Moj sin več ne obiskuje pouka slovenščine

Res je; moj sin je dijak prvega letnika (9. razreda) monoštrske gimnazije, in več ne obiskuje pouka slovenskega jezika! Ja, prav ste prebrali. Ta zapis ni opravičilo ali poskus izgovorov, je le odgovor vsem, ki ne morejo razumeti, vsem, ki šušljajo o tem, kako sem tokrat požrla svoje besede. Nisem jih, verjemite, in jih nikoli ne bom! Mojemu sinu je slovenščina eden izmed dveh maternih jezikov, ki se ju uči tako rekoč od rojstva; ki ju govori od prvih poskusov govornega osmišljanja zavedanja sveta v sebi in okrog sebe; ki ju govori brez interferenc; madžarščino z očetom, slovenščino z mano. Slovenščina in madžarščina sta torej njegova materna jezika (sociolingvisti to imenujejo "dvojezičnost kot materinščina"), v obeh komunicira glede na okoliščine in sogovorce ter jezikovne preference le-teh. Najin edini jezik sporazumevanja je vedno in povsod le slovenščina, z očetom pa, poleg madžarščine, za vaje v komuniciranju tudi angleščina, ki je sinov drugi/tretji jezik, in se jo intenzivno privatno uči že 9. leto. Letos je kot tretji/četrti jezik (če govorimo o slovenščini in madžarščini kot dveh prvih jezikih) v gimnaziji dodal nemščino. Svet mojega štirinajstletnika se torej osmišlja in živi v štirih jezikih, pri prvih treh tudi izoblikovanih jezikovnih sistemih in bogatem besedišču, četrti jezik pa se pridno nalaga in vpija. Res sem ponosna nanj! Zdaj pa k vsebinski razlagi naslova tokratnega zapisa ...

Že pri njegovih manj kot treh letih smo se odločili, da bo obiskoval vrtec v Monoštru. Z mano je dalje komuniciral samo slovensko, v vrtcu je prav tako bilo nekaj malega slovenščine, a niti en malček v skupini ni od doma prinesel prav nobene slovenske besede. Tako je bil prevladujoč jezik madžarščina, ki jo je moj sin Samuel pridno pilil in utrjeval ter odpravljal lendavske narečne posebnosti. Po koncu vrtca smo ga vpisali v monoštrsko osnovno šolo. Že v vrtcu se je oblikovala skupina staršev, ki je skupaj z mano želela, da se otroci učijo slovenščino kot narodnostni predmet tudi v šoli. Kar 9 somišljenikov smo pridobili, največ staršev je bilo slovenskih korenin, a skoraj brez znanja slovenščine, dvoji pa so bili Madžari, ki so želeli, da se otroka učita slovenščino kot jezik sosedov, kot morebiten jezik priložnosti. Tistega davnega leta 2009 je sedlo v klopi monoštrske 8-letke 8 prvošolcev, ki so se začeli učiti slovenščino, in z njimi moj sin, ki je jezik govoril. Poučevala jih je prijazna, simpatična starejša učiteljica, ki so jo učenci imeli zelo radi, saj je bila prav materinska do njih, poleg tega se ni bilo potrebno nič naučiti, le fino so se imeli. To so bile nekakšne ure za oddih od vsega drugega. Seveda so imeli čisto vsi same petice. Nekajkrat sem po razgovorih s sinom odšla do nje in jo poskušala prijazno opozoriti, da tako pač ne gre, da starši vseeno pričakujemo, da se otroci kaj naučijo. Ah, je rekla, saj znajo ogromno besed... Ja, ta prva 4 šolska leta so bila glede učenja slovenščine tako za mojega sina kot njegove sošolce popolnoma izgubljena. Velikokrat me je že takrat spraševal, zakaj on mora hoditi k taki slovenščini, kjer se nič ne nauči, vsem drugim pa je vseeno. V 4. razredu sem z učiteljico poskusila še nekajkrat govoriti, a ona pravzaprav pri sebi ni videla nobene napake, le name je bila vedno bolj jezna, češ da sem preveč kritična in zahtevna do nje. Po 4. razredu pa je prišel 5. razred oziroma 1. letnik 8-letne gimnazije. 6 slovenskih učencev je ostalo v skupini, tu pa nas je pričakal novi šok.

Kljub obljubam, da se bodo učenci slovenske skupine od 5. do 8. razreda lahko poleg slovenščine učili tudi angleščino, se to ni zgodilo, a tokrat krivda ni bila le na strani šole. Vsi starši, razen mene, so želeli, da bo angleščina le kot krožek, enkrat tedensko. To je bila spet tista neukost ali kratkovidnost staršev, ki nočejo razumeti, da je v sodobnem svetu učenje jezikov največji kapital za otroke, sami namreč v pretežni meri ne obvladajo nobenega tujega jezika. Krožek se je seveda izrodil v prosto zabavo objestnih učencev in trpljenje učiteljice začetnice, nič več. Pa se vrnimo k slovenski skupini in pouku slovenščine. Na gimnaziji pouk slovenskega jezika umira na obroke, odkar ga poučuje učiteljica, ki za ta pouk ni usposobljena, prišla pa je sem skoraj z dekretom, ker je na prejšnji šoli njene ure potrebovala žena takratnega ravnatelja. No, še prej je bilo potrebno z gimnazije "odstraniti" odlično učiteljico, ki ni bila domača in ni bila prijazna, je bilo rečeno (privoščila si je take grozne stvari kot na primer dajanje sicer zasluženih slabih ocen otrokom imenitnikov in druge podobne pravičniške grdobije). Domača in prijazna učiteljica je dobila v poučevanje petošolce slovenske skupine, tudi mojega sina. Ker je vedela, da to ni mačji kašelj, se ji je pri pouku (na malo čuden način) pridružila učiteljica asistentka, naravna govorka slovenščine, ki je, na svojo grozo, ugotovila, da so vsi učenci, razen mojega sina, v skupini - po štirih letih in 5+1 uri tedensko - čisti začetniki!!! Kaj delati, kako delati, zakaj ... ? Kaj počne moj sin, govorec slovenščine, v tej druščini??? Ja, bil je zgolj žrtev mamine norosti, kot sem sama rekla neštetokrat. Učiteljica asistentka je torej morala v 5. razredu začeti z učenci iz ničle, se z nadčloveškimi napori truditi, postopno nadaljevati, a pot je bila trnova, saj asistentka ni bila samostojna učiteljica, ki bi odločala o ocenah, standardih, klimi v skupini in še čem. Potuha učencem je bila ves čas domača učiteljica. Petice so se še dalje dobivale po čudnih kriterijih.

Minila so štiri leta, učenci, tudi moj sin, so zaključili osnovnošolski del šolanja. V skupini, kjer je bil, seveda ni mogel napredovati, saj je njegovo znanje jezika bilo daleč nad znanjem ostalih učencev (in prijazne domače učiteljice), prikrajšan je bil za marsikaj, tudi za tekmovanja. V 7. razredu mu je namreč učiteljica rekla, da on ne more na tekmovanje iz slovenščine, ker ni madžarski državljan. V 8. razredu, ko bi lahko šel, pa več ni hotel, kar sem razumela, saj so se tudi sošolci velikokrat obregnili obenj, češ, kaj boš ti na tekmovanju, samo nas boš ogrožal, in ne bomo imeli nobenih možnosti. Veš, mami - mi je rekel velikokrat - včasih se počutim prav grozno zaradi mojega znanja slovenščine; sošolci nočejo razumeti, da se jaz slovnico prav tako učim ali še več kot oni, potem pa me zafrkavajo, da nimam pojma, kako je njim težko. A bom res moral hoditi še dalje k slovenščini??? Ja, to je bila zame streznitev! Saj res - zakaj pa bi moral? Jaz kot slovenska mama sem svojo dolžnost do sina opravila več kot odlično, moj sin je naravno dvojezičen mladenič, ki bo nekega dne brez izgubljanja časa pri šolskih urah naredil izpit, gotovo tudi maturo iz slovenskega jezika. Z mamino pomočjo, seveda, saj midva nikoli ne bova opustila samo slovenske medsebojne komunikacije, pogovorov o pomembnosti znanja jezikov, krepitve in harmoniziranja dvojne identitete... 8 let je torej bilo dovolj žrtvovanja lastnega otroka za navidezno posvečene cilje, ki so se skoraj izkazali za lastno nasprotje. In tako je padla odločitev ...

Samuela sem letos (9. razred) prepisala v drugo paralelko, v novo sredino, v razred z angleščino kot prvim in nemščino kot drugim jezikom. Niti za trenutek nisem podvomila v svojo odločitev, tudi sin ne, saj se z veseljem in velikim zanimanjem uči svoj 4. jezik, nemščino.

Nauk moje zgodbe: Družina je zibelka jezika, odnos do jezika, narodnostnih vrednot, identitete ... gradimo pri otrocih starši, z zgledom, načelnostjo, doslednostjo. Moj sin je vse to dobil v družini, šola, kakršna je bila, mu je vse to skoraj vzela. Ne rečem, da se to dogaja vedno in vsakemu, tudi ne trdim, da drugod, v dvojezičnih šolah, na primer, ni bolje. Šola poskuša nadoknaditi vsaj delček primanjkljaja iz družine tam, kjer so razmere nasprotne, kot so bile pri nas. In ker vemo, da v Porabju že leta prihajajo v šolo otroci brez kakršnega koli znanja slovenščine, da je le-ta skoraj popolnoma izginila iz družinskega okolja in mora šola biti nujen nadomestek, v primeru mojega sina to ni bilo tako. Zato naša edino pravilna in do vseh akterjev korektna odločitev.

Kašče besed brez uporabne vrednosti

„Kot učiteljica slovenskega jezika, gostujoča v drugi državi, se dobro zavedam, da sem tudi sama udeležena v procesu, ne samo poučevanja, temveč tudi učenja tujega jezika. Če se izrazim malce metaforično, nosim v sebi polne kašče madžarskih besed, poimenovati znam vse, od delcev žive do najmanjših delcev nežive narave … Žal pa zgolj učenje besed v slovarski obliki ni dovolj. Vsi, ki poučujemo jezik, bi se v prvi vrsti morali zavedati, da vsaka nova beseda, ki se je naučimo, mora biti takoj umeščena v sistem. Če znam poimenovati v nekem jeziku predmet z imenom miza, to ne pomeni nič. Če pa se naučim jezikovnih vzorcev, povezanih s to besedo, na primer: To je miza. Imam mizo. Zvezek je na mizi … šele takrat sem kot učiteljica (in učenka) na dobri poti do znanja jezika. In če temu dodamo še po ščepec dobre volje, pozitivnega odnosa do (slovenskega) jezika in še kaj, se bo nekaj malega premaknilo – seveda na bolje ...” (Metka, učiteljica asistentka)

Uvodni citat najbolje ponazarja problem, o katerem želim razmišljati v tokratnem zapisu, in je "krivec" za neznanje jezikov ter negativen odnos do učenja le-teh. "Težko je." ... "Nič ne znajo." ... "Nič se ne učijo." ... "Tudi starši pravijo, da otroci ne bodo nikjer rabili slovenščine, zato bi se raje učili nemščino." ... Še bi lahko naštevala, a bistvo vseh učiteljskih manter je isto: slovenščine se ni mogoče naučiti! Res?? "Učitelji se zelo trudimo, a ni nobenega učinka," je naslednja mantra. Res?? Pa še ena zanimiva: "Pridite v razred in prisluhnite, koliko besed že vedo."... Šla sem, prisluhnila. Ogromno besed, res. A beseda ni znanje jezika, z besedami sicer poimenujemo nekaj, kaj, koga, zakaj, kje, kako ... pa nam samo poimenovanja ne povedo. In če ostanemo zgolj pri besedah (samostalnikih, seveda), to nikoli ne bo vsaj minimalno funkcionalno znanje jezika. Tudi neskončno ponavljanje slovnice in reševanje slovničnih vaj ni znanje jezika.

 Odločitev, kakšen status naj ima slovenski jezik v porabskih šolah, je žal politična in prihaja z najvišjih odločevalskih vrhov. In ker narodnostna skupnost ne more obstajati brez lastnega jezika, se politika tam nekje v prestolnici ob lepi, modri Donavi odloči, da se slovenščina v porabskih šolah mora poučevati kot materinščina in da učenci ob koncu 8. razreda morajo tekoče govoriti jezik, pisati razpravljalne eseje, vrednotiti literarna dela, argumentirati lastna stališča, obvladati literarne in neliterarne zvrsti in vrste besedil, biti tako rekoč eksperti za slovenski jezik. Sancta simplicitas! Ste snovalci te norosti kdaj pomislili na resničen pouk slovenščine v porabskih šolah, na učence in učitelje?? Najbolj zgrožena sem še vedno nad tistim delom učnega načrta za slovenščino od 5. do 8. razreda osnovne šole. Ko človek vidi te nebuloze, skoraj ne more verjeti, da je vse to res. In ko veš, da so imeli prste zraven tudi tukajšnji učitelji, se upravičeno vprašaš, kdo je tu nor. Ko sem na vse to glasno opozorila, mi je bilo rečeno, da je to pač sodoben učni načrt, pripravljen po sodobni metodologiji. Okej. Pa se spustimo na zemljo in poglejmo tja, kjer se slovenščine res ne da naučiti, kot prevladuje splošno mnenje.

Vzemimo za primer X šolo, ki ima glavnino učencev slovenskih korenin, le-ti pridejo iz narodnostnih vrtcev, kjer so se srečevali s slovenščino nekaj let, skozi igro, izštevanke, pesmice, besede, pač na nivoju predšolskega učenja. Slovenščino imajo nekje v spominskem zapisu, pri 6-letnikih tega zapisa ni tako težko obuditi. Seveda se to zgodi, saj je učiteljica prvega razreda vešča poučevanja slovenščine. Še nekaj malega na razredni stopnji se pridobiva, učenci se naučijo osnov in jih utrdijo. Potem pridejo na predmetno stopnjo ... Leta, ko bi bilo potrebno odpreti kašče besed in drobnih stavkov, jih širiti v daljše povedi, krajša in daljša besedila, pogovarjati se, pogovarjati in še pogovarjati. Nič od tega. 1600 ur pouka slovenščine gre v prazno. Do 8. razreda se razblini kot milni mehurček, in ko od katerega izmed učencev, ki mu je bilo v osnovni šoli ukradenih 1600 ur, želim izvedeti kaj vsakdanjega, preprostega, na nivoju drugošolca, me gleda in brezbrižno pove, da ne razume. Pred kratkim sem srečala bivšo učenko X šole, ki je zdaj srednješolka. Dober dan in kako si kaj je še šlo; na katero šolo hodiš, v kateri program, kaj želiš postati ... pa so bila pretežka vprašanja. Ni me razumela, kaj šele znala odgovoriti. Bilo ji je nerodno in, verjemite, tudi meni. Hitro sva se poslovili ... Verjamem, da tudi ona prenaša v spominskih celicah kašče slovenskih besed, s katerimi nima kaj početi. Gotovo težko razume, zakaj mi ni mogla odgovoriti. Prav tako težko razume, zakaj je morala obiskovati ta nekoristen pouk slovenščine. Še težje pa jaz razumem, zakaj je niste v 1600 urah naučili vsaj tega, vsaj nekaj uporabnih stavkov za preprosto sporazumevanje v vsakdanjem življenju. Nikoli ne bo pisala razpravljalnih esejev v slovenščini, tudi literarnih del ne bo vrednotila, mogoče pa bi ji koristilo, če bi z njo in vsemi drugimi učenci tisoč krat ponovili nekaj stavkov za preživetveno raven komunikacije v slovenščini. To velja za vse šole in učitelje ter učence.

 In za zaključek: jaz sem se učila nemščino kot tuji jezik nekoč davno, malo v osnovni šoli in na gimnaziji. Brali smo besedila, učili se besede, v gimnaziji tudi nemško književnost, brali smo Goethejevega Fausta in Schillerjeve pesmi, marsikaj se naučili na pamet. Imela sem petice, najlepše recitirala ... Mislite, da sem razumela? Ne. Saj ni bilo pomembno. Nekajkrat sem se odpravila po nakupih v Avstrijo, v času, ko še nismo imeli trgovskih centrov na vsakem vogalu. Če sem šla v samopostrežno trgovino, ni bilo problema. Ampak - kako opraviti nakup v trgovini z oblekami ali čevlji?? Pojma nisem imela po osmih letih učenja nemščine. Ker sem rada nakupovala v Avstriji, sem kupila nekaj preprostih slovensko-nemških priročnikov, malo vadila, prebrala kakšno pravljico ali pogledala kakšno oddajo na avstrijski televiziji ... In se ironično spraševala: Goethe, kako mi boš pomagal kupiti prave čevlje?? Enako se verjetno ob kakšni mučni prigodi sprašujejo učenci porabskih šol. Še je čas, da se ozrete vase ...

Kako je v Porabju razumljena besedna zveza "dvojezični pouk"?

Že več kot desetletje je v porabskem šolskem besednjaku ena najpogostejših besednih zvez dvojezični pouk. "Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata zato, ker sta dvojezični." ... "Dvojezičnost je pri polovici predmetov, šola po svojih kadrovskih zmožnostih izbere, pri katerih." ... "Trudimo se za dvojezičnost." ... "Delamo na tem..." ... "Prizadevamo si..." ... In še bi lahko naštevala brezštevilne mantre, ki jih izgovarjajo v mikrofone ali TV-kamere ali kar tako vodstva šol in drugi odgovorni za šolstvo. Če nakažeš dvom, si sovražnik, nasprotnik, pesimist in še kaj. Če iskreno poveš, da bi bil čas za kakšen, vsaj drobčkan rezultat, si še večji sovražnik. In če zgrožen zapišeš, da v Fiesi, kamor peljemo porabske šolarje vsako poletje na jezikovne počitnice - ampak ti šolarji imajo za seboj minimalno 1000 ur pouka slovenščine - potrebujemo vedno več prevajalcev tudi za najbolj osnovne stvari, si največji sovražnik! Nikoli in nikdar ne bom verjela, da učencev ne morete naučiti čisto nič, kot je pogosto slišati. Pa - jih želite kaj naučiti??? To je pravo vprašanje!

Porabske vzgojno-izobraževalne ustanove korakajo že proti koncu tretjega tedna novega šolskega leta. V narodnostnih vrtcih je zadovoljivo število otrok, celo malenkost višje kot lani, v vsakem izmed vrtcev sta po dva dneva v tednu ob domačih tudi vzgojiteljici asistentki iz Slovenije. Čeprav je njuno strokovno delo zahtevno in polno »zakajev«, sta optimistični in poskušata storiti največ, kar se v danih okoliščinah da. In kot poudarjata, bi se na področju učenja slovenskega jezika v vrtcih lahko naredilo mnogo več, če bi v družinah, kjer starši ali vsaj stari starši še govorijo slovensko, »domanji jezik« učili tudi otroke, da le-ti ne bi prihajali v vrtce brez znanja ene same slovenske besede, kot se to dogaja leto za letom. Vsekakor pa bo potrebno – in s tem sta začeli že lani – v različne dejavnosti vrtcev še bolj vključevati starše in babice ter dedke predšolskih otrok. Gotovo pa bi bilo koristno, da bi se s starši in starimi starši predšolskih otrok ukvarjale tudi slovenske organizacije in društva, tako da bi zanje organizirale različne dejavnosti, kjer bi se poudarjalo pomen učenja in ohranjanja slovenskega jezika. Pred leti sem dala dve pobudi: prva je bila obdarovanje mladih staršev ob rojstvu otroka s slovenskimi slikanicami, CD-ji, čestitkami; tako bi mladi starši lažje začutili pripadnost in sprejetost v neki skupnosti. Iz moje pobude do danes ni bilo nič. Druga taka pobuda je bila modifikacija koroškega projekta Slovenščina v družini. Na osnovi koroških izkušenj bi lahko pripravili porabsko različico. Žal, spet nikogar ni zanimalo. Tako pa so mlade družine prepuščene same sebi, brez spodbud in informacij, in šele v vrtcu se srečajo z možnostjo, da bo njihov otrok vključen v učenje slovenščine. Mnogo prepozno...

Porabski dvojezični narodnostni osnovni šoli, gornjeseniška in števanovska, prav tako nimata problemov s številom vpisanih učencev; prva jih ima 70 (8 prvošolcev), druga pa 50 (6 prvošolcev). Kot smo lahko prebrali v 37. številki Porabja http://www.porabje.hu/pdf/2017/2017_37.pdf  (pogovor z ravnateljicama), tudi s financiranjem šol, odkar je njuna vzdrževalka Državna slovenska samouprava, ni težav. Tudi zanimanje za izobraževanje je veliko. Kar 23 slušateljev, pretežno pedagoških delavcev, se je letos koncem junija udeležilo izobraževalnega seminarja v Sloveniji, izpeljali smo tudi že 11. Jezikovne počitnice za porabske učence ob slovenskem morju. Do tu je vse lepo in prav, skoraj idilično. Gotovo pa beseda idila/idilično izpade iz nabora besed, ko pokukamo v zaodrje narodnostnega šolstva; mislim predvsem na kadrovske razmere v obeh šolah. Strinjam se z ravnateljicama, da je težko zadostiti paragrafom in poskrbeti za kolikor toliko ustrezen pedagoški kader. Gotovo pa ni prav, ko zadostimo predpisom, v resnici pa prakticiramo navidezno dvojezičnost pri pouku in pošljemo v razred 2 učitelja – eden ne zna nič slovensko, drugi pa praktično nič madžarsko. To je skregano z vso strokovno logiko in koncepti kakršnega koli dvojezičnega pouka. Kaj je torej dvojezični pouk po porabsko? Izpolnjevanje predpisov zaradi obstanka šol?? Na seniški šoli, recimo, so z neznosno lahkostjo in prav po tihem začeli izvajati te nedoumljive prakse, čeprav so jim bile predlagane bolj optimalne rešitve, ki prav tako ne bi kršile predpisov. In ker mirni pogovori in nasveti niso zalegli, vas rotim javno: V dobro učencev in njihovega boljšega znanja slovenskega jezika prenehajte s takimi praksami! Na šoli je poln delovni čas slovenski učitelj asistent, ki bi s svojim odličnim znanjem jezika, stroke in pedagoškim erosom lahko naredil veliko več, če bi mu dopustili. Konec koncev pa, čemu služijo slovenski pedagoški asistenti? Kolikor vem, v prvi vrsti so mišljeni kot pomočniki ali soizvajalci pouka slovenskega jezika na šolah! Naravni govorec jezika gotovo lahko nauči učence mnogo več in bolje kot nekdo, ki je jeziku priučen. Zakaj ne izkoristite tega bogastva – v dobro svojih učencev?? To je pravzaprav ta začaran krog, v katerem se vrtimo desetletja; izgovarjanje na predpise, slovenščina kot sredstvo obstanka, ne cilj; splošna vseenost, nobenega občutka odgovornosti do tega, kar delamo; napolnimo učilnice in preživimo leto... Kar na jok mi gre ob vseh teh mislih...

Največji kadrovski problem obeh šol pa je pomanjkanje ustreznih dvojezičnih učiteljev razrednega pouka, učiteljev za obdobje, ko je učencem potrebno postaviti trdne temelje v obeh jezikih. Improvizirana dvojezičnost tega ne zmore, tudi učitelji Madžari, ki se bodo na tečajih naučili nekaj malega slovenščine, največkrat z muko in gnevom, ne morejo nadomestiti slovenskega dvojezičnega učitelja. Pri kadrih imajo malo bolj srečno roko na števanovski šoli, ne pa tudi pri vpisanih učencih. In ko seniška ravnateljica izjavi: »Delati moramo na tem, da življenje na šoli in vsakodnevno sporazumevanje potekata res v obeh jezikih,« se človek upravičeno vpraša: Kako – delati na tem?? Na čem pa ste delali doslej, več kot desetletje? A je na tem treba delati ali zavestno več uporabljati slovensko materinščino vedno in povsod, od ravnateljice do učiteljev? A ne bi bilo preprosteje, če bi se – vsaj slovenski učitelji na šolah in učitelji, ki znajo nekaj malega slovensko – recimo, dan ali dva, če ne gre več, v tednu pogovarjali med seboj samo slovensko? Ne bi bil to lep zgled učencem, ki od svojih učiteljev (čast izjemam!), razen pri urah, skoraj nikoli ne slišijo slovenske besede? Dragi vsi, to ni kritika, to je zapis krutih dejstev, ki so javna skrivnost, le govoriti se ne bi smelo o njih. Pa se mora! In se govori... Ker sta resnica in iskrenost pot naprej, boj proti resnici pa je rakova pot.

Skoraj nič pa še nismo brali o pouku slovenščine v monoštrskih osnovnih in srednjih šolah. Odlična novica je, da se po nekaj letih zatišja v Osnovni šoli Jánosa Aranya skupinica devetih prvošolcev pridno uči narodnostno slovenščino kot predmet, kar 5 ur tedensko (o tem več v naslednji številki Porabja).

S slovenščino, predvsem s številom vpisanih dijakov k temu pouku, pa še vedno gre navzdol v monoštrskih srednjih šolah. Kot smo že ugotavljali ob koncu preteklega šolskega leta, je za osmošolce, ki zaključijo eno izmed dvojezičnih šol, za vedno konec pouka slovenščine, ker večina odide v sombotelske srednje šole. A tudi tisti, ki se vpišejo v monoštrske, ne gredo k slovenščini. Se je kdo vprašal, zakaj? Ne bi bilo prav in normalno, da monoštrske srednje šole (predvsem tisti, ki poučujejo slovenščino) malo časa, energije, predvsem pa osebnega pristopa, posvetijo pridobivanju vsaj dijakov slovenskih korenin za pouk slovenščine??

Narodnostni vrtci in šole v Porabju po svojih zmožnostih delajo in služijo svojemu namenu, kar je vse pohvale vredno. Gotovo pa so še rezerve, predvsem pa mora biti pri vseh v šolstvu prisotno veliko močnejše samozavedanje, da porabskih šol kot samostojnih izobraževalnih ustanov že ne bi bilo, če ne bi bile dvojezične, namenjene v prvi vrsti učenju in ohranjanju SLOVENSKEGA jezika, krepitvi SLOVENSKE zavesti in utrjevanju SLOVENSKE kulture. Vsak pedagoški delavec, predvsem pa vodstva šol in vsi odgovorni za šolsko področje, bi ta dejstva morali imeti nenehno pred seboj in jih vsakodnevno udejanjati. Kaj je torej dvojezični pouk? Gotovo ne samo paragrafi in papirnato izpolnjevanje le-teh!!!

Kako pa je s tujimi jeziki na monoštrski gimnaziji? Zdaj vem!

Zdaj vem, kako je s poukom tujih jezikov na monoštrski gimnaziji! In imam odgovor - vsaj na mikro vzorcu - zakaj je Madžarska po znanju tujih jezikov svojih prebivalcev na zadnjem mestu v Evropski uniji, kot še vedno kažejo mednarodne raziskave. Šolski sistem, kakršen je, lokalni šerifi - ravnatelji šol, ki sami ne obvladajo nobenega tujega jezika in izigravajo zakonodajo, nerazgledani starši - čast izjemam, nobene selekcije pri vpisu v 9. razred (1. letnik gimnazije po slovensko), učitelji tujih jezikov, ki še niso slišali za notranjo diferenciacijo ali za to, da je nemška in angleška fonetika malo drugačna od madžarske ... Upam, da ni v vseh madžarskih gimnazijah tako, saj se potem mladini, Viktorjevi svetli bodočnosti, res slabo piše! Aha - pripravlja se spet novi nacionalni šolski kurikulum? Le kakšen? V dveh desetletjih tretji ali četrti ... In kje so vidne spremembe?? Morda le tu, da imajo tisti redki dobri učitelji tujih jezikov vedno več popoldanskega in večernega dodatnega zaslužka z inštrukcijami. Starši, ki to svojim otrokom lahko privoščijo (privoščimo), pač ne vidijo druge rešitve, saj je šolam figo mar, če se kdo tujega jezika kaj nauči ali ne, glavno je, da imajo v razredih zadostno število učencev/dijakov. Ker ta zapis pišem kot mama dijaka 9. razreda/1. letnika gimnazije (seveda pa tudi poznavalka vsaj dveh šolskih sistemov), verjemite, da ne morem, da ne bi bila zelo kritična. Kot sem omenila že večkrat, sem bila zelo zadovoljna s sinovo šolo (razen s poukom slovenščine, a to je že zgodba za naslednji zapis) na razredni osnovnošolski stopnji, torej od 1. do 4. razreda. Bilo je veliko ustvarjalnosti, inovativnega dela, spodbud učencem ... Potem je šlo iz leta v leto samo še navzdol ... Tako daleč, da smo zdaj pristali na dnu motne mlakuže...

V Monoštru si je pred skoraj desetletjem ravnatelj Združenih vzgojno-izobraževalnih ustanov (vrtec, osnovna šola, gimnazija in glasbena šola) zamislil mega projekt (po stroki je bil učitelj nemščine), ki je za madžarske razmere zunaj velikih mest res pomenil nekaj novega in naprednega. Vsi smo ploskali. V 1. razredu osnovne šole je med tremi paralelkami bil t. i. jezikovni razred. To je pomenilo, da so se učenci tega razreda od začetka poglobljeno učili narodnostno nemščino ali slovenščino, 3. skupina pa razširjeni pouk angleščine. 5 ur tedensko so se torej razdelili v 3 jezikovne skupine. Vsem je bilo zagotovljeno, da bo tak pouk narodnostnih jezikov in tudi angleščine potekal tako do konca srednje šole. Vse je lepo funkcioniralo do konca razredne stopnje, do končanega 4. razreda osnovne šole. V 5. razred se lahko učenci vpišejo v program 8-letne gimnazije ali ostanejo na predmetni stopnji osnovne šole do 8. razreda. Ker so pouk angleščine obiskovali skoraj sami odlični učenci, je želja staršev sprva bila gimnazija. Tu pa so se začele težave: na monoštrski gimnaziji od 5. do 8. razreda ni možnosti učenja razširjenega pouka angleščine, samo nemščina in slovenščina. Tako so učenci, ki so obiskovali pouk angleščine, ostali na osnovni šoli in tam nadaljevali s petimi urami tedensko. Spet jim je bilo obljubljeno - tokrat že s strani novega vodstva, ker je omenjeni ravnatelj našel zase boljšo službo v monoštrskem Oplu - ne samo obljubljeno, celo zagotovljeno!!!, da ko pridejo v gimnazijo, bodo z angleščino nemoteno nadaljevali 6 ur tedensko, obenem pa kot 2. tuji jezik dobili še nemščino. Ker ni bilo razloga za dvom - ravnatelji menda ne bi smeli lagati - so (smo) starši verjeli. Koncem junija sem obiskala ravnateljico in jo povprašala glede angleščine v bodočem prvem letniku (moj sin je vsako leto delal razredne izpite in pouk angleščine obiskoval privatno, ker je v šoli bil vpisan k slovenščini). Zagotovila mi je, da bo to nadaljevalni pouk angleščine, in jaz sem verjela. Tako se je v sinovem letniku zbralo kar 7-8 nadaljevalcev za angleščino.

Malo pred začetkom šolskega leta pa nas je čakal ledeno hladen tuš!!! Ko smo iz šole prinesli paket učbenikov in delovnih zvezkov, sta med njimi bila učbenik in delovni zvezek za ZAČETNI POUK ANGLEŠČINE!!! (Traveller, elementary) Ah, verjetno so se zmotili, je nejeverno rekel sin. Že prvi dan šole je šel vprašat, če je to pomota glede angleškega učbenika. Ne, ne, po tem se boste učili - je bil odgovor. In so res začeli: nekaj dijakov + moj sin s kakšnih 1600! urami angleščine za seboj, dva ali trije z nekaj manj urami in kakšnih 5 ali 6 dijakov, ki so se z učenjem angleščine srečali prvič - vsi, skupno kakšnih 15 dijakov, v eni začetni skupini, v monoštrski gimnaziji, ki se ima za sodobno srednjo šolo! Ne vem, kaj sem bila bolj - žalostna ali besna. Ko je sin prišel od 1. ure angleščine, se je sarkastično smejal: Mami, danes sem se naučil angleško šteti od ena do pet, bljak, angleščina! Menda so se predstavljali, eni angleško, drugi madžarsko, na koncu je bila samo še madžarščina in učiteljica je rekla, da tisti, ki že mnogo vedo, bodo učili tiste, ki so začetniki. Groza! A ni učitelj plačan za to, da uči vse??? Dan za dnem sin prihaja iz šole z novimi cvetkami, vedno bolj obupan, malodušen in sovražno nastrojen do takega pouka. Mami, se res nič ne da narediti?? - sprašuje.

Je to provincialna zaplankanost ali katastrofalna nevednost vodstva šole? Je to normalno, etično, zakonito? Ne verjamem, da bi madžarska zakonodaja uzakonjala oviranje jezikovnega napredka dijakov. Ne verjamem, da se to dogaja zakonito. Ker pač imam z nezakonitostmi na tej šoli že izkušnje... Je bivši ravnatelj, ki je zagnal projekt učenja tujih jezikov za prijavljene učence od 1. razreda osnovne šole, kdaj pomislil, v kakšne travme in stiske učencev se bo ta mega ideja izrodila??? A vodstvo šole res nima pojma o učenju tujih jezikov? Ogromno vprašanj brez odgovorov. Upam, da bo pozitiven odgovor vsaj na pismo, ki smo ga starši dijakov, prikrajšanih za ustrezen jezikovni pouk, naslovili na vodstvo šole ... In da bo konec te farse, imenovane pouk angleščine v 9. razredu na monoštrski gimnaziji, kjer dijaki, ki niso začetniki, ker so se z jezikom trudili že 8 let, lahko samo nazadujejo. Bo kdo prevzel odgovornost za to stanje ali boste še dalje pridno prispevali k sramotni madžarski statistiki o neznanju tujih jezikov???

Bomo počakali in videli...

Na Študijskih dnevih Draga prvič spregovorili o Porabskih Slovencih

 

Ko sem pred nekaj meseci dobila prijazno pismo gospoda Sergija Pahorja, predsednika Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, sem bila nemalo presenečena; vabil me je namreč, da na 3-dnevni, več kot pol stoletja stari, prireditvi spregovorim o položaju Porabskih Slovencev. No, lahko bi to storil kateri izmed njih... Seveda, saj smo jih vabili, a neuspešno, se je glasil odgovor... Razumem. Obljubila sem, da bom prišla...

Draga, študijsko srečanje, ki tudi po petih desetletjih ostaja odlična priložnost za pogovor o manjšinski kulturi in narodovi duši. Vedno bolj aktualna vprašanja ohranjanja jezika in zavesti, na kulturno-versko-etičnih temeljih, brez zlaganih političnih floskul... Študijska srečanja so se leta 1966 začela kot pobuda majhne skupine zanesenjakov. Polstoletno obdobje Drage je bilo polno dogajanj, premislekov in samospraševanj, svoje poglede so razgrinjali številni eminentni govorci. V čast mi je, da sem se letos vpisala na ta imeniten seznam.

Že 52. Študijski dnevi Draga, versko-kulturno-znanstveni posvet, ki ga organizira Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta ob podpori še nekaterih slovenskih društev v Italiji, so tako potekali od 1. do 3. septembra na Opčinah pri Trstu. V uvod k letošnjemu vabilu na posvet je predsednik društva Sergij Pahor zapisal pomenljive misli: »Draga ima za sabo že več kot 50 let in povsem razumljivo je, da danes ne preseneča več. Minili so časi, ko so skoraj vsi, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega naroda (ali kaj drugega), skozi vse poletne mesece adrenalinsko poizvedovali, kaj smo dali na program študijskih dni, še bolj, koga smo vabili za predavatelja. Poizvedovanje enih je bilo takrat enako razumljivo kot radovednost drugih. Danes tega ni več in skoraj pogrešamo mrzlico, ki je spremljala pripravo Drage. Iz leta v leto nam je tista mrzlica zagotavljala, da je Draga vsaj za en del Slovencev potrebna (za druge pa morda nevarna?). Ali smo z demokratizacijo in osamosvojitvijo zaplavali v rutino? Teme, ki jih predlaga Draga, so si iz leta v leto podobne, se nekako ponavljajo, ampak to ne kaže na pomanjkanje ustvarjalnosti ali padec domišljije. Tem, ki bi spodbujale razmišljanje o sodobnem globaliziranem svetu, je na pretek. Toda če vztrajamo na problemih, ki so danes, kot so bili včeraj, bistveni za obstoj naroda in družbe, pomeni, da mnoga vprašanja, ki smo jih ponudili v razpravo v preteklih petdesetih letih, ostajajo nerešena.« In v treh dneh posveta so številni obiskovalci v pestrem programu dobili vsaj delne odgovore na svoja in skupna nerešena vprašanja.

Z manjšinsko problematiko sta bila povezana prvo predavanje in debata prvi dan posveta; raziskovalka dr. Maja Smotlak je prispevek naslovila Pojmovanje narodne identitete med Slovenci na zahodni narodnostni meji od 19. stoletja do sodobnosti skozi prizmo romana. Avtorica je ugotavljala, da je na začetku obravnavanega obdobja imela v zamejstvu nastala literatura narodnospodbujevalno vlogo, danes pa je pri mladih avtorjih drugače: zagovarjanje multikulturnosti in teze o tem, da ni važno, v katerem jeziku pišejo, so sicer lahko t. i. sodobno pojmovanje etničnosti, ki pa gotovo ne prispeva k ohranjanju skupnosti v tradicionalnem smislu. V večernem delu so se udeleženci Drage poklonili pisatelju Borisu Pahorju, veteranu in prvoborcu za slovenske pravice ter demokracijo, z ogledom dokumentarnega filma francoske režiserke o njem. Boris Pahor je bil tudi častni gost večera.

Drugi dan posveta je bil prav tako namenjen manjšinski problematiki. Ker obstoj slovenskih manjšin, razumljivo, ostaja na vrhu dnevnega reda Drage in postaja iz leta v leto bolj pereč, je potrebno še glasneje spregovoriti o problemih: vse zamejske slovenske skupnosti se številčno krčijo, zavest plitvi, večinske institucije manjšince blagrujejo, češ da kulturno bogatijo prostor ob meji, toda jim s težavo, po kapljicah priznavajo tisto, kar je potrebno za njihov razvoj. To stanje dobro ponazarja položaj slovenske manjšine na Madžarskem, o kateri doslej Draga ni spregovorila, je za uvod v moje predavanje povedal Sergij Pahor. Dvourno predavanje Kako dolgo bo Porabje še slovensko? in prav tako dolgo debato je subtilno vodila vsestranska zamejska kulturnica Maja Lapornik Pelikan. Po splošnem uvodu, v katerem je bilo Porabje predstavljeno z zgodovinskega, geografskega in jezikovno-kulturnega vidika, sem se omejila na aktualno problematiko, ki bi jo lahko strnila v naslednji povzetek: slovenski jezik je pri mlajših in najmlajših generacijah izgubil mesto prvega, maternega jezika, njegovi govorci so le še srednje in starejše generacije. Porabski Slovenci, ta najmanjša slovenska zamejska skupnost, je na pragu usodnih trenutkov, pred katerimi si – skupaj z matično Slovenijo – še vedno zatiska oči: Ali bo na področju ohranjanja jezika in identitete začela novo pot za revitalizacijo obeh ali pa bo postala folklorna posebnost pokrajine. Najnovejša raziskava o družinskih jezikih med starši predšolskih otrok prinaša zaskrbljujoča spoznanja. Opozorila, da manjšina brez jezika nima prihodnosti, največkrat niso slišana ali pa napačno interpretirana. Res je, da so Porabski Slovenci organizirani kot skupnost šele dobrih 25 let, res je, da so na področjih ohranjanja kulturne, etnološke in literarne dediščine dosegli velik napredek. Tudi področje lastnih medijev je zadovoljivo. Še vedno pa ni preboja v gospodarstvu, torej pri temeljih preživetja, saj Porabcem režejo kruh madžarska in avstrijska podjetja. Slovenski jezik pri zaposlitvah nima veljave, zato imajo učenci v šolah dokaj skromno motivacijo za njegovo učenje. Tudi Cerkev je Porabce pustila na cedilu – tu že leta ni niti enega slovenskega duhovnika! (In prav v času, ko sem številnim poslušalcem predstavljala to zaskrbljujočo problematiko, so se porabski verniki v cerkvi na Gornjem Seniku zbrali k žalostni slovesnosti – 30. obletnici smrti zadnjega porabskega resnično slovenskega duhovnika...

Odnos domicilne madžarske države in večinskega madžarskega prebivalstva do Porabskih Slovencev je v zadnjih letih zelo pozitiven in konstruktiven (čeprav za nekatera področja prepozen), medtem ko matična Slovenija (razen na izobraževalnem in kulturnem področju) do Porabja posebej v zadnjem času vodi dokaj nedorečeno (zgrešeno) politiko, ki ne more prispevati h konkretnemu napredku in revitalizaciji skupnosti. Kako dolgo bo Porabje še slovensko? »Porabje bo lahko še dolgo ostalo slovensko, če bo narodnostna politika – v sozvočju z matico – dojela, da je z revitalizacijo skupnosti treba začeti takoj! Manjšina brez lastnega jezika, predvsem pa brez narodne zavesti, nima prihodnosti.« V zelo zanimivi debati je bilo odgovorjeno na nešteto vprašanj.

Večerno dogajanje je zaznamoval dokumentarni film Moja meja, s katerim so se organizatorji poklonili 70-letnici priključitve Primorske k Sloveniji. V tradiciji Drage je, da je tretji dan posveta, nedeljski dopoldan, posvečen vprašanjem krščanske misli in prakse. Dr. Igor Bahovec je v svojem predavanju O vernosti na Slovenskem: od sociološko-antropološke analize do krščanstva, ki prinaša upanje, pogum in ustvarjalnost razmišljal o splošni krizi vernosti s posebnim ozirom na Slovenijo. Zadnje predavanje, velika tema letošnje Drage, pa je bil prispevek ddr. Klemna Jakliča O dilemi našega časa: pravice človeka ali državljana? Aktualno temo v času, ko usihajo stare vrednote, novih pa ni, je predavatelj strnil takole: »To večno vprašanje demokracije je še posebej aktualno v času, ko se zdi, da v luči migrantske krize in drugih težav, s katerimi se sooča Evropa, težnja po »nacionalnem« v demokraciji že dolgo ni bila tako močna. Je tudi legitimna? Če je tako, do katere mere? Ali pa je v našem času edini legitimni pristop tisti, ki na prvo mesto postavlja pravice človeka in ne nujno državljana? Dobra novica je, da je dilema na ravni ustavne morale in ustavnega prava razrešljiva. Manj pozitivno sporočilo pa, da – kot velja za vsako obdobje zgodovine – tudi v našem času ni garancije, da bi akterji moči in odločanja z gotovostjo sledili smeri pravične prihodnosti in nadaljnjega razvoja demokracije. Vseeno je mogoče na različne načine prispevati k temu, da bi kolesje zgodovine v našem času akterjem pomagali potisniti prav tja.«

52. Študijski dnevi Draga so bili še eden v vrsti uspešnih posvetov v zamejskem prostoru, kjer se je opozarjalo na pereče probleme današnjega časa in uvrstilo na zemljevid eminentnega srečanja tudi aktualno problematiko Porabskih Slovencev. Kot vedno znova opozarjam – prav enako kritiko pa so izrekli tudi organizatorji Drage – odgovornih iz slovenskih političnih logov taka srečanja ne zanimajo. To pač ni prostor, kjer bi se karkoli proslavljalo in hvalilo...

Jezikovne počitnice v Fiesi - enajstič (zadnjič?)

Z majhno zamudo, pa vendar: nekaj stavkov o letošnjih jezikovnih počitnicah, že enajstih po vrsti, za porabske osnovno- in srednješolce je potrebno zapisati! Če sem lani in predlanskim bila deležna vsakovrstnih očitkov, češ, preveč si kritična, bo tokratni zapis malo drugačen oziroma zorni kot opazovalca bom premaknila drugam. Ne bi ponavljala zgodb o jezikovnem neznanju učencev, tudi tistih o neodgovornosti učiteljev se ne bi dotikala. Za začetek pa se spomnimo lanskega zapisa: https://iskriceizporabja.blogspot.si/2016/07/jezikovne-pocitnice-brez-roznatih-ocal.html

Je res bil preveč kritičen ali celo kritizerski, kot so menili nekateri? Prepričana sem, da je bil le surovo realen. A dokler boste vsi (politiki, učitelji, vodstva šol in še kdo) skoraj vso svojo energijo vlagali zgolj in samo v boj proti resnici, se nič ne more spremeniti. Aha, a sploh kdo želi spremembe - mislim to, da bi v šolah, recimo, slovenščino otroke naučili, ne samo učili - ali so to le moje večne sanje? Po dogajanju v Fiesi sodeč - to drugo...

Program v Fiesi smo poimenovali Jezikovne počitnice; tu je morje, plavanje, oddih, a vendar tudi učenje jezika in to slovenščine. Kako pa lahko učimo/naučimo jezik? Tako da prevajamo vsak stavek, ker v nasprotnem primeru učenci gledajo v nas, kot da smo padli s kakšnega neznanega planeta! Nekaj torej počnemo, nekdo pa mora učencem nenehno prevajati. Čakajte, a niso ti otroci učenci porabskih dvojezičnih šol?? A ni za njimi najmanj 1000 ur pouka slovenščine, pa dvojezične ure, pa slovenske dejavnosti, pa prizadevni dvojezični učitelji, pa še nešteto blablabla, o katerih poslušamo in beremo v narodnostnih krogih dan za dnem?! Splošno didaktično pravilo glede pouka drugega ali tujega jezika je, da se ga učenec za pozitiven rezultat na srednji izpitni stopnji, recimo B1, mora učiti 500-600 ur. Vsi učenci porabskih šol, ki smo jih peljali v Fieso, bi morali slovenščino obvladati že na B1 stopnji, smo pa imeli med nami tudi veterane, ki bi po številu ur slovenščine v šoli lahko bili že aktivni govorci jezika. To, žal, ni bil nobeden med njimi. Prevajanje in še tisočkrat prevajanje... Vsako leto več, vsako leto bolj mučno...

"Veš, ti otroci so drugačni, ti pa že dolgo nisi v razredu," mi je bilo očitano, ko sem zahtevala malo reda, točnosti in discipline... Hm... To pomeni, da sem na napačnem kraju v napačnem času... Kaj pa odgovornost? - sem vztrajala. Ja, no, saj je vse v redu... Pa ni bilo... Imeli smo številne dejavnosti, ki so jih tokrat pretežno izvajali učitelji spremljevalci. Bila je dobra rešitev. A iz leta v leto ugotavljam, da so take dejavnosti le kapljica v morje. In se sprašujem, ali so vsa naša prizadevanja sama sebi namen. Res je, nekatera spoznanja me žalostijo, saj se tam za Srebrnim bregom nihče ne sprašuje o obstoju naroda; tega pravzaprav ni več. Floskule o obstoju jezika nimajo vsebine, nikomur pa ne seže do srca edina resnica, da brez jezika ni naroda! Obstoja jezika ne more rešiti nihče brez narodne zavesti! Pomanjkanje le-te pa je v Porabju zaskrbljujoče.

In kako z jezikovnimi počitnicami v prihodnje? To mi boste povedali tisti, ki boste v bodoče organizirali take in podobne dejavnosti. Jaz bom namreč ostala - jaz... Drugačna, pa vendar ista...

Slovenec sem...

Čeprav je od dogodka, o katerem bom razmišljala tokrat, minil že dober mesec, mislim, da moram kakšno reči oziroma zapisati. Naslov letošnjega vseslovenskega srečanja v Državnem zboru v Ljubljani, Slovenec sem, je namreč obetal zelo veliko, morda preveč… Velika dvorana Državnega zbora je torej bila 6. julija 2017 prostor srečevanja Slovencev iz matice, zamejstva in sveta. Žal, skoraj dobesedno, kot bomo izvedeli pozneje… Parlamentarna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je pripravila že 17. vseslovensko srečanje. Začelo se je s slovensko himno - Prešernovo Zdravljico, ki jo je zapela mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, ki je potem v kulturnem programu predstavila še pesmi Slovenec sem, Vöra bije in Tam, kjer teče bistra Zilja. Udeležence so nagovorili predsednik DZ Milan Brglez, minister RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc in predsednik komisije Ivan Hršak. Predsednik Brglez je naglasil različno doživljanje nacionalne pripadnosti v Sloveniji in zunaj Slovenije živečih Slovencev, tako je drugačen tudi odnos do domovine. Minister Žmavc se je zahvalil Slovencem zunaj meja Republike Slovenije in povabil predvsem mladino k sodelovanju in k še večjemu, globljemu povezovanju z matično domovino. Poslanec Hršak pa je podčrtal, da se šele na tujih tleh zavemo pomena slovenstva in dejal, da pozabljamo na ohranjanje in razvijanje spoštovanja in zaupanja…  

A k temu pozabljanju in nespoštovanju, ne vem natanko, česa, ne prispeva tudi matična politika? Kakšna je strategija matice do Slovencev zunaj njenih meja? Zelo abstraktna in nezavezujoča. Kaj lahko razberemo iz številnih dokumentov, ki so sami sebi namen? Zakaj se moramo za vsako krvavo potrebno delovno mesto slovenskega učitelja ali vzgojitelja asistenta boriti nekaj let, med tem čas teče, mladi in najmlajši pa se izgubljajo v dominantnih, večinskih jezikih, ogromne količine sredstev pa odtekajo kar nekam, v zamejske vreče brez dna??? Kakšno je temeljno poslanstvo Urada za Slovence? Obiskovanje veselic v zamejstvu in po svetu?? To namreč lahko razbere vsak nameren ali naključen obiskovalec spletnih strani Urada, kjer se kakšnih 90 odstotkov vseh vesti začne z Minister je obiskal… Če se navežem na ta, najbolj pogost začetek povedi z retoričnimi vprašanji na porabske teme: Kaj izve minister, če sploh želi kaj izvedeti, ko obišče kakšno porabsko veselico? S kom se sreča in kaj ga zanima?? Je kdo izmed odgovornih sploh kdaj pomislil, da je resnica o ohranjanju jezika in identitete svetlobna leta daleč od veselic? Ali to sploh koga zanima? …

Svoje prispevke v podporo slovenski matični domovini so na vseslovenskem srečanju podali vabljeni uvodni govorci: dr. Boris Pleskovič, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa, dr. Janko Malle, vodja Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in predsednik kulturno-informacijskega centra »Haček« v Celovcu, ter Poljanka Dolhar, predsednica Slovenskega kluba Trst, novinarka Primorskega dnevnika. Boris Pleskovič je z lastnega zornega kota, kot poznavalec in svetovljan, pokazal na tisto, kar nas Slovence dela velike (to so npr. znanstveniki, športniki, naravne lepote) in tudi na vse, kar nas, žal, dela majhne (korupcija, pomanjkanje ekonomskih reform, neučinkovita administracija). Pokazal je na skrb za prihodnje generacije in ne dovolj izkoriščen potencial Slovencev po svetu. Janko Malle je spomnil na pomanjkljivo institucionalno obliko sodelovanja na kulturnem področju med Slovenijo in Evropo, Poljanka Dolhar pa je opozorila na nepoznavanje zamejske stvarnosti ter naglasila, da morajo tudi zamejci postati vidni in zanimivi, v veliko večji meri pa morajo sami poskrbeti za svojo prepoznavnost in prisotnost v zavesti matice. V razpravi, ki je sledila, so spregovorili še drugi udeleženci srečanja iz zamejstva in sveta. To je kratek prikaz dogajanja v dvorani Državnega zbora tistega vročega julijskega dne…

Na fotografiji smo iz Porabja tisti, ki smo vztrajali skoraj do konca... Srečanje, naslovljeno "Slovenec sem", je pri vseh prisotnih vzbujalo velika pričakovanja. Ampak... Na spisku govorcev ni bilo Porabcev - ker jih menda nihče ni povabil! Ena izmed razlag sicer je, da bi se morali sami prijaviti, toda kako? Večina je namreč že dobila le izdelan dokončen program. Sicer pa… tu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... Po uvodnih nagovorih in prispevkih smo ostali spet skoraj sami, udeleženci iz zamejstva in sveta namreč, saj je imel minister za Slovence v zamejstvu in po svetu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi manjšinske funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni; nakladati nekaj o raziskavi, koliko je pravzaprav nekje Slovencev, je abotno. Vemo, da se manjšinske teme ves čas raziskujejo, da imajo nekatere zamejske skupnosti celo svoje raziskovalne inštitute, potem pa nek krovnik pride z veleidejo o preštevanju in podobnih hecih! Res žalostno in zaskrbljujoče…

Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo... Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... Vsakokratne slovenske aktualne politike pa tako ali tako ne zanimajo. Ob koncu vseslovenskih srečanj so sprejeta tudi zanimiva priporočila, ki jih objavljam spodaj. Upam, da bodo udeleženci vseslovenskega srečanja 2018 naslednje leto dobili na mize ta priporočila, ne tista izpred dveh let, kot smo jih letos. Seveda pa v poduk bralcem svojega razmišljanja naj dodam, da so spodnja priporočila le pravljica za nevedneže ali naivneže. Že leta so skoraj enaka...pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... tu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega...

(Fotografije, razen treh mojih, so iz arhiva DZ, 1 pa iz tednika Porabje.)

 

SPREJETA PRIPOROČILA XVII. VSESLOVENSKEGA SREČANJA                                

*Udeleženci XVII. Vseslovenskega srečanja (udeleženci) so se seznanili s pisnimi odgovori oziroma pojasnili Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (Urad) glede uresničevanja priporočil XV. Vseslovenskega srečanja.

*Udeleženci pozdravljajo aktivnosti in obveščanje Urada za izboljšanje položaja avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in Slovencev po svetu v skladu z mednarodnimi pogodbami in bilateralnimi sporazumi.

*Udeleženci priporočajo Vladi, da nadgradi ukrepe, s katerimi bi mlade pripadnike slovenske skupnosti zunaj Republike Slovenije še bolj spodbudila k spoznavanju slovenske kulture, učenju slovenskega jezika, utrjevanju slovenske identitete ter povezanosti z matično domovino.

*Udeleženci pozdravljajo aktivnosti Vlade za zagotavljanje pedagoškega kadra za poučevanje slovenskega jezika ter projekte sodelovanja in izmenjav med območji, kjer živi avtohtona  slovenska narodna skupnost, in matično domovino. Udeleženci pozdravljajo vzpostavljanje, delovanje in odpiranje novih lektoratov v državah, kjer živijo Slovenci. Ob tem udeleženci Vladi priporočajo, da se v dialogu s tujimi deležniki zavzema za sistemsko ureditev, ki bo pripadnikom avtohtone slovenske narodne skupnosti omogočila učenja slovenskega jezika na vseh stopnjah šolskega sistema.

*Udeleženci pozivajo vsa ministrstva, da poglobijo sodelovanje s Slovenci zunaj meja Republike Slovenije in da Komisiji Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu predložijo program usmerjenega sodelovanja do 15. 11. 2017.  Komisija bo to gradivo uvrstila na redno sejo.

*Udeleženci predlagajo Vladi, da do naslednjega Vseslovenskega srečanja izdela natančno analizo realnega stanja položaja Slovencev v sosednjih državah in na njeni podlagi preuči možnosti za novelacijo Strategije odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja.