Pomlad v najlepši porabski dolini ...

Otkovci so nekoč bili samostojna vas, danes pa so del Števanovcev. Lepa dolina, skozi katero se vije cesta, ob njej so hiše, le-te pa so raztresene tudi po hribčkih. To je kraj miru in lepote, zato ga rada obiskujem. Pravzaprav cilj mojega opazovanja te očarljive doline ni življenje v hišah, ampak na neskončnih močvirnih travnikih, ki se vijejo ob potoku. Tudi ti travniki so najlepši spomladi (letos jih, žal, ne morem obiskovati, a jih zelo pogrešam). Ne ve pa se, kako dolgo bodo še močvirni in pristni, saj tudi tu pade vsako leto manj dežja, zemlja je izsušena, kar pa vpliva na rast močvirskih rastlin, posebej cvetlic. Prav v maju in juniju so travniki najbolj pisani. Če je pomlad vsaj povprečno deževna, zacvetijo številne močvirske rože, med njimi take, ki so tudi na Madžarskem na seznamu ogroženih rastlinskih vrst, zato bi vzdrževalci teh travnikov (verjetno je to Narodni park Őrség) morali temu območju namenjati posebno pozornost in vsaj enkrat do dvakrat na leto opraviti košnjo. Predel, kjer npr. raste rožica, rumena maslenica, ki je na rdečem seznamu ogroženih vrst tudi na Madžarskem, ni bil lani pokošen niti enkrat! To pomeni, da v kratkem ne bo več niti ene te rastline, saj jo bodo zadušile močvirske trave, šaš, sitovec in rogoz. Na teh travnikih – poleg običajnih travniških rož – najdemo torej prav posebne, formalno zaščitene in ogrožene cvetlice, kot so: že omenjena rumena maslenica, sibirska perunika, vodna rumena perunika, potočni osat in kačja dresen, malo više pa se najdeta čopasta grebenuša in vijolični lučnik. Kar nekaj ljudi v Porabju sem vprašala, če poznajo vse te prelepe močvirske cvetlice, pa mi skoraj nihče ni znal odgovoriti pritrdilno. Na območjih, kjer bi se lahko razvijal butični turizem, so tudi take posebnosti dobrodošle. Se ne bi dalo kaj podobnega razmišljati tudi v Porabju?

Naj vse naštete rožice na kratko predstavim; pri opisih in pravilnosti poimenovanj sem si pomagala z e-knjigo Vodnik po rastlinah, avtorja Branka Bakana. Gradivo je nastalo v projektu »Krajina v harmoniji« pred osmimi leti. Fotografije so moje, posnela sem jih lani in predlanskim na otkovskih močvirnih travnikih.

Začela bom z meni najljubšo rožico, rumeno maslenico, ki je na rdečem seznamu ogroženih rastlin, to pomeni v popolnem izginjanju, kar opažam skozi leta tudi sama. V otkovski dolini je le eno večje rastišče, posamezne rastline pa najdemo po travnikih ob potoku. Čeprav cvetovi maslenice močno spominjajo na lilijo, gre za rastlino iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Posamezen rumeni cvet je odprt le en dan - iz te posebnosti izhaja angleško poimenovanje yellowday-lily.  Za razliko od lilij, ki imajo olistano steblo, ima maslenica golo steblo in številne pritlične liste. V višino rastlina meri 80-100 cm. Na vrhu stebla je do 12 dišečih rumenih cvetov, ki cvetijo maja do začetka junija. Uspeva na vlažnih in mokrotnih travnikih, na zelo redkih rastiščih. Se tisti, ki ne omogočijo njenega obstoja, zavedajo, da je to zavarovana vrsta, ki jo je prepovedano trgati, uničevati ali poškodovati?

Naslednja travniška lepotica je modra sibirska perunika, ki zaradi nevzdrževanih  rastišč in sušnih obdobij prav tako močno izginja, in je na rdečem seznamu ogroženih rastlin. Je zelnata trajnica z močno koreniko, zraste 50-80 cm v višino. Ima mečaste, ploske liste in na vrhu stebla svetlo modre, zvezdaste cvetove, ki so nekoliko manjši, kot jih imajo njene vrtne sorodnice. Odkrila sem jo na nekaj močvirnih rastiščih. 

Ko se močvirni travniki na kakšnem metru višine barvajo vijolično, cvete potočni osat, prav tako ogrožena rastlinska vrsta. Že leta jih fotografiram, ker so njihovi cvetovi izjemna popestritev zelenih travnikov. Potočni osat ima steblo brez trnov, rahlo olistano v spodnjem delu. Na vrhu stebla je nekaj zgoščenih cvetov v obliki koška. So prava paša za oči in številne žuželke. Žal se tudi potočni osati na travnikih, predvsem zaradi suše, redčijo.

Na zelo zamočvirjenih delih otkovskih travnikov, kamor se podam le v gumijastih škornjih do kolen, pa lahko občudujem stotine cvetov rumene vodne perunike. Rastlina je podobna sorodnici sibirski peruniki, le da ima na vrhu stebla več, rumeno obarvanih cvetov in še raje raste na močvirnem, poplavnem delu travnikov.

Kjer se otkovska dolina končuje, najdemo zelo zamočvirjen travnik, na katerem iz trave kukajo nešteti klasasti cvetovi roza barve. To je močvirska kačja dresen, zanimiva rožica, prav tako vedno bolj redka.

Če pa se povzpnemo na kakšen bližnji hribček in opazujemo rožice na bolj suhih travnikih, pa bomo gotovo zagledali številne vijolične do rožnate grmičke čopaste grebenuše, na dveh rastiščih pa sem odkrila prelep, meter in pol visok, razcveten okras travnika, vijolični lučnik. Travniki so predvsem v jugovzhodnem delu Porabja še pristni in cvetoči. Potruditi se bo potrebno, da bodo taki tudi ostali.

Natanko pred letom dni sem na enem od svojih številnih travniških pohodov doživela zanimivo srečanje, ki sem ga tudi zapisala. Za zaključek navajam ta zapis: »V zgodnjem večeru obujem škornje in vzamem fotoaparat. Odpravim se v otkovsko dolino. Ustavim se na običajnem mestu. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre sibirske in rumene vodne perunike, zlatice, lilijam podobne rumene maslenice, potočni osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot skoraj vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih in da so zelo dragocene. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjom ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro niške več ne guči po domanje, po porabsko ... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ...«

Še vedno imam pred očmi klenega starčka z živahnim pogledom, v katerem pa je čudna senca minljivosti in nepovratnosti. Kdo ve, če je še živ … Kdo ve, če bodo otkovski močvirni travniki letos pokošeni in bo na njih spet naslednje leto vzbrstela neizmerna lepota redkih cvetlic … 

(Zapis je bil objavljen v tedniku Porabje.)

Hvala!

Dragi obiskovalci in bralci mojega bloga!
Danes je prav poseben dan, saj se je statistika vaših obiskov povzpela v zavidljive višine: moje strani so bile obiskane 65.000-krat!!! 💖💙💜
Vesela sem vsakega bralca, še bolj pa se razveselim kakšnega konstruktivnega komentarja. Hvala, iz vsega srca hvala! Rada vas imam! 😊😊😍

Čas cvetenja travniških orhidej

 

Neštetokrat sem prevozila cesto med Mursko Soboto in Monoštrom, včasih skozi Martinje, včasih pa malo daljšo smer, skozi Čepince. Pot je vsekakor najlepša spomladi, ko se okoliški gozdovi in travniki odevajo v prelepe barve. Malo upočasnim vožnjo in opazujem naravo. Tudi ustavim se, prisluhnem ptičjemu petju in uživam v vonjih spomladanskih rožic. April in maj sta moja najljubša meseca. Takrat se razcvetijo travniki na Goričkem in v Porabju. Že nekaj let (razen, na žalost, letos) se podajam na dolge sprehode po čepinskih, veriških in števanovskih travnikih, kjer opazujem in fotografiram zame najlepše spomladanske cvetlice, travniške orhideje. Na zmerno suhih travnikih, ki so vsaj dvakrat letno pokošeni in negnojeni z gnojnico ali umetnimi gnojili, najdemo aprila in maja najbolj razširjene travniške orhideje, kukavice (Orchis morio). Zaradi podnebnih sprememb, vedno manj padavin na tem območju, spremenljivega vremena in zaraščanja travnikov jih je vsako leto manj, kmalu jih bom morala zelo vneto iskati. Stara posušena trava namreč onemogoča razvoj rastlin, zato na neobdelanih travnikih ne morejo rasti. Zmotno je tudi mnenje, da gnojenje kemično vpliva na kukavice. Le-to dejansko povzroči, da trave veliko hitreje rastejo kot kukavice in jih v nekem smislu zadušijo, da le-te kar hitro odmrejo. Velikokrat opazujem gnojene travnike po Prekmurju; niti ene rožice ni med bujno travo!

Kukavice so najštevilčnejše predstavnice družine kukavičevk in že dolgo uvrščene na rdeči seznam ogroženih rastlin (prepovedano jih je trgati). Predvsem ob poti med Čepinci in Števanovci so čudovita rastišča te zanimive rožice, ki je miniatura gojenih tropskih orhidej. Doslej sem našla kakšnih 20 različnih vrst kukavic, ki so podobnih oblik, barvna paleta cvetov pa sega od temno vijoličaste, do bele, vmes pa so svetlo vijoličasta, temno in svetlo rožnata, škrlatno rdeča, nežno roza in tudi številni odtenki naštetih barv.

Rastlina zraste od 10-30 cm visoko, odvisno od količine vlage na rastišču. Majhni, podolgovati listi oblikujejo listno rozeto, nekaj listov pa objema pokončno steblo. Na vrhu stebla se razvije valjasto socvetje, ki ga tvorijo cvetovi prej naštetih barv. Zgornji cvetni listi se držijo skupaj – tvorijo čelado. Notranje cvetne liste čelade krasijo zelene žile. Spodnji cvetni list, medena ustna, je bolj širok kot pa dolg. Bel pas na njegovi sredi je posut s pegami v barvi zgornjega dela cveta. Cvetno steblo je v spodnjem delu zeleno, tik pred začetkom socvetja pa se pri večini vrst obarva vijolično. Kukavice spadajo med trajnice, saj imajo v zemlji drobne čebulice, ki lahko ob zadovoljivih vremenskih pogojih živijo dolgo. Sicer pa se po cvetenju – če preveč skrbni gospodarji ne pokosijo že cvetočih rastlin, kot to vidim v Čepincih – razvijejo zelo drobna semena, ki jih lahko veter zanese prav daleč. In če padejo na ugodna tla, nastane novo rastišče.

Travniške orhideje – kukavice – je najlepše opazovati v njihovem naravnem okolju, zato jih občudujmo le tam, kjer rastejo, ker jih, ob tako spremenljivih vremenskih razmerah, čez nekaj let najverjetneje ne bo več. Lahko pa ta leta podaljšamo, s tem da jih ne trgamo ali izkopavamo, ker vrt ni primerno rastišče zanje.

Dragi bralci, sprehodite se po cvetočih travnikih, lažje bo prenesti ta zmeden, virusni čas … In pazite nase!

(Fotografije sem posnela v letih 2016-2019 v Čepincih, na Verici in v Števanovcih.)

(Objavljeno v 18. številki tednika Porabje.)

Jezero

Začela bom tam, kjer sta mir in tišina, kjer odložim bremena vsakdanjosti in se prepustim valovanju spokoja ... Ob jezeru ... To ni tisto temačno, srhljivo jezero, ki smo ga gledali v kriminalki, posneti po romanu Tadeja Goloba, solidnem izdelku po skandinavskih vzorih kriminalk, ki ga je posnela in predvajala RTV Slovenija; res je, tako scenarij, predvsem pa fotografija, kot tudi igralci so bili - če pomislimo na zgodovino raznih slovenskih filmskih izdelkov podobne vrste - odlični! No, v mojem jezeru (verjetno) ni trupel, je pa veliko mulja in zanimivega življa; pa miru in lepote. Jezero Harsás ...

Kot ljubiteljica narave sem pred davnimi leti, že kmalu po prihodu v Porabje, začela raziskovati okolico, poleg porabskih tudi zanimivosti bližnjih pokrajin. Ure sprostitve in nabiranja energije najraje preživljam po porabskih gozdovih in skritih dolinah, že kmalu pa je postalo moj kraj odklopa jezero Harsás. (Zakaj poimenovanja ne poslovenim v npr. »Lipovo« jezero, kot to počnejo nekateri pisci? Zato, ker tak izraz med Slovenci nikoli ni bil prisoten, tudi uradno ne obstaja, saj je jezero zunaj slovenskega poselitvenega območja in tudi »premlado«, da bi nosilo slovensko ime.) V mirnem okolju, streljaj od Monoštra, blizu vasi Máriaújfalu se lahko srečamo s svetom miru in tišine, opazujemo igro divjih rac ali labodov na vodni gladini, poslušamo petje ptic v bližnjih gozdovih ali občudujemo potrpežljivost ribičev ob obali, ki ure in ure namakajo v vodi svoje trnke in čakajo na ulov. Tu je vse v harmoniji, rastline, živali in ljudje, stalni obiskovalci jezera.

Jezero Harsás je dokaj »mlado« jezero, saj je nastalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot zajezitev potoka, ki izvira v bližnjih števanovskih gozdovih, in je velikokrat povzročal poplave v okoliških vaseh. Načrtovalci akumulacije so že takrat upoštevali naraven izgled in čim manj grobih posegov v naravo. Zgradili so mogočen jez na severni strani s poglobitvijo, zapornico in odvodnjavanjem, s tem pa rešili probleme poplav. Na severni strani globine dosežejo tudi do 7 metrov, medtem ko je na južni strani voda globoka največ 2 metra. Jezero je ohranilo prvinskost in izvirno lepoto vse do danes, ko je del Narodnega parka Őrség. Najraje ga imajo ribiči, saj globine skrivajo vsakovrstne ribe, tudi kapitalne primerke, v vodi pa je prav tako veliko sladkovodnih školjk, predvsem tujerodne velike jezerske brezzobke. 

Ljubiteljem rekreacije in sprehajalcem je namenjena utrjena pot okrog jezera predvsem po gozdu, dolga malo več kot dva kilometra. Ob jezeru so klopi, na katerih lahko posedimo in podaljšamo naš čas bivanja v naravi. Upravljavci so poskrbeli za lične informacijske table o kolesarskih in drugih poteh v bližini, zanimivosti lahko beremo tudi v slovenščini. Ker je južni del jezera plitek, so že pred leti začeli urejati plažo. Zdaj je le-ta dobila tudi ustrezno infrastrukturo. Poleti se kar tre kopanja in sončenja željnih obiskovalcev, jezero postane »domači Balaton«. Ker sem ljubiteljica slanih morskih kopeli, me na tem kopališču ne boste srečali.

Jezero obiskujem skozi vse leto, če je možno, kar nekajkrat na teden. Prehodim pot po gozdu, malo zavijem levo in desno, skoraj nikoli brez fotoaparata. Zanimivo je opazovati jezero in življenje v ter ob njem skozi letne čase. Če začnem z zimo, mi je najbolj ostala v spominu tista iz leta 2017, ko je zapadlo veliko snega, ob dalj časa trajajočih nizkih temperaturah pa je jezero zamrznilo in smo se sprehajali kar po debelem ledu. Na začetku občutki niso bili najboljši, a pozneje smo uživali. Tudi v pravkar končani zimi je bilo malo zmrzali, a še zdaleč ne take, da bi bilo varno stopiti na led.

Ko jezero obišče pomlad, se življenje začne buditi v jezeru in v bližnjih gozdovih. Nekaj dni traja nenavadna žabja svatba, ko tisoče žab pride k jezeru odlagat jajčeca, da se v vodi razvije nov žabji zarod. Po gozdovih še cvetejo redke rožice, med njimi pasji zob, volčin, zimzelen in pisani grahorji, a jih je – največ zaradi sušnih pomladi – vsako leto manj. Posebnost jezera pa so čudoviti lokvanji, ki krasijo obrobja vse leto.

Poleti, ko me zvabijo druga vodovja, je jezero raj za kopalce in druge rekreacije željne obiskovalce. Kar malo gneče se naredi, zato čakam bolj mirno jesen, ki je ob jezeru najlepša. Ko se začnejo barvati bližnji gozdovi, ko ob večerni zarji beležim nadnaravne fotoutrinke, so to neprecenljiva doživetja. Ker je jesen, če je dovolj vlage, tudi čas gobarskih doživetij, nikoli ne grem zdoma brez škornjev in košarice.

Dragi bralci, privoščite si mir in lepoto narave, zavijte na pot ob jezeru, brez e-spremljevalcev, le z odprtimi očmi, ušesi in srci. Čudovito je!

Sonce, morje in seminar za porabske učitelje

Seminarji slovenskega jezika in kulture za porabske slovenske pedagoge in kulturne delavce, če se nam želijo pridružiti, se že desetletja organizirajo v Sloveniji. Pred štirimi  desetletji, torej še v rajnki Jugoslaviji, so ta izobraževanja trajala dva tedna, sprva po različnih krajih Slovenije, potem nekaj let v Mariboru, na takratni pedagoški akademiji, nakar smo jih skrajšali na teden dni, naredili popolnoma nov koncept, zdaj pa smo že nekaj časa na petih, zelo intenzivnih dnevih, kar se mi zdi optimalno. Prav tako se je letos seminar drugič odvijal po dveh letih, ker je na tak način zanimanje večje. Seminar slovenskega jezika in kulture za porabske učitelje, vzgojiteljice in kulturne delavce, v organizaciji Zavoda RS za šolstvo, OE Koper, in avtorice tega zapisa, je potekal zadnji teden v juniju, 5 dni, v Kopru. Osnovni cilj takih druženj je, poleg spoznavanja krajev, ljudi in kulture, predvsem jezikovno-kulturno izobraževanje, tudi druženje in komunikacija v slovenskem jeziku. Tokratnega seminarja se je udeležilo lepo število seminaristov, kar 20 nas je bilo. Bivali smo na čudoviti lokaciji tik ob morju v hotelu Žusterna, tam je potekala tudi večina seminarskih dejavnosti.

Prvi dan seminarja, po dolgi vožnji z avtobusom iz Porabja na slovensko Obalo, je bil namenjen spoznavanju kulturno-zgodovinskih znamenitosti Kopra. Ogledali smo si najatraktivnejše turistične lokacije, Pretorsko palačo, Ložo, stolnico, se povzpeli na zvonik, od koder je čudovit razgled po celotnem Kopru in okolici, obiskali smo bogato zbirko učil na italijanski šoli ter Osnovno šolo Koper, kjer so nas pozdravili s kulturnim programom učencev. Čudovit uvod v petdnevno bivanje v Kopru so po večerji nekateri zaključili še s kopanjem v morju, spet drugi pa smo še malce pokramljali o vtisih prvega dne.

Drugi dan je bila na programu celodnevna ekskurzija po hrvaški Istri. Za večino udeležencev je bilo to neprecenljivo doživetje – skoraj vsi udeleženci so bili v teh krajih prvič – saj so nas naravne in kulturne lepote značilnih istrskih naselij, Motovun, Buje, Momjan, popolnoma očarale, istrski kulinarični okusi, tartufi in oljčno olje, pa so našli nove navdušence tudi med porabskimi učitelji. Kosilo na turistični kmetiji v Momjanu, kjer sta nas za dobrodošlico »pozdravila« dva malo nenavadna pujsa, zaščitni znak kmetije, je bilo nekaj posebnega.

Na koncu smo se zapeljali še do morja v Novigrad, ki je bil že v predsezonskem času poln dopustnikov in turistov. Škoda, da si nismo mogli ogledati še prelepe cerkve … Sledil je povratek v Koper. Med potjo smo občudovali izjemno urejene istrske vinograde, kjer trte rastejo na opečno rdeči zemlji, ki grozdju daje prav posebno aromo. Na mejnem prehodu Sečovlje je bila gneča. Pred nami nizkocenovni avtobus Flixbus, ki potnike npr. od Ljubljane do Dunaja pripelje za 10 €. Sestava potnikov pa je zelo narodnostno mešana, zato so mejni organi tudi na Sečovljah vse povabili na podroben pregled v svoje prostore. Naše čakanje je zato bilo malo daljše … Večerja v hotelu in pred spanjem še malo osvežitve v morju ali ob njem.

Tretji dan so sledile pedagoške delavnice, ki pa so bile letos vse povezane z isto tematiko, to je poučevanje slovenščine kot drugega ali tujega jezika, koristni nasveti, primeri dobre prakse učiteljic, ki poučujejo slovenščino na dvojezičnem, slovensko-italijanskem in nacionalno mešanem (migranti in druge različne narodnostne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije) območju, so nazorno pokazali, da imajo podoben jezikovni problem, kot je v Porabju, tudi na Obali.

»Popoldanski del delavnic je bil za večino udeležencev kot razsvetljenje, tudi olajšanje za nas učitelje, ki že vrsto let predstavljamo grešne kozle, krivce za izginjanje slovenščine v Porabju. Zamejska Slovenka Matejka Grgič, doktorica jezikoslovja, odlična poznavalka manjšinske problematike nam je razjasnila marsikatero dilemo, povezano z izginjanjem, ohranjanjem in ponovno oživitvijo manjšinskih jezikov. Morda bi to predavanje morali slišati tudi vsi tisti, ki s prstom kažejo samo na učitelje in vso krivdo za stanje, kakršno je v Porabju glede jezika, pripisujejo samo šolam …  Čeprav je bil zunaj vroč poletni dan in so misli udeležencev morda odtavale tudi na plažo in v morje, je osem šolskih ur minilo hitro,« je zapisala Metka Perger. Gradiva, ideje, odgovori, tudi vprašanja so se kar vrstila in za nami je bil še en uspešen dan.

Četrti dan smo vsi tisti, ki poznamo Mihaelo Knez, legendarno profesorico slovenščine kot drugega/tujega jezika na Centru za slovenščino FF v Ljubljani, in tudi vsi, ki je še ne poznajo, uživali v dopoldanskem delu delavnic. S svojo odprtostjo, toplino, pozitivnim odnosom do vsega, kar počne, nas je spremenila v igralce različnih vlog, vse z namenom, da nam pokaže, koliko različnih metod, tehnik, poti obstaja, da se učimo in tudi naučimo tujega jezika in tudi tokrat je, tako kot že 20 let počne na seminarjih za porabske učitelje, ponovno poudarila, da se jezikov ne učimo in ne naučimo s prevajanjem. Le-tega je namreč še vedno preveč v porabskih učilnicah in zunaj njih, zato se učenci sploh ne trudijo uzaveščati slovenščine kot ciljnega jezika. Nekateri menijo, da brez skupnega metajezika ne gre, a Mihaela Knez jim je ponovno dokazala, da je skupni metajezik med učenci in učitelji sestavljen iz: učiteljeve motivacije za poučevanje 2. jezika, njegove strokovne usposobljenosti, ponavljanja in utrjevanja, volje in želje naučiti, izžarevanja pozitivne energije, v prvi vrsti pa njegovega pozitivnega odnosa do tega, kar počne. Če manjka samo eden od naštetih členov, je neuspeh zagotovljen.

V popoldanskih delavnicah nam je Tjaša Alič, prav tako profesorica s Centra za slovenščino v Ljubljani, predstavila nova elektronska gradiva za učenje slovenščine za začetnike. Tisti, malo starejši učitelji so gotovo imeli v začetku majhen odpor v smislu, kaj nam je tega treba na stara leta. Mlajši učitelji so se seveda razživeli, kajti končno je bilo področje, njim pisano na kožo, toda odlična predavateljica nam je predstavila preprosto aplikacijo, preko katere smo se vsi naučili izdelati kviz in ugotovili, da za učenje nikoli ni prepozno. Koristno, poučno in zabavno popoldne, vsekakor dobrodošla popestritev pouka z e-gradivi tudi na porabskih šolah.
Zvečer je sledila slavnostna večerja. Bil je krasen poletni večer. Zbrali smo se na terasi našega hotela, kjer smo pričakali nekaj visokih gostov ter najprej skupaj prisluhnili čarobnim zvokom violine in klavirja, ki sta nam jih pričarali mlada virtuozinja Ilenia in njena profesorica. Nato je sledila večerja, skrbno izbrani primorski okusi, dopolnjeni s kozarčkom terana ali malvazije. Čudovito zaokrožen dan. Zagotovo ob tako raznolikem razvajanju nihče ne more ostati ravnodušen.

Pred nami je bil še peti, zadnji dan. Zjutraj seveda najprej pakiranje, nato zadnji zajtrk v hotelu in še dopoldanske delavnice. Na slovenskih šolah je trenutno eden od popularnejših projektov Formativno spremljanje v podporo učenju. Zanimivi primeri dobre prakse, vsekakor koristne informacije, odlični novi pristopi, ki pa žal še za enkrat ne morejo biti kar umeščeni v madžarski šolski sistem. Lahko pa v narodnostni šoli razmišljamo o vključevanju nekaterih elementov formativnega spremljanja v pouk slovenskega jezika. Sledila je še evalvacija seminarja, zaključek in kosilo ter po kosilu povratek domov.

»In za konec še misel, malce povzeta po predavateljici Matejki Grgič … Pri manjšinah je zgolj ohranjanje jezika na ravni tradicije, folklornih običajev, veliko premalo. Ohranjanje tako postane životarjenje, kateremu sledi popolna potopitev, ki je ne nazadnje smrt jezika … Mladi z odmikom od tradicije iščejo nova področja znanj, zabave, zapolnitve prostega časa in tega gotovo ne najdejo v arhaičnih ostankih manjšinskega jezika, ki ostaja ujet v tradiciji, ampak v jezikih, ki jim vse to ponujajo in omogočajo. Torej so potrebni spodbujevalci, iskanje novih metod oživljanja jezika, nekaj, kar bo tudi mlade pritegnilo, da bo slovenščina postala kul jezik. Za začetek morda slovenski jezik na tipkovnici mobilnih naprav?« Tako avtorica članka.

Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v narodnostno mešanem okolju, ker delam v narodnostni šoli in želim tudi sama prispevati k razvoju jezika." »Hvala za dneve v Kopru.« … Še bi lahko naštevala in citirala, a imam le eno željo: mislite, dragi pedagoški delavci, na vse lepo, kar ste doživeli, se naučili, posvojili … v Kopru, tudi od 1. septembra dalje! Podelimo to lepo energijo navdušenja nad učenjem in poučevanjem slovenščine tudi z našimi porabskimi učenci …

 Vsem želim lepe počitnice! 

(Zapis je delno povzet po članku Metke Perger, učiteljice asistentke v porabskih šolah, udeleženke seminarja.)

Moje Porabje je neko drugo Porabje ...

Prav ste prebrali: moje Porabje je neko drugo Porabje! V njem ni prostora za politiko, laži sprenevedanja, za ljudi, ki so stiske rok in nasmehe natrenirali do potankosti. Moje Porabje je čarobni svet samote in tišine, ozaljšan s cvetjem in ptičjim petjem, prežet z mislijo na vsako novo slovensko besedo, ki jo usvojijo in posvojijo malčki v vrtcih, učenci v šolah. V minulih dneh sem jih pozorno opazovala v vrtcih: mamam, očetom, babicam in dedkom so se predstavili - z dramatizirano pravljico v slovenskem jeziku! Je katera od mam, babic ... pomislila na to, da bi njen mali princ/njena mala princeska lahko vse te preproste, lepe slovenske besede, prinesel/prinesla že iz domačega gnezda? Bo katera izmed slovenskih mam/babic, seveda tudi očetov/dedkov, dojela, da bi bilo vzgojiteljicam, predvsem pa njihovim otrokom!! veliko lažje, če bi slovenščino/porabščino najprej slišali od svojih staršev in starih staršev? Ne, ne bodo dojeli, ker se s tem nihče, razen nas, nekaterih belih vran v Porabju, ne ukvarja. Oni pač pošljejo svoje otroke k slovenščini od vrtca dalje, in jih ne zanima, če se bodo le-ti tudi kaj naučili. Svojo manjšinsko obvezo so opravili. Pika.

Ampak moje Porabje je neko drugo Porabje ... Hodim med polji in travniki, v večernih zarjah, ob lenobni Rabi, poslušam njen zven, njeno zamolklo šumenje. Vso pomlad sem jo obiskovala, mirno, skoraj brezvodno, včasih bistro, včasih motno, srečevala požrešne kormorane, ki so zdesetkali njen živelj. Pred nekaj dnevi sem spet hotela k reki; nemogoče. Bregove je prerasla tuja invazivna rastlina, japonski dresnik, visok kakšna dva metra, neverjetno gost, ki menda sodi med 100 najbolj invazivnih rastlin na svetu! Nihče se ne zmeni za to, nikomur ni mar. Vse je v teh krajih samoumevno: invazivne rastline, ki dušijo domače, in invazivni jeziki, ki so zatrli domačega - porabsko slovenščino.

Res je, moje Porabje je neko drugo Porabje ... Vem, da zvenim naivno in staromodno, a jaz ostajam jaz - z malo popravki na sebi, ki so nujni za preživetje v tem svetu ... Pomlad. Razcvetele divje češnje ob veričkem razglednem stolpu; tako naraven in zrasel s pokrajino je ta preprost leseni stolp, s katerega ob jasnem vremenu vidimo zelo daleč, predvsem proti severu in zahodu, kjer nas na gradiščanskih hribčkih pozdravljajo bele cerkvice, proti jugu in vzhodu pa si spočijemo oči na zelenilu bujnih gozdov. Na senožetih v okolici cvetijo kukavice - travniške orhideje in druge, skoraj pozabljene pisane rožice. Nad gozdom krožijo ptice, tudi jastrebi.

Verjemite, da je moje Porabje neko drugo Porabje ...

Razcveteni otkovski močvirni travniki ... Koliko lepote in bogastva skrivajo! Le široko je treba odpreti oči in srce in se prepustiti trenutku ...

V zgodnjem večeru obujem  škornje in vzamem fotoaparat. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre in rumene perunike, zlatice, lilije, panonski osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjon ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro nišče več ne guči po domanje, po porabsko ... 

... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ... Moje Porabje je neko drugo Porabje ... 

Zahodni rob slovenstva je tokrat gostil 9. vsezamejsko srečanje učiteljev

Ohranjanje in učenje slovenskega jezika v šolah, kjer živi avtohtona slovenska skupnost v sosednjih državah, bi morala biti prva prioriteta vsake skupnosti. Brez jezika ni manjšine/narodne skupnosti, brez živega jezika je skupnost zgolj skupina posameznikov, ki se gredo poklicno slovenstvo. Še vedno sem prepričana, in to potrjuje tudi stroka, ki ji pripadam, da je zgolj in samo jezik temeljni označevalec, osebna izkaznica manjšine. In eden izmed dejavnikov, ki najbolj sistematično skrbi za učenje manjšinskega jezika, je šola - s svojimi učitelji in vsemi, ki si prizadevajo, da bo manjšinski jezik živel naprej. Že vrsto let sodelujem pri organizaciji srečanj slovenskih učiteljev iz zamejstva. Zelo uspešno srečanje se je zgodilo tudi letos.

Vsezamejsko srečanje slovenskih učiteljev, že deveto po vrsti, so letos, od 28. do 30. marca, gostili na zahodnem robu slovenskega kulturnega prostora, v Šempetru pri Gorici na slovenski in Špetru v Benečiji na italijanski strani. Učitelji, ki poučujejo na slovenskih, dvojezičnih in drugih šolah slovenščino kot manjšinsko materinščino ali jezik sosedov, se pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in slovenskega šolskega ministrstva srečujejo leto za letom v krajih po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo slovenske skupnosti. To je edino strokovno srečanje take vrste, zamišljeno na piranski osnovni šoli pred desetletjem, ko je takratna ravnateljica Alenka Kovšca, s katero v porabskem šolstvu še vedno tvorno sodelujemo, dala pobudo za povezovanje zamejskih učiteljev. Zanje bi pripravljali strokovna druženja s predstavljanjem novosti, medsebojnim sodelovanjem in izmenjavo dobrih praks.

Po dveh, v začetku številčno skromnih, srečanjih na piranski šoli smo tretje gostili 2011. leta v Monoštru, le-temu so sledili: Pliberk v Avstriji, Bazovica v Italiji, Reka na Hrvaškem, Planica v Sloveniji, pa spet porabski Monošter, koroške Ledince in letos Šempeter – Špeter. Koordinatorka tokratnega srečanja je bila Andreja Duhovnik Antoni, pedagoška svetovalka Zavoda za šolstvo za slovenske šole v Italiji.

Če govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru - kulturo naroda pa pojmujem kot šopek, sestavljen iz jezika, izročila, tradicije, mitov in zgodovine – so nosilci in ohranjevalci narodove kulture prav narodnostni učitelji (vsaj naj bi bili). Večinoma so v zamejskih skupnostih ostali samo ti, čeprav so stoletja poslanstvo ohranjevalcev slovenskega jezika in srca opravljali v prvi vrsti duhovniki. Danes je slovenska materinščina v zamejski cerkvi redkost, kmalu pa bo le še spomin … Slovenščina je v boju za obstanek na velikih preizkušnjah in šole so ustanove, ki bi poleg sistematičnega ohranjanja in poučevanja jezika morale skrbeti tudi za slovensko javno podobo ustanov in dosledno javno rabo slovenščine. Za vse to pa potrebujemo jezikovno kompetentne in visoko motivirane učitelje, ki jim bo vse to dosegati lažje, če se bodo srečevali, izobraževali in izmenjevali izkušnje dobrih praks ... To so cilji naših vsezamejskih srečanj, ki so med učitelji tudi po desetletju zaželena, večina jih je vzela za popolnoma svoja.

Tudi letos smo privabili udeležence iz Avstrije, Hrvaške, Slovenije in Madžarske (to lahko zapišem pogojno, saj sva bili le slovenska učiteljica asistentka z gornjeseniške šole in avtorica tega zapisa), pridružili pa so se tudi učitelji domačini iz Italije – skupaj nas je bilo 35. Slovenščina kot manjšinski jezik v šolah sosednjih držav matične Slovenije nima povsod enakega statusa. Slovenci v Italiji imajo osnovne šole (nižje razrede) s slovenščino kot učnim jezikom, na avstrijskem Koroškem so dvojezične ljudske šole (prvi do četrti razred), na avstrijskem Štajerskem se slovenščina poučuje kot izbirni predmet ali v krožku, enako na Hrvaškem v okolici Reke, kot popoldanski krožek ali izbirni predmet v Varaždinski županiji, v Porabju pa imamo dvojezični osnovni šoli od 1. do 8. razreda in ponudbo slovenščine kot predmeta ali krožka v monoštrskih šolah. Potrebe, zahteve ali možnosti v manjšinskih okoljih so tako zelo različne, tudi število pripadnikov slovenske manjšine v posameznih državah, s tem pa število šoloobveznih manjšinskih otrok. Le-to se povsod zmanjšuje, zato šole sprejemajo učence večinskih narodov brez znanja slovenščine, kar je dvorezen meč: ti učenci jim sicer zagotavljajo nadaljnji obstoj, obenem pa se zmanjšujejo priložnosti za rabo slovenščine, kar dolgoročno predstavlja velik problem za učenje in znanje manjšinskega jezika. Udeleženci srečanja smo razpravljali tudi o teh perečih temah.

Po prvem spoznavnem in pozdravnem dnevu smo drugi dan srečanja začeli s potjo iz Šempetra pri Gorici v beneškoslovenski Špeter, kjer smo vse dopoldne namenili obisku edine dvojezične večstopenjske šole za slovensko manjšino v Italiji. Poleg prisostvovanja učnim uram v šoli in delavnostim v vrtcu smo udeleženci izvedeli veliko zanimivega o dvojezičnem izobraževanju v tej ustanovi po modelu »en človek, en jezik«. Vzorno urejena in sodobno opremljena, pred kratkim obnovljena vrtec in šola, nudita odlične pogoje za pedagoško delo. Šola, ki jo danes vodi ravnateljica Sonja Klanjšček (poleg špetrske ravnateljuje še na doberdobski šoli), je bila ustanovljena leta 1984 kot zasebni dvojezični vrtec s petimi vpisanimi malčki. Prva ravnateljica Živa Gruden si je neumorno prizadevala za večji vpis in uveljavljanje šole v okolju. Iz vrtca je »zrasla« osnovna šola, učencev je bilo vedno več, saj so starši – tudi italijanski in furlanski – prepoznali kvaliteto. Pred desetletjem je italijanska država končno priznala šolo kot državno ustanovo, po dobrih treh desetletjih pa jo obiskuje skoraj 300 predšolskih in šolskih otrok. Vzdušje v šoli je prisrčno in prijazno, tudi okolje je dvo- in večjezičnosti v šoli naklonjeno.  
Po obisku šole smo se ustavili še v zelo zanimivem špetrskem inovativnem – krajinskem in pripovednem – muzeju SMO (Slovensko multimedialno okno), po katerem nas je popeljala Živa Gruden. 
V pestrem strokovnem popoldnevu, ki ima skupen naziv Iz prakse za prakso, so se predstavljali udeleženci s prispevki iz svojih okolij. Gostitelje so predstavljale vzgojiteljice in učiteljice iz slovenskih vrtcev ter šol. Prikazale so inovativne načine poučevanja slovenščine s pomočjo pravljic, različnih dejavnosti v okolju, predstavile so pomoč pedagoške asistentke, ki obiskuje vrtce. V drugem delu smo spoznali prenovljeno spletno ponudbo koroških učiteljev »sloviklik.at«, ki bo aktivna od sredine maja in dostopna vsem zainteresiranim. Učiteljice slovenščine, ki le-to poučujejo na Hrvaškem, so predstavile svoje delo, zaključek popoldneva pa je pripadel Valentini Novak, učiteljici asistentki na gornjeseniški šoli. Predstavila je lastne inovativne pristope k pouku slovenščine in možnosti popestritve učnih ur.

Tretji, zaključni dan je bil namenjen izletu po bližnji okolici; iz Šempetra smo se skozi Novo Gorico napotili do znamenitega solkanskega mostu čez reko Sočo, ki je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 metrov največji kamniti most na svetu.

Pot nas je vodila na naslednjo postajo, hrib na obrobju Nove Gorice, kjer domuje mogočni frančiškanski samostan Kostanjevica, znan po mnogih znamenitostih: tu je grobnica zadnjih članov francoske kraljevske rodbine Bourbonov, v samostanski knjižnici hranijo prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča iz leta 1584, edini ohranjen izvod na svetu z avtorjevim posvetilom, v samostanu je 42 let živel in ustvarjal jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec, na samostanskem vrtu pa se prebujajo čudovito dišeče vrtnice burbonke … Sledil je le še ogled Gorice in že smo se vračali v Šempeter …

In še slovo ... Na teh devetih srečanjih smo zamejski učitelji in vodje srečanj postali že prijatelji, povezali smo se v lep obroč od Monoštra, preko Gradca in Celovca do Gorice, Trsta, Reke in Varaždina; sredi tega obroča je Slovenija, matična država Slovencev pred ali za administrativno mejo, država, ki velikokrat premalo vidi in ceni, da so iskrene povezave med zamejskimi učitelji - pedagogi, ki so nenehno v stikih z otroki in starši, torej z bazo in manjšinsko realnostjo - tisto, kar mora materialno in moralno podpirati; mladi in najmlajši slovensko govoreči rod je bodočnost skupnosti, učitelji pa naj bi bili njihovi vodniki …

Deveto vsezamejsko učiteljsko srečanje je za nami. Bilo je odlično, in kot so ob slovesu zatrjevali udeleženci, je več kot izpolnilo njihova pričakovanja. Izmenjava izkušenj, pogovori, nova znanja in povezovanja - to potrebujemo pri našem zahtevnem, a čudovitem poslanstvu ... Na svidenje, Goriška, in čez dve leti, dober dan, Varaždin, smo rekli ob slovesu …