Avgust Pavel - porabska ikona - zakaj???

Mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Avgusta Pavla, znanstvenika, eminentnega jezikoslovca, pisca etnoloških študij, prevajalca slovenske književnosti v madžarščino, slovničarja, pesnika... in še bi lahko naštevali. Prav tako mineva 80 let (1936) od prihoda Janoša Küharja, porabskega Čedermaca, skoraj pol stoletja seniškega župnika, v faro Gornji Senik (umrl 1987. leta). In konec koncev mineva letos 200 let, odkar je župnik Jožef Košič začel delovati v Porabju. Tri imena, trije veliki možje, trije Prekmurci (nobeden ni rojen v Porabju), a slednjih dveh se v Porabju letos nihče ni posebej spomnil. (Pokrajinska in študijska knjižnica iz Murske Sobote je v Monoštru sicer pripravila spominsko razstavo o Jožefu Košiču, ki jo je obiskala le peščica ljudi.) Pa sta prav onadva bila resnična narodna buditelja, ohranjevalca jezika in slovenstva, prav tako vsak po svoje v težkih časih pokončna, srčna in do konca jeziku ter rodu zvesta moža, ki sta služila v prvi vrsti slovenskim vernikom. Iz zgodovine vemo, da če jezik izgine iz cerkve, utihne tudi ob domačih ognjiščih... In če jezik opustijo tisti, ki bi ga morali ohranjati s svojim zgledom, je to prav tako pot k pozabi in zatonu...

Mistificiranje in glorificiranje Avgusta Pavla kot izjemno pomembnega za preživetje jezika in identitete Porabskih Slovencev, kot je bilo rečeno na cankovskem simpoziju in velikokrat zapisano ter izgovorjeno v številnih medijih, me vedno bolj čudi, da ne rečem, moti. Veliko sem o njem slišala in prebrala, morda veliko vsega ne vem, toda povezovanje Pavla tako močno s Porabjem in Porabskimi Slovenci je rahlo smešno. Res se je rodil prekmurskima mami in očetu na Cankovi, res je obiskoval madžarsko gimnazijo v Monoštru - saj so jo številni Prekmurci - pa študiral na Madžarskem, bil tam zaposlen, najdalj časa v Sombotelu, kjer si je ustvaril dom, res še danes velja za najpomembnejšega slovenskega znanstvenika na Madžarskem. Poročil se je z Madžarko, imel hčerko, ki je šla po očetovih stopinjah v pedagoški poklic. Gospa še vedno živi, tekoče govori madžarsko in nemško ter še kakšen jezik, žal pa nič slovensko... Zakaj ne, ve le njen pokojni oče... Pa ne mi govoriti spet o težkih časih!!! Nihče ni branil nikoli nikomur učiti lastnega sina ali hčerke v zavetju domače hiše lastne materinščine! To velja za vse!

Veliko dejstev v zvezi z Avgustom Pavlom je protislovnih. Če si res "zvesti sin dveh narodov", kot ga je poimenoval eden izmed njegovih madžarskih učencev, imaš do obeh narodov in jezikov popolnoma enak odnos - tudi v dejanjih, ne le v besedah in posthumnih slavospevih. Pavel je sprva pisal pesmi v prekmurščini in jih objavljal v prekmurskih nabožnih časopisih. Pozneje je pesnil v madžarščini in izdal dve pesniški zbirki. Skoraj vsa njegova znanstvena zapuščina je v madžarskem jeziku, prevedel je na primer Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter roman Na klancu v madžarščino, bil je neutrudni kulturni posrednik med Slovenci in Madžari. V madžarščini je napisal slovnico prekmurskega jezika, Vend nyelvtan. Ob tem naslovu vas bo mnoge verjetno zbodla v oči beseda "vend"; najverjetneje v tem kontekstu ni imela slabšalnega prizvoka - tako so namreč Madžari imenovali prekmurski narečni jezik (vend nyelv - še danes Madžari tako imenujejo porabsko narečje). Da ga ne bi povezovali z matično slovenščino??? Tudi to je eden od vidikov... Bolj žalostno in vsega zgražanja vredno pa je namreč dejstvo, da je še danes uraden madžarski geografski naziv za Porabje - Vendvidék!!!

In po vsem, zgoraj navedenem se vprašam: Kaj in koliko ima vse to s Porabjem in Porabskimi Slovenci??? Avgust Pavel je res etnološko raziskoval po porabskih vaseh, in sicer odprta ognjišča v porabskih domovih in lov na ptice brinjevke. Napisal in objavil je dva strokovna članka na omenjeni temi. Česa drugega nisem zasledila. No, še gornjeseniški slovenski pevski zbor nosi njegovo ime, prav tako pa etnološki muzej Slovencev na Madžarskem v Monoštru. A pri slednjem ni to več uraden naziv, saj so modri mestni očetje (brez Slovencev) pridružili muzej mestni knjižnici, ki seveda ne nosi Pavlovega imena... Kakšna bo usoda muzeja, menda tudi ni čisto jasno...

 Zakaj naj bi torej Avgust Pavel bil porabska ikona??? Ne vem. In še mnogi in mnogi ne vedo, le da si o tem ne upajo na glas spregovoriti... Moje zelo osebno mnenje - po vsem, kar sem v vseh svojih porabskih letih o njem izvedela - je, da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec, morda je celo trpel zaradi neljube bolezni - krize identitete. Morda pa ni... Nisem raziskovalka Pavlovega življenja in dela, le skozi določeno vedenje in logiko stvari lahko sklepam, da si Porabski Slovenci za svoj jezikovni in narodnostni obstoj morate izbrati resnično ikono - to pa je lahko poslednji porabski Čedermac, Janoš Kühar. Naslednje leto bo 30. obletnica njegove smrti; postavite mu spomenik in se spomnite vseh njegovih dejanj za ohranjanje jezika in narodnosti ter preroških besed... Vprašajte tiste, ki so ga poznali in preživeli z njim lepa, iskreno slovenska leta... In - sledite njegovemu, ne Pavlovemu vzoru!

