"Bi morali manjšino zaščititi pred samo sabo?"

Tako se je pred nekaj dnevi v časopisu Delo spraševala znana kolumnistka; šlo je sicer za aktualno problematiko koroških Slovencev, ko naj bi v novi deželni ustavi avstrijske Koroške kot uradni deželni jezik izrecno omenili nemščino, ki je že tako ali tako uradni jezik države Avstrije, slovenščine kot drugega deželnega jezika pa ne. A sporočilo zapisa je univerzalno. Ob ogledu TV-oddaje Odmevi v času, ko so predstavniki koroških Slovencev obiskali Ljubljano, sem se nad izjavami nekaterih večnih predstavnikov, konkretno enega, res globoko zamislila. V Odmevih TV SLO (20.2., od približno 16. minute dalje) je bil prispevek o nadaljnjih korakih pri osnutku koroške deželne ustave, sestanku v Ljubljani, na koncu pa pogovor v studiu na to temo. Gosta, minister Žmavc in Marjan Sturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem... Lep čas že govorimo o krivici, ki se v osnutku koroške deželne ustave dela Slovencem, ko se kot edini deželni jezik namerava zapisati nemščina. Seveda vsi mislimo, da je za Slovence na Koroškem to katastrofa, tako rekoč zanikanje njihove prisotnosti. A Sturmov televizijski nastop je bil šok. Verjetno ne samo zame... S tako neznosno lahkostjo, brezskrbnostjo in vehemenco obtoževati slovenske medije, sonarodnjake (konkretno Valentina Inczka) in vse druge širjenja panike in neresnic pa je katastrofa!!! Taki politiki, ki so zgolj mali paži večine, peljejo manjšinske skupnosti v katastrofo. V imenu koga pravzaprav govori ta človek in komu mora biti všeč???

In na koncu še češnja na torti: voditelj je omenil Porabje in žalostno dejstvo, da se ob koncu šolanja z nobenim učencem ne da tekoče pogovarjati slovensko. Šturmov komentar je bil nekako takšen, da je na Koroškem tudi tako, ampak je vedno več vpisa k slovenskemu jeziku. Za znanje jezika pri učencih pa naj poskrbijo učitelji, ki so krivi za slabo didaktiko in pedagogiko. Ne rečem, da delček krivde ni pri učiteljih, ampak kaj tako abotnega res lahko izjavi samo politik, ozkogleden, vase zaverovan, politik, ki so mu merilo številke... Žalostna usoda se piše Slovencem, ne samo na Koroškem... Šole, take, kot so, z vso neučinkovitostjo, so posledica, ne vzrok! Posledica v teh dneh in vsa desetletja slišane in videne narodnostne politike, ki ji, žal, ves čas tiho asistira Slovenija!!! Zakaj? Ker ne zna drugače? Ker ne razume? Ker noče razumeti? Ker so odgovorni za to področje zgolj farsična kvota neke stranke? Ali???

  "Materinščina in neodtujljiva pravica do njene uradne rabe sta temeljna identitetna vez manjšine z narodnostno pripadnostjo. Brez jezika pač ni narodnostne manjšine," je zapisala kolumnistka. A to še vedno drži, gospodje politiki, ali smo ne rosno mlade "jezikoljubke" s svojimi prepričanji malo v zaostanku?

Zadnjih nekaj tednov, ko vztrajno ponavljam mantro, da brez jezika ni manjšine, doživljam prav neverjetne stvari. Zahrbtni napadi preko tretjih oseb, grožnje take in drugačne, celo zahteve mojim nadrejenim po mojem odpoklicu... Kaj pa sem naredila ali rekla narobe? Koga izmed vas, visoki gospodje in gospe, nekaj tako zelo žre, da mora uničiti mene??? Če mu uspe - bo zadoščenje dovolj veliko? Imam pa zadoščenje že zdaj jaz - zadnjih krogel, usmerjenih vame, namreč ne izstreljujejo Porabci, vsaj tisti, s katerimi največ delam, ne... Me pa skrbi razklanost znotraj skupnosti, nesodelovanje, stihijskost v smislu do mojega odhoda v pokoj bo zgodba že zdržala. Ja, tako razmišlja večina ljudi v Porabju. Že dolgo se nihče ne sprašuje o prihodnosti, porabski mladi in najmlajši rod je pomadžarjen.

Velikokrat dobim kakšno prošnjo za pomoč pri razjasnitvi kakšnih zadev v zvezi s Porabjem. "Veste, vi pa govorite in pišete zelo drugače od narodnostnih politikov, kulturnikov in še kakšnih funkcionarjev; oni že desetletja razlagajo, da je nekaj malega sicer še za postoriti, ampak v bistvu je skupnost v redu, vsi se trudijo za ohranjanje jezika, le slovenski mediji premalo pišejo o njihovih uspehih, pa  v Ljubljani so daleč in ne vidijo do Porabja.... Zakaj pa vi vidite vse drugače?" Včasih sem jim na dolgo in široko odgovarjala, utemeljevala, danes nič več... Zanimiva so tudi novinarska vprašanja: S kom naj posnamem pogovor o skrbi za javno rabo slovenščine v Porabju? V kateri porabski družini se še govori slovensko? Svetujte mi, kdo izmed mladih porabskih intelektualcev bi spregovoril za naš medij? Kateri učitelj je steber slovenstva v Porabju? ... In še bi lahko naštevala vprašanja, ki spadajo v znanstveno fantastiko, ne pa v narodnostni vsakdan.

Vsake toliko časa se dogajajo poskusi, da se zamejskim Slovencem kaj jemlje; na Koroškem jezik iz ustave, v Porabju, na monoštrski gimnaziji, pa slovenščini status narodnostne materinščine in še veliko drobnih, a pomembnih stvari, ki nas pravzaprav sploh več ne presenečajo. Gotovo pa nas morajo ne le presenetiti, celo zgroziti (!) na eni strani javna izjava predstavnika koroške Zveze slovenskih organizacij, da so najnovejše zaplete glede izostanka slovenščine iz koroške ustave zagrešili slovenski mediji, saj teh težav sploh ni in jih ni bilo! In na drugi strani krčenje statusa slovenskega jezika v monoštrski gimnaziji, ki menda ni v pristojnosti slovenske narodnostne politike, le-ta pa se s tem ne ukvarja... Ampak to ni dovolj atraktivna tema za slovenske medije.

Svoj zapis pa bom sklenila kar s citatom Delove kolumnistke Ženje Leiler: "Če smo se že navadili na precejšnjo neučinkovitost in servilnost slovenske diplomacije (tudi) glede manjšinskih vprašanj, pa je takšno stališče predstavnika manjšine, milo rečeno, zelo nenavadno. Čigave interese pravzaprav zastopa? Če Slovenci na avstrijskem Koroškem v osnutku nove deželne ustave namreč ne vidijo niti najmanjše grožnje prihodnosti materinščine kot drugega uradnega jezika dežele, s tem pa tudi svojemu statusu varovane narodnostne manjšine, zakaj bi jo potem videla matična država? Ali pa to pomeni, da bi morali najprej zaščititi predvsem slovensko manjšino pred samo sabo?" Ob globokem premisleku lahko ugotovimo, da bi manjšino/narodnostno skupnost, ne le na Koroškem, res bilo potrebno zaščititi pred njenimi (vsaj nekaterimi) izvoljenimi (kaj že to pomeni) in samooklicanimi predstavniki...

Pravljica o slovenski ljubezni do vzhodnega branika slovenstva

To je pravljica o ljubezni, taki ljubezni, ki ne pozna ovir. Za prav nič. Tudi za laži, sprenevedanja in zahrbtnost ne; v tej pravljici nimajo prostora resnica, iskrenost in poštenost, saj je to ljubezen na slovenski način. V to zgodbo sem - kristalno nedolžna, v človeškem, moralno-etičnem in strokovnem smislu - vstopila pred skoraj petindvajsetimi leti, v prepričanju, da bom dobra vila, ki bo smelo in drzno, z resnico, znanjem in čistim srcem, premagovala zlo ter pomagala pri ohranjanju "slovenstva stebrov starih"...

Sem res bila tako naivna in nepokvarjena, da sem sveto verjela, da se to da uresničiti?? Res sem bila.
Pred petindvajsetimi leti se je na relaciji Ljubljana - Porabje govorilo predvsem o denarju; o tem, da je potrebno Porabcem zagotoviti ustrezno infrastrukturo za delovanje, da je potrebno bombardirati oblasti v Budimpešti z nenehnimi opozorili o tem, česa vsega Slovenci v Porabju nimajo in kaj vse Madžari v Prekmurju imajo. Besede "recipročnost" se sicer ni smelo javno izgovarjati, nekaj se je le pleteničilo o politični korektnosti... Toda pred petindvajsetimi leti je v Porabju še veliko otrok govorilo slovensko, vsaj tisto pasivno; in pred petindvajsetimi leti je bila na novo organizirana slovenska skupnost enotna, z istimi cilji, pozitivnimi mislimi in željami po ohranjanju jezika in identitete - tudi v dejanjih... Za kulisami tega navideznega utrjevanja položaja skupnosti pa so se iz leta v leto množičneje dogajale nedoumljive zgodbe: v domovih najbolj glasnih braniteljev slovenstva se je govorilo madžarsko, nobeden izmed njih nekako ni videl, da si lahko verodostojen le tako, če učiš in prepričuješ druge z lastnimi dejanji, ne pa praznimi besedami. Ko sem na ta globok prepad med besedami in dejanji Porabcev jasno opozorila davnega leta 1995 v svoji dvojezični knjižici esejev Tudi to je Slovensko Porabje, so se začele moje velikanske težave, no, ne moje, temveč težave drugih z mano! Nihče seveda ni mogel reči, da kar koli zapisano ne drži, ampak so napadi šli v povsem bizarne in primitivne smeri... Zakaj je o tem potrebno pisati? Zakaj so eseji prevedeni v madžarščino, da bodo zdaj tudi Madžari vse vedeli? Zakaj je uvodničar hudo kritičen v svojem zapisu? Zakaj, zakaj, zakaj... O kakšnem lastnem premisleku ali samorefleksiji ne duha ne sluha... (In še, mimogrede, o svobodi in demokraciji takrat in danes: če bi svoje eseje izdala letos, bi me najverjetneje zaprli... Mislim, da sem povedala vse...)

Ljubezen čebele matice do vzhodnega branika slovenstva pa se je nadaljevala tako močno, da so Porabci do konca devetdesetih let preteklega stoletja dobili krasno infrastrukturo, kulturni center, ki naj bi služil vsem Porabskim Slovencem in njihovim vitalnim interesom po ohranjanju jezika in kulture. Spet sem naivno verjela... Pa so cilji res bili doseženi? Če pomislimo na bistvene sestavine pravljičnega žanra, lahko odgovorimo pritrdilno. Kakšen odnos ima pravzaprav slovenska politika do Porabja? Ob neštetih obiskih takih in drugačnih političnih patronov evforičen; a evforija traja kratek čas - dokler se ne ugasnejo kamere in mikrofoni. Ko črni beemveji in mercedesi prevozijo Srebrni breg, je vse pozabljeno. Začne se obdobje ambivalentnosti, do naslednjega jokajočega obiska v parlamentu ali kakšni vladni palači. In vse se začenja znova... Zgodbe takšne in drugačne, obljube takšne in drugačne... Ki ostanejo pretežno obljube na dolgi rok...

Kaj pa porabski ljudje, tisti pristni Slovenci? Vseh teh parad sploh ne jemljejo resno, pogledajo v časopisu slike, in ker razen dveh treh stalnih domačih igralcev na sceni ne poznajo nikogar in jih niti ne zanima, zaprejo časopis in gredo po svoje, iskat možnosti lastnega preživetja. Komu je torej namenjena velika slovenska pravljična ljubezen do Porabcev???

Ne bom govorila o krivcih in krivdi, čeprav v pravljicah nastopata dva pola - dobro in zlo - in dobro skoraj vedno zmaga. Moderne pravljice pa pišejo nove zgodbe - še strašni volk iz pravljice o Rdeči Kapici ne sme več umreti, ker bi otroci preveč jokali... Sodobne porabske pravljice, ki jih piše vsakdanje življenje, nas prepričujejo, da je laž v bistvu resnica, da je zahrbtnost odkritost, da je dvoličnost iskrenost; in če si staroverne narave v svojem srcu, si oplel... Če bi lagala, se sprenevedala in dvoumila z vami, če bi klonila že takrat davno, bi bila najbolj cenjena persona daleč naokoli. Pa nočem biti in ne bom nikoli. Prav tako pravljičarstvo (pa ne mislim tistega v knjižnicah) in potemkinovstvo prepuščam tistim, ki so svoje duše že davno prodali ali jih nikoli niso imeli.  

 Kakšna je torej slovenska ljubezen do peščice ljudi na vzhodnem braniku slovenstva? Konkretna. Tu in tam kakšnega osamelca se ljubi, gozd pa prav nikogar ne zanima. Tudi tista ljubezen do posameznikov, samooklicanih predstavnikov ljudstva je zgolj pesek v oči naivnežem. Tudi po petindvajsetih letih se na teh relacijah govori pretežno o denarju, še nek silni porabski oboževalec z Dolenjske je svoj prosti spis v Porabskem koledarju 2017 onesnažil s citatom na to temo... Pa je res glavni problem porabske skupnosti premalo denarja??? Bi več in bolje govorili slovensko, če bi ga Slovenija dala še več??? Ne bi. Moj občutek je obraten: več je denarja, manj je posluha za to, za kar se denar dobiva. In še: kaj ima od tega ljudstvo? Se kdo v Ljubljani kdaj o tem vpraša? ... In da zaključimo pravljico o ljubezni: porabska princeska Slovenska Beseda se je zaljubila v tujerodnega princa. Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni. Seveda ni bila več porabska in slovenska, temveč Madžarska Beseda. A tako pač je. Mi ne moremo nič, vi pa za svoje preživetje zaprite usta, oči in srca. To je čas sodobne ljubezni...

Ko se ob koncu leta ozremo malo nazaj in naprej (2. del)...

Julij... Če je poletje, je to v Piranu in drugih biserih slovenske obale! Letos smo uživali na že 10. jezikovnih počitnicah v CŠOD Breženka v Fiesi. Porabski učenci in dijaki so počitnikovali skupaj z učenkami iz prijateljske OŠ Kuzma. Mnogo morskih radosti in pestre delavnice, pa druženje in vsakodnevni sprehodi ob obali do Pirana... Deset srečanj, desetletje morskih počitnic, na katerih nekateri porabski učenci prvič doživijo morje; veliko se jih je tu naučilo plavati, seveda pa so naš cilj nove slovenske besede...

 Avgust... Mesec, v katerem se odklopim, lebdim nekje daleč, ob mojem južnem morju, z vonjem po lavandi... Brez telefonov in računalnika, le diham svobodo in mir... A proti koncu meseca sem se vrnila v Porabje. Vsa prelepa sta me pričakala moja najljubša porabska motiva - Števanovci in jezero Harsas... Bilo je res pravo omamno poletje...

September... Šolska vrata so se na stežaj odprla, živžav na hodnikih in v učilnicah je naznanil, da je poletja nepreklicno konec in da se začenja novo šolsko leto; tudi v učilnicah porabskih dvojezičnih šol je nekaj več učencev kot v preteklem šolskem letu, upajmo, da bo ob novih pozitivnih spodbudah in kadrovskih rešitvah tudi slovenskih besed in stavkov več, tako pri učencih kot pri učiteljih.
Drugo fotografijo sem posnela v slikoviti vasici Plešce v Gorskem kotarju na Hrvaškem, kamor sem konec septembra bila povabljena na simpozij o družinskem jeziku; že vrsto let namreč sodelujem z gibanjem Slovenščina v družini, katerega pobudnik in izvajalec je Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Naslednji simpozij bo predvidoma v Monoštru.

Oktober... Mesec barvne lepote, dolgih popoldanskih sprehodov in obilja jeseni; kot zaljubljenka v naravo in živali pač v svoj pregled leta moram vključiti našo mucico Lily, ki smo jo dobili prav v tem mesecu; muce so čarobna bitja, ki imajo posebno energijo in moč... Naj nas dolgo razveseljuje!
V oktobru sem obiskovala vrtce in jim delila darila Mladinske knjige - številne čudovite revije, ki so jih malčki z veseljem listali.

 

November... Letos posebej zanimiv mesec; če so zaradi celoletnih čudnih vremenskih razmer bili gozdovi prazni, so radovedne gobarske duše dobile zadoščenje v novembru. Kar nekajkrat sem tako obogatila svojo gobarsko košarico...
Če naše porabske narodnostne šole nemoteno delajo, ker jim država (Madžarska, seveda) to preko vzdrževalca, krovne organizacije Slovencev na Madžarskem Državne slovenske samouprave, omogoča, je skrb za izobraževanje in dvig kvalitete pouka slovenskega jezika tudi v rokah Slovenije, vseh nas, ki delujemo na tem področju. Novembra smo se tako sestali na strokovnem srečanju z učitelji in soglasno sklenili, da bomo z izobraževanji skrbeli za kvalitetnejši pouk slovenščine, najbolj potrebna in dobrodošla pomoč iz Slovenije pa je tista v človeških virih.

 December... Čudovit predpraznični čas, poln pričakovanj, vznemirjenja, delanja inventure, samospraševanja, predvsem pa praznovanja. Porabske šole so pripravile prelepe praznične dvojezične programe, potem so se začele božično-novoletne počitnice. Čez 24 ur se bomo poslovili od leta 2016 in zapisali novo letnico. V tem pregledu sem želela prikazati pozitivne utrinke iztekajočega se leta, delček tega, zaradi česar je vredno, da smo še dalje s srci in dušami v Porabju... Morda se včasih res počutim kot neumorna medicinska sestra v oddelku paliativne oskrbe, toda ko me prešinejo take misli, se hitro ozrem po pozitivnih utrinkih... Drobcih trenutkov, ko me malčki v vrtcih navdušeno pozdravijo po slovensko, ko je enako v šolah in ko si s katerim od učencev izmenjam stavek ali dva po slovensko. Edini problem, ki me žalosti, je dejstvo, da recimo večina Porabcev v mojih dobronamernih opozorilih vidi kritiziranje. Ne gre za to, dragi moji! Vsak človek z razvito samokritiko in občutkom do lastne odgovornosti bi se moral najprej poglobiti vase; se vprašati: Kakšen pa je moj odnos do ohranjanja jezika? Delam to, kar pričakujem od drugih??? ... In si pošteno odgovoriti...

In naprej?
Veliko poti vodi naprej, veliko jih bomo skupaj prehodili ali na novo odkrivali. Le obupati ne smemo in pozabiti na posvečene cilje. Te pa lahko dosežemo, če smo pravični, iskreni in vztrajni. Najprej do sebe, potem do drugih. Vse dobro v letu, ki prihaja, želim! Prav vsem, z ljubeznijo...

Ko se ob koncu leta ozremo malo nazaj (1. del)...

Približujejo se prazniki, zamenjali bomo koledarje, trosili obljube in zaobljube, malo proslavljali in malo žalovali za starimi, dobrimi časi. Gotovo pa so to trenutki, ko se ozremo nazaj in naredimo majhen pogled vase in svet okrog nas. Pa tudi danes in jutri sta tu, in predvsem o njiju bi morali razmišljati; in o sebi, o tem, kaj bom JAZ naredil, da nam bo vsem lepše...

Januar... V porabskem šolskem vsakdanu je mineval v znamenju 30-letnice vrtca v Števanovcih, zasneženih porabskih pejsažev in razmišljanja o letu, ki je bilo pred nami...

Februar... Prvi zvončki in praznik slovenske kulture; prisrčno skupno praznovanje porabskih narodnostnih šol v monoštrski gledališki dvorani pod geslom "Žive naj vsi narodi" ... France je že vedel...

Marec... Prve letošnje gobice marčevke, cvetoči grmički, bližajoča se pomlad; pa naše veselje z Mickom, divjim muckom, ki smo ga oboževali. Žal ga je ljubezen do predrznosti odpeljala v smrt... Še velika noč je bila in veselje ob pisanih pirhih...

April... Obilje čemaža v obmurskih mrtvicah, cvetenje najlepše magnolije v Monoštru, lepota narave in pričakovanje pomembnega dogodka za Porabje: gostili smo 7. vsezamejsko srečanje slovenskih pedagoških delavcev, že drugič v Porabju; imamo kaj povedati in pokazati!

 

Maj... Mesec ljubezni, dišečih gozdnih jagod in prav posebnih rožic, ki jih občudujem že nekaj let na goričkih in porabskih travnikih; kukavice - divje orhideje so prebivalke nedotaknjene narave... V najlepšem mesecu je potekalo tudi recitacijsko tekmovanje - porabski učenci so se pomerili v recitiranju slovenske poezije... Maja in v začetku junija so porabski šolarji potovali po Sloveniji in v živo preizkušali znanje slovenščine...

Junij... Juhuhu, konec šolskega leta je tu! Za vedno so se od porabskih šol poslovili osmošolci, vsi drugi učenci in učitelji pa le za dva meseca; poletje je pred vrati! Omamno so dišale češnje, maline, borovnice... In sivka, ki jo naravnost obožujem...
Tako je minilo prvega pol leta 2016. Druga polovica in nekaj za naprej sledi v naslednjem zapisu. Pa - lep božič vsem!

Avgust Pavel - porabska ikona - zakaj???

Mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Avgusta Pavla, znanstvenika, eminentnega jezikoslovca, pisca etnoloških študij, prevajalca slovenske književnosti v madžarščino, slovničarja, pesnika... in še bi lahko naštevali. Prav tako mineva 80 let (1936) od prihoda Janoša Küharja, porabskega Čedermaca, skoraj pol stoletja seniškega župnika, v faro Gornji Senik (umrl 1987. leta). In konec koncev mineva letos 200 let, odkar je župnik Jožef Košič začel delovati v Porabju. Tri imena, trije veliki možje, trije Prekmurci (nobeden ni rojen v Porabju), a slednjih dveh se v Porabju letos nihče ni posebej spomnil. (Pokrajinska in študijska knjižnica iz Murske Sobote je v Monoštru sicer pripravila spominsko razstavo o Jožefu Košiču, ki jo je obiskala le peščica ljudi.) Pa sta prav onadva bila resnična narodna buditelja, ohranjevalca jezika in slovenstva, prav tako vsak po svoje v težkih časih pokončna, srčna in do konca jeziku ter rodu zvesta moža, ki sta služila v prvi vrsti slovenskim vernikom. Iz zgodovine vemo, da če jezik izgine iz cerkve, utihne tudi ob domačih ognjiščih... In če jezik opustijo tisti, ki bi ga morali ohranjati s svojim zgledom, je to prav tako pot k pozabi in zatonu...

Mistificiranje in glorificiranje Avgusta Pavla kot izjemno pomembnega za preživetje jezika in identitete Porabskih Slovencev, kot je bilo rečeno na cankovskem simpoziju in velikokrat zapisano ter izgovorjeno v številnih medijih, me vedno bolj čudi, da ne rečem, moti. Veliko sem o njem slišala in prebrala, morda veliko vsega ne vem, toda povezovanje Pavla tako močno s Porabjem in Porabskimi Slovenci je rahlo smešno. Res se je rodil prekmurskima mami in očetu na Cankovi, res je obiskoval madžarsko gimnazijo v Monoštru - saj so jo številni Prekmurci - pa študiral na Madžarskem, bil tam zaposlen, najdalj časa v Sombotelu, kjer si je ustvaril dom, res še danes velja za najpomembnejšega slovenskega znanstvenika na Madžarskem. Poročil se je z Madžarko, imel hčerko, ki je šla po očetovih stopinjah v pedagoški poklic. Gospa še vedno živi, tekoče govori madžarsko in nemško ter še kakšen jezik, žal pa nič slovensko... Zakaj ne, ve le njen pokojni oče... Pa ne mi govoriti spet o težkih časih!!! Nihče ni branil nikoli nikomur učiti lastnega sina ali hčerke v zavetju domače hiše lastne materinščine! To velja za vse!

Veliko dejstev v zvezi z Avgustom Pavlom je protislovnih. Če si res "zvesti sin dveh narodov", kot ga je poimenoval eden izmed njegovih madžarskih učencev, imaš do obeh narodov in jezikov popolnoma enak odnos - tudi v dejanjih, ne le v besedah in posthumnih slavospevih. Pavel je sprva pisal pesmi v prekmurščini in jih objavljal v prekmurskih nabožnih časopisih. Pozneje je pesnil v madžarščini in izdal dve pesniški zbirki. Skoraj vsa njegova znanstvena zapuščina je v madžarskem jeziku, prevedel je na primer Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter roman Na klancu v madžarščino, bil je neutrudni kulturni posrednik med Slovenci in Madžari. V madžarščini je napisal slovnico prekmurskega jezika, Vend nyelvtan. Ob tem naslovu vas bo mnoge verjetno zbodla v oči beseda "vend"; najverjetneje v tem kontekstu ni imela slabšalnega prizvoka - tako so namreč Madžari imenovali prekmurski narečni jezik (vend nyelv - še danes Madžari tako imenujejo porabsko narečje). Da ga ne bi povezovali z matično slovenščino??? Tudi to je eden od vidikov... Bolj žalostno in vsega zgražanja vredno pa je namreč dejstvo, da je še danes uraden madžarski geografski naziv za Porabje - Vendvidék!!!

In po vsem, zgoraj navedenem se vprašam: Kaj in koliko ima vse to s Porabjem in Porabskimi Slovenci??? Avgust Pavel je res etnološko raziskoval po porabskih vaseh, in sicer odprta ognjišča v porabskih domovih in lov na ptice brinjevke. Napisal in objavil je dva strokovna članka na omenjeni temi. Česa drugega nisem zasledila. No, še gornjeseniški slovenski pevski zbor nosi njegovo ime, prav tako pa etnološki muzej Slovencev na Madžarskem v Monoštru. A pri slednjem ni to več uraden naziv, saj so modri mestni očetje (brez Slovencev) pridružili muzej mestni knjižnici, ki seveda ne nosi Pavlovega imena... Kakšna bo usoda muzeja, menda tudi ni čisto jasno...

 Zakaj naj bi torej Avgust Pavel bil porabska ikona??? Ne vem. In še mnogi in mnogi ne vedo, le da si o tem ne upajo na glas spregovoriti... Moje zelo osebno mnenje - po vsem, kar sem v vseh svojih porabskih letih o njem izvedela - je, da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec, morda je celo trpel zaradi neljube bolezni - krize identitete. Morda pa ni... Nisem raziskovalka Pavlovega življenja in dela, le skozi določeno vedenje in logiko stvari lahko sklepam, da si Porabski Slovenci za svoj jezikovni in narodnostni obstoj morate izbrati resnično ikono - to pa je lahko poslednji porabski Čedermac, Janoš Kühar. Naslednje leto bo 30. obletnica njegove smrti; postavite mu spomenik in se spomnite vseh njegovih dejanj za ohranjanje jezika in narodnosti ter preroških besed... Vprašajte tiste, ki so ga poznali in preživeli z njim lepa, iskreno slovenska leta... In - sledite njegovemu, ne Pavlovemu vzoru!