ali mesno omako, pripravimo čemaževo kremno juho, čemažev kruh, različne pogače in prelive za solate. Ne pozabimo pa, da je čemaž najimenitnejši surov, saj tako najbolj pride do izraza njegov značilen okus in prodorna aroma. Po njegovem zaužitju ‘dišimo’ podobno kot po česnu ali čebuli, zdravi pa smo menda še bolj. Spomladi lahko liste dodajamo solatam in jih uporabljamo podobno kot drobnjak in peteršilj za zaokroženo dišavnost juh in drugih kuhanih ali pečenih jedi. Drobno zrezani ali s paličnim mešalnikom zmešani listi so izjemno okusni v namazih s skuto ali z zmletimi oreški. Uporabljamo lahko tudi popke, socvetne peclje, socvetja in mlade plodove čemaža.

Dragi bralci, pomlad bo s šopkom čemaža še lepša! Vsem, ki ga boste uspeli najti, želim dober tek in dobro zdravje. V gozdovih in ob rekah smo lahko še vedno svobodni in brez mask.

(Objavljeno v tedniku Porabje)

Dobrodušni velikani v narodnem parku, 3. del

Še tretjič se ozrimo na naravne lepote Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, v 2. delu smo odkrivali zanimivosti o velikanu, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai bölény), 3. del pa bo posvečen najbolj »eksotičnemu« sostanovalcu zobrov v Pityerszeru, evrazijskemu divjemu konju (eurázsiai vadló) ali konju przewalskega (izg. pševalskega).

Naravni rezervat v Pityerszeru obiskujem kar pogosto, saj predstavlja opazovanje ne prav vsakdanjih živali v naravnem okolju pravo sprostitev. Narodni park je ob robu rezervata postavil zanimivo razgledno ploščad, s katere so živali še lepše vidne. Poleg zobrov so torej tu še trije evrazijski divji konji, ki z zobri niso v preveč prijateljskih odnosih. Ves čas se oboji trudijo, da se izognejo bližnjim srečanjem. Ko sem nazadnje obiskala rezervat, sem imela srečo, da so oskrbniki živalim pripeljali vrečo zrnja, in sem lahko opazovala, kako se le-te obnašajo, ko se borijo za najboljše položaje pri hrani. Vse živali so ob znanem avtomobilskem zvoku od vsepovsod drvele proti določenemu mestu in čakale. Ko je hrana bila raztresena, so zobri, morda zaradi številčne premoči, pregnali konje in se namestili okrog zrnja. Konji so nemirno poskušali prebiti blokade, a ni šlo. Počakati so morali, da so se zobri najedli. Saj je za vse bilo dovolj …

Konj przewalskega ali takhi, kot mu pravijo v Mongoliji, je zadnji divji konj evrazijske stepe, edina še živeča vrsta divjega konja na svetu. V Narodni park Őrség, natančneje v rezervat v Pityerszer, so jih pred petimi leti priselili iz Narodnega parka Hortobagy, ki je eden od štirih največjih rezervatov, kjer živijo divji konji, na svetu. Ostali trije so še: La Villaret v Franciji, Buchara v Uzbekistanu in zaščiteno območje v Černobilu v Ukrajini. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je ta vrsta konja v naravi popolnoma izumrla, posamezni primerki so bili ohranjeni le še v živalskih vrtovih po vsem svetu. Za izumrtje v naravi je bilo več razlogov: prekomerno pobijanje, tekmovanje za vire hrane z domačimi živalmi in ekstremne vremenske razmere. Skrbna vzreja v ujetništvu je pred tremi desetletji omogočila večje število konj, ki so jih spet začeli naseljevati v naravo: najprej v Mongolijo, od koder izvirajo, potem v Kazahstan, na Kitajsko in v Rusijo. Danes je še vedno na rdečem seznamu ogroženih vrst, po vsem svetu pa v naravi živi nekaj čez 1000 teh zanimivih živali, ki so konji in niso, kot bomo spoznavali v nadaljevanju.

Čeprav sta si zelo podobna, konj przewalskega ni prednik sedanjega domačega konja, saj se od njega, tako po videzu kot genetsko, precej razlikuje. Genetske raziskave so pokazale, da so se njuni skupni predniki ločili pred približno 45.000 leti. Konj przewalskega je manjše, debelušne postave, približno tako velik kot zebra, tehta pa med 300 in 400 kg. Med najbolj opazne razlike z domačim konjem sodi griva, ki je kratka in pokončna. Glava in vrat sta temnejša, spodnji del trebuha pa svetlejši od ostalega telesa. Gobec je kratek in bel, rep je podoben oslovemu repu. Če konja bolje pogledamo, opazimo nesorazmerje v velikosti glave in trupa; glava izgleda nekako prevelika. Posebnost je tudi tanka temna črta na vrhu hrbta med grivo in repom. Verjetno najpomembnejša razlika med domačim konjem in konjem przewalskega je v številu kromosomov. Domači konji jih imajo 64, konji przewalskega pa 66, kar pomeni, da je razlika med različnimi pasmami domačih konjev bistveno manjša kot je razlika med domačim in konjem przewalskega. Tudi po temperamentu se razlikujeta – slednji se namreč ne da udomačiti.

Zahodnjaki so konje przewalskega odkrili dokaj pozno; šele v 18. stoletju je John Bell, škotski zdravnik ruskega carja Petra Velikega, kot prvi zahodnjak opazil te konje na območju kitajsko-mongolske meje in to zapisal. Zahod pa je potreboval še stoletje in pol, da je vrsta bila odkrita. Leta 1879 je ruski raziskovalec, polkovnik Nikolaj Przewalskij, med vračanjem z odprave v Aziji prejel prav posebno darilo, glavo in kožo neznanega konja. Darilo je poslal v pregled v Zoološki muzej Ruske akademije znanosti v Sankt Peterburgu, kjer so zoologi ugotovili, da gre za novo, do tedaj neopisano vrsto azijskega divjega konja. Vrsto so v čast ruskemu raziskovalcu poimenovali konj przewalskega. Znanstveniki so se odkritja zelo razveselili, saj so bili prepričani, da so vse vrste starodavnih azijskih divjih konj že izumrle.

Po tem odkritju so se številne odprave iz Evrope podale na lov za divjimi konji. Prodajali so jih po živalskih vrtovih in zasebnih zbirkah. Divje konje pa so preganjali in pobijali tudi prebivalci njihove poselitve, na eni strani zaradi mesa in kož, na drugi strani pa zaradi vedno več pašne živine, ki je potrebovala hrano in vodo. Tudi ekstremne mrzle zime in vroča poletja so pripomogla k drastičnemu majšanju števila konj v naravnem okolju. Zadnji konj przewalskega je bil v divjini opažen leta 1969 na jugozahodu Mongolije.

Skrbno začrtan program obnovitve vrste in vzreje so znanstveniki naredili na osnovi konjev iz živalskih vrtov. Skrbeli so za čistost vrste in v treh desetletjih vzgojili lepo število konj, ki so jih začeli vračati v naravno okolje, najprej v Mongolijo, na Kitajsko in v Kazahstan, nekaj tudi v rezervate v evropske države. V divjini živeča populacija konjev je še vedno majhna in prostorsko omejena na majhen del nekdanje razširjenosti. Danes je to popolnoma zaščitena živalska vrsta, ki bo dolgoročno potrebovala še veliko pozornosti, da se bo ohranila. Lahko smo veseli in ponosni ter hvaležni narodnemu parku, da imamo ta edinstvena bitja tako blizu. (Vsi trije deli zapisa o dobrodušnih velikanih v narodnem parku so bili objavljeni v tedniku Porabje.)

Dobrodušni velikani v narodnem parku, 2. del

Spet se podajmo raziskovat naravne lepote Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, 2. del pa odkriva zanimivosti o velikanu, prav tako radovednem, a malo bolj plahem, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai bölény). 

Odkrila sem jih lani v poznojesenskem času blizu vasi Kondorfa. Tik ob cesti, seveda za zaščitno ograjo, je skupinica nenavadnih velikanov, zleknjenih v travi, lovila sončne žarke. Seveda sem prelepe prizore ovekovečila s fotoaparatom. Pridružil se mi je domačin, ki je s traktorjem oral bližnjo njivo. Povprašal me je, če fotografiram za kakšno revijo, češ da imam precej resno opremo. Rekla sem mu, da sem samo ljubiteljica narave, in pogovor je stekel. Pojasnil mi je, da so 6 živali pripeljali na to območje leta 2017 s Slovaške, da bi tem krajem vrnili podobo iz davnine, ko so zobri pred tisočletjem tu živeli avtohtono. Domačini imajo pomisleke, da se bo teritorij spremenil v zanemarjeno, zaraščeno krajino, ker je površina prevelika za to število živali. Zdaj jih je že 9, saj so se lani skotili trije mladiči. Ob koncu mi je omenil, da je 6 zobrov tudi v Pityerszeru. Vedela sem, da bom naslednjič zavila tja …

Prve informacije so bile zbrane, moje raziskovanje se je lahko začelo. Kar nekajkrat sem že obiskala oba rezervata, pozorno opazovala, fotografirala in zbrala veliko zanimivosti o teh nenavadnih živalih, največjih evropskih kopenskih sesalcih, ki so pred tisočletjem svobodno lomastili po evropskih gozdovih, saj zaradi svoje mogočne pojave niso imeli naravnih sovražnikov. Človek bi mislil, da se tako mogočnim živalim ne more pripetiti prav nič, kar bi ogrozilo njihov obstoj, saj naj bi velikost in moč pomenila samoumevno nadvlado in varnost. Velikemu in mogočnemu se pač umakne vse na njegovi poti. Vendar je velikost včasih lažna zaščita, ki lahko bitje ogrozi ali ga spravi v neprijeten položaj, ko ne more biti nevidno takrat, ko bi moralo biti. Lahko ga privede celo na rob izumrtja in to se je pred kakšnim stoletjem zgodilo zobrom.

V začetku 20. stoletja so bili zobri v naravi popolnoma iztrebljeni. Ljudje so jih pobijali predvsem zaradi kožuha in mesa. Hud udarec zadnji večji populaciji naj bi zadali lačni nemški vojaki, ki so se po prvi svetovni vojni vračali z ruske fronte. Čisto zadnjega prostoživečega zobra v Evropi pa naj bi leta 1919 ustrelil divji lovec v pragozdu Bialowieza na severovzhodu Poljske. Šele ob teh dogodkih se je javnost zavedla, da je vrsta pred skorajšnjim izumrtjem. Prav na območju tega edinstveno ohranjenega nižinskega evropskega pragozda, kjer je bil nekoč lovski rezervat, rezerviran za ruske carje – od leta 1979 pa je osrednji del gozda pod zaščito Unesca –, so leta 1923 poljski in nemški strokovnjaki ustanovili prvi center za ohranitev evropskega bizona. Skozi desetletja so ob skrbno načrtovanem skupinskem delu in ob natančnem vodenju rodovnikov iz preživelih zobrov, ki so jih še našli v različnih živalskih vrtovih po Evropi, vzgojili zdravo in stabilno populacijo nekaj tisoč živali. Zobre so znova naselili v rezervate in živalske vrtove na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Švici, Angliji, Rusiji, Belorusiji, Španiji, na Nizozemskem, Švedskem, tudi v Sloveniji se iščejo možnosti za njihovo naselitev. Največji rezervat z zobri je obsežen gozd Bialowieza na Poljskem, na meji z Belorusijo, po številu zobrov pa Poljski sledita Rusija in Švedska. Danes populacija zobra šteje približno 6000 živali.

Zober ali evropski bizon je bil prvotno razširjen v gozdovih Evrazije in severne Afrike in je poleg ameriškega bizona ena od dveh še živečih vrst bizonov. Ima masivno, do 3,5 m dolgo telo, zraste do 2 metra višine v plečih, ker je glava spuščena k tlom. Samec tehta od 800-1000 kg, samica pa 400-600 kg. Kožuh je temno rjav, po sprednjem delu telesa ima dolgo dlako, zadaj pa nekoliko krajšo. Glava je široka s trikotno brado. Tako samci kot samice imajo kratke, ukrivljene roge. Živi v čredah, aktiven pa je podnevi in ponoči. Bizoni postanejo spolno zreli pri starosti 4 let. Samci so aktivni do starosti približno 8-10 let. Samice vsako leto skotijo eno tele vse do svojega 20. leta starosti. Mladiči pol leta sesajo mleko, potem se začnejo prehranjevati z rastlinsko hrano. Zobri za svoje bivanje in prehranjevanje potrebujejo zelo obširne travniške in gozdne površine, saj poleg velikih količin trave in različnih zelišč zaužijejo tudi drevesne poganjke, listje, lubje dreves in gozdne plodove, ki jih najdejo v podrasti. Radi se povaljajo v suhem pesku. S prašno kopeljo preženejo iz gostega kožuha zajedavce, v blatu pa se ne valjajo. Prilagojeni so na skrajne zimske razmere, ki jim druge vrste živali le stežka kljubujejo. S krepkimi parklji zlahka razbrskajo sneg, da pridejo do trave, pri tem si lahko pomagajo tudi z rogovi. Kljub svoji navidezni okornosti pa lahko tečejo s hitrostjo dirkalnega konja in preskočijo 2 metra visoko oviro.

Tudi v Narodnem parku Őrség so zobri na prostem vse leto. To so živali, ki aktivno oblikujejo svoje okolje in mirno sobivajo z drugimi živalskimi prebivalci parka. Zober se je tisočletja uspešno branil pred volkovi in medvedi, preživel je poledenitve, pokleknil pa je pred našo vrsto. Usoda celotne populacije zobrov je v človeških rokah. Na srečo je z večanjem števila živali stanje spodbudno.

In ob koncu še zanimivost: z zobrom je povezana tudi tradicionalna poljska suha vodka Żubrówka, ki jo izdelujejo v mestu Białystok na vzhodu Poljske. Vodki je namreč dodana bizonova trava (Hierochloe odorata), ki raste v bližnjem narodnem parku Beloveška pušča, v katerem živijo zobri.

(Nekateri podatki so povzeti po Wikipediji.)