Če ne znaš odlično madžarsko, ne moreš narediti izpita iz slovenščine!

Ko sem se soočila s trditvijo iz zgornjega naslova, nisem vedela, naj kolnem ali se smejem... Ali je slovenski jezik na Madžarskem res nekaj tako podcenjenega in obskurnega, da absolutno ni važno, če se ga kandidat kaj nauči? Ali je Madžarska tako zelo svet zase (zaplankana), da nekaterih trapastih tukajšnjih navad ne bom nikoli dojela? Pa gremo po sledeh te nedoumljive in obenem groteskne zgodbe o izpitih iz slovenščine na Madžarskem...

Izpiti iz tujih jezikov po raznih evropskih jezikovnih okvirih, domačih potrebah in zaslužkarstvu neštetih jezikovnih šol so na Madžarskem zelo vroča roba. Vsi bi hodili na neke tečaje, pridobivali take in drugačne papirje, toda ko kakšna resna agencija za merjenje npr. znanja tujih jezikov dela raziskave, Madžari dosegajo hudo neslavna mesta; v Evropi so nekje na repu... Ko sem pred časom pridobila izpitne pole za slovenski jezik, mi je bilo kristalno jasno, zakaj so rezultati katastrofalni. Izpiti iz slovenskega jezika na nižji srednji stopnji (B1) se lahko opravljajo v Budimpešti in Sombotelu, morda še kje. Kdo jih opravlja? Recimo učitelji Madžari, ki poučujejo na dvojezičnih šolah, dijaki in študenti pa vsi zainteresirani. Ker vem, da so izpitne pole za angleščino v angleščini, za nemščino v nemščini, celo padeš lahko na izpitu, če ne razumeš navodila ali vprašanja, sem bila prepričana, da so tudi izpitne pole za slovenščino v celoti v slovenskem jeziku. Ampak niti približno ni tako. Pole so - v madžarščini! Čemu - razen izvajalcem zaslužkarjem - lahko služi tak predpotopen izpit? To je, dobesedno, norčevanje iz znanja slovenskega jezika!! Ni čudno, da tisti, ki bi potrebovali znanje, ne le papir, tega nimajo.

Kolikor mi je znano, je izpit iz slovenščine kot tujega jezika (tudi drugih tujih jezikov) v Sloveniji sestavljen iz: razumevanja zapisanih besedil, razumevanja govorjenih besedil, poznavanja slovničnih struktur, tvorjenja pisnih besedil (praktično besedilo, esej) in govornega sporazumevanja. Seveda so vsa navodila v slovenskem jeziku, prav tako vsa komunikacija z izpraševalcem. Na Madžarskem pa na primer jaz ne bi mogla narediti izpita iz slovenščine, saj ne znam dovolj dobro - madžarščine!!!

Po pripovedovanju tistih, ki so bili na izpitu, je bilo nekaj slovničnih nalog (z ogromno napakami, da so se kandidati lahko malo nasmejali) in nekaj komunikacije na različne teme. Vsa navodila so bila v madžarščini. Šokantno pa je nadaljevanje - pole, ki jih imam pred seboj. Prva stran - z madžarskim navodilom - je slovensko besedilo - pol strani, ki ga kandidat mora prevesti v madžarščino. (A je to izpit za prevajalca?) Druga stran - uf, tu bi mogoče padla na izpitu iz slovenščine - je čisto cela v madžarščini!!! Gre za podrobna navodila v zvezi s tvorjenjem pisnega besedila: kandidat naj piše slovenskemu prijatelju e-pismo. Navodila so podrobna in natančna, v nekaterih stavkih ne razumem, kaj želijo, ker bi za tako razumevanje potrebovala znanje madžarščine na C1! Iz katerega jezika se opravlja izpit? Ah, iz neke slovenščine... Tretja stran sta spet slovenski besedili, seveda z madžarskim navodilom. Gre sicer za bralno razumevanje. Navodilo je približno tako: Pozorno preberite dani besedili, potem pa po madžarsko odgovarjajte na vprašanja! Halo? Prebereš slovensko besedilo, dobiš vprašanja za razumevanje v madžarščini (jasno, zakaj bi se mučil z glupo slovenščino?!) in nanja odgovarjaš prav tako v madžarščini. Simple! In ko vso to ceremonijo zdrdraš v madžarščini, imaš B1 izpit iz slovenskega jezika!!! Za bruhati! In kaj, razen papirja, imaš od tega izpita? Lahko greš v razred in poučuješ dvojezično? Lahko si uspešen na študiju v Sloveniji? Lahko se zaposliš v podjetju, kjer rabijo, recimo, korespondenta z znanjem slovenščine? Žal, nič od tega. Imaš le papir, za katerim ni skoraj ničesar.
P. s.: Poučila sem se še natančneje in ugotovila, da ta srednjeveška metodologija ne velja samo za izpit na B1 ravni, ampak enako je za B2 in C1! Res katastrofa!!

A se tvorci takih svinjarij sploh zavedajo, kakšno škodo delajo ljudem, ki bi se jezika morda želeli naučiti, ker ga potrebujejo? Zakaj je vse, zgoraj navedeno v madžarščini? A kandidat (ali izpraševalec) res ni sposoben tega razumeti v slovenščini? Tvorci takih svinjarij - razglejte se malo naokrog, kako se opravljajo izpiti iz tujih jezikov! Na Centru za slovenščino v Ljubljani imate kupe sodobnih priročnikov za opravljanje izpitov iz slovenščine kot tujega jezika na treh ravneh.

Res se ne čudim, da je slovenščina na Madžarskem postala jezik, ki mu je skoraj zmanjkalo življenjskosti. Opuščajo jo Slovenci, ne morejo se je naučiti Madžari, ne živi niti v slovenskih okoljih. Kam vse to pelje??? Nekaj časa bodo dežurni demagogi še razlagali o ogromnem optimizmu in neverjetni želji okolja po ohranjanju jezika in kulture. Za lastno preživetje. A kaj bo čez nekaj let??? Morda to zanima samo mene?

Moj sin je toliko Madžar kot Slovenec in obratno

Usvajanje jezika se začne, preden otrok izreče prvo besedo. Prične se v trenutku, ko novorojeno dete in mati vzpostavita vez, ki bo podlaga za komuniciranje s svetom, in iz katere bo izhajala otrokova sposobnost, da obvlada tako glasovno kot slovnično zgradbo jezika, da prične razumevati svet, ki ga obkroža, in da kot del tega sveta uresničuje svoje želje in potrebe z oblikovanjem jezikovnih sporočil. V dvojezični družini bi bilo naravno enakovredno usvajanje dveh jezikov in oblikovanje otrokove dvojezičnosti kot materinščine. V pričujočem razmišljanju želim osvetliti lasten družinski primer, kako se z ogromno truda cele družine, vztrajnosti in doslednosti ter še več zgleda in ljubezni da doseči zastavljene cilje. Morda bo moj zgled dal komu misliti, morda se bo kdo odločil pri svojem otroku za enako pot…

Dvo- in večjezičnost je moj način življenja že več kot tri desetletja… Prej o tem nisem razmišljala, saj sem bila prleško narečno in knjižno slovensko »zaporedno dvojezična« - če ne štejem učenja tujih jezikov – brez predsodkov in čustvenih ovir. To sta bila moja prva jezika do takrat, ko sem dobila zaposlitev na narodnostno mešanem območju, na dvojezični srednji šoli v Lendavi. Moja prva bližnja srečanja z madžarščino so bila deprimirajoča. Jezik, ki ga ne moreš primerjati z nobenim znanim jezikom, nobene jezikoslovne pomoči ali potuhe nimaš. Učenje od začetka. Tisto moje skoraj desetletje na lendavski šoli mi pri učenju madžarščine ni kaj dosti pomagalo, saj je v zbornici vladalo pravilo znajdi se – nismo krivi, če nas ne razumeš. To gotovo ni bila pozitivna motivacija za učenje jezika. Harmoničnih odnosov in spoštovanja drugačnosti se tam prav tako nisem mogla učiti, sem pa vedno spoštovala pripadnike manjšine, preproste ljudi, ki so ohranjali svojo materinščino in jo učili lastne otroke iz prepričanja in srčnih vzgibov, brez dodatnih računic.

Nakar me je službena pot zanesla v Porabje… Moja osnovna naloga je bila in je še vedno strokovna pomoč slovenski skupnosti, prvenstveno na šolskem področju, pri učenju, poučevanju in ohranjanju slovenskega jezika. Stikov z madžarskimi govorci je bilo malo, s tem pa tudi učenja madžarščine. No, nekaj malega, preživetveno raven madžarščine, sem usvojila… Pri tem so mi bile v največjo pomoč kolegice učiteljice na monoštrski šoli, ki razen madžarščine niso govorile nobenega drugega jezika. Spomnim se ene izmed njih, ki mi je najbolj pomagala brisati predsodke do lastnih napak; velikokrat mi je rekla: »Ti samo povej, četudi napačno. Pomisli, koliko si v prednosti – ti mene razumeš, poskušaš odgovoriti, jaz pa tebe ne bom nikoli.«

Potem sem si ustvarila družino. Bila sem ena tistih srečnih mam, ki sem se lahko zavestno odločila, da bo moj sin dvojezičen. S partnerjem, prekmurskim Madžarom, sva se že pred sinovim rojstvom dogovorila, kako ga bova od začetkov zavedanja sveta vpeljevala v skrivnosti najinih materinščin, mož madžarščine, jaz slovenščine. To se nama je zdelo tako naravno in samoumevno, da nikoli nisva podvomila v najino odločitev. Prav tako sva vedela, da bo sin živel malo v madžarskem, malo v slovenskem govornem okolju in tudi v dvo- ter večjezičnem, zato se nama je nenehna prisotnost obeh jezikov v družini zdela nujna.

Partnerjeva družina živi v dvojezičnem okolju: on odlično obvlada madžarščino (njegov prvi jezik) in slovenščino (tudi tri tuje jezike), njegova mama je popolnoma madžarsko enojezična, oče pa poleg madžarščine pasivno govori mešanico slovenščine in hrvaščine (imel je sodelavce Hrvate). Že pred rojstvom sina Samuela sva se veliko pogovarjala o jezikovnih izbirah in preferencah za najinega otroka. Naša družinska komunikacija je bila že pred sinovim rojstvom nekako takšna: oče in mati govorita s sinom, mojim partnerjem, samo madžarsko, partner z mano slovensko; tašča se name obrača madžarsko, tast v mešanici slovensko-hrvaško-madžarskega jezika, jaz obema odgovarjam in ju ogovarjam slovensko. V skrajnem primeru komunikacijskih šumov uporabim kakšno madžarsko besedo. Pri njiju je močno madžarsko, t. i. hetéško narečje, ki ga sprva nisem nič razumela. Z leti je tak način naše komunikacije postal nekaj naravnega, tašča že dobro razume mojo slovenščino, jaz pa sem v madžarščini že precej dalje od osnovne ravni. (Madžarski jezik še zdaleč ni tako narečno razvejan kot slovenščina, narečja so bolj izrazita v madžarskem zamejstvu – ločenost od matičnega naroda. V Prekmurju je madžarščina pri govorcih madžarske skupnosti narečno zelo pisana, posebej po vaseh, medtem ko je v samem mestu Lendava čutiti močne, predvsem glasovne interference s slovenskim jezikom.)

Rojstvo otroka naših družinskih govornih navad ni spremenilo, tako da je odločitev za sinovo dvojezičnost kot prvi jezik bila samoumevna. (Dvo-/večjezičnost kot prvi jezik pripisujemo tistim govorcem, ki so se dveh/več jezikov učili/naučili simultano, od rojstva ali vsekakor pred 3. letom.) S partnerjem pa sva se morala odločiti za strategijo, kako bova želen cilj poskušala doseči. Po vsem, kar sva o pridobivanju otrokove dvojezične jezikovne kompetence vedela, se nama je zdela najbolj optimalna metoda usvajanja dveh jezikov »en človek – en jezik« od otrokovega rojstva. Skozi strokovno znanje in izkušnje namreč vem, da le zavestna odločitev, vztrajnost in doslednost pri rabi jezika prinesejo rezultate. Prepuščanje jezikovnih izbir stihiji ali prelaganje družinske naloge na vrtec ali šolo vodi v opustitev jezika, kar se je zgodilo v Porabju.

Odločila sva se, da bova v komunikaciji z otrokom že pred njegovo govorno fazo uporabljala vsak svoj materni jezik. Tako se jezika ne mešata, kajti vsak je vezan na določeno osebo. Prednost sva videla tudi v tem, da bo sin dobival od naju avtentičen input, vsak od staršev bo lahko govoril svoj materni jezik in tako vzpostavil naraven čustven odnos z otrokom. Po tej metodi – ob doslednosti in vztrajnosti – naj bi otrokova izgovorjava v obeh jezikih bila avtentična, poleg tega pa bi se vzporedno razvijali morfologija in sintaksa. Kdaj se otroci zavedo svoje dvojezičnosti? Po ugotovitvah raziskovalcev v zelo različnih obdobjih. Opisala bom primer svojega sina.

Sin je bil izpostavljen dvema jezikoma od rojstva: mojemu slovenskemu in očetovemu (tudi babičinemu in dedkovemu) madžarskemu. Bil je živahen in radoveden otrok, rad je glasovno, s kretnjami in mimiko komuniciral z nami in se odzival na naša sporočila. Pri osmih mesecih je začel oblikovati glasove, potem zloge in sčasoma besede, prva njegova beseda je bila madžarska – nem (slov. ne), ki ji je sledila slovenska mami. Nadaljevala se je faza oblikovanja besed, madžarskih in slovenskih, jezikovna sistema sta bila spojena. Med njegovim prvim in drugim letom sem bila veliko odsotna, čez teden je bil z madžarsko govorečima babico in dedkom. Njegov dominanten jezik je postal madžarščina. Čez vikend, ko sva bila skupaj, sem vztrajala pri svoji slovenščini, poskušala govoriti čim več, zelo preprosto in nazorno. Ob njegovem nem értem (ne razumem) me je včasih malo stisnilo pri srcu; poskušala sem mu na različne načine razložiti, pokazati… Hudo mi je bilo tudi ob pogledu na njegovo stisko, ko me ni razumel; a sem vztrajala na začrtani poti, ob absolutnem zavedanju, da to počnem za njegovo dobro, enako je razmišljal moj partner.

Konec drugega leta je sin začel razlikovati madžarščino in slovenščino; nekega dne me je vprašal, zakaj z atijem govoriva z njim vsak drugače. Razložila sem mu, da je atija njegova mama učila tako, kot on govori z njim, mene pa moja tako, kot jaz; in želiva, da bi on znal oboje. Potem ni več spraševal. Začel je obiskovati madžarski vrtec v Monoštru, kjer je nekaj malega bilo tudi slovenščine, ampak on je tam z vzgojiteljico ni hotel govoriti. Ko mi je to omenila, sem seveda razumela, ona pa nekako ne. Sin je jezik vezal na osebe in vzgojiteljičina dominantna komunikacija je bila v madžarščini. Celo smešno se mu je zdelo, ko je govorila slovensko, saj je ta jezik enačil samo z mano. V tem obdobju tudi ni posvečal pozornosti temu, da midva z njegovim očetom med sabo komunicirava slovensko. V vrtcu je dnevno preživel 7-8 ur, komunikacija – med vrstniki in z vzgojiteljicami – je bila madžarska. Ko sva prišla domov, mi je pripovedoval, kaj so delali v vrtcu, seveda madžarsko. Svet vrtca je bil zanj svet madžarskega jezika, zato sem ga pustila, da pove, in začela povzemati, kar je povedal, in spraševati po slovensko. Tako sva prihajala do slovenskih poimenovanj njegove madžarske predstavnosti v vrtcu, širila besedišče in na nezavedni ravni oblikovala dva jezikovna sistema.

Sprva je jezika mešal, dopolnjeval slovenske stavke z manjkajočimi besedami v madžarščini in šele postopno, pri štirih letih, začel jezika ločevati. Seveda so njegova jezika nekaj let spremljale interference na oblikoslovni in skladenjski ravni, eden od dveh jezikov je redno bil dominanten. Čeprav je simultano usvajal dva jezika, je v splošnem njegov jezikovni razvoj potekal kot pri enojezičnem otroku. Razlike so bile pogojene z razmerami v okolju, socialnimi interakcijami, najpomembnejši pa se mi je zdel pozitiven odnos do obeh jezikov v družini, doslednost in vztrajnost, svoje pa je prispevala tudi tolerantnost v okolju in v družbi vrstnikov, ki so sina gledali z občudovanjem, češ, Samuel pa je res frajer, saj govori dva jezika. Do zaključka vrtca (pri šestih letih) in vstopa v šolo je moj sin aktivno, svoji starosti primerno obvladal oba jezika in imel sorazmerno uravnotežen sistem njune rabe. Ko govorimo o simultani dvojezičnosti, ugotavljamo, da so bistvene razlike med jezikovnim razvojem enojezičnega in dvojezičnega otroka. Dvojezični otrok se mora naučiti razlikovati dva jezika in uporabljati elemente dveh jezikovnih sistemov. Prav zaradi razlikovanja teh dveh sistemov je usvajanje jezika za dvojezičnega otroka dolgotrajnejši proces kot pri enojezičnih otrocih.

V osnovni šoli, kamor smo ga vpisali, je učni jezik pri vseh predmetih madžarščina, slovenščina je le učni predmet, 5 ur tedensko, za prijavljene učence. Rednega pouka tujega jezika za učence, ki obiskujejo slovenščino, do konca 8. razreda ni. Šola namreč zlorablja slovenščino in jo prikazuje kot tuji jezik, čeprav gre za narodnostno mešano okolje. Moj sin je star 13 let, trenutno osmošolec, ki zaključuje madžarsko osnovno šolo, obiskuje pouk slovenščine kot učnega predmeta in 8. leto privatni pouk angleščine, 4 ure tedensko. Dvojezičnosti kot materinščini smo torej dodali 3. jezik, ki ga usvaja z veseljem in brez bistvenih težav, razgleduje pa se še po 4. in 5. jeziku, čisto spontano, radovedno in vedoželjno. Prepletanje dveh jezikov in kultur je pri njem povsem naravno, ve, da je toliko Slovenec kot Madžar in obratno… Ker je pozitiven odnos do dvokulturnosti in dvojezičnosti primarno pridobil v družini…

V svoji več kot dvajsetletni šolski strokovni praksi v Porabju sem velikokrat opozarjala na dejstvo, da je idealna skupnost za dvojezično in dvokulturno vzgojo otrok prav narodnostno mešana družina. V Porabju je večina takih družin, a se odločajo za samo en jezik, seveda dominantno madžarščino, s tem pa otroke prikrajšajo za naravno dvojezičnost, in pričakujejo, da jih bosta opuščeno slovensko materinščino naučila vrtec in šola; to je iluzija, saj se otrokov odnos do jezika primarno gradi v družini. Moj sin je edini uravnoteženo dvojezični otrok v Porabju, medtem ko so prav vsi otroci iz slovenskih in narodnostno mešanih, tudi tistih politično, kulturniško in drugače predstavniških, družin madžarsko enojezični. Desetletja je namreč v Porabju bila prisotna zmotna miselnost, če se otroci učijo dveh jezikov hkrati, bodo imeli velike primanjkljaje pri obeh, ali, še huje, če jih bodo starši doma učili slovenščino, ne bodo znali madžarščine.

V sodobnem svetu je znanje dveh ali več jezikov nujnost, še več, izjemna prednost in dodana vrednost za vsakega posameznika in skupnost. Trenutni svet sicer hrepeni po t. i. elitni dvojezičnosti z angleškim jezikom, mikrosvetovi ob administrativnih mejah evropskih držav pa se še vedno končujejo z mejami jezikovnega neznanja. Zakaj slovenske šole, npr. na Goričkem v Prekmurju ne pomislijo, da bi kot šolski krožek učencem ponudile učenje madžarskega jezika in za to nalogo povabile učitelja s katere od šol čez mejo? Zakaj madžarske šole v obmejnem prostoru ne ponudijo učencem krožka slovenskega jezika? … Zakaj eden izmed naših jezikov ne bi bil jezik partnerja, soseda, znanca ali prijatelja? Beseda dviga človeka nad siceršnje življenje in človek je sploh človek šele po besedi…

Slovenščina v družini - v kateri, kako in do kdaj?

Plešce so čudovit kraj, južno od slovenske meje, malo me spominjajo na Naborjet v Kanalski dolini, le da so gore, ki jih obdajajo, v Naborjetu višje ... In v tej čudoviti naravi so vasi, kjer se še govori slovensko, njihovo narečje je celo na državnem seznamu kulturne dediščine. V tem okolju se je odvijalo srečanje, posvečeno življenju slovenščine na njenem obrobju ...

Pred šestimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem Krščanske kulturne zveze Iniciativa Slovenščina v družini. Njen osnovni cilj je bil ozaveščati družine o pomenu žive rabe slovenščine v družinskem okolju. Na različne načine so člani vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji, Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglavitni cilj svojega delovanja v pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z veseljem odzvali, tudi letošnjemu povabilu na 3. srečanje v Plešce.

 Ena izmed dejavnosti iniciative je bila tudi zbiranje razmišljanj, ki so izšla v posebni publikaciji, o pomenu posredovanja jezika v družini z naslovom Družina je zibelka jezika. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do spoznanja, da je zibelka jezika resnično lahko samo družina. Vse, kar se z otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot materinščina...

30. septembra sta torej Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini organizirali že tretji strokovni posvet z naslovom Slovenščina v družini in javnosti – Jezikovne iniciative in potreba po njih. Ker je prvi posvet bil v Tinjah na Koroškem, drugi v Naborjetu v Kanalski dolini, se je porodila ideja, da bi letos spoznavali, kako živijo Slovenci na Hrvaškem, za kraj posveta pa so organizatorji izbrali Plešce, vas v Gorskem Kotarju, nekaj kilometrov od slovenske meje. Na posvet so vabili predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu namenili pozornost različnim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu ter prilagajanju družbi. Razpravljali bomo o ohranjanju, učenju in razvoju slovenskega jezika v družinskih in družbenih okoljih. Spoznali bomo okoliščine, v katerih se je na Hrvaškem razvijal slovenski jezik v preteklosti in danes. Predstavili bomo tudi primere dobrih praks iz slovenskega zamejstva, ki so lahko spodbudni tudi za druga okolja," so zapisali organizatorji posveta v vabilu.

V dopoldanskem delu, po pozdravnih nagovorih gostitelja Marka Smoleja in predstavnika KKZ Martina Kuchlinga, smo spoznavali zgodovino in sedanjost Slovencev na Hrvaškem. Raziskovalka Barbara Riman je predstavila zgodovinski položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem, ki vse do leta 1991 ni imela statusa nacionalne manjšine, vendar je na različne načine negovala svojo kulturo in jezik. Novinarka Marjana Mirković je spregovorila o organiziranem delovanju skupnosti skozi nekaj desetletij. Nastajala so različna društva, ki so ohranjala kulturno izročilo, pod njihovim okriljem so se odvijali tečaji slovenščine za otroke in odrasle, še danes poteka tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika. Med prizadevanji za ohranjanje in učenje jezika pa je pobuda za uvedbo slovenščine v vrtce. Boris Rejec, Slovenec, ki živi na Reki, je spregovoril o pogledih na položaj skupnosti in osebnih izkušnjah. Sam daje velik poudarek ohranjanju jezika in identitete skozi kulturno udejstvovanje, prav tako aktivno deluje v narodnostni politiki. Andreja Šlosar in Vida Srdoč, učiteljici slovenščine kot izbirnega predmeta v šolah v okolici Reke, se srečujeta s številnimi izzivi in problemi pri svojem delu. Nekatere šole so temu pouku bolj, druge manj naklonjene, ur za kvaliteten pouk pa je mnogo premalo (1-2 uri na teden). Dragica Motik prihaja iz Slovenije v kraje, kjer živijo Slovenci, poučevat slovenščino v društva. Skozi številne dejavnosti (ekskurzije v Slovenijo, gledališka dejavnost) poskuša popestriti svoje poučevanje. Za popestritev našega posveta pa so igralke njenega gledališkega krožka zaigrale glasbeno-scensko igro Butalci so šli po vino na Hrvaško.

Popoldanski del posveta je nosil naslov Slovenščina v zamejstvu – primeri dobre prakse. Tatjana Vučanjk, učiteljica slovenščine v Gradcu in asistentka na celovški univerzi, prihaja iz Slovenije poučevat jezik na večkulturno osnovno šolo. Ur, namenjenih slovenščini, je zelo malo, zato so v zunajšolskih dejavnostih v veliko pomoč starši. Predvsem pozitivno sprejemanje jezika je predavateljici "primer dobre prakse".

Sama sem predstavila primer lastne dobre prakse (podoben zapis boste lahko brali na blogu kmalu) s sporočilom, da je za uravnoteženo dvojezičnega otroka v narodnostno mešani družini potrebno mnogo truda, še več vztrajnosti in največ srca obeh staršev in da je idealno okolje za dvojezičnega otroka narodnostno mešana družina, v kateri vladajo strpnost, toleranca in pozitivna medsebojna podpora. Rudi Bartaloth iz Kanalske doline pa je spregovoril o težavah na poti do pouka slovenščine v šolah, medtem ko se najbolj trudijo v društvu.

V zaključnem pogovoru in diskusiji so sodelovali trije zanimivi sogovorniki: Mirjana Žagar (Hrvaška), Marko Jernej (Štajerska) in Olga Voglauer (Koroška). Predstavili so primere, kako so se sami učili slovenščino, in kako jo učijo lastne otroke. Zelo povedno je bilo sporočilo Marka Jerneja, ki je koroški Slovenec, živi v Gradcu z ženo Avstrijko in tremi otroki: » Vem, da je težko, kajti otroci živijo v popolnoma nemškem okolju. A moja žena je tolerantna in jaz se trudim. Vem tudi, da jih ne bom mogel pripeljati do odličnega znanja slovenščine, sem pa prepričan, da bom otroke naučil in jim uzavestil, da so tudi Slovenci.« To je bilo najmočnejše sporočilo našega posveta, ki bi ga morali bolj odgovorno in dosledno širiti v družinah, šolah in vseh manjšinskih institucijah.

Po ogledu Palčave šiše, izjemnega etnološkega spomenika, za ohranjanje katerega se trudi Marko Smole in njegova družina, smo se poslovili. Z željo, da naše besede najdejo naslovnike in da se ob letu osorej srečamo ob novi temi v Porabju.

P.s.: Kljub pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več pozornosti jeziku v družini, tudi spodbujati učenje le-tega, prav tako pa bo morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo...

Kljub temu da je v Porabju pri najmlajših generacijah že prišlo do zamenjave jezika in slovenščino v šolah učimo na novo, sem poudarila, da obstajajo v šolah številne slovenske dejavnosti in projekti, kjer so npr. nastali izvirni slovenski učbeniki, kar vse vliva upanje. Največ pa bi nam v šolah lahko doprinesel še kakšen učitelj iz Slovenije.

Veliko vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala, zato bom zaključila z mislimi, ki nas vse udeležence preganjajo že od prvega posveta v Tinjah dalje: če je v Tinjah in v Naborjetu bilo še za vzorec predstavnikov iz Slovenije, v Plešcah ni bilo NITI ENEGA!!! Odgovorni za to področje na šolskem ministrstvu so istočasno bili na seminarju učiteljev s Koroške, torej opravičeno odsotni, da pa z Urada RS za Slovence, ki je na vabilu bil napisan kot soorganizator, ni bilo nikogar, pa je prava sramota!







V Porabju dobri so ljudje...

S citatom, ki sem ga vzela iz neuradne porabske himne, se absolutno strinjam. Brez dvomov in fig v žepu... Pred kratkim mi je nekdo rekel, naj raje pišem o tem, da so v Porabju dobri ljudje, ne pa o grdih stvareh. Ampak... Kaj je grdo in kaj lepo? Je grda resnica, lepa pa laž? Je grdo odkrivanje resnice, govorjenje o njej, lepo pa skrivanje pod preproge in molk??? Bo v Porabju lepše, če tisti, ki take lažne lepote ne sprejemamo, utihnemo? Kaj pa bo s slovenščino in njenim učenjem ter ohranjanjem za prihodnje rodove? Morda to ni več pomembno? Mogoče česa ne vem??? Kaj pomeni biti dober?

Dobrota, biti dober je nekaj zelo relativnega. Za pogrebno podjetje je dobro, celo hudo dobro, če čim več ljudi umre; za svojce umrlih je obratno. Za tovarno orožja je dobro, če je čim več vojn; za države, kjer so vojne, je obratno. In še bi lahko iskali take in podobne relativnosti. Da je dober človek, se reče za nekoga, ki ne krade, ne laže, pomaga drugim... Ampak - to pač nima nobene zveze s tem, o čemer govorijo moji zapisi. V Porabju velikokrat poslušam zgodbe o "flajsnih" ženskah, ki so odlične gospodinje, delajo papirnate rože, pečejo najboljše "pokaraje", mogoče še pojejo v cerkvi ali pri ljudskih pevkah ali plešejo ali hodijo na slovenske prireditve... To so gotovo dobre ženske, dobre po naštetih in še tisoč drugih lastnostih, ki jim lahko damo nadpomenko dobrota. (Tudi moške bi našli vmes.)  Žal se odnos do lastne narodnosti, do lastnega jezika ali do prenašanja le-tega na potomce ne meri s temi vatli. Biti dober ali manj dober je zunaj tega, za kar bi si morali v tej silni dobroti prizadevati, če hočete ostati slovenska narodnost.

Ne bom ponovno razpredala o tem, kdaj se je v Porabju zalomilo z učenjem jezika; po moje že pred nekaj desetletji, najbolj pa v času t. i. demokratičnih sprememb in prav posebnega pojmovanja demokracije. Spomnim se dogodka na eni od šol pred dobrima dvema desetletjema. Šla sem v razred k učiteljici (že dolgo ne dela več v šoli), ki so jo imeli za najboljšo govorko slovenščine. No, njeni učenci so bili vse prej kot to, tudi njena ura ni bila ravno vzor. Ko sem se poskušala z njo po uri malo pogovoriti, kaj predlagati, me je nahrulila: "Kaj sploh hočete od mene, od vseh nas? A vi ne veste, da je zdaj na Madžarskem demokracija?" "Ja, vem," sem skoraj jecljala, "ampak - kaj to za vas pomeni?" "Kaj, kaj?? Menda to, da lahko delam, kar hočem in kako hočem, in vi mi nimate kaj soliti pameti." Ups! Tako so si nekateri predstavljali demokracijo... In še tako, da je slovenščina nebodigatreba predmet, pri katerem se pač ne more zahtevati, da bi se učenci kaj naučili. In v porabskih družinah? Ah, kaj bomo otroke mučili še s tem, saj smo vsi Madžari... Po dveh, treh desetletjih so tu rezultati...

Vem, da ste v Porabju dobri ljudje... Ampak poleg te svoje neskončne dobrote (slovensko petje, ples, papirnate rože, slovenske maše, pokaraji...) pač morate vedeti, da se slovenska duša in slovensko srce ohranjata s slovensko besedo... Da je edino in samo družina lahko zibelka jezika... Da če v družini ni več slovenske besede, tudi ni slovenske duše... Lahko imate še tako dobre vrtce in šole z odlično slovensko govorečimi vzgojiteljicami in učitelji - slovenskega čutenja vašim otrokom in vnukom ne morejo dati! Materinščina se uči le v družini, v šoli bo to še en jezik, ki ga otroci ne bodo mogli povezati z družino, z mamo ali očetom... In strah me je, da se - razen redkih, jezikovno nadarjenih - večina vaših otrok nikoli ne bo naučila slovensko, kaj šele do tega jezika gojila kakršnokoli pozitivno čustvo; dragi, dobri ljudje, vaš jezik, vaš zaklad, ki so ga vaši predniki skozi stoletja predajali svojim potomcem, bo pokopan z vami... Ne bo maš zadušnic in spomenikov, ne bo pogrebov... Morda žalovanje vaših potomcev, ko se bodo začeli zavedati, da je narodnostni zaklad pokopan z vami... Jezik se rodi in umre v družini. Ko umre v družini, je mrtev zavedno... Dragi, dobri ljudje, še je čisto malo časa, da se začnete zavedati, kaj izgubljate...

Še je čisto malo časa...

Porabje je spet šolsko živahno...

Prvi september tudi v Porabju prinese živahnost v okolje, najbolj pa v šolske zgradbe. Konec je brezskrbnih počitnic, učilnice so pripravljene, čiste, dišeče po novih barvah. Lahko začnemo!

Ko sem se nekajkrat v juliju in avgustu vozila skozi porabske vasi, sem razmišljala o fenomenu, ki je očitno že prisoten tudi v teh krajih: nova digitalna era... Še pred desetimi leti so v poletnih mesecih vasi bile živahne; otroci so se podili po cestah, dvoriščih, igriščih, srečevala sem male kolesarje, videla skupinice z žogami, tu in tam, a to res redko, kakšnega šolarja s starši na njivi ali travniku. Danes so porabske vasi poleti dobesedno prazne; kot da ni otrok, kot da je vse izumrlo - zjutraj, opoldne, zvečer. Le kje so vsi? Na morju? V poletnih taborih? Žal, ne. Skoraj vsi so v hišah pri računalnikih ali z mobilnimi telefoni v rokah. Vsak dan se odkrivajo nove igrice, ure in ure so otroci zatopljeni v čudesa na ekranih; žal, že tudi v Porabju... Grozljiv čas, vsaj meni se zdi tako. Nihče več ne vidi lepot narave, nikogar ne zanima, kaj je vznemirljivega v knjigah. Babice okopavajo krompir, vnuki pa iščejo nove elektronske izzive... Ko pride september, se imajo računalniki in telefoni, na srečo, priložnost malo ohladiti...

Prvi september je bil obsijan s soncem in pričakovanji. Šolarji so prihajali v šole svečano oblečeni, saj je na Madžarskem ta lepa, stara navada še vedno živa. Vsak šolski začetek je nekaj slovesnega in pomembnega in prav je tako. V uvodnih nagovorih sem sicer malo pogrešala poudarjanje pomena učenja slovenskega jezika za obstoj in razvoj šol. Staršem je to treba jasno in odločno povedati, pa ne le enkrat, da ne bodo čez čas, ko bi pri slovenščini bil kakšen problem, prišli v šolo in glasno spraševali, zakaj se njihov otrok mora učiti slovenščino... Verjamem, da bo v prihodnje o tem bistveno več govora kot doslej, saj nam je porabsko šolsko leto prineslo nekaj pozitivnih pridobitev, ki bodo, srčno upam, spremenile odnos do učenja slovenskega jezika v učilnicah in šolskih zbornicah.

Na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku je pred desetimi leti bilo od 1. do 8. razreda 53 učencev, letos jih je v šolske klopi sedlo 73! Lepo je videti v 1. razredu 9 prvošolcev, ki so prav vsi prinesli le iz vrtca nekaj slovenskih besed. Veliko dela čaka učiteljico Ibolyo, ki ji želim mnogo veselja, potrpljenja in vztrajnosti...

Na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih je 49 učencev, izmed teh 6 prvošolcev. Učiteljica Judit, ki je njihova razredničarka, se pridno uči slovenščino, saj je v Porabje pred leti prišla z drugega konca Madžarske. Na šoli je večina učencev brez slovenskih korenin in zato je učiteljem toliko težje.

Teden dni po začetku šolskega leta; obiskala sem dvojezični šoli, da se pogovorim z učitelji in vodstvoma in da preverim vzdušje prvih šolskih dni. Ker sem bila zaprošena, da fotografiram prvošolce, sem to tudi storila. Ampak - tudi nasmejani seniški drugošolci so želeli, da jih fotografiram, in nastala je ta prikupna sestavljanka...

Nenajavljeno sem najprej šla na seniško šolo. Učenci seveda glasno pozdravljajo po slovensko, ko me vidijo, pravo prijetno presenečenje pa me je čakalo v zbornici in pred njo! Od 1. septembra je na šoli učitelj Nino, asistent iz Slovenije, in vzdušje v zbornici je bilo zelo pozitivno. Klepet v slovenščini, vedri obrazi, zatrjevanje, da so v redu in da jim je novi učitelj v veliko pomoč pri vsem. Kar tako naprej, v dobro spoznanj, da bo šola preživela le tako, da bo učence slovenščino tudi naučila. Res mi je bilo lepo ob spoznanju, da se je tudi na seniški šoli začela snovati lepa zgodba o več slovenščine v razredih in zunaj njih. Naj traja!

Tudi števanovsko šolo sem obiskala ta dan. Učiteljica Metka, asistentka iz Slovenije, je tu že peto leto, a bo v tem šolskem letu malo več v Monoštru, kjer bo poskušala reševati, če se da kaj rešiti. No, tudi števanovska šola ima dobro kadrovsko okrepitev - dvojezičnega učitelja nemščine in slovenščine Zolija, za katerega sem prav tako prepričana, da bo s svojimi natančnostjo, strokovnostjo in delavnostjo veliko prispeval k dvigu kvalitete pouka. Seveda pa mora na prvem mestu biti skrb za slovenščino, ki se je učenci v stotinah razpoložljivih ur morajo naučiti veliko več. Ob vsej tej pomoči bodo tudi porabski učitelji - upam - svoje delo opravljali z več uspeha, zadovoljstva in pozitivnih misli. Na seniški in števanovski šoli se lahko sluti kanček zadovoljstva ob pravi poti. Žalostijo pa me razmere v monoštrskih šolah...

Največja lepota je v čisto majhnih stvareh. V drobnem koraku, ki spremeni smer, morda pot. Poskušajmo vsi skupaj spremeniti pot in smer v upanju - ne le v upanju, temveč v prepričanju -, da ne stopamo nazaj, ampak naprej. V dobro ohranjanja jezika in identitete, v dobro skupnosti, za dragoceno dediščino zanamcem. Vredno je poskusiti s spremembami in vztrajati na novi poti. Danes, jutri, v prihodnosti...