Moje Porabje je neko drugo Porabje ...

Prav ste prebrali: moje Porabje je neko drugo Porabje! V njem ni prostora za politiko, laži sprenevedanja, za ljudi, ki so stiske rok in nasmehe natrenirali do potankosti. Moje Porabje je čarobni svet samote in tišine, ozaljšan s cvetjem in ptičjim petjem, prežet z mislijo na vsako novo slovensko besedo, ki jo usvojijo in posvojijo malčki v vrtcih, učenci v šolah. V minulih dneh sem jih pozorno opazovala v vrtcih: mamam, očetom, babicam in dedkom so se predstavili - z dramatizirano pravljico v slovenskem jeziku! Je katera od mam, babic ... pomislila na to, da bi njen mali princ/njena mala princeska lahko vse te preproste, lepe slovenske besede, prinesel/prinesla že iz domačega gnezda? Bo katera izmed slovenskih mam/babic, seveda tudi očetov/dedkov, dojela, da bi bilo vzgojiteljicam, predvsem pa njihovim otrokom!! veliko lažje, če bi slovenščino/porabščino najprej slišali od svojih staršev in starih staršev? Ne, ne bodo dojeli, ker se s tem nihče, razen nas, nekaterih belih vran v Porabju, ne ukvarja. Oni pač pošljejo svoje otroke k slovenščini od vrtca dalje, in jih ne zanima, če se bodo le-ti tudi kaj naučili. Svojo manjšinsko obvezo so opravili. Pika.

Ampak moje Porabje je neko drugo Porabje ... Hodim med polji in travniki, v večernih zarjah, ob lenobni Rabi, poslušam njen zven, njeno zamolklo šumenje. Vso pomlad sem jo obiskovala, mirno, skoraj brezvodno, včasih bistro, včasih motno, srečevala požrešne kormorane, ki so zdesetkali njen živelj. Pred nekaj dnevi sem spet hotela k reki; nemogoče. Bregove je prerasla tuja invazivna rastlina, japonski dresnik, visok kakšna dva metra, neverjetno gost, ki menda sodi med 100 najbolj invazivnih rastlin na svetu! Nihče se ne zmeni za to, nikomur ni mar. Vse je v teh krajih samoumevno: invazivne rastline, ki dušijo domače, in invazivni jeziki, ki so zatrli domačega - porabsko slovenščino.

Res je, moje Porabje je neko drugo Porabje ... Vem, da zvenim naivno in staromodno, a jaz ostajam jaz - z malo popravki na sebi, ki so nujni za preživetje v tem svetu ... Pomlad. Razcvetele divje češnje ob veričkem razglednem stolpu; tako naraven in zrasel s pokrajino je ta preprost leseni stolp, s katerega ob jasnem vremenu vidimo zelo daleč, predvsem proti severu in zahodu, kjer nas na gradiščanskih hribčkih pozdravljajo bele cerkvice, proti jugu in vzhodu pa si spočijemo oči na zelenilu bujnih gozdov. Na senožetih v okolici cvetijo kukavice - travniške orhideje in druge, skoraj pozabljene pisane rožice. Nad gozdom krožijo ptice, tudi jastrebi.

Verjemite, da je moje Porabje neko drugo Porabje ...

Razcveteni otkovski močvirni travniki ... Koliko lepote in bogastva skrivajo! Le široko je treba odpreti oči in srce in se prepustiti trenutku ...

V zgodnjem večeru obujem  škornje in vzamem fotoaparat. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre in rumene perunike, zlatice, lilije, panonski osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjon ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro nišče več ne guči po domanje, po porabsko ... 

... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ... Moje Porabje je neko drugo Porabje ... 

Zahodni rob slovenstva je tokrat gostil 9. vsezamejsko srečanje učiteljev

Ohranjanje in učenje slovenskega jezika v šolah, kjer živi avtohtona slovenska skupnost v sosednjih državah, bi morala biti prva prioriteta vsake skupnosti. Brez jezika ni manjšine/narodne skupnosti, brez živega jezika je skupnost zgolj skupina posameznikov, ki se gredo poklicno slovenstvo. Še vedno sem prepričana, in to potrjuje tudi stroka, ki ji pripadam, da je zgolj in samo jezik temeljni označevalec, osebna izkaznica manjšine. In eden izmed dejavnikov, ki najbolj sistematično skrbi za učenje manjšinskega jezika, je šola - s svojimi učitelji in vsemi, ki si prizadevajo, da bo manjšinski jezik živel naprej. Že vrsto let sodelujem pri organizaciji srečanj slovenskih učiteljev iz zamejstva. Zelo uspešno srečanje se je zgodilo tudi letos.

Vsezamejsko srečanje slovenskih učiteljev, že deveto po vrsti, so letos, od 28. do 30. marca, gostili na zahodnem robu slovenskega kulturnega prostora, v Šempetru pri Gorici na slovenski in Špetru v Benečiji na italijanski strani. Učitelji, ki poučujejo na slovenskih, dvojezičnih in drugih šolah slovenščino kot manjšinsko materinščino ali jezik sosedov, se pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in slovenskega šolskega ministrstva srečujejo leto za letom v krajih po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo slovenske skupnosti. To je edino strokovno srečanje take vrste, zamišljeno na piranski osnovni šoli pred desetletjem, ko je takratna ravnateljica Alenka Kovšca, s katero v porabskem šolstvu še vedno tvorno sodelujemo, dala pobudo za povezovanje zamejskih učiteljev. Zanje bi pripravljali strokovna druženja s predstavljanjem novosti, medsebojnim sodelovanjem in izmenjavo dobrih praks.

Po dveh, v začetku številčno skromnih, srečanjih na piranski šoli smo tretje gostili 2011. leta v Monoštru, le-temu so sledili: Pliberk v Avstriji, Bazovica v Italiji, Reka na Hrvaškem, Planica v Sloveniji, pa spet porabski Monošter, koroške Ledince in letos Šempeter – Špeter. Koordinatorka tokratnega srečanja je bila Andreja Duhovnik Antoni, pedagoška svetovalka Zavoda za šolstvo za slovenske šole v Italiji.

Če govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru - kulturo naroda pa pojmujem kot šopek, sestavljen iz jezika, izročila, tradicije, mitov in zgodovine – so nosilci in ohranjevalci narodove kulture prav narodnostni učitelji (vsaj naj bi bili). Večinoma so v zamejskih skupnostih ostali samo ti, čeprav so stoletja poslanstvo ohranjevalcev slovenskega jezika in srca opravljali v prvi vrsti duhovniki. Danes je slovenska materinščina v zamejski cerkvi redkost, kmalu pa bo le še spomin … Slovenščina je v boju za obstanek na velikih preizkušnjah in šole so ustanove, ki bi poleg sistematičnega ohranjanja in poučevanja jezika morale skrbeti tudi za slovensko javno podobo ustanov in dosledno javno rabo slovenščine. Za vse to pa potrebujemo jezikovno kompetentne in visoko motivirane učitelje, ki jim bo vse to dosegati lažje, če se bodo srečevali, izobraževali in izmenjevali izkušnje dobrih praks ... To so cilji naših vsezamejskih srečanj, ki so med učitelji tudi po desetletju zaželena, večina jih je vzela za popolnoma svoja.

Tudi letos smo privabili udeležence iz Avstrije, Hrvaške, Slovenije in Madžarske (to lahko zapišem pogojno, saj sva bili le slovenska učiteljica asistentka z gornjeseniške šole in avtorica tega zapisa), pridružili pa so se tudi učitelji domačini iz Italije – skupaj nas je bilo 35. Slovenščina kot manjšinski jezik v šolah sosednjih držav matične Slovenije nima povsod enakega statusa. Slovenci v Italiji imajo osnovne šole (nižje razrede) s slovenščino kot učnim jezikom, na avstrijskem Koroškem so dvojezične ljudske šole (prvi do četrti razred), na avstrijskem Štajerskem se slovenščina poučuje kot izbirni predmet ali v krožku, enako na Hrvaškem v okolici Reke, kot popoldanski krožek ali izbirni predmet v Varaždinski županiji, v Porabju pa imamo dvojezični osnovni šoli od 1. do 8. razreda in ponudbo slovenščine kot predmeta ali krožka v monoštrskih šolah. Potrebe, zahteve ali možnosti v manjšinskih okoljih so tako zelo različne, tudi število pripadnikov slovenske manjšine v posameznih državah, s tem pa število šoloobveznih manjšinskih otrok. Le-to se povsod zmanjšuje, zato šole sprejemajo učence večinskih narodov brez znanja slovenščine, kar je dvorezen meč: ti učenci jim sicer zagotavljajo nadaljnji obstoj, obenem pa se zmanjšujejo priložnosti za rabo slovenščine, kar dolgoročno predstavlja velik problem za učenje in znanje manjšinskega jezika. Udeleženci srečanja smo razpravljali tudi o teh perečih temah.

Po prvem spoznavnem in pozdravnem dnevu smo drugi dan srečanja začeli s potjo iz Šempetra pri Gorici v beneškoslovenski Špeter, kjer smo vse dopoldne namenili obisku edine dvojezične večstopenjske šole za slovensko manjšino v Italiji. Poleg prisostvovanja učnim uram v šoli in delavnostim v vrtcu smo udeleženci izvedeli veliko zanimivega o dvojezičnem izobraževanju v tej ustanovi po modelu »en človek, en jezik«. Vzorno urejena in sodobno opremljena, pred kratkim obnovljena vrtec in šola, nudita odlične pogoje za pedagoško delo. Šola, ki jo danes vodi ravnateljica Sonja Klanjšček (poleg špetrske ravnateljuje še na doberdobski šoli), je bila ustanovljena leta 1984 kot zasebni dvojezični vrtec s petimi vpisanimi malčki. Prva ravnateljica Živa Gruden si je neumorno prizadevala za večji vpis in uveljavljanje šole v okolju. Iz vrtca je »zrasla« osnovna šola, učencev je bilo vedno več, saj so starši – tudi italijanski in furlanski – prepoznali kvaliteto. Pred desetletjem je italijanska država končno priznala šolo kot državno ustanovo, po dobrih treh desetletjih pa jo obiskuje skoraj 300 predšolskih in šolskih otrok. Vzdušje v šoli je prisrčno in prijazno, tudi okolje je dvo- in večjezičnosti v šoli naklonjeno.  
Po obisku šole smo se ustavili še v zelo zanimivem špetrskem inovativnem – krajinskem in pripovednem – muzeju SMO (Slovensko multimedialno okno), po katerem nas je popeljala Živa Gruden. 
V pestrem strokovnem popoldnevu, ki ima skupen naziv Iz prakse za prakso, so se predstavljali udeleženci s prispevki iz svojih okolij. Gostitelje so predstavljale vzgojiteljice in učiteljice iz slovenskih vrtcev ter šol. Prikazale so inovativne načine poučevanja slovenščine s pomočjo pravljic, različnih dejavnosti v okolju, predstavile so pomoč pedagoške asistentke, ki obiskuje vrtce. V drugem delu smo spoznali prenovljeno spletno ponudbo koroških učiteljev »sloviklik.at«, ki bo aktivna od sredine maja in dostopna vsem zainteresiranim. Učiteljice slovenščine, ki le-to poučujejo na Hrvaškem, so predstavile svoje delo, zaključek popoldneva pa je pripadel Valentini Novak, učiteljici asistentki na gornjeseniški šoli. Predstavila je lastne inovativne pristope k pouku slovenščine in možnosti popestritve učnih ur.

Tretji, zaključni dan je bil namenjen izletu po bližnji okolici; iz Šempetra smo se skozi Novo Gorico napotili do znamenitega solkanskega mostu čez reko Sočo, ki je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 metrov največji kamniti most na svetu.

Pot nas je vodila na naslednjo postajo, hrib na obrobju Nove Gorice, kjer domuje mogočni frančiškanski samostan Kostanjevica, znan po mnogih znamenitostih: tu je grobnica zadnjih članov francoske kraljevske rodbine Bourbonov, v samostanski knjižnici hranijo prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča iz leta 1584, edini ohranjen izvod na svetu z avtorjevim posvetilom, v samostanu je 42 let živel in ustvarjal jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec, na samostanskem vrtu pa se prebujajo čudovito dišeče vrtnice burbonke … Sledil je le še ogled Gorice in že smo se vračali v Šempeter …

In še slovo ... Na teh devetih srečanjih smo zamejski učitelji in vodje srečanj postali že prijatelji, povezali smo se v lep obroč od Monoštra, preko Gradca in Celovca do Gorice, Trsta, Reke in Varaždina; sredi tega obroča je Slovenija, matična država Slovencev pred ali za administrativno mejo, država, ki velikokrat premalo vidi in ceni, da so iskrene povezave med zamejskimi učitelji - pedagogi, ki so nenehno v stikih z otroki in starši, torej z bazo in manjšinsko realnostjo - tisto, kar mora materialno in moralno podpirati; mladi in najmlajši slovensko govoreči rod je bodočnost skupnosti, učitelji pa naj bi bili njihovi vodniki …

Deveto vsezamejsko učiteljsko srečanje je za nami. Bilo je odlično, in kot so ob slovesu zatrjevali udeleženci, je več kot izpolnilo njihova pričakovanja. Izmenjava izkušenj, pogovori, nova znanja in povezovanja - to potrebujemo pri našem zahtevnem, a čudovitem poslanstvu ... Na svidenje, Goriška, in čez dve leti, dober dan, Varaždin, smo rekli ob slovesu …

Pasje leto se izteka ... (2. del)

Moram napisati še 2. del pasje zgodbe! 🙂 Dragi vsi, to je zapis o meni … Če se v njem najdete tudi vi, je to zgolj naključje!? 😑 Da živimo v čudnem času, ni nič novega; da pa se človek po malo več kot dveh desetletjih zave, da so ljudje, ki jih je imel skoraj ves ta čas za prijatelje, jim neomajno zaupal, včasih kaj potožil in jih imel na svoj način rad, pravzaprav zahrbtneži, dvoličneži in hinavci - to pa je šok! Še v kakšnem pismu sem komu izlila svoja občutja in verjela, da je naslovnik na moji strani; ko pa ni bilo odgovora ali zgolj izgovor, da odgovori pozneje, pa mi je bilo jasno! Trenutna resničnost teh krajev so praznost, sprenevedanje, odsotnost empatije in spoštovanja, napadi na iskrenost in svobodo drugače mislečih, epidemija zaplankanosti z neomejenim rokom trajanja. Če temu dodamo še manipuliranje z matičnimi politiki in zavajanje medijev, je vse to koktajl, ki nosi pomenljivo ime - Porabje … Jaz sem samo nastavljavka ogledal, nič drugega. Nisem kos lesa, neljub predmet, ki bi ga bilo potrebno za vedno premakniti na južno stran Srebrnega brega; zdaj se namreč akterji zarote proti meni obnašajo natanko tako: ničesar me ne vprašajo, nimam priložnosti predstaviti svojega pogleda, se braniti, razložiti, se pogovoriti … Obsodbe v odsotnosti obsojenega, kot v tistih starih, dobrih totalitarnih časih, gotovo se vam toži po njih … Nekakšna bebasta pisma in še bolj bebasti obiski pri mojih nadrejenih, vse v strogi tajnosti, vsak lahko vrže kamen, tudi največji grešniki. Vsak lahko obsoja in sodi, tudi tisti neuki in polpismeni, tudi tisti, ki so šole videli od znotraj, ko so sami hodili vanje, tudi tisti s prsti v marmeladi že več kot dvajset let, ja, ti so najbolj glasni!!! Kaj je z vami, ljudje??? Vse leto nek zahrbten pritisk, dušenje in davljenje; kljub moji pripravljenosti narediti na svojem področju vse, kar je v mojih močeh … Ne, to vas ne zanima … Zgražate se nad mojimi zapisi, a sploh ne pomislite (ali je kognicija pri vas v globokem minusu), da bi moje pisanje bilo čisto drugačno, če bi se vsi vi začeli malo samospraševati, biti iskreni in odkriti … Morda mojih zapisov sploh ne bi bilo … Na šolah, mojem primarnem "delovišču", je vse v najlepšem redu. Z vodstvi in učitelji prizadevno strokovno delamo, smo v odličnih odnosih, se podpiramo … Kaj pa hočete od mene vsi ostali???  Pa poglejmo še čas, ko se je leto prevesilo v drugo polovico …

V juliju smo imeli prelepe jezikovne počitnice za porabske šolarje in drage goste - šolarje iz slovenske OŠ Kuzma - v Fiesi; najboljše jezikovne počitnice doslej, smo si bili enotni. Odlična atmosfera, motivirani učenci, delavni, prizadevni, enkratni učitelji spremljevalci - vseh osem dni veselo vzdušje, to je bilo to, kar prinaša neizmerno veselje. Ob takih priložnostih se mi potrjuje prepričanje, da učitelji - tako domači porabski kot pedagoški asistenti - po svojih močeh in zmožnostih srčno opravljajo svoje pedagoško delo, dan za dnem, leto za letom. Še v počitnicah, a to je zgolj en teden. Potem so otroci doma, kjer - razen zelo redkih izjem - ne slišijo dva meseca nobene slovenske besede, zato se septembra v šoli spet mora začeti vse znova … Kjer je slovenska beseda utihnila v družinah, tam je s slovenstvom konec - kljub proslavam, veselicam, obletnicam …, ki naj bi pomenile, po besedah nekaterih, da je skupnost živa in vitalna. Krute statistike in raziskave, žal, govorijo drugače …

Polovica julija in skoraj cel avgust je vedno moj čas; tisti kristalni, odmaknjen čas, ko pustim za seboj vse mračne, neljube zgodbe, in odpotujem z družino mediteranskemu soncu naproti … Brez e-razvad, s kupom knjig, fotoaparatom in z željami, da hrupni nemir in kaos vsakdana preglasim s šumenjem morskih valov in klici galebov … Vedno mi uspe. Ko se vrnemo, pa diši po jeseni …

 

Ob koncu avgusta je bil še prelep družinski vikend v Budimpešti, kamor smo v prvi vrsti šli na srečanje z meni drago Frido in njeno umetnostjo …

September … Vonji, barve, okusi in občutja jeseni, čas ponovnega oglašanja šolskega zvonca; čas, ki razblini idilo poletja, a kljub vsemu čas, ki ga še po toliko desetletjih dela na pedagoškem področju vsakič znova pričakujem v prijetnem nemiru …  Tu so prisrčne šolske prireditve, svečani pozdravi novega šolskega leta, načrti za prihodnost, zbiranje idej, prijazno nudenje pomoči tistim, zaradi katerih sem tukaj. Moji trdni sklepi: na prvem mestu šola, učenci, učitelji, enako na drugem, tretjem, neskončnem mestu! Kar te ne ubije, te utrdi, pravijo; držim se te ljudske modrosti in krmarim med ostrimi čermi dalje …

Oktober … Obiskujem šole, vrtce, srečujem se s tistimi, s katerimi se mi je prijetno srečevati; strokovno delam s tistimi, ki so veseli moje pomoči; vsak trenutek prostega časa preživim v naravi, največ ob čudovitem jezeru Hársas blizu Monoštra, v bližnjih gozdovih in na travnikih, s fotoaparatom, sama s seboj … Nek popoldan sem ob jezeru našla to prelepo školjčno lupino. Prav nenavadna najdba, saj nisem mislila, da so v jezeru tudi tako velike školjke. Nenavadne najdbe človeka bogatijo in plemenitijo. V vsakem pogledu.

