Moj sin je toliko Madžar kot Slovenec in obratno

Usvajanje jezika se začne, preden otrok izreče prvo besedo. Prične se v trenutku, ko novorojeno dete in mati vzpostavita vez, ki bo podlaga za komuniciranje s svetom, in iz katere bo izhajala otrokova sposobnost, da obvlada tako glasovno kot slovnično zgradbo jezika, da prične razumevati svet, ki ga obkroža, in da kot del tega sveta uresničuje svoje želje in potrebe z oblikovanjem jezikovnih sporočil. V dvojezični družini bi bilo naravno enakovredno usvajanje dveh jezikov in oblikovanje otrokove dvojezičnosti kot materinščine. V pričujočem razmišljanju želim osvetliti lasten družinski primer, kako se z ogromno truda cele družine, vztrajnosti in doslednosti ter še več zgleda in ljubezni da doseči zastavljene cilje. Morda bo moj zgled dal komu misliti, morda se bo kdo odločil pri svojem otroku za enako pot…

Dvo- in večjezičnost je moj način življenja že več kot tri desetletja… Prej o tem nisem razmišljala, saj sem bila prleško narečno in knjižno slovensko »zaporedno dvojezična« - če ne štejem učenja tujih jezikov – brez predsodkov in čustvenih ovir. To sta bila moja prva jezika do takrat, ko sem dobila zaposlitev na narodnostno mešanem območju, na dvojezični srednji šoli v Lendavi. Moja prva bližnja srečanja z madžarščino so bila deprimirajoča. Jezik, ki ga ne moreš primerjati z nobenim znanim jezikom, nobene jezikoslovne pomoči ali potuhe nimaš. Učenje od začetka. Tisto moje skoraj desetletje na lendavski šoli mi pri učenju madžarščine ni kaj dosti pomagalo, saj je v zbornici vladalo pravilo znajdi se – nismo krivi, če nas ne razumeš. To gotovo ni bila pozitivna motivacija za učenje jezika. Harmoničnih odnosov in spoštovanja drugačnosti se tam prav tako nisem mogla učiti, sem pa vedno spoštovala pripadnike manjšine, preproste ljudi, ki so ohranjali svojo materinščino in jo učili lastne otroke iz prepričanja in srčnih vzgibov, brez dodatnih računic.

Nakar me je službena pot zanesla v Porabje… Moja osnovna naloga je bila in je še vedno strokovna pomoč slovenski skupnosti, prvenstveno na šolskem področju, pri učenju, poučevanju in ohranjanju slovenskega jezika. Stikov z madžarskimi govorci je bilo malo, s tem pa tudi učenja madžarščine. No, nekaj malega, preživetveno raven madžarščine, sem usvojila… Pri tem so mi bile v največjo pomoč kolegice učiteljice na monoštrski šoli, ki razen madžarščine niso govorile nobenega drugega jezika. Spomnim se ene izmed njih, ki mi je najbolj pomagala brisati predsodke do lastnih napak; velikokrat mi je rekla: »Ti samo povej, četudi napačno. Pomisli, koliko si v prednosti – ti mene razumeš, poskušaš odgovoriti, jaz pa tebe ne bom nikoli.«

Potem sem si ustvarila družino. Bila sem ena tistih srečnih mam, ki sem se lahko zavestno odločila, da bo moj sin dvojezičen. S partnerjem, prekmurskim Madžarom, sva se že pred sinovim rojstvom dogovorