Kako je v Porabju razumljena besedna zveza "dvojezični pouk"?

Že več kot desetletje je v porabskem šolskem besednjaku ena najpogostejših besednih zvez dvojezični pouk. "Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata zato, ker sta dvojezični." ... "Dvojezičnost je pri polovici predmetov, šola po svojih kadrovskih zmožnostih izbere, pri katerih." ... "Trudimo se za dvojezičnost." ... "Delamo na tem..." ... "Prizadevamo si..." ... In še bi lahko naštevala brezštevilne mantre, ki jih izgovarjajo v mikrofone ali TV-kamere ali kar tako vodstva šol in drugi odgovorni za šolstvo. Če nakažeš dvom, si sovražnik, nasprotnik, pesimist in še kaj. Če iskreno poveš, da bi bil čas za kakšen, vsaj drobčkan rezultat, si še večji sovražnik. In če zgrožen zapišeš, da v Fiesi, kamor peljemo porabske šolarje vsako poletje na jezikovne počitnice - ampak ti šolarji imajo za seboj minimalno 1000 ur pouka slovenščine - potrebujemo vedno več prevajalcev tudi za najbolj osnovne stvari, si največji sovražnik! Nikoli in nikdar ne bom verjela, da učencev ne morete naučiti čisto nič, kot je pogosto slišati. Pa - jih želite kaj naučiti??? To je pravo vprašanje!

Porabske vzgojno-izobraževalne ustanove korakajo že proti koncu tretjega tedna novega šolskega leta. V narodnostnih vrtcih je zadovoljivo število otrok, celo malenkost višje kot lani, v vsakem izmed vrtcev sta po dva dneva v tednu ob domačih tudi vzgojiteljici asistentki iz Slovenije. Čeprav je njuno strokovno delo zahtevno in polno »zakajev«, sta optimistični in poskušata storiti največ, kar se v danih okoliščinah da. In kot poudarjata, bi se na področju učenja slovenskega jezika v vrtcih lahko naredilo mnogo več, če bi v družinah, kjer starši ali vsaj stari starši še govorijo slovensko, »domanji jezik« učili tudi otroke, da le-ti ne bi prihajali v vrtce brez znanja ene same slovenske besede, kot se to dogaja leto za letom. Vsekakor pa bo potrebno – in s tem sta začeli že lani – v različne dejavnosti vrtcev še bolj vključevati starše in babice ter dedke predšolskih otrok. Gotovo pa bi bilo koristno, da bi se s starši in starimi starši predšolskih otrok ukvarjale tudi slovenske organizacije in društva, tako da bi zanje organizirale različne dejavnosti, kjer bi se poudarjalo pomen učenja in ohranjanja slovenskega jezika. Pred leti sem dala dve pobudi: prva je bila obdarovanje mladih staršev ob rojstvu otroka s slovenskimi slikanicami, CD-ji, čestitkami; tako bi mladi starši lažje začutili pripadnost in sprejetost v neki skupnosti. Iz moje pobude do danes ni bilo nič. Druga taka pobuda je bila modifikacija koroškega projekta Slovenščina v družini. Na osnovi koroških izkušenj bi lahko pripravili porabsko različico. Žal, spet nikogar ni zanimalo. Tako pa so mlade družine prepuščene same sebi, brez spodbud in informacij, in šele v vrtcu se srečajo z možnostjo, da bo njihov otrok vključen v učenje slovenščine. Mnogo prepozno...

Porabski dvojezični narodnostni osnovni šoli, gornjeseniška in števanovska, prav tako nimata problemov s številom vpisanih učencev; prva jih ima 70 (8 prvošolcev), druga pa 50 (6 prvošolcev). Kot smo lahko prebrali v 37. številki Porabja http://www.porabje.hu/pdf/2017/2017_37.pdf  (pogovor z ravnateljicama), tudi s financiranjem šol, odkar je njuna vzdrževalka Državna slovenska samouprava, ni težav. Tudi zanimanje za izobraževanje je veliko. Kar 23 slušateljev, pretežno pedagoških delavcev, se je letos koncem junija udeležilo izobraževalnega seminarja v Sloveniji, izpeljali smo tudi že 11. Jezikovne počitnice za porabske učence ob slovenskem morju. Do tu je vse lepo in prav, skoraj idilično. Gotovo pa beseda idila/idilično izpade iz nabora besed, ko pokukamo v zaodrje narodnostnega šolstva; mislim predvsem na kadrovske razmere v obeh šolah. Strinjam se z ravnateljicama, da je težko zadostiti paragrafom in poskrbeti za kolikor toliko ustrezen pedagoški kader. Gotovo pa ni prav, ko zadostimo predpisom, v resnici pa prakticiramo navidezno dvojezičnost pri pouku in pošljemo v razred 2 učitelja – eden ne zna nič slovensko, drugi pa praktično nič madžarsko. To je skregano z vso strokovno logiko in koncepti kakršnega koli dvojezičnega pouka. Kaj je torej dvojezični pouk po porabsko? Izpolnjevanje predpisov zaradi obstanka šol?? Na seniški šoli, recimo, so z neznosno lahkostjo in prav po tihem začeli izvajati te nedoumljive prakse, čeprav so jim bile predlagane bolj optimalne rešitve, ki prav tako ne bi kršile predpisov. In ker mirni pogovori in nasveti niso zalegli, vas rotim javno: V dobro učencev in njihovega boljšega znanja slovenskega jezika prenehajte s takimi praksami! Na šoli je poln delovni čas slovenski učitelj asistent, ki bi s svojim odličnim znanjem jezika, stroke in pedagoškim erosom lahko naredil veliko več, če bi mu dopustili. Konec koncev pa, čemu služijo slovenski pedagoški asistenti? Kolikor vem, v prvi vrsti so mišljeni kot pomočniki ali soizvajalci pouka slovenskega jezika na šolah! Naravni govorec jezika gotovo lahko nauči učence mnogo več in bolje kot nekdo, ki je jeziku priučen. Zakaj ne izkoristite tega bogastva – v dobro svojih učencev?? To je pravzaprav ta začaran krog, v katerem se vrtimo desetletja; izgovarjanje na predpise, slovenščina kot sredstvo obstanka, ne cilj; splošna vseenost, nobenega občutka odgovornosti do tega, kar delamo; napolnimo učilnice in preživimo leto... Kar na jok mi gre ob vseh teh mislih...

Največji kadrovski problem obeh šol pa je pomanjkanje ustreznih dvojezičnih učiteljev razrednega pouka, učiteljev za obdobje, ko je učencem potrebno postaviti trdne temelje v obeh jezikih. Improvizirana dvojezičnost tega ne zmore, tudi učitelji Madžari, ki se bodo na tečajih naučili nekaj malega slovenščine, največkrat z muko in gnevom, ne morejo nadomestiti slovenskega dvojezičnega učitelja. Pri kadrih imajo malo bolj srečno roko na števanovski šoli, ne pa tudi pri vpisanih učencih. In ko seniška ravnateljica izjavi: »Delati moramo na tem, da življenje na šoli in vsakodnevno sporazumevanje potekata res v obeh jezikih,« se človek upravičeno vpraša: Kako – delati na tem?? Na čem pa ste delali doslej, več kot desetletje? A je na tem treba delati ali zavestno več uporabljati slovensko materinščino vedno in povsod, od ravnateljice do učiteljev? A ne bi bilo preprosteje, če bi se – vsaj slovenski učitelji na šolah in učitelji, ki znajo nekaj malega slovensko – recimo, dan ali dva, če ne gre več, v tednu pogovarjali med seboj samo slovensko? Ne bi bil to lep zgled učencem, ki od svojih učiteljev (čast izjemam!), razen pri urah, skoraj nikoli ne slišijo slovenske besede? Dragi vsi, to ni kritika, to je zapis krutih dejstev, ki so javna skrivnost, le govoriti se ne bi smelo o njih. Pa se mora! In se govori... Ker sta resnica in iskrenost pot naprej, boj proti resnici pa je rakova pot.

Skoraj nič pa še nismo brali o pouku slovenščine v monoštrskih osnovnih in srednjih šolah. Odlična novica je, da se po nekaj letih zatišja v Osnovni šoli Jánosa Aranya skupinica devetih prvošolcev pridno uči narodnostno slovenščino kot predmet, kar 5 ur tedensko (o tem več v naslednji številki Porabja).

S slovenščino, predvsem s številom vpisanih dijakov k temu pouku, pa še vedno gre navzdol v monoštrskih srednjih šolah. Kot smo že ugotavljali ob koncu preteklega šolskega leta, je za osmošolce, ki zaključijo eno izmed dvojezičnih šol, za vedno konec pouka slovenščine, ker večina odide v sombotelske srednje šole. A tudi tisti, ki se vpišejo v monoštrske, ne gredo k slovenščini. Se je kdo vprašal, zakaj? Ne bi bilo prav in normalno, da monoštrske srednje šole (predvsem tisti, ki poučujejo slovenščino) malo časa, energije, predvsem pa osebnega pristopa, posvetijo pridobivanju vsaj dijakov slovenskih korenin za pouk slovenščine??

Narodnostni vrtci in šole v Porabju po svojih zmožnostih delajo in služijo svojemu namenu, kar je vse pohvale vredno. Gotovo pa so še rezerve, predvsem pa mora biti pri vseh v šolstvu prisotno veliko močnejše samozavedanje, da porabskih šol kot samostojnih izobraževalnih ustanov že ne bi bilo, če ne bi bile dvojezične, namenjene v prvi vrsti učenju in ohranjanju SLOVENSKEGA jezika, krepitvi SLOVENSKE zavesti in utrjevanju SLOVENSKE kulture. Vsak pedagoški delavec, predvsem pa vodstva šol in vsi odgovorni za šolsko področje, bi ta dejstva morali imeti nenehno pred seboj in jih vsakodnevno udejanjati. Kaj je torej dvojezični pouk? Gotovo ne samo paragrafi in papirnato izpolnjevanje le-teh!!!

Kako pa je s tujimi jeziki na monoštrski gimnaziji? Zdaj vem!

Zdaj vem, kako je s poukom tujih jezikov na monoštrski gimnaziji! In imam odgovor - vsaj na mikro vzorcu - zakaj je Madžarska po znanju tujih jezikov svojih prebivalcev na zadnjem mestu v Evropski uniji, kot še vedno kažejo mednarodne raziskave. Šolski sistem, kakršen je, lokalni šerifi - ravnatelji šol, ki sami ne obvladajo nobenega tujega jezika in izigravajo zakonodajo, nerazgledani starši - čast izjemam, nobene selekcije pri vpisu v 9. razred (1. letnik gimnazije po slovensko), učitelji tujih jezikov, ki še niso slišali za notranjo diferenciacijo ali za to, da je nemška in angleška fonetika malo drugačna od madžarske ... Upam, da ni v vseh madžarskih gimnazijah tako, saj se potem mladini, Viktorjevi svetli bodočnosti, res slabo piše! Aha - pripravlja se spet novi nacionalni šolski kurikulum? Le kakšen? V dveh desetletjih tretji ali četrti ... In kje so vidne spremembe?? Morda le tu, da imajo tisti redki dobri učitelji tujih jezikov vedno več popoldanskega in večernega dodatnega zaslužka z inštrukcijami. Starši, ki to svojim otrokom lahko privoščijo (privoščimo), pač ne vidijo druge rešitve, saj je šolam figo mar, če se kdo tujega jezika kaj nauči ali ne, glavno je, da imajo v razredih zadostno število učencev/dijakov. Ker ta zapis pišem kot mama dijaka 9. razreda/1. letnika gimnazije (seveda pa tudi poznavalka vsaj dveh šolskih sistemov), verjemite, da ne morem, da ne bi bila zelo kritična. Kot sem omenila že večkrat, sem bila zelo zadovoljna s sinovo šolo (razen s poukom slovenščine, a to je že zgodba za naslednji zapis) na razredni osnovnošolski stopnji, torej od 1. do 4. razreda. Bilo je veliko ustvarjalnosti, inovativnega dela, spodbud učencem ... Potem je šlo iz leta v leto samo še navzdol ... Tako daleč, da smo zdaj pristali na dnu motne mlakuže...

V Monoštru si je pred skoraj desetletjem ravnatelj Združenih vzgojno-izobraževalnih ustanov (vrtec, osnovna šola, gimnazija in glasbena šola) zamislil mega projekt (po stroki je bil učitelj nemščine), ki je za madžarske razmere zunaj velikih mest res pomenil nekaj novega in naprednega. Vsi smo ploskali. V 1. razredu osnovne šole je med tremi paralelkami bil t. i. jezikovni razred. To je pomenilo, da so se učenci tega razreda od začetka poglobljeno učili narodnostno nemščino ali slovenščino, 3. skupina pa razširjeni pouk angleščine. 5 ur tedensko so se torej razdelili v 3 jezikovne skupine. Vsem je bilo zagotovljeno, da bo tak pouk narodnostnih jezikov in tudi angleščine potekal tako do konca srednje šole. Vse je lepo funkcioniralo do konca razredne stopnje, do končanega 4. razreda osnovne šole. V 5. razred se lahko učenci vpišejo v program 8-letne gimnazije ali ostanejo na predmetni stopnji osnovne šole do 8. razreda. Ker so pouk angleščine obiskovali skoraj sami odlični učenci, je želja staršev sprva bila gimnazija. Tu pa so se začele težave: na monoštrski gimnaziji od 5. do 8. razreda ni možnosti učenja razširjenega pouka angleščine, samo nemščina in slovenščina. Tako so učenci, ki so obiskovali pouk angleščine, ostali na osnovni šoli in tam nadaljevali s petimi urami tedensko. Spet jim je bilo obljubljeno - tokrat že s strani novega vodstva, ker je omenjeni ravnatelj našel zase boljšo službo v monoštrskem Oplu - ne samo obljubljeno, celo zagotovljeno!!!, da ko pridejo v gimnazijo, bodo z angleščino nemoteno nadaljevali 6 ur tedensko, obenem pa kot 2. tuji jezik dobili še nemščino. Ker ni bilo razloga za dvom - ravnatelji menda ne bi smeli lagati - so (smo) starši verjeli. Koncem junija sem obiskala ravnateljico in jo povprašala glede angleščine v bodočem prvem letniku (moj sin je vsako leto delal razredne izpite in pouk angleščine obiskoval privatno, ker je v šoli bil vpisan k slovenščini). Zagotovila mi je, da bo to nadaljevalni pouk angleščine, in jaz sem verjela. Tako se je v sinovem letniku zbralo kar 7-8 nadaljevalcev za angleščino.

Malo pred začetkom šolskega leta pa nas je čakal ledeno hladen tuš!!! Ko smo iz šole prinesli paket učbenikov in delovnih zvezkov, sta med njimi bila učbenik in delovni zvezek za ZAČETNI POUK ANGLEŠČINE!!! (Traveller, elementary) Ah, verjetno so se zmotili, je nejeverno rekel sin. Že prvi dan šole je šel vprašat, če je to pomota glede angleškega učbenika. Ne, ne, po tem se boste učili - je bil odgovor. In so res začeli: nekaj dijakov + moj sin s kakšnih 1600! urami angleščine za seboj, dva ali trije z nekaj manj urami in kakšnih 5 ali 6 dijakov, ki so se z učenjem angleščine srečali prvič - vsi, skupno kakšnih 15 dijakov, v eni začetni skupini, v monoštrski gimnaziji, ki se ima za sodobno srednjo šolo! Ne vem, kaj sem bila bolj - žalostna ali besna. Ko je sin prišel od 1. ure angleščine, se je sarkastično smejal: Mami, danes sem se naučil angleško šteti od ena do pet, bljak, angleščina! Menda so se predstavljali, eni angleško, drugi madžarsko, na koncu je bila samo še madžarščina in učiteljica je rekla, da tisti, ki že mnogo vedo, bodo učili tiste, ki so začetniki. Groza! A ni učitelj plačan za to, da uči vse??? Dan za dnem sin prihaja iz šole z novimi cvetkami, vedno bolj obupan, malodušen in sovražno nastrojen do takega pouka. Mami, se res nič ne da narediti?? - sprašuje.

Je to provincialna zaplankanost ali katastrofalna nevednost vodstva šole? Je to normalno, etično, zakonito? Ne verjamem, da bi madžarska zakonodaja uzakonjala oviranje jezikovnega napredka dijakov. Ne verjamem, da se to dogaja zakonito. Ker pač imam z nezakonitostmi na tej šoli že izkušnje... Je bivši ravnatelj, ki je zagnal projekt učenja tujih jezikov za prijavljene učence od 1. razreda osnovne šole, kdaj pomislil, v kakšne travme in stiske učencev se bo ta mega ideja izrodila??? A vodstvo šole res nima pojma o učenju tujih jezikov? Ogromno vprašanj brez odgovorov. Upam, da bo pozitiven odgovor vsaj na pismo, ki smo ga starši dijakov, prikrajšanih za ustrezen jezikovni pouk, naslovili na vodstvo šole ... In da bo konec te farse, imenovane pouk angleščine v 9. razredu na monoštrski gimnaziji, kjer dijaki, ki niso začetniki, ker so se z jezikom trudili že 8 let, lahko samo nazadujejo. Bo kdo prevzel odgovornost za to stanje ali boste še dalje pridno prispevali k sramotni madžarski statistiki o neznanju tujih jezikov???

Bomo počakali in videli...

Na Študijskih dnevih Draga prvič spregovorili o Porabskih Slovencih

 

Ko sem pred nekaj meseci dobila prijazno pismo gospoda Sergija Pahorja, predsednika Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, sem bila nemalo presenečena; vabil me je namreč, da na 3-dnevni, več kot pol stoletja stari, prireditvi spregovorim o položaju Porabskih Slovencev. No, lahko bi to storil kateri izmed njih... Seveda, saj smo jih vabili, a neuspešno, se je glasil odgovor... Razumem. Obljubila sem, da bom prišla...

Draga, študijsko srečanje, ki tudi po petih desetletjih ostaja odlična priložnost za pogovor o manjšinski kulturi in narodovi duši. Vedno bolj aktualna vprašanja ohranjanja jezika in zavesti, na kulturno-versko-etičnih temeljih, brez zlaganih političnih floskul... Študijska srečanja so se leta 1966 začela kot pobuda majhne skupine zanesenjakov. Polstoletno obdobje Drage je bilo polno dogajanj, premislekov in samospraševanj, svoje poglede so razgrinjali številni eminentni govorci. V čast mi je, da sem se letos vpisala na ta imeniten seznam.

Že 52. Študijski dnevi Draga, versko-kulturno-znanstveni posvet, ki ga organizira Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta ob podpori še nekaterih slovenskih društev v Italiji, so tako potekali od 1. do 3. septembra na Opčinah pri Trstu. V uvod k letošnjemu vabilu na posvet je predsednik društva Sergij Pahor zapisal pomenljive misli: »Draga ima za sabo že več kot 50 let in povsem razumljivo je, da danes ne preseneča več. Minili so časi, ko so skoraj vsi, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega naroda (ali kaj drugega), skozi vse poletne mesece adrenalinsko poizvedovali, kaj smo dali na program študijskih dni, še bolj, koga smo vabili za predavatelja. Poizvedovanje enih je bilo takrat enako razumljivo kot radovednost drugih. Danes tega ni več in skoraj pogrešamo mrzlico, ki je spremljala pripravo Drage. Iz leta v leto nam je tista mrzlica zagotavljala, da je Draga vsaj za en del Slovencev potrebna (za druge pa morda nevarna?). Ali smo z demokratizacijo in osamosvojitvijo zaplavali v rutino? Teme, ki jih predlaga Draga, so si iz leta v leto podobne, se nekako ponavljajo, ampak to ne kaže na pomanjkanje ustvarjalnosti ali padec domišljije. Tem, ki bi spodbujale razmišljanje o sodobnem globaliziranem svetu, je na pretek. Toda če vztrajamo na problemih, ki so danes, kot so bili včeraj, bistveni za obstoj naroda in družbe, pomeni, da mnoga vprašanja, ki smo jih ponudili v razpravo v preteklih petdesetih letih, ostajajo nerešena.« In v treh dneh posveta so številni obiskovalci v pestrem programu dobili vsaj delne odgovore na svoja in skupna nerešena vprašanja.

Z manjšinsko problematiko sta bila povezana prvo predavanje in debata prvi dan posveta; raziskovalka dr. Maja Smotlak je prispevek naslovila Pojmovanje narodne identitete med Slovenci na zahodni narodnostni meji od 19. stoletja do sodobnosti skozi prizmo romana. Avtorica je ugotavljala, da je na začetku obravnavanega obdobja imela v zamejstvu nastala literatura narodnospodbujevalno vlogo, danes pa je pri mladih avtorjih drugače: zagovarjanje multikulturnosti in teze o tem, da ni važno, v katerem jeziku pišejo, so sicer lahko t. i. sodobno pojmovanje etničnosti, ki pa gotovo ne prispeva k ohranjanju skupnosti v tradicionalnem smislu. V večernem delu so se udeleženci Drage poklonili pisatelju Borisu Pahorju, veteranu in prvoborcu za slovenske pravice ter demokracijo, z ogledom dokumentarnega filma francoske režiserke o njem. Boris Pahor je bil tudi častni gost večera.

Drugi dan posveta je bil prav tako namenjen manjšinski problematiki. Ker obstoj slovenskih manjšin, razumljivo, ostaja na vrhu dnevnega reda Drage in postaja iz leta v leto bolj pereč, je potrebno še glasneje spregovoriti o problemih: vse zamejske slovenske skupnosti se številčno krčijo, zavest plitvi, večinske institucije manjšince blagrujejo, češ da kulturno bogatijo prostor ob meji, toda jim s težavo, po kapljicah priznavajo tisto, kar je potrebno za njihov razvoj. To stanje dobro ponazarja položaj slovenske manjšine na Madžarskem, o kateri doslej Draga ni spregovorila, je za uvod v moje predavanje povedal Sergij Pahor. Dvourno predavanje Kako dolgo bo Porabje še slovensko? in prav tako dolgo debato je subtilno vodila vsestranska zamejska kulturnica Maja Lapornik Pelikan. Po splošnem uvodu, v katerem je bilo Porabje predstavljeno z zgodovinskega, geografskega in jezikovno-kulturnega vidika, sem se omejila na aktualno problematiko, ki bi jo lahko strnila v naslednji povzetek: slovenski jezik je pri mlajših in najmlajših generacijah izgubil mesto prvega, maternega jezika, njegovi govorci so le še srednje in starejše generacije. Porabski Slovenci, ta najmanjša slovenska zamejska skupnost, je na pragu usodnih trenutkov, pred katerimi si – skupaj z matično Slovenijo – še vedno zatiska oči: Ali bo na področju ohranjanja jezika in identitete začela novo pot za revitalizacijo obeh ali pa bo postala folklorna posebnost pokrajine. Najnovejša raziskava o družinskih jezikih med starši predšolskih otrok prinaša zaskrbljujoča spoznanja. Opozorila, da manjšina brez jezika nima prihodnosti, največkrat niso slišana ali pa napačno interpretirana. Res je, da so Porabski Slovenci organizirani kot skupnost šele dobrih 25 let, res je, da so na področjih ohranjanja kulturne, etnološke in literarne dediščine dosegli velik napredek. Tudi področje lastnih medijev je zadovoljivo. Še vedno pa ni preboja v gospodarstvu, torej pri temeljih preživetja, saj Porabcem režejo kruh madžarska in avstrijska podjetja. Slovenski jezik pri zaposlitvah nima veljave, zato imajo učenci v šolah dokaj skromno motivacijo za njegovo učenje. Tudi Cerkev je Porabce pustila na cedilu – tu že leta ni niti enega slovenskega duhovnika! (In prav v času, ko sem številnim poslušalcem predstavljala to zaskrbljujočo problematiko, so se porabski verniki v cerkvi na Gornjem Seniku zbrali k žalostni slovesnosti – 30. obletnici smrti zadnjega porabskega resnično slovenskega duhovnika...

Odnos domicilne madžarske države in večinskega madžarskega prebivalstva do Porabskih Slovencev je v zadnjih letih zelo pozitiven in konstruktiven (čeprav za nekatera področja prepozen), medtem ko matična Slovenija (razen na izobraževalnem in kulturnem področju) do Porabja posebej v zadnjem času vodi dokaj nedorečeno (zgrešeno) politiko, ki ne more prispevati h konkretnemu napredku in revitalizaciji skupnosti. Kako dolgo bo Porabje še slovensko? »Porabje bo lahko še dolgo ostalo slovensko, če bo narodnostna politika – v sozvočju z matico – dojela, da je z revitalizacijo skupnosti treba začeti takoj! Manjšina brez lastnega jezika, predvsem pa brez narodne zavesti, nima prihodnosti.« V zelo zanimivi debati je bilo odgovorjeno na nešteto vprašanj.

Večerno dogajanje je zaznamoval dokumentarni film Moja meja, s katerim so se organizatorji poklonili 70-letnici priključitve Primorske k Sloveniji. V tradiciji Drage je, da je tretji dan posveta, nedeljski dopoldan, posvečen vprašanjem krščanske misli in prakse. Dr. Igor Bahovec je v svojem predavanju O vernosti na Slovenskem: od sociološko-antropološke analize do krščanstva, ki prinaša upanje, pogum in ustvarjalnost razmišljal o splošni krizi vernosti s posebnim ozirom na Slovenijo. Zadnje predavanje, velika tema letošnje Drage, pa je bil prispevek ddr. Klemna Jakliča O dilemi našega časa: pravice človeka ali državljana? Aktualno temo v času, ko usihajo stare vrednote, novih pa ni, je predavatelj strnil takole: »To večno vprašanje demokracije je še posebej aktualno v času, ko se zdi, da v luči migrantske krize in drugih težav, s katerimi se sooča Evropa, težnja po »nacionalnem« v demokraciji že dolgo ni bila tako močna. Je tudi legitimna? Če je tako, do katere mere? Ali pa je v našem času edini legitimni pristop tisti, ki na prvo mesto postavlja pravice človeka in ne nujno državljana? Dobra novica je, da je dilema na ravni ustavne morale in ustavnega prava razrešljiva. Manj pozitivno sporočilo pa, da – kot velja za vsako obdobje zgodovine – tudi v našem času ni garancije, da bi akterji moči in odločanja z gotovostjo sledili smeri pravične prihodnosti in nadaljnjega razvoja demokracije. Vseeno je mogoče na različne načine prispevati k temu, da bi kolesje zgodovine v našem času akterjem pomagali potisniti prav tja.«

52. Študijski dnevi Draga so bili še eden v vrsti uspešnih posvetov v zamejskem prostoru, kjer se je opozarjalo na pereče probleme današnjega časa in uvrstilo na zemljevid eminentnega srečanja tudi aktualno problematiko Porabskih Slovencev. Kot vedno znova opozarjam – prav enako kritiko pa so izrekli tudi organizatorji Drage – odgovornih iz slovenskih političnih logov taka srečanja ne zanimajo. To pač ni prostor, kjer bi se karkoli proslavljalo in hvalilo...

Jezikovne počitnice v Fiesi - enajstič (zadnjič?)

Z majhno zamudo, pa vendar: nekaj stavkov o letošnjih jezikovnih počitnicah, že enajstih po vrsti, za porabske osnovno- in srednješolce je potrebno zapisati! Če sem lani in predlanskim bila deležna vsakovrstnih očitkov, češ, preveč si kritična, bo tokratni zapis malo drugačen oziroma zorni kot opazovalca bom premaknila drugam. Ne bi ponavljala zgodb o jezikovnem neznanju učencev, tudi tistih o neodgovornosti učiteljev se ne bi dotikala. Za začetek pa se spomnimo lanskega zapisa: https://iskriceizporabja.blogspot.si/2016/07/jezikovne-pocitnice-brez-roznatih-ocal.html

Je res bil preveč kritičen ali celo kritizerski, kot so menili nekateri? Prepričana sem, da je bil le surovo realen. A dokler boste vsi (politiki, učitelji, vodstva šol in še kdo) skoraj vso svojo energijo vlagali zgolj in samo v boj proti resnici, se nič ne more spremeniti. Aha, a sploh kdo želi spremembe - mislim to, da bi v šolah, recimo, slovenščino otroke naučili, ne samo učili - ali so to le moje večne sanje? Po dogajanju v Fiesi sodeč - to drugo...

Program v Fiesi smo poimenovali Jezikovne počitnice; tu je morje, plavanje, oddih, a vendar tudi učenje jezika in to slovenščine. Kako pa lahko učimo/naučimo jezik? Tako da prevajamo vsak stavek, ker v nasprotnem primeru učenci gledajo v nas, kot da smo padli s kakšnega neznanega planeta! Nekaj torej počnemo, nekdo pa mora učencem nenehno prevajati. Čakajte, a niso ti otroci učenci porabskih dvojezičnih šol?? A ni za njimi najmanj 1000 ur pouka slovenščine, pa dvojezične ure, pa slovenske dejavnosti, pa prizadevni dvojezični učitelji, pa še nešteto blablabla, o katerih poslušamo in beremo v narodnostnih krogih dan za dnem?! Splošno didaktično pravilo glede pouka drugega ali tujega jezika je, da se ga učenec za pozitiven rezultat na srednji izpitni stopnji, recimo B1, mora učiti 500-600 ur. Vsi učenci porabskih šol, ki smo jih peljali v Fieso, bi morali slovenščino obvladati že na B1 stopnji, smo pa imeli med nami tudi veterane, ki bi po številu ur slovenščine v šoli lahko bili že aktivni govorci jezika. To, žal, ni bil nobeden med njimi. Prevajanje in še tisočkrat prevajanje... Vsako leto več, vsako leto bolj mučno...

"Veš, ti otroci so drugačni, ti pa že dolgo nisi v razredu," mi je bilo očitano, ko sem zahtevala malo reda, točnosti in discipline... Hm... To pomeni, da sem na napačnem kraju v napačnem času... Kaj pa odgovornost? - sem vztrajala. Ja, no, saj je vse v redu... Pa ni bilo... Imeli smo številne dejavnosti, ki so jih tokrat pretežno izvajali učitelji spremljevalci. Bila je dobra rešitev. A iz leta v leto ugotavljam, da so take dejavnosti le kapljica v morje. In se sprašujem, ali so vsa naša prizadevanja sama sebi namen. Res je, nekatera spoznanja me žalostijo, saj se tam za Srebrnim bregom nihče ne sprašuje o obstoju naroda; tega pravzaprav ni več. Floskule o obstoju jezika nimajo vsebine, nikomur pa ne seže do srca edina resnica, da brez jezika ni naroda! Obstoja jezika ne more rešiti nihče brez narodne zavesti! Pomanjkanje le-te pa je v Porabju zaskrbljujoče.

In kako z jezikovnimi počitnicami v prihodnje? To mi boste povedali tisti, ki boste v bodoče organizirali take in podobne dejavnosti. Jaz bom namreč ostala - jaz... Drugačna, pa vendar ista...

Slovenec sem...

Čeprav je od dogodka, o katerem bom razmišljala tokrat, minil že dober mesec, mislim, da moram kakšno reči oziroma zapisati. Naslov letošnjega vseslovenskega srečanja v Državnem zboru v Ljubljani, Slovenec sem, je namreč obetal zelo veliko, morda preveč… Velika dvorana Državnega zbora je torej bila 6. julija 2017 prostor srečevanja Slovencev iz matice, zamejstva in sveta. Žal, skoraj dobesedno, kot bomo izvedeli pozneje… Parlamentarna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je pripravila že 17. vseslovensko srečanje. Začelo se je s slovensko himno - Prešernovo Zdravljico, ki jo je zapela mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, ki je potem v kulturnem programu predstavila še pesmi Slovenec sem, Vöra bije in Tam, kjer teče bistra Zilja. Udeležence so nagovorili predsednik DZ Milan Brglez, minister RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc in predsednik komisije Ivan Hršak. Predsednik Brglez je naglasil različno doživljanje nacionalne pripadnosti v Sloveniji in zunaj Slovenije živečih Slovencev, tako je drugačen tudi odnos do domovine. Minister Žmavc se je zahvalil Slovencem zunaj meja Republike Slovenije in povabil predvsem mladino k sodelovanju in k še večjemu, globljemu povezovanju z matično domovino. Poslanec Hršak pa je podčrtal, da se šele na tujih tleh zavemo pomena slovenstva in dejal, da pozabljamo na ohranjanje in razvijanje spoštovanja in zaupanja…  

A k temu pozabljanju in nespoštovanju, ne vem natanko, česa, ne prispeva tudi matična politika? Kakšna je strategija matice do Slovencev zunaj njenih meja? Zelo abstraktna in nezavezujoča. Kaj lahko razberemo iz številnih dokumentov, ki so sami sebi namen? Zakaj se moramo za vsako krvavo potrebno delovno mesto slovenskega učitelja ali vzgojitelja asistenta boriti nekaj let, med tem čas teče, mladi in najmlajši pa se izgubljajo v dominantnih, večinskih jezikih, ogromne količine sredstev pa odtekajo kar nekam, v zamejske vreče brez dna??? Kakšno je temeljno poslanstvo Urada za Slovence? Obiskovanje veselic v zamejstvu in po svetu?? To namreč lahko razbere vsak nameren ali naključen obiskovalec spletnih strani Urada, kjer se kakšnih 90 odstotkov vseh vesti začne z Minister je obiskal… Če se navežem na ta, najbolj pogost začetek povedi z retoričnimi vprašanji na porabske teme: Kaj izve minister, če sploh želi kaj izvedeti, ko obišče kakšno porabsko veselico? S kom se sreča in kaj ga zanima?? Je kdo izmed odgovornih sploh kdaj pomislil, da je resnica o ohranjanju jezika in identitete svetlobna leta daleč od veselic? Ali to sploh koga zanima? …

Svoje prispevke v podporo slovenski matični domovini so na vseslovenskem srečanju podali vabljeni uvodni govorci: dr. Boris Pleskovič, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa, dr. Janko Malle, vodja Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in predsednik kulturno-informacijskega centra »Haček« v Celovcu, ter Poljanka Dolhar, predsednica Slovenskega kluba Trst, novinarka Primorskega dnevnika. Boris Pleskovič je z lastnega zornega kota, kot poznavalec in svetovljan, pokazal na tisto, kar nas Slovence dela velike (to so npr. znanstveniki, športniki, naravne lepote) in tudi na vse, kar nas, žal, dela majhne (korupcija, pomanjkanje ekonomskih reform, neučinkovita administracija). Pokazal je na skrb za prihodnje generacije in ne dovolj izkoriščen potencial Slovencev po svetu. Janko Malle je spomnil na pomanjkljivo institucionalno obliko sodelovanja na kulturnem področju med Slovenijo in Evropo, Poljanka Dolhar pa je opozorila na nepoznavanje zamejske stvarnosti ter naglasila, da morajo tudi zamejci postati vidni in zanimivi, v veliko večji meri pa morajo sami poskrbeti za svojo prepoznavnost in prisotnost v zavesti matice. V razpravi, ki je sledila, so spregovorili še drugi udeleženci srečanja iz zamejstva in sveta. To je kratek prikaz dogajanja v dvorani Državnega zbora tistega vročega julijskega dne…

Na fotografiji smo iz Porabja tisti, ki smo vztrajali skoraj do konca... Srečanje, naslovljeno "Slovenec sem", je pri vseh prisotnih vzbujalo velika pričakovanja. Ampak... Na spisku govorcev ni bilo Porabcev - ker jih menda nihče ni povabil! Ena izmed razlag sicer je, da bi se morali sami prijaviti, toda kako? Večina je namreč že dobila le izdelan dokončen program. Sicer pa… tu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... Po uvodnih nagovorih in prispevkih smo ostali spet skoraj sami, udeleženci iz zamejstva in sveta namreč, saj je imel minister za Slovence v zamejstvu in po svetu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi manjšinske funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni; nakladati nekaj o raziskavi, koliko je pravzaprav nekje Slovencev, je abotno. Vemo, da se manjšinske teme ves čas raziskujejo, da imajo nekatere zamejske skupnosti celo svoje raziskovalne inštitute, potem pa nek krovnik pride z veleidejo o preštevanju in podobnih hecih! Res žalostno in zaskrbljujoče…

Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo... Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... Vsakokratne slovenske aktualne politike pa tako ali tako ne zanimajo. Ob koncu vseslovenskih srečanj so sprejeta tudi zanimiva priporočila, ki jih objavljam spodaj. Upam, da bodo udeleženci vseslovenskega srečanja 2018 naslednje leto dobili na mize ta priporočila, ne tista izpred dveh let, kot smo jih letos. Seveda pa v poduk bralcem svojega razmišljanja naj dodam, da so spodnja priporočila le pravljica za nevedneže ali naivneže. Že leta so skoraj enaka...pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... tu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega...

(Fotografije, razen treh mojih, so iz arhiva DZ, 1 pa iz tednika Porabje.)

 

SPREJETA PRIPOROČILA XVII. VSESLOVENSKEGA SREČANJA                                

*Udeleženci XVII. Vseslovenskega srečanja (udeleženci) so se seznanili s pisnimi odgovori oziroma pojasnili Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (Urad) glede uresničevanja priporočil XV. Vseslovenskega srečanja.

*Udeleženci pozdravljajo aktivnosti in obveščanje Urada za izboljšanje položaja avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in Slovencev po svetu v skladu z mednarodnimi pogodbami in bilateralnimi sporazumi.

*Udeleženci priporočajo Vladi, da nadgradi ukrepe, s katerimi bi mlade pripadnike slovenske skupnosti zunaj Republike Slovenije še bolj spodbudila k spoznavanju slovenske kulture, učenju slovenskega jezika, utrjevanju slovenske identitete ter povezanosti z matično domovino.

*Udeleženci pozdravljajo aktivnosti Vlade za zagotavljanje pedagoškega kadra za poučevanje slovenskega jezika ter projekte sodelovanja in izmenjav med območji, kjer živi avtohtona  slovenska narodna skupnost, in matično domovino. Udeleženci pozdravljajo vzpostavljanje, delovanje in odpiranje novih lektoratov v državah, kjer živijo Slovenci. Ob tem udeleženci Vladi priporočajo, da se v dialogu s tujimi deležniki zavzema za sistemsko ureditev, ki bo pripadnikom avtohtone slovenske narodne skupnosti omogočila učenja slovenskega jezika na vseh stopnjah šolskega sistema.

*Udeleženci pozivajo vsa ministrstva, da poglobijo sodelovanje s Slovenci zunaj meja Republike Slovenije in da Komisiji Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu predložijo program usmerjenega sodelovanja do 15. 11. 2017.  Komisija bo to gradivo uvrstila na redno sejo.

*Udeleženci predlagajo Vladi, da do naslednjega Vseslovenskega srečanja izdela natančno analizo realnega stanja položaja Slovencev v sosednjih državah in na njeni podlagi preuči možnosti za novelacijo Strategije odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja.

Porabski učitelji spet na seminarju v Sloveniji

Že desetletja se za porabske slovenske pedagoge in kulturne delavce, če se nam želijo pridružiti, organizirajo v Sloveniji nekajdnevni izobraževalni seminarji. Pred tremi in več desetletji so ta izobraževanja trajala dva tedna, potem smo jih skrajšali na teden dni, zdaj pa smo že nekaj časa na petih, zelo intenzivnih dnevih, kar se mi zdi optimalno. Prav tako se je letos seminar prvič odvijal po dveh letih, ker je na tak način zanimanje večje. Seminar slovenskega jezika in kulture za porabske učitelje, vzgojiteljice in kulturne delavce, v organizaciji Zavoda RS za šolstvo, OE Novo mesto, in avtorice tega zapisa, je potekal zadnji teden v juniju, 5 dni, v idiličnem okolju največjega slovenskega zdravilišča, Term Čatež. Letos smo si izbrali jugovzhodno Slovenijo, kraje, ki jih ne poznamo prav dobro, a smo jih zdaj imeli priložnost odkriti. Osnovni cilj takih druženj je, poleg spoznavanja krajev, ljudi in kulture, predvsem jezikovno-kulturno izobraževanje, tudi druženje in komunikacija v slovenskem jeziku. Tokratnega seminarja se je udeležilo lepo število seminaristov, kar 23 nas je bilo.

Prve tri dneve so za strokovni del poskrbele kolegice svetovalke Zavoda RS za šolstvo OE Novo mesto. Popoldne, po prihodu udeležencev, je bila na sporedu tema Bajke in povesti govorijo univerzalen jezik – delavnico je izvedla Špela Bregač. Seveda se je osredotočila na bajke in povesti, povezane z Gorjanci, hribovsko verigo na slovensko-hrvaški meji, ki je s svojo skrivnostnostjo in nedostopnostjo nekoč burila ljudsko domišljijo. Dopoldanski program drugega dne je bila z nami Marta Novak. Preprost naslov delavnice Jaz, učitelj … je bil še bolj skrivnosten od gorjanskih bajk in povesti, vsebina delavnice pa – po mnenju udeležencev – odlična in zelo uporabna. Popoldne smo preživeli z Edito Bah Berglez na sprehodu »po čutni poti« v vrtcu Globoko.

Naš tretji dan je bil namenjen ekskurziji. Vodili sta jo Andreja Čuk, predstojnica OE Novo mesto, in Špela Bregač. Čez Gorjance smo se podali v Belo krajino, najprej v krajinski park Lahinja. Sproščenost sprehoda v neokrnjeni naravi je malo motilo sonce, ki je prav ta dan neusmiljeno žgalo. Prijetno senco smo našli v zavetju idilične Klepčeve domačije, kjer nam je gospodar doživeto predstavil delujoč mlin, arheološko najdišče in cerkev. Pot nas je peljala do zelene reke Kolpe. V prijetnem gostišču ob vodi je že dišalo po kosilu …

Ko smo se okrepčali, smo nadaljevali pot do Novega mesta, dolenjske prestolnice. Le za ogled bogatih arheoloških zbirk muzeja je bilo še časa, najbolj pa nas je navdušila razstava Jantar – dragulji Baltika. In uživali smo v pripovedovanju odlične vodnice po muzejskih zbirkah. Tudi impresivna fotografija znamenite Jantarne sobe, največjega izdelka iz jantarja na svetu, iz Katarinine palače pri Sankt Peterburgu ne manjka. Obiskovalci pridno delajo pred njo selfije, česar jim v pravi sobi ne bi dovolili. Dan je minil, sledil je le še povratek.

Četrti dan smo namenili prav posebnim delavnicam, predstavitvam najnovejših učbenikov za začetni pouk slovenskega jezika za otroke in mladostnike, ki so jih pripravili na Centru za slovenščino kot 2./tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavnice sta izvajali Damjana Kern in Mihaela Knez, s katerima smo se že velikokrat srečali, in nas vedno znova navdušita. Njune predstavitve so bile izjemne, udeležencem pa sta prinesli nekaj izvodov najnovejših učbenikov, česar so se posebej razveselili. Verjamem, da jih bodo pri svojem delu tudi z veseljem uporabljali. Upam tudi, da so si predvsem učitelji, ki nekako ne morejo dojeti, da se jezik najbolj učinkovito poučuje brez prevajanja, besede predavateljic dovolj resno vzeli k srcu in da bodo v bodoče poskusili drugače.

Tradicija naših seminarjev je, da je eden izmed večerov prav poseben. Svečana večerja z gosti in kulturnim programom poskrbi za družabnost, mnogo lepih misli in utrjevanje prijateljstev.

Letošnji kulturni večer so izvedli učenci Glasbene šole Brežice, za kar smo jim iskreno hvaležni. Z nami je bil tudi prav poseben in cenjen gost, naš dolgoletni prijatelj s slovenskega šolskega ministrstva, Roman Gruden, vabilu, da so ta večer z nami, pa so se odzvale izvajalke pedagoških delavnic, sodelavke OE Novo mesto. Hvala vsem za lep večer.

Le še en dan seminarja je ostal, dopoldan za glasbeno delavnico in popoldan za slovo in odhod. Glasbena delavnica, ki jo je izvajal Vilko Urek, glasbeni pedagog z OŠ Bizeljsko, je za vse udeležence bila prava poslastica. Toliko odličnih idej v tako kratkem času, visoka profesionalnost in igriva sproščenost izvajalca – to zmorejo le pravi mojstri. Vilko Urek to nedvomno je, saj nam je dal res veliko.

Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v slovenskem okolju, in spoštujem Slovence, ker se borijo za svoj jezik in kulturo." 

Vsak je s seboj odnesel svoje vtise, svoja občutja in spomine, meni pa se v mislih vedno znova obujajo spomini na dve prijetni presenečenji teh dni; eno sem odkrila kmalu, na drugo pa me je opozoril nekdo po vrnitvi domov. Prvo, udeležence seminarja je najbolj navdušila glasbena delavnica izjemnega Vilka Ureka. Res je bil enkraten! In šele zdaj sem izvedela, da je gospod Urek pred kratkim dobil laskavi naziv Najučitelj Slovenije! Upravičeno! Izbor organizira revija Ona (priloga dnevnika Delo) skupaj s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo. Iskreno čestitamo!

In še drugo, z nami je bil tudi študent slovenščine, diplomant 2. bolonjske stopnje sombotelske visoke šole, Norbert Gerencsér, ki se je na študiju odlično naučil slovensko, čeprav nima slovenskih korenin. Še en lep dokaz, da se slovenščino da naučiti, če imamo željo, voljo in smo vztrajni; če imamo pozitiven odnos do jezika, če ga spoštujemo in cenimo.

Poletje po navadi prinese nove vtise, nova doživetja, kopico vsega novega, kar prekrije staro. Ne pozabimo do septembra, kar smo si obljubili v idiličnem okolju pod skrivnostnimi Gorjanci...

Šolski zvonec je utihnil tudi v porabskih šolah

Svoje necenzurirano in malo dopolnjeno razmišljanje o šolski in po-šolski tematiki bom kar delila na blogu; v časopisu Porabje boste lahko brali cenzurirano verzijo... 15. junij velja na Madžarskem za zadnji šolski dan tako v osnovnih kot srednjih šolah. Tudi v Porabju je tako. Učenci skupaj z učitelji pripravijo zaključne slovesnosti, po tradiciji je to slovo od osmošolcev, ki ga odhajajočim prijateljem pripravijo njihovi nasledniki, sedmošolci. Na odrih se zvrstijo oboji, ponosni starši pa otroke obdarijo s šopki rož. Potem sledijo družinska praznovanja. To je lepa tradicija, v spoštljivem in slovesnem vzdušju, kakršna mi je tu že od nekdaj všeč, malo drugačna, kot so šolski "after partyji" v Sloveniji.

Od osnovnošolskih klopi, učiteljev in učencev so se ta dan poslavljali tudi osmošolci na dvojezičnih osnovnih šolah v Števanovcih in na Gornjem Seniku. Vzorne dvojezične prireditve so bile navdušujoče. Števanovsko šolo so zapustili štirje učenci, ki bodo svoje šolanje nadaljevali trije v Sombotelu in eden v Monoštru, na srednji strokovni šoli, kjer bo obiskoval pouk slovenskega jezika, sicer kot začetnik, saj je bil učenec števanovske šole le nekaj mesecev – družina se je pred časom priselila v Porabje. Za ostale 3 je s slovenščino konec, saj se je na sombotelskih srednjih šolah ni možno učiti. Zakaj šolanje v Sombotelu? Učenci pravijo, da želijo v srednje šole, ki jih v Monoštru ni, nekateri želijo od doma, novim dogodivščinam naproti, nekateri pa gredo zato, ker so se odločili skupaj s prijatelji.

Prav tako je konec s slovenščino za vseh 6 gornjeseniških osmošolcev. Štirje bodo šli v sombotelske ali bližnje srednje šole, dva pa v monoštrske, ampak ne k slovenskemu jeziku. To je porabska kruta resničnost. Naslednje šolsko leto se bo na obe šoli vpisalo nekaj več učencev, kot jih je trenutno odšlo, tako da prihodnost osnovnih šol in slovenskega jezika v njih ni ogrožena. Gotovo pa je zaskrbljujoče dejstvo, da je pri mladih, ko končajo osnovno šolo, s slovenščino pravzaprav konec, izgovorov pa, kolikor hočete. Dijaki gredo v Sombotel, ves teden so tam; kako bi lahko pričakovali, da so za vikend vključeni v kakšno slovensko dejavnost? Lahko bi bili, če bi jih kdo vabil, usmerjal, motiviral. Tega pa, žal, ne počne prav nihče v Porabju, tudi tisti ne, ki bi morali, ki so za to ne ravno skromno plačani... 

Dvojezični osnovni šoli, nekaj malega šola v Monoštru, še prej pa narodnostni vrtci, se 3 + 8 let trudijo iz ničle do vsaj skromnega znanja slovenske narodnostne materinščine pripeljati generacije mladih Porabcev. Ne rečem, da vedno dovolj kvalitetno, saj me velikokrat boli srce, ko srečam kakšnega učenca po 1000 in nekaj urah pouka slovenščine, in mi ne zna odgovoriti na kakšno preprosto vprašanje. Vrtci in šole so edine institucije, ki se sistematično ukvarjajo s poučevanjem jezika (to je tudi njihova primarna naloga, ker zaradi narodnostnega statusa v obliki, kot so, obstajajo), trudijo se po svojih zmožnostih in sposobnostih, vsi in vsak posebej.

Poleg pouka so tu številne dejavnosti, možnosti za učitelje in učence, ki so včasih sicer premalo izkoriščene, pa vendar… Do začetka novega šolskega leta bodo vodstva šol potrebovala veliko spretnosti in modrosti, da se spet zasilno pokrpa še vedno zaskrbljujoča kadrovska slika šolskih zbornic, pa vendar… S slovenskim jezikom se bodo intenzivno ukvarjali pedagoški delavci na 5-dnevnem seminarju v Termah Čatež, kar 23 udeležencev, učenci pa na tradicionalnih jezikovnih počitnicah v Fiesi, še nekaj domačih taborov bo, pa vendar… Vrtci in šole v Porabju gotovo opravljajo poslanstvo, zaradi katerega obstajajo, izobraževalne institucije pa, žal, ne morejo biti odgovorne za to, da je s koncem šolanja za mladi porabski rod tudi konec slovenskega jezika. Narodnost, ki odgovorno ravna s svojo jezikovno in kulturno dediščino, poskrbi, da mladih, ki zapustijo varno šolsko okolje, ne pozabi. V slovenskem zamejskem prostoru je, recimo v Italiji, šport tisti, ki združuje mlade Slovence, tudi jezikovno. Zakaj Porabje nikoli ni imelo slovenskega (slovensko govorečega!) športnega društva??

Kulturne skupine. V kateri izmed njih se govori slovensko? Tam, kjer so mentorji iz Slovenije. In v kateri skupini so tudi mladi po letih? Nekaj jih je v pevskem zboru pa pri folklori. Kje pa so generacije mladih, po izvoru Slovencev, ki so se v šoli sicer nekaj malega naučile slovensko, tudi od mam in očetov, še več pa od dedkov in babic slišijo slovensko besedo, kje so ti mladi?? Se vsi tisti, odgovorni na političnem, predvsem pa kulturnem in drugih področjih narodnostnega življenja, nikoli ne vprašate o tem? Ne bi bilo potrebno malo bolj med ljudi, med mlade, in z zgledi pokazati, da brez jezika ni narodnosti???

Aha, bilo je društvo mladih Porabcev, ki ga je malikovala slovenska politika, društvo, ki naj bi temeljilo na multikulturnosti. Žal, multikulturnost po porabsko pomeni, da v društvo sprejmemo člane, ki ne govorijo slovensko, s tem pa postane jezik delovanja društva madžarščina. V Ljubljani ploskajo, v Porabju malo manj… Multikulturnost namreč lahko prakticirajo ljudje s trdno lastno narodnostno identiteto, ne pa taki, ki jim je ta moderna, lepo zveneča beseda krinka za marsikaj… Kdo se bo in na kakšen način začel v Porabju ukvarjati z mladimi, vsaj malo slovensko govorečimi Slovenci, za katere je zadnji osnovnošolski dan tudi zadnji dan slovenske besede??

Pred časom sem v Monoštru srečala dekle, ki je obiskovalo pouk slovenskega jezika v monoštrski osnovni šoli in gimnaziji, poskusilo malo v Sloveniji, zdaj pa dela v Monoštru. Po nekaj trenutkih sem jo spoznala in jo ogovorila slovensko; odgovarjala mi je madžarsko in se opravičevala, ker je slovenščino res popolnoma pozabila… To je, žal, usoda mladega porabskega roda, ki je kruta in neizbežna, če boste odgovorni na obeh straneh meje še dalje tiščali glave v pesek. Šola opravi svoje, po svojih zmožnostih, žal pa je s koncem šole za skoraj vse mlade konec slovenščine… Vedno manj slovenščine in vedno več cenzure za moja opozorila, prošnje, prijazna in manj prijazna nagovarjanja... Narodnosti ni brez jezika! Amen!

Dragi šolarji, učitelji in vsi odgovorni in zaslužni za to, da slovenski jezik v porabskih šolah še živi – želim vam lepo, brezskrbno poletje!