November … Čas, ko zadiši po praznikih, čas, ko se s porabskimi pedagogi običajno odpravimo na kakšen prijeten kraj, da se v sproščenem vzdušju pogovorimo, pade tudi kakšna ideja za prihodnost, da nazdravimo in si še trdneje obljubimo, da bomo povezani v poslanstvu za isti cilj. Tudi letos je bilo tako. Zbrali smo se v prijetnem ambientu in preživeli lep večer. To je zahvala za trud in skrb vsem vodstvom šol, učiteljem, vzgojiteljicam, pedagoškim asistentkam. Njihovo delo ni lahko in včasih rezultati niso opazno vidni, saj šola brez okolja, drugih institucij in družin pri učenju narodnostnega jezika ne more biti dovolj uspešna. Vsi na šolskem področju to vemo, vsi se tega zavedamo in si neizmerno želimo, da se v polni meri zavedo tudi vsi drugi. Brez resničnega sodelovanja, brez odkritih besed in brez medsebojne podpore je šola nemočna. Moja edina želja je, da bi to doumele - z dejanji, ne le z besedami - vse institucije v Porabju, ob njihovi vsestranski podpori pa porabske družine. Brez obvodov in obvozov!!!

December … V pričakovanju novega, drugačnega, v času lučk in vonja po cimetu ter vanilji zaključujemo to burno leto. Nekako verjamem, da bo v prihodnje drugače; da se bo prebudilo vsaj malo človečnosti v tistih, ki je doslej niso pokazali; da se bo kdo končno začel spraševati, kam je izginila slovenska duša in zakaj je zakrknilo slovensko srce … To ni več moja zgodba, je zgolj še moja bolečina … Prihaja novo leto …

Naj bo srečno za vse!



Pasje leto se izteka ... (1. del)

Dragi moji, z naslovom današnjega zapisa seveda nisem mislila na zveste štirinožce, ki so menda druge najpogostejše domače živali na svetu, pa sintagme tipa pasja radost, pasja vročina, pasja zvestoba …, ampak na kitajski horoskop … Leto rjavega psa naj bi bilo zelo dinamično leto, v pozitivnem in v negativnem smislu; če ga kolikor toliko dobro preživimo - posebej tisti, ki se nam je dogajalo več negativnih kot pozitivnih stvari - bo naslednje leto veliko bolje. Upajmo … Prebivalci sveta pa imajo kot domače živali najraje mačke. Tudi jaz! Zakaj? Nikoli ne veš, kaj natančno mislijo, se ne podrejajo, so skrivnostne in samosvoje, vedno ljubke - tudi ko se jezijo … Imajo svoj jaz - kot moja Molly (in njena lastnica) …

V januarju smo še malo praznovali; z veseljem smo sprejeli gledališčnike, katerih predstavo nam je podarila Bralna značka Slovenije. Z nami je bil asistent Nino, ki je z dušo in srcem želel slovenščino približati gornjeseniškim učencem in učiteljem. Nina od septembra ni več v Porabju … Ob koncu januarja mi je zagodel ta grdi kitajski pes; tisti, ki jim s svojo zoprno načelnostjo, doslednostjo, poštenostjo in še s čim … grem na živce že dve desetletji, so poskrbeli, da so me izdali živci … zdravniki so ugotovili, da moram za nekaj mesecev izpreči … Težki in mučni meseci, polni gneva in razočaranj, sploh ne vem, kako sem lako vse te izdaje, poniževanja in omalovaževanja prenesla …

Februarja sem se počutila kot to drevo ob mojem jezeru na zgornji sliki; le en poganjek je ostal, glavno deblo je po bobrovi obdelavi pristalo pod vodo. Za vedno. A tisti poganjek - ja! Morda se bo okrepil, morda bobra ne bo več zanimal … Ta prizor me je fasciniral mnogo pozneje - takrat, februarja, sem bila še v drugih dimenzijah, samospraševanjih, nekje na robu … Vem, da tisti, ki so me pahnili na rob, niso razumeli, niti nisem pričakovala, da bi. Saj je njihov svet zgolj svet kameleonstva, nenehnega truda biti to, kar nisi. Verjamem, da je naporno, niti malo enostavno … A zakaj, porabski "velmožje obeh spolov" ne morete biti to, kar ste? Zakaj ne morete tudi vi priznati svojih napak in krivdo za skorajšnje izumrtje jezika pripisujete zgolj drugim? Zakaj se je potrebno vse življenje sprenevedati in pretvarjati???

Marca sem bila še vedno v bolniškem staležu, ranljiva, dotolčena, in po porabskih gozdovih so zacveteli strupeni volčini … Dan za dnem sem srkala njihove vonje in se spraševala, kaj se mora zgoditi z ljudmi, da postanejo volkovi, pravzaprav hijene … Strah. Bojijo se moje neznosne iskrenosti, poštenosti in doslednosti, preklete pravičnosti, s katero jih ubijam. To bo.

Tudi aprila so moji zdravniki ugotovili, da še ne smem na bojišče … Še se morate okrepiti, dajmo času čas, so mi govorili. Vem, da ne morejo razumeti, vem, da je v Sloveniji vsako upanje, da nekdo dojame, zaman. Pravzaprav imam največkrat občutek, da mislijo, da pretiravam. Veliko sem se pogovarjala z zdravniki in naivno pričakovala razumevanje; no, saj sem ga dobila, predvsem v obliki antidepresivov, ki naj bi rešili probleme. Zelo kmalu sem ugotovila, da ni tako, da moram v boj - zase - sama! Vedno sem se imela za močno žensko, močnejšo od svojih sovražnikov. Bil je čas, da si poskušam to dokazati …

Maj je moj mesec! To je čas, ko vse proste ure preživljam na razcvetenih porabskih travnikih, diham lepoto divjih lilij in pozabim na žalost neke resničnosti, ki me je pahnila na rob … Ja, maja sem med lilijami našla mir in nov smisel. Zdravnikom sem pomahala v slovo … A ne čisto do konca - zadnja konzultacija bo v februarju 2019 …

Junij prinese vonj po poletju … Po lavandi, ki se je razcvetela pred mojo hišico, vonj po lepoti, ki ga obožujem! Pol leta je minilo! Polovica morečega leta, katerega bistva teh mor ne bom nikoli do konca razumela … Bom še pisala? Seveda! Saj manjka še drugi del pasje zgodbe …

Pisati ali ne pisati - to je zdaj vprašanje!

"Ko si malo čez štirideset, že nisi več zanimiv. Ko si čez petdeset, si absolutno odveč, ne glede na življenjske izkušnje in znanje, ki se je z leti poštenega dela gotovo oplemenitilo. Tega nihče ne vidi. Oziroma to sploh ni pomembno. Kot smo rekli, dobro delo ni važno. Nihče ga ne ceni. V tem smo Slovenci prvi na svetu. Z lahkoto in z užitkom pozabimo, da je nekdo nekoč dobro delal, veliko naredil … Od brutalnega kapitalizma nove industrijske revolucije smo pobrali in udomačili najhujše doktrine. Z lastnimi ljudmi delamo brezobzirno. Zavržemo jih kot predmete in si nabavimo druge, lepše, novejše … To nas bo, v to sem prepričan, kot kulturni narod ugonobilo in izbrisalo z obličja Evrope." (Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj in dramatik)

 

Za uvod v tokratni zapis sem si izbrala močno sporočilo meni ljubega slovenskega besednega umetnika Vinka Möderndorferja; res je, ljudi ne zanima, kaj si zanje naredil, koliko si se trudil in želel pomagati, brezobzirno bi te odvrgli, kot obrabljen predmet, in nabavili nekoga drugega, nekoga, ki bi plesal po njihovem ritmu … Ni nujno, da je lepši in mlajši, važno je, da bo njihova cunja … V tem svetu ni več človečnosti, ni spoštovanja in obzirnosti. Še kako dobro razumem zgornji citat! So dnevi in noči, ko razmišljam, čemu sploh pisati, prijazno opozarjati, spodbujati, se truditi narediti kaj dobrega, plemenitega, videti napredek. Saj res, čemu pisati?? K takemu razmišljanju me je spodbudil zapis bosanskega kolumnista Gojka Berića v sarajevskem Oslobođenju. Kot bi brala lastne misli! In sem se odločila, da parafraziram njegov zapis … 

Ne, mojih misli, čustev, smeha in solz, mojih ran in brazgotin, izlitih v besede, mi ne boste vzeli!!! Še vedno sem mačka, ki pade na noge (tudi če si katero polomi). Zlepila sem črepinje in polakirala zunanjost. Ne, ne boste me zlomili!!! Aha, zakaj pišem? Gotovo ne zaradi slave, tudi ne zato, da bi sanjala o karieri pisateljice. Morda pred tridesetimi leti … In gotovo ne samo za svojo dušo, kot trdijo nekateri, ki si bolestno želijo najti založnike. Jaz nimam takih želja. Zakaj pišem? Ker sem solidno pismena in imam kaj povedati. Ves čas imam odprte oči in ušesa, včasih preveč odprta srce in dušo. Tista prekleta pravičnica v meni kljuva dan in noč, čeprav vem, da je biti pravičen v tem bednem in zmedenem času kopanje lastnega groba. Ampak budnost pravičnice v meni je neizprosna!

Če pišeš in svoje zapise javno objaviš, doživljaš marsikaj. Imam veliko bralcev, ki me spoštujejo, občudujejo moj pogum, vztrajnost in načelnost. Ti mi to povedo ali napišejo, javno ali zasebno. Seveda pa sem s svojim pisanjem dobila tudi veliko nasprotnikov, ki mi javno ne povedo nič, vsake toliko časa pa pripravijo politično motiviran, zahrbten linč. Kot avtorici mi godi, da so eni in drugi nekakšni odvisniki od mojih zapisov, čeprav jih doživljajo povsem nasprotno. Za prve sem pogumna ženska, ki desetletja stoji za svojimi besedami in načeli, za druge sem oseba, vredna najhujšega prezira, škodljivka njihovim interesom. Prvi pravijo, da jih s svojimi blogi navdušujem, drugi si želijo, da se ne bi rodila. Ja, res se je za zamisliti: kaj pa, če moje zapise prebere kakšen državni sekretar ali minister in se malo zamisli?? Nevarno, ni kaj! Ampak mislim, da je ta nevarnost zgolj teoretična. Ministri in državni sekretarji ne berejo blogov, ne zanima jih glas ljudstva, ker bi mogoče izvedeli več kot je domet njihove funkcije ali njihovega intelekta.

Imam v svojem okolju kar nekaj prijateljic, ki so zapustile motne vode manjšinstva zaradi takih in drugačnih razočaranj. Sorodne duše pač. Večkrat se dobimo na klepetu ob kavi in razpravljamo o vsem mogočem. Vedno steče beseda tudi o aktualnih dogajanjih okrog nas. Veš, reče ena izmed njih, berem tvoje bloge, občudujem tvoj pogum in načelnost. Jaz nisem tako pogumna, zato sem se umaknila. Odlično pišeš, lepo te je brati, ampak ti s svojim pisanjem tem ljudem ne boš odprla oči. Še bolj jih bodo zapirali, ker je zanje tako bolje in še dežurnega sovražnika ter krivca za svoje neuspehe vidijo v tebi. Tu ni pomoči, draga moja … Vedela sem, da ima prav. Tudi to vem, da se lahko še tako neverjetno trudim nekomu odpirati oči, ampak on bo z vsemi močmi in silami zapiral svoje oči in ušesa, ker ne želi slišati resnice o sebi, o svoji neukosti in zaplankanosti, ne želi slišati, da je za nadaljevanje svojega slovenskega roda v prvi vrsti odgovoren sam, ne želi videti in vedeti, da so dnevi njegovi slovenski skupnosti šteti. Kaj je narod brez jezika? Nek vmesni člen do zlitja z večino, nič več. Je to pot? Je to cilj?

 Sama vem, da sem v tem četrt stoletja dolgem ali kratkem času nanizala kup neuspehov: nobene mame nisem prepričala, naj uči svoje otroke lastno materinščino, nobenega učitelja nisem navdušila za posvojitev slovenščine kot jezika, za katerega se je vredno boriti, nobenega politika nisem zalotila, da bi spontano, iz srca govoril slovensko … Ni me potrebno na to opominjati, sama nosim svoj križ. Zakaj torej pišem? Ker nisem do konca izgubila vere v ljudi. Ker še vedno naivno sanjam, da za hladno zimo pride topla pomlad … Je čas cvetenja in čas venenja. In je čas, ko spoznaš, da si najbolj od vsega želiš ostati - dober človek … 



Budimpešta, kamenček v mozaiku globalnega sveta

😌

Budimpešto, prelepo prestolnico Madžarske, sem kot turistka nazadnje obiskala pred kakšnimi dvajsetimi leti; vsi moji obiski zadnjih nekaj let so bili službene narave: sestanki, srečanja, prireditve - dogodki na določenem kraju, ob določeni uri, z dnevnim redom. Prišla sem torej in odšla, brez razgledovanj in svobodne izbire turista, ki si sam, po svojih željah, uredi potovanje. Ja, po dveh desetletjih smo se za vikend v Budimpešti odločili družinsko, v lastni režiji in z osrednjim ciljem, ki je bil ogled izjemne razstave slik svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo v Madžarski narodni galeriji na Budimskem gradu. Sanjali smo še o nekaj manjših spremljevalnih programih, a v dveh dneh nam je uspelo uresničiti le dva cilja, prvi dan Budimski grad, drugi dan pa - po sinovi želji - živalski vrt.

Lahko bi pripovedovala o veličastni razstavi slik Fride Kahlo, ki jo od nekdaj občudujem. Bila je neverjetna ženska: lepa, pametna, nadarjena, karizmatična, a po hudih udarcih usode in življenjskih preizkušnjah, telesnih in srčnih bolečinah, do konca uporna, vztrajna in odločna. Ko stojiš iz oči v oči z njenimi slikami, se počutiš nezemeljsko. Hvaležna sem za to priložnost … Moj namen pa ni predstavljanje umetnostnih spomenikov in drugih znamenitosti, ampak želim zabeležiti nekaj zanimivih vtisov o mestu kot takem, njegovi multikulturnosti, ko ga kot turist obiščeš po dvajsetih letih. Če si pred dvema ali tremi desetletji - če nisi znal madžarsko - lahko vsepovsod komuniciral nemško, je danes zelo drugače. Veličastni nekdanji čar avstro-ogrske monarhije je ostal le v mogočnih arhitekturnih spomenikih, vseh vrstah umetnostnih stvaritev, ponujenih turistom na ogled, in morda v spominih najstarejših generacij, ki so še govorili tudi nemško. Vse drugo  je preteklost.

Budimpešta je skozi pogled tujega turista, ki - recimo - ne govori nič madžarsko, velemesto v globalnem svetu, kjer se lahko povsod sporazumeva brez težav angleško. Te jezikovne relacije smo začeli opazovati že ob prihodu v hotel, v katerem smo rezervirali prenočišče. Na receptorjev pozdrav v angleščini smo odzdravili madžarsko in z nasmehom odobravanja je rekel: "O, govorite madžarsko? Super! To je pri nas prava redkost. Dobrodošli!" O tem, da smo edini madžarsko govoreči gostje hotela, smo se prepričali prav kmalu. Angleščina je bila edini jezik, ki smo ga slišali v komunikaciji med osebjem in gosti, ki so med seboj komunicirali v številnih jezikih. Tudi vsi napisi v hotelu, od tistih na posameznih prostorih do poimenovanj hrane pijače in vsega ostalega v zajtrkovalnici, so bili samo v angleščini. Starejši gost pri sosednji mizi je natakarico ogovoril v nemščini. Vljudno se mu je angleško opravičila in rekla, da žal ne govori nemško. Gospod se je potrudil s svojo prošnjo v angleščini … Moj sin je pozorno prisluhnil in komentiral: "Vidiš, mami, gospod je gotovo Nemec ali Avstrijec in kam lahko na Madžarskem pride z nemščino? Do Monoštra, kjer še vedno - vsaj na moji šoli - sanjajo, da je nemščina svetovno pomemben jezik. Verjetno za tiste, ki gredo delat v Avstrijo …" Natanko tako je. "Lingva franka" - tudi v Budimpešti - je angleščina! Tudi v imenitni restavraciji, ki so nam jo priporočili v hotelu, je bil jezik sporazumevanja angleščina, prav tako smo bili edini madžarsko govoreči gostje … Jedilnik je bil v madžarščini in angleščini - le-ta je bila na prvem mestu. Tudi vzdušje ni bilo nič kaj madžarsko, ker je na terasi namesto cimbal in violine bil klavir, na njem pa je pianist igral stare kavarniške angleške šlagerje. Moderni svet pač, prilagojen globalnemu turistu. No, znana madžarska vljudnost in prijaznost natakarjev je ostala, kar nas je posebej navdušilo.

Drugi dan naše turistične pustolovščine se je zgodba ponovila: s taksijem smo se odpravili v živalski vrt in taksistka nas je lepo angleško pozdravila in izprašala, kam želimo. Ko smo postregli z madžarskim odgovorom, je bila veliko bolj dobre volje. No, v živalskem vrtu ni bilo take izkušnje. Obiskovalci so večinoma Madžari, zato še sem ni tako na velika vrata vdrla angleščina.

Sproščujoč dan v ogromnem budimpeštanskem živalskem vrtu je res prava relaksacija. Kljub 35. stopinjam vročine smo bili dobre volje, harmonično okolje pomirja in navdihuje.

Opazovati čarobnost narave in življenja v njej je posebno doživetje, ki te odpelje daleč od vsakdanjih tegob in skrbi, v svet, kjer je na videz vse urejeno.

Slonja družinica; kljub ujetništvu delujejo mirno, naravno in sproščeno. Pojavijo se in izginejo v slogu "hočemo imeti mir". Prav je tako, naj ga imajo …

Ker nam je kralj živali pokazal izza skale samo eno taco, sem tolažilno fotografsko ovekovečila vsaj glavo bengalskega tigra. Bolje nekaj kot nič …

Skoraj celodnevni obhod smo zaključili z navdihujočim madžarskim poznim kosilom, ostala je le še pot domov, zvrhan koš spominov in obljuba, da naslednje leto nadaljujemo z našimi zastavljenimi cilji. Bilo je nepozabno …

Budimpešta je biserni kamen v mozaiku globalnega sveta; tu vedo, da je potrebno mlade naučiti tuje jezike, pa ne za to, da gredo v tujino, ampak zato, da ostanejo. Da s svojo izobrazbo prispevajo k napredku. Da rušijo stereotipe o Madžarih, ki ne govorijo nobenega tujega jezika … Res je, Budimpešta je velika evropska prestolnica od nekdaj. Že iz prejšnjih časov živi svoje življenje, se razvija po svoje in ima svetovljansko mentaliteto. In posebno čarobnost …

Le kdaj bo svetovljanski duh te lepe prestolnice vsaj malo oplazil tudi periferijo???