Dobrodušni velikani v narodnem parku, 2. del

Spet se podajmo raziskovat naravne lepote Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, 2. del pa odkriva zanimivosti o velikanu, prav tako radovednem, a malo bolj plahem, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai bölény). 

Odkrila sem jih lani v poznojesenskem času blizu vasi Kondorfa. Tik ob cesti, seveda za zaščitno ograjo, je skupinica nenavadnih velikanov, zleknjenih v travi, lovila sončne žarke. Seveda sem prelepe prizore ovekovečila s fotoaparatom. Pridružil se mi je domačin, ki je s traktorjem oral bližnjo njivo. Povprašal me je, če fotografiram za kakšno revijo, češ da imam precej resno opremo. Rekla sem mu, da sem samo ljubiteljica narave, in pogovor je stekel. Pojasnil mi je, da so 6 živali pripeljali na to območje leta 2017 s Slovaške, da bi tem krajem vrnili podobo iz davnine, ko so zobri pred tisočletjem tu živeli avtohtono. Domačini imajo pomisleke, da se bo teritorij spremenil v zanemarjeno, zaraščeno krajino, ker je površina prevelika za to število živali. Zdaj jih je že 9, saj so se lani skotili trije mladiči. Ob koncu mi je omenil, da je 6 zobrov tudi v Pityerszeru. Vedela sem, da bom naslednjič zavila tja …

Prve informacije so bile zbrane, moje raziskovanje se je lahko začelo. Kar nekajkrat sem že obiskala oba rezervata, pozorno opazovala, fotografirala in zbrala veliko zanimivosti o teh nenavadnih živalih, največjih evropskih kopenskih sesalcih, ki so pred tisočletjem svobodno lomastili po evropskih gozdovih, saj zaradi svoje mogočne pojave niso imeli naravnih sovražnikov. Človek bi mislil, da se tako mogočnim živalim ne more pripetiti prav nič, kar bi ogrozilo njihov obstoj, saj naj bi velikost in moč pomenila samoumevno nadvlado in varnost. Velikemu in mogočnemu se pač umakne vse na njegovi poti. Vendar je velikost včasih lažna zaščita, ki lahko bitje ogrozi ali ga spravi v neprijeten položaj, ko ne more biti nevidno takrat, ko bi moralo biti. Lahko ga privede celo na rob izumrtja in to se je pred kakšnim stoletjem zgodilo zobrom.

V začetku 20. stoletja so bili zobri v naravi popolnoma iztrebljeni. Ljudje so jih pobijali predvsem zaradi kožuha in mesa. Hud udarec zadnji večji populaciji naj bi zadali lačni nemški vojaki, ki so se po prvi svetovni vojni vračali z ruske fronte. Čisto zadnjega prostoživečega zobra v Evropi pa naj bi leta 1919 ustrelil divji lovec v pragozdu Bialowieza na severovzhodu Poljske. Šele ob teh dogodkih se je javnost zavedla, da je vrsta pred skorajšnjim izumrtjem. Prav na območju tega edinstveno ohranjenega nižinskega evropskega pragozda, kjer je bil nekoč lovski rezervat, rezerviran za ruske carje – od leta 1979 pa je osrednji del gozda pod zaščito Unesca –, so leta 1923 poljski in nemški strokovnjaki ustanovili prvi center za ohranitev evropskega bizona. Skozi desetletja so ob skrbno načrtovanem skupinskem delu in ob natančnem vodenju rodovnikov iz preživelih zobrov, ki so jih še našli v različnih živalskih vrtovih po Evropi, vzgojili zdravo in stabilno populacijo nekaj tisoč živali. Zobre so znova naselili v rezervate in živalske vrtove na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Švici, Angliji, Rusiji, Belorusiji, Španiji, na Nizozemskem, Švedskem, tudi v Sloveniji se iščejo možnosti za njihovo naselitev. Največji rezervat z zobri je obsežen gozd Bialowieza na Poljskem, na meji z Belorusijo, po številu zobrov pa Poljski sledita Rusija in Švedska. Danes populacija zobra šteje približno 6000 živali.

Zober ali evropski bizon je bil prvotno razširjen v gozdovih Evrazije in severne Afrike in je poleg ameriškega bizona ena od dveh še živečih vrst bizonov. Ima masivno, do 3,5 m dolgo telo, zraste do 2 metra višine v plečih, ker je glava spuščena k tlom. Samec tehta od 800-1000 kg, samica pa 400-600 kg. Kožuh je temno rjav, po sprednjem delu telesa ima dolgo dlako, zadaj pa nekoliko krajšo. Glava je široka s trikotno brado. Tako samci kot samice imajo kratke, ukrivljene roge. Živi v čredah, aktiven pa je podnevi in ponoči. Bizoni postanejo spolno zreli pri starosti 4 let. Samci so aktivni do starosti približno 8-10 let. Samice vsako leto skotijo eno tele vse do svojega 20. leta starosti. Mladiči pol leta sesajo mleko, potem se začnejo prehranjevati z rastlinsko hrano. Zobri za svoje bivanje in prehranjevanje potrebujejo zelo obširne travniške in gozdne površine, saj poleg velikih količin trave in različnih zelišč zaužijejo tudi drevesne poganjke, listje, lubje dreves in gozdne plodove, ki jih najdejo v podrasti. Radi se povaljajo v suhem pesku. S prašno kopeljo preženejo iz gostega kožuha zajedavce, v blatu pa se ne valjajo. Prilagojeni so na skrajne zimske razmere, ki jim druge vrste živali le stežka kljubujejo. S krepkimi parklji zlahka razbrskajo sneg, da pridejo do trave, pri tem si lahko pomagajo tudi z rogovi. Kljub svoji navidezni okornosti pa lahko tečejo s hitrostjo dirkalnega konja in preskočijo 2 metra visoko oviro.

Tudi v Narodnem parku Őrség so zobri na prostem vse leto. To so živali, ki aktivno oblikujejo svoje okolje in mirno sobivajo z drugimi živalskimi prebivalci parka. Zober se je tisočletja uspešno branil pred volkovi in medvedi, preživel je poledenitve, pokleknil pa je pred našo vrsto. Usoda celotne populacije zobrov je v človeških rokah. Na srečo je z večanjem števila živali stanje spodbudno.

In ob koncu še zanimivost: z zobrom je povezana tudi tradicionalna poljska suha vodka Żubrówka, ki jo izdelujejo v mestu Białystok na vzhodu Poljske. Vodki je namreč dodana bizonova trava (Hierochloe odorata), ki raste v bližnjem narodnem parku Beloveška pušča, v katerem živijo zobri.

(Nekateri podatki so povzeti po Wikipediji.)

Dobrodušni velikani v narodnem parku, 1. del

V Porabju in Őrségu je veliko prostora za uživanje v naravi … Gozdovi, travniki, z grmovjem zarasle površine so kraji, kjer se lahko odklopimo od vsakdanjega vrveža, predvsem pa naj bi se odklopili od ekranov. Ne razumem ljudi, ki s telefoni v rokah, očmi na ekranu in slušalkami v ušesih hodijo po gozdnih poteh, travnikih ali okoli jezera. Takih srečujem vedno več. Vračanje v naravo in k njej je danes, v tem kaotičnem času, edina prava, naravna sprostitev in pomiritev za ljudi odprtih oči, ušes in src.

Imeti v bližini narodni park, ki se trudi vrniti pokrajini prvobitnost, je privilegij. Odpravimo se le nekaj kilometrov iz mesta in že nas objame neokrnjena narava. Od ptic na nebu, ki sem jih predstavila v 1. delu, se bom tokrat ozrla na zemljo, na največje živalske prebivalce Narodnega parka Őrség, ki jih lahko občudujemo na širnih pašnih površinah, nekatere kar vse leto, nekatere pa spomladi, poleti in jeseni, ker zimo preživljajo v zavetju hlevov. Moji izbranci za predstavitev so: madžarsko sivo govedo (magyar szürke szarvasmarha), zober ali evropski bizon (európai bölény) in evrazijski divji konj (eurázsiai vadló). Ker o njih lahko izvemo mnogo zanimivega, kar bi preseglo dolžino tega članka, bom tokrat predstavila prvega izmed treh mogočnih prebivalcev narodnega parka, madžarsko sivo govedo.

Gotovo je že vsak izmed nas na katerem koli koncu Madžarske, posebej pa na območjih narodnih parkov, naletel na nepregledne črede goveda sive barve in pomislil, da so to živali, ki so tesno povezane z Veliko ravnico. Nekako so vraščene vanjo. Tudi blizu Porabja, v okolici Őriszentpétra, lahko naletimo na velike črede te govedi. So prijazne in zelo radovedne živali, prav nič plašne. Ko ustavim avto in se jim približam s fotoaparatom, imam občutek, da so navajene pozirati radovednim obiskovalcem. Predvsem kravice in telički so zelo zvedavi. (Hm, ni nam to znano pri neki drugi vrsti sesalcev? J)

V madžarskih poljudnih in strokovnih člankih o sivem govedu najdemo zapise, da so te živali bile ponos madžarske živinoreje, v tem prostoru prisotne in izjemnega pomena že stoletja. Malo bolj romantični avtorji pišejo, da so prišle v Karpatski bazen v 9. stoletju skupaj z osvajalci Madžari. Raziskave so pozneje te trditve ovrgle in dokazale, da je njihova prisotnost tukaj prvič izpričana v 14. ali 15. stoletju. Njihov izvor torej še danes ni jasen. Madžarsko sivo govedo je ena od zakonsko zaščitenih avtohtonih domačih živali na Madžarskem. Država je pri Evropski komisiji že leta 2011 zaščitila njegovo geografsko poreklo, od leta 2015 pa je na seznamu hungarikumov. Med 13. in 18. stoletjem je bilo meso sivega goveda važen madžarski izvozni artikel, saj so ga zelo cenili v vsej Evropi. Danes v prehrani nima posebne vloge, saj kljub povečanemu številu čred živali veljajo predvsem za turistično zanimivost v narodnih parkih, manj je reje za proizvodnjo mesa.

Odrasle živali madžarskega sivega goveda imajo čokato telo, njihovi glavni značilnosti pa sta siva – v različnih odtenkih – barva dlake in dolgi, navzgor zavihani rogovi. Pri bikih so lahko dolgi tudi do enega metra. Barva živali se razlikuje glede na starost. Dlaka telet je ob rojstvu rjavkasto rdeče barve, od temno rdeče, do svetlejše, celo rožnate. Najdejo pa se tudi telički, ki so ob rojstvu beli. Pri dveh do treh mesecih začne barva dlake svetleti in nato siviti. Ko so teleta stara 4 do 6 mesecev, so že popolnoma sive barve. Barva dlake se lahko razlikuje tudi od sezone do sezone. Živali imajo pozimi gostejšo in temnejšo, lahko tudi neenakomerno obarvano dlako. Njihova barva je najlepša spomladi. Odrasli biki tehtajo 700-900 kg, krave 500-600 kg. Sivo govedo je inteligentna in nezahtevna žival, izjemno odporna na bolezni. Krave se zelo navežejo na svoje mladiče in predano skrbijo zanje. V primeru odvzetja mladiča dneve, celo tedne tavajo okrog in ga iščejo.

Poleg tržne in prehranske vrednosti je v kulturno-zgodovinskem okviru madžarsko sivo govedo igralo vsestransko pomembno vlogo v vsakdanjem kmečkem življenju. Iz govejih kosti so kmetje pripravljali zelo uporabno naravno lepilo, klej, namesto dragih voščenih sveč so v kmečkih gospodinjstvih izdelovali sveče iz govejega loja. Poleg mesa, ki so ga konzervirali na specifičen način, so bile pomembne surovine za marsikaj goveje kože. Za dobro ceno so jih prodajali usnjarjem, le-ti so jih ustrojili, čevljarji pa so iz njih šivali obutev. Tudi pastirji so iz kož sami izdelovali preprosta oblačila, toke, držala in druge pripomočke. Ker v nižinskem svetu ni bilo na voljo veliko lesa, najdemo tukaj manj lesenih predmetov, ki so jih izdelali pastirji. Namesto lesa ima osrednjo vlogo v preprosti pastirski umetnosti rog madžarskega sivega goveda. Enostavno ga je bilo obdelovati, saj se ob segrevanju zlahka zmehča. Izdelovali so različne okrasne in uporabne predmete, ki so jih okraševali z rezbarijami. Iz rogov so bili izdelani tudi glavniki in gumbi. Pomemben pastirjev pripomoček je bil pastirski rog. Ta zgodovinski čas je že davno mimo in dediščino pastirjev sivega goveda danes lahko vidimo le še v muzejih, govedo pa »pasejo« električni pastirji. Paša je še vedno najpomembnejši element gojenja in hranjenja madžarskega sivega goveda. Rejci računajo na povprečno 215 pašnih dni na leto, vendar je to zelo odvisno od vremena. Paša običajno traja do prvega snega, v tem času govedo ne dobiva nobenih dodatkov k prehrani. Vsaka žival potrebuje zase površino od 1 do 10 hektarjev, odvisno od kakovosti trave. Napajanje se še vedno izvaja iz vodnjakov, kjer to ni možno, pa iz posebnih cistern. Odrasla žival poleti popije 50-100 litrov vode na dan, pozimi pa 20-50 litrov na dan. Pozimi jedo seno, krmno slamo in stebla koruze. Sivo govedo ne sme biti krmljeno z nobeno hrano ali izdelkom industrijskega izvora, saj je le tako mogoče zagotoviti popolno zaščito pred okužbo z BSE. Ohranjevalci čiste pasme in njeni skrbniki so tako predvsem narodni parki. (Fotografije sem posnela lani v bližini Őriszentpétra.)

Madžarskega sivega goveda trenutno ne moremo opazovati v naravi, ker zimo preživlja v zavetju hlevov. A pomlad ni daleč!

Ptice, naše prijazne spremljevalke

Letos sem za tednik Porabje začela pisati serijo člankov o življenju narave v Porabju in predvsem v bližnjem Narodnem parku Őrség. Sem raziskovalka in oboževalka narave. Sami presodite! 😊

Kjer ni ptic, ni življenja, pravijo. Ko občudujemo čudeže narave, vse to življenje, rast, cvrčanje, petje in še nešteto drugih glasov, se zavemo, da občutek živosti vsemu, kar nas obdaja, dajejo glasovi ptic: drobni vrabčki se glasno podijo za drobtinicami, na trati pred hišo poje kos, v parku se sliši malce nadležno krakanje vran. Ko pa se podamo iz naselij v gozdove ali na travnike, pa nam polnost užitkov v naravi spet nudijo prijetni glasovi in pogledi na ptice, posebej tiste redke, ki jih vidimo, kaj šele fotografiramo, morda le enkrat v življenju. Moji pohodi v naravo so povezani s prav takim zadovoljstvom. Na travniku, ob reki ali v gozdu ujamem v objektiv zelo posebno ptico, ki je redka ali neobičajna za Porabje in Őrség. V moji fotografski zbirki sta to brinjevka in kormoran, vedno pa sem navdušena nad srečanji z belimi štorkljami in sivimi čapljami. Vse omenjene so, poleg jastreba, fazanov in jerebic, največje ptice v teh krajih, posebej brinjevka (tudi brinovka) je prava redkost.

Brinjevka (Turdus pilaris) je ptica, ki jo danes v Porabju srečamo izjemno redko. Meni se je sreča nasmehnila le enkrat, in sicer blizu Porabja, ob vasi Szalafő, kjer sem pred dvema letoma videla jato teh ptic. V preteklosti jih je gotovo bilo več, saj je lov na brinjevke v poznojesenskem in zimskem času bil v Porabju dopolnilna dejavnost na kmetijah, po Avgustu Pavlu, ki ga je prikazal leta 1942 v delu (v madžarskem jeziku in z vložki v porabščini) Lov na brinjevke v Porabju in v Őrségu, nekakšen ljudski poklic. Pavel je natančno opisal tehnike lova, namene, trgovanje s pticami, prenašanje znanj na potomce, nepisana pravila in šege. Posebej zanimiv del je družbeno vrednotenje tega lova: porabski ptičarji, ki so brinjevke lovili, a večinoma le za prodajo, so se norčevali iz gospode, ki je ptiče jedla – zelo cenjena specialiteta je bilo klobasasto črevo, polno brinovih jagod – češ »ka gospoda drek djej«. Iz tega posmehovanja veje občutek moralne premoči socialno šibkih nad socialno močnejšimi (gospodo). Lov na brinjevke je bil razširjen tudi v Sloveniji, posebej na kraških območjih, kjer je bila populacija ptic zelo številčna, saj je tu raslo mnogo brina.

Brinjevka je pisan ptič iz družine drozgov. Njeno čokato telo je dolgo od 22 do 27 cm, malo daljše od kosa. Spoznali jo bomo po sivi glavi, hrbtu in trtici, medtem ko so njena pleča in zgornja stran kril rdečerjave barve. Ima umazano bel trebuh, ki prehaja v okraste prsi, posute s črnimi pegami, njene boke pa krasijo črna peresa s svetlo rjavim robom. Kljun je okraste barve s črno konico. V letu brinjevka razkrije črno belo spodnjo stran kril in dolg rep. To je podnevi aktivna, družabna ptica, ki se najbolje počuti v skupinah. V toplem delu leta se hrani pretežno z ličinkami in odraslimi žuželkami ter deževniki, jeseni in pozimi pa presedla na rastlinsko hrano. Teknejo ji plodovi brina, jerebike in črnega trna ter drugo sadje in jagodičje.

Seli se le iz najbolj hladnih predelov, zato lahko pozimi, če imamo srečo, opazujemo velike jate brinovk, ki so gnezdile na severu Evrope. Takrat jih bomo največkrat videli na travnatih površinah in poljih, omejenih z grmovnatimi mejicami. Brinovka gnezdi kolonijsko, saj se tako počuti bolj varno. Gnezda, ki jih iz vej zgradijo tik ob deblu visoko v drevesnih krošnjah, brinovke s skupnimi močmi in prav brez strahu branijo pred vsiljivci, predvsem vrani. Ocenjujejo, da v Evropi živi več kot 50 milijonov odraslih brinovk, in zato ni neposredno ogrožena, vendar pa je tako v Sloveniji kot v Porabju danes zelo redka, saj se tu v večjem številu pojavlja le kot zimski gost.

Kormoran (Phalacrocorax carbo) ali veliki kormoran je ptica, ki ji ribiči pravijo »črna smrt naših voda«. Vedno sem mislila, da to ptico lahko vidimo le v obmorskih krajih (na školjčiščih v strunjanskem zalivu so cele jate), nakar sem nekaj prav mogočnih primerkov prvič pred tremi leti zagledala v zimskem času na skoraj suhi vrbi nad Rabo. Je zelo velik ptič, ki od kljukasto zavite konice kljuna do konca zaobljenega repa meri od 77 do 94 cm, razpon njegovih peruti pa znaša od 121 do 194 cm. Odrasli kormorani so skoraj v celoti črni, le njihova lica porašča svetlo perje, ob bazi spodnje čeljusti pa imajo še rumeno zaplato gole kože. Mladi kormorani so bolj bledi, predvsem po vratu, njihov trebuh pa je pogosto povsem bel. Za kormorane je značilno posedanje po drevesih, rogovilah in skalah z razpetimi krili. Takrat si sušijo perje, ki se jim je namočilo med potopi, ko spretno lovijo ribe, rake in žabe. Kormoran ima zelo obsežno območje razširjenosti in živi na vseh celinah, razen v Južni Ameriki in na Antarktiki. Naseljuje tako celinske vode kot priobalni pas morja. V zmernem pasu severne poloble navadno gnezdi med aprilom in junijem, drugje pa glede na lokalne podnebne razmere. Populacije kormoranov, ki živijo v južnih krajih, se ne selijo, medtem ko se severne populacije pred zimskim mrazom umaknejo proti jugu.

Kot pretežno ribojeda vrsta je kormoran prišel v nemilost ribogojcev in ribičev, ki ga zato ponekod še vedno neusmiljeno preganjajo. Tudi kormorani ob Rabi so tukaj najverjetneje le zimski gostje, saj jih poleti ni videti.

Bela štorklja (Ciconia ciconia) je največja evropska ptica. Gotovo jo vsi dobro poznamo, zato je ni potrebno posebej opisovati. Navedla bom le nekaj zanimivosti o njej. Štorkljo lahko vidimo tudi v Porabju, še pogosteje v Őrségu, že od nekdaj pa velja za simbol Prekmurja, kjer ji je pokrajina ob reki Muri nudila zadostne količine hrane. Štorklje so izjemni jadralci (razpon kril je od 180 do 220 cm) in večino svoje selitvene poti prejadrajo z izkoriščanjem toplih vzgonskih vetrov. Otto Lillienthal, ki je kot prvi človek uspešno poletel z letalno napravo, je to osnoval prav na študiji letenja bele štorklje. Za razliko od splošnega prepričanja, da se štorklja hrani le z žabami, glavnino plena štorkelj predstavljajo velike žuželke (kobilice, hrošči) in mali sesalci (miši, voluharice, krti itd.). Tudi deževniki in plazilci (kače, kuščarji) so pogost plen štorkelj. Pogosto lahko več štorkelj v skupini opazimo na pravkar košenem travniku ali sveže orani njivi, kjer sledijo traktorju in izkoriščajo kratkotrajno obilje plena. Hrano iščejo v neposredni bližini gnezda. Je dolgoživeča ptica, ki v povprečju živi do 22 let, lahko pa dočaka tudi več kot 30 let. 

Bele štorklje gnezdijo na električnih drogovih in le redko še na kakšnem dimniku ali slemenu strehe, zelo redko pa na drevesih. Ogromno, do 2,5 m visoko in do 2 m široko gnezdo je zgrajeno iz večjih vej, trave in zemlje. Zaradi vsakoletnega dograjevanja je lahko gnezdo staro več deset let in tehta tudi več kot 500 kg. Par ali vsaj eden od partnerjev se pogosto vrača na isto gnezdo. Sprva samec, nato par intenzivno branita gnezdo pred morebitnimi vsiljivci. Pri tem lahko pride do bojev med štorkljami, ki se neredko končajo tudi s poškodbami, uničenjem gnezda in jajc ali celo poginom. Prve štorklje se vrnejo konec marca. Pariti se prične par takoj, ko sta obnovila gnezdo. Samica znese 3-5 jajc. Jajca vali pretežno samica in po 31-34 dneh po začetku valjenja se izvalijo mladiči. V primeru slabega vremena par izvrže iz gnezda mladiče, ki jih ne more prehraniti, in ves napor usmerja v preživetje tistih mladičev, katerim lahko zagotovi zadostno količino hrane. Gnezdo mladiči zapustijo po 54-70 dneh. V zadnjih dveh tednih lahko mladiče opazujemo na gnezdu med treniranjem kril in poskusi letenja. Štorklja je selivka, ki se seli izključno zaradi pomanjkanja hrane in mraza v zimskih mesecih. Ptice iz naših krajev se selijo čez Balkanski polotok in Bospor v podsaharsko Afriko. Pred selitvijo se bele štorklje združujejo v velike jate že avgusta. Tisoče selečih se štorkelj lahko občudujemo med jadranjem nad Bosporsko ožino. Štorklje so kljub rahlemu naraščanju števila parov tako v Sloveniji kot na Madžarskem zaščitene in varovane s posebno naravovarstveno zakonodajo. Imajo pa tudi mitološki in simbolni pomen, saj predstavljajo znanilce pomladi, prinašalce sreče v kraju, kjer gnezdijo, še posebej v hiši, na katere dimniku so zgradile gnezdo. Nekoč pa so starši otrokom razlagali, da so jih prinesle štorklje. (Opisi ptic so povzeti po Wikipediji.)

Narava, to zimo nič bela in romantična, temveč siva in deževna, je lahko lepa tudi v sivini … Prisluhnimo oglašanju ptic, ki so ostale z nami, in poglejmo v krošnje dreves s srcem.

Za vsako bolezen raste rožica

Zapis je nastal na začetku poletja, a ne želim, da se pozabi, zato ga objavljam zdaj.

Besede iz naslova mojega tokratnega »zelenega« prispevka je izrekla teta Pehta navihanemu Kekcu v prvem slovenskem barvnem filmu Kekec, ki je bil po literarni predlogi Josipa Vandota posnet leta 1963. Teta Pehta je bila v zgodbi znana zeliščarka, s svojim psom Volkcem in nepogrešljivim košem je v gorah našla zdravilne rožice za vse bolezni. Le-te pa ne rastejo samo v gorah, ampak vsepovsod okrog nas! Le poznati in znati uporabljati jih je potrebno. Gotovo pa je teta Pehta poznala tudi kamilice, tavžentrožo, rman, pravo lakoto, šentjanževko in še mnoge druge, ki so zacvetele prav te dni. Tudi neokrnjeni predeli Porabja so jih polni, saj sem vse priložene fotografije posnela lani in predlanskim prav tu.

Predvsem spomladi so gozdovi, travniki, sadovnjaki (če trave ne pokosimo prehitro), doline rek in domači vrtovi najbogatejši viri zelenega bogastva in zdravja. Vse rastline lahko tudi posušimo in jih uporabimo ob raznih obolenjih in za krepitev telesne odpornosti. Narava ponuja vse, kar potrebujemo. Zakaj nabirati zdravilna zelišča in ne stopiti v lekarno ter kupiti lepo zapakirane kamilice, koprive, razne mešanice čajev? Veliko razlogov je, poglejmo.

Zdravilne rastline, ki jih naberemo sami, so naravne in brez umetnih dodatkov za podaljševanje svežine. Za čaj lahko uporabimo cela zelišča, ki jih prej skrbno posušimo na senčnem in zračnem mestu, najbolje je, da jih povežemo v majhne šopke in obesimo na primeren kraj za sušenje. Doma nabrana zelišča so brez sintetičnih čajnih vrečk, brez odvečne embalaže. Zame pa je najbolj važno, da sem med nabiranjem v stiku z naravo, na svežem zraku in v prijetnem okolju. Predstavila bom nekaj zelo pomembnih zdravilnih zelišč, ki jih tudi sama pridno nabiram in uporabljam, gotovo pa vam jih ne bo težko prepoznati, če se odpravite v naravo in jih poskušate najti.

Verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal kamilic. Beli, drobni, lepo dišeči cvetovi se nam prav v tem času ponujajo ob žitnih in repičnih poljih in poljskih poteh. Pomisliti pa moramo na to, da so njive, kjer rastejo omenjene poljščine, škropljene, zato tudi kamilice ne morejo biti ekološke. Jaz jih nabiram na neobdelanih njivah, ki jih je povsod dovolj. Največ jih uporabljamo za čaj, saj blažijo želodčne težave, lahko pa si s takim čajem umivamo obraz ali naredimo dišečo kopel.

Druga, zelo pogosta zdravilna rastlina, a večini ljudi samo nadležni plevel, je ozkolistni trpotec. Raste zelo bujno po travnikih in v sadovnjakih, prepoznamo ga po ozkih in dolgih suličastih listih, na katerih so dobro vidne listne žile. Cveti od maja do septembra. Za čaj uporabljamo posušene trpotčeve liste. Vsebuje antibiotike, veliko sluzi, čreslovine, vitamine in minerale. Je odlično sredstvo za blaženje bolezni dihal, čisti kri, mehur, ledvice, pljuča in želodec.

Ko se travniki obarvajo rumeno, cvete prava lakota. Je na videz nežna rastlina, ki požene iz korenin več olistanih stebel. Na vrhu so v socvetju zbrani številni živo rumeni cvetovi z močnim medenim vonjem. V višino lahko rastlina zraste do 120 cm. Živo rumene cvetove se uporablja kot naravno barvilo za živila, čaj iz posušene rastline pa lajša težave z vnetimi ledvicami, poboljša kri in pospešuje celjenje ran.

Moj najljubši »zdravilni trojček« pa so rman, tavžentroža in šentjanževka. Vse tri menda zdravijo vse ali skoraj vse bolezni, zato ne smejo manjkati v nobeni domači lekarni. Ker je v Porabju kar veliko travnikov in gozdnih obronkov nepokošenih, jih boste z lahkoto našli, saj je sedaj in vse do avgusta čas njihovega cvetenja. Tudi prepoznati jih ni težko.

Rman sodi med najstarejše rastline, ki se uporabljajo v ljudski medicini. Pravijo, da zdravi skoraj vse bolezni, poznali in cenili so ga že stari Grki. Je precej razširjen, saj ga najdemo vsepovsod, kjer prezgodaj ne pokosimo trave. Kot rastlina trajnica najprej požene liste, nato steblo. Na njegovem vrhu se oblikujejo cvetni koški, združeni v belem ali nežno rožnatem socvetju. V zdravilne namene lahko uporabljamo celo rastlino ali le cvetne koške, ki jih posušimo. Rman je po zdravilnih učinkih primerljiv s kamilico. Čaj blaži vsakovrstne krče, deluje protivnetno. Uporablja se za inhalacije pri vnetih dihalih, ugodno pa vpliva na pretok in kroženje krvi. Za zunanjo uporabo je odličen pri zdravljenju kožnih obolenj in še bi lahko naštevali.

Tavžentroža je zdravilna rastlina, katere ime simbolično pove, da zdravi tisoč bolezni. Ni je tako lahko najti kot rman, ker je precej iztrebljena, pa tudi suše na obronkih gozdov, kjer najraje raste, so naredile svoje. Olistano steblo zraste do 30 cm v višino, na vrhu je socvetje zvezdastih cvetov od nežno do temno rožnate barve. Čaj iz posušene rastline, grenkega okusa, je odlično zdravilo za številne zdravstvene težave, kot so slabokrvnost, težave s krvnim tlakom in presnovo, izguba apetita, težave z jetri, želodčne težave, pomoč pri sladkorni bolezni … V industriji pijač jo uporabljajo za pripravo posebne grenčice. Tudi v domače žganje lahko damo nekaj svežih rastlin in postavimo na sonce. Čez nekaj dni imamo žganje zanimivega okusa, domačo grenčico. 

Tretja v mojem najljubšem šopku zdravilnih rastlin je šentjanževka, trajnica, ki raste ob poteh, travnikih, poljih in celo ob cestah. Zraste do 70 cm v višino, rumeni cvetovi v socvetjih so zvezdaste oblike. Uporablja se za zdravljenje trebušnih krčev in vnetij, opeklin (šentjanževo olje) in živčnih bolezni. Klinično je dokazano njeno antidepresivno delovanje, zato se uporablja kot sestavina številnih homeopatskih zdravil predvsem za zdravljenje depresije. Pri uporabi šentjanževke pa je potrebna previdnost, saj lahko zmanjša učinke drugih zdravil.

To je le delček bogate naravne zakladnice zdravja, ki si jo lahko ustvari vsak ljubitelj narave in zdravega načina življenja. Ker pa smo še vedno v tem nenavadnem času koronavirusa, ko znanstveniki z vsega sveta mrzlično iščejo zdravilo proti tej svetovni grožnji, sem pred kratkim prebrala zanimivo novico iz Severne Koreje. V tej najbolj zaprti in izolirani državi na svetu trdijo, da nimajo niti enega primera obolenja s koronavirusom. Podatka se ne da preveriti, torej moramo verjeti. Če pa bi pandemija prišla tudi k njim, ima njihov Ljubljeni vodja že rešitev: oboleli se bodo zdravili z izvlečki ali s čaji iz korenine repinca, ki je menda najučinkovitejše sredstvo proti koronavirusu! Hm, le zakaj se tega ne spomnijo trume znanstvenikov po vsem svetu, saj repinec raste vsepovsod. Tudi v Porabju ga je dovolj … 

P. s.: Danes, ko je koronavirusna bolezen ušla izpod nadzora, ne moremo računati na zdravljenje z rožicami, če zbolimo. Vsekakor pa imamo velike možnosti, da se nam to ne zgodi, če smo v naravi - z rožicami, drevesi in sami s seboj ... 

 

Pomlad v najlepši porabski dolini ...

Otkovci so nekoč bili samostojna vas, danes pa so del Števanovcev. Lepa dolina, skozi katero se vije cesta, ob njej so hiše, le-te pa so raztresene tudi po hribčkih. To je kraj miru in lepote, zato ga rada obiskujem. Pravzaprav cilj mojega opazovanja te očarljive doline ni življenje v hišah, ampak na neskončnih močvirnih travnikih, ki se vijejo ob potoku. Tudi ti travniki so najlepši spomladi (letos jih, žal, ne morem obiskovati, a jih zelo pogrešam). Ne ve pa se, kako dolgo bodo še močvirni in pristni, saj tudi tu pade vsako leto manj dežja, zemlja je izsušena, kar pa vpliva na rast močvirskih rastlin, posebej cvetlic. Prav v maju in juniju so travniki najbolj pisani. Če je pomlad vsaj povprečno deževna, zacvetijo številne močvirske rože, med njimi take, ki so tudi na Madžarskem na seznamu ogroženih rastlinskih vrst, zato bi vzdrževalci teh travnikov (verjetno je to Narodni park Őrség) morali temu območju namenjati posebno pozornost in vsaj enkrat do dvakrat na leto opraviti košnjo. Predel, kjer npr. raste rožica, rumena maslenica, ki je na rdečem seznamu ogroženih vrst tudi na Madžarskem, ni bil lani pokošen niti enkrat! To pomeni, da v kratkem ne bo več niti ene te rastline, saj jo bodo zadušile močvirske trave, šaš, sitovec in rogoz. Na teh travnikih – poleg običajnih travniških rož – najdemo torej prav posebne, formalno zaščitene in ogrožene cvetlice, kot so: že omenjena rumena maslenica, sibirska perunika, vodna rumena perunika, potočni osat in kačja dresen, malo više pa se najdeta čopasta grebenuša in vijolični lučnik. Kar nekaj ljudi v Porabju sem vprašala, če poznajo vse te prelepe močvirske cvetlice, pa mi skoraj nihče ni znal odgovoriti pritrdilno. Na območjih, kjer bi se lahko razvijal butični turizem, so tudi take posebnosti dobrodošle. Se ne bi dalo kaj podobnega razmišljati tudi v Porabju?

Naj vse naštete rožice na kratko predstavim; pri opisih in pravilnosti poimenovanj sem si pomagala z e-knjigo Vodnik po rastlinah, avtorja Branka Bakana. Gradivo je nastalo v projektu »Krajina v harmoniji« pred osmimi leti. Fotografije so moje, posnela sem jih lani in predlanskim na otkovskih močvirnih travnikih.

Začela bom z meni najljubšo rožico, rumeno maslenico, ki je na rdečem seznamu ogroženih rastlin, to pomeni v popolnem izginjanju, kar opažam skozi leta tudi sama. V otkovski dolini je le eno večje rastišče, posamezne rastline pa najdemo po travnikih ob potoku. Čeprav cvetovi maslenice močno spominjajo na lilijo, gre za rastlino iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Posamezen rumeni cvet je odprt le en dan - iz te posebnosti izhaja angleško poimenovanje yellowday-lily.  Za razliko od lilij, ki imajo olistano steblo, ima maslenica golo steblo in številne pritlične liste. V višino rastlina meri 80-100 cm. Na vrhu stebla je do 12 dišečih rumenih cvetov, ki cvetijo maja do začetka junija. Uspeva na vlažnih in mokrotnih travnikih, na zelo redkih rastiščih. Se tisti, ki ne omogočijo njenega obstoja, zavedajo, da je to zavarovana vrsta, ki jo je prepovedano trgati, uničevati ali poškodovati?

Naslednja travniška lepotica je modra sibirska perunika, ki zaradi nevzdrževanih  rastišč in sušnih obdobij prav tako močno izginja, in je na rdečem seznamu ogroženih rastlin. Je zelnata trajnica z močno koreniko, zraste 50-80 cm v višino. Ima mečaste, ploske liste in na vrhu stebla svetlo modre, zvezdaste cvetove, ki so nekoliko manjši, kot jih imajo njene vrtne sorodnice. Odkrila sem jo na nekaj močvirnih rastiščih. 

Ko se močvirni travniki na kakšnem metru višine barvajo vijolično, cvete potočni osat, prav tako ogrožena rastlinska vrsta. Že leta jih fotografiram, ker so njihovi cvetovi izjemna popestritev zelenih travnikov. Potočni osat ima steblo brez trnov, rahlo olistano v spodnjem delu. Na vrhu stebla je nekaj zgoščenih cvetov v obliki koška. So prava paša za oči in številne žuželke. Žal se tudi potočni osati na travnikih, predvsem zaradi suše, redčijo.

Na zelo zamočvirjenih delih otkovskih travnikov, kamor se podam le v gumijastih škornjih do kolen, pa lahko občudujem stotine cvetov rumene vodne perunike. Rastlina je podobna sorodnici sibirski peruniki, le da ima na vrhu stebla več, rumeno obarvanih cvetov in še raje raste na močvirnem, poplavnem delu travnikov.

Kjer se otkovska dolina končuje, najdemo zelo zamočvirjen travnik, na katerem iz trave kukajo nešteti klasasti cvetovi roza barve. To je močvirska kačja dresen, zanimiva rožica, prav tako vedno bolj redka.

Če pa se povzpnemo na kakšen bližnji hribček in opazujemo rožice na bolj suhih travnikih, pa bomo gotovo zagledali številne vijolične do rožnate grmičke čopaste grebenuše, na dveh rastiščih pa sem odkrila prelep, meter in pol visok, razcveten okras travnika, vijolični lučnik. Travniki so predvsem v jugovzhodnem delu Porabja še pristni in cvetoči. Potruditi se bo potrebno, da bodo taki tudi ostali.

Natanko pred letom dni sem na enem od svojih številnih travniških pohodov doživela zanimivo srečanje, ki sem ga tudi zapisala. Za zaključek navajam ta zapis: »V zgodnjem večeru obujem škornje in vzamem fotoaparat. Odpravim se v otkovsko dolino. Ustavim se na običajnem mestu. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre sibirske in rumene vodne perunike, zlatice, lilijam podobne rumene maslenice, potočni osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot skoraj vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih in da so zelo dragocene. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjom ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro niške več ne guči po domanje, po porabsko ... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ...«

Še vedno imam pred očmi klenega starčka z živahnim pogledom, v katerem pa je čudna senca minljivosti in nepovratnosti. Kdo ve, če je še živ … Kdo ve, če bodo otkovski močvirni travniki letos pokošeni in bo na njih spet naslednje leto vzbrstela neizmerna lepota redkih cvetlic … 

(Zapis je bil objavljen v tedniku Porabje.)

Hvala!

Dragi obiskovalci in bralci mojega bloga!
Danes je prav poseben dan, saj se je statistika vaših obiskov povzpela v zavidljive višine: moje strani so bile obiskane 65.000-krat!!! 💖💙💜
Vesela sem vsakega bralca, še bolj pa se razveselim kakšnega konstruktivnega komentarja. Hvala, iz vsega srca hvala! Rada vas imam! 😊😊😍

Čas cvetenja travniških orhidej

 

Neštetokrat sem prevozila cesto med Mursko Soboto in Monoštrom, včasih skozi Martinje, včasih pa malo daljšo smer, skozi Čepince. Pot je vsekakor najlepša spomladi, ko se okoliški gozdovi in travniki odevajo v prelepe barve. Malo upočasnim vožnjo in opazujem naravo. Tudi ustavim se, prisluhnem ptičjemu petju in uživam v vonjih spomladanskih rožic. April in maj sta moja najljubša meseca. Takrat se razcvetijo travniki na Goričkem in v Porabju. Že nekaj let (razen, na žalost, letos) se podajam na dolge sprehode po čepinskih, veriških in števanovskih travnikih, kjer opazujem in fotografiram zame najlepše spomladanske cvetlice, travniške orhideje. Na zmerno suhih travnikih, ki so vsaj dvakrat letno pokošeni in negnojeni z gnojnico ali umetnimi gnojili, najdemo aprila in maja najbolj razširjene travniške orhideje, kukavice (Orchis morio). Zaradi podnebnih sprememb, vedno manj padavin na tem območju, spremenljivega vremena in zaraščanja travnikov jih je vsako leto manj, kmalu jih bom morala zelo vneto iskati. Stara posušena trava namreč onemogoča razvoj rastlin, zato na neobdelanih travnikih ne morejo rasti. Zmotno je tudi mnenje, da gnojenje kemično vpliva na kukavice. Le-to dejansko povzroči, da trave veliko hitreje rastejo kot kukavice in jih v nekem smislu zadušijo, da le-te kar hitro odmrejo. Velikokrat opazujem gnojene travnike po Prekmurju; niti ene rožice ni med bujno travo!

Kukavice so najštevilčnejše predstavnice družine kukavičevk in že dolgo uvrščene na rdeči seznam ogroženih rastlin (prepovedano jih je trgati). Predvsem ob poti med Čepinci in Števanovci so čudovita rastišča te zanimive rožice, ki je miniatura gojenih tropskih orhidej. Doslej sem našla kakšnih 20 različnih vrst kukavic, ki so podobnih oblik, barvna paleta cvetov pa sega od temno vijoličaste, do bele, vmes pa so svetlo vijoličasta, temno in svetlo rožnata, škrlatno rdeča, nežno roza in tudi številni odtenki naštetih barv.

Rastlina zraste od 10-30 cm visoko, odvisno od količine vlage na rastišču. Majhni, podolgovati listi oblikujejo listno rozeto, nekaj listov pa objema pokončno steblo. Na vrhu stebla se razvije valjasto socvetje, ki ga tvorijo cvetovi prej naštetih barv. Zgornji cvetni listi se držijo skupaj – tvorijo čelado. Notranje cvetne liste čelade krasijo zelene žile. Spodnji cvetni list, medena ustna, je bolj širok kot pa dolg. Bel pas na njegovi sredi je posut s pegami v barvi zgornjega dela cveta. Cvetno steblo je v spodnjem delu zeleno, tik pred začetkom socvetja pa se pri večini vrst obarva vijolično. Kukavice spadajo med trajnice, saj imajo v zemlji drobne čebulice, ki lahko ob zadovoljivih vremenskih pogojih živijo dolgo. Sicer pa se po cvetenju – če preveč skrbni gospodarji ne pokosijo že cvetočih rastlin, kot to vidim v Čepincih – razvijejo zelo drobna semena, ki jih lahko veter zanese prav daleč. In če padejo na ugodna tla, nastane novo rastišče.

Travniške orhideje – kukavice – je najlepše opazovati v njihovem naravnem okolju, zato jih občudujmo le tam, kjer rastejo, ker jih, ob tako spremenljivih vremenskih razmerah, čez nekaj let najverjetneje ne bo več. Lahko pa ta leta podaljšamo, s tem da jih ne trgamo ali izkopavamo, ker vrt ni primerno rastišče zanje.

Dragi bralci, sprehodite se po cvetočih travnikih, lažje bo prenesti ta zmeden, virusni čas … In pazite nase!

(Fotografije sem posnela v letih 2016-2019 v Čepincih, na Verici in v Števanovcih.)

(Objavljeno v 18. številki tednika Porabje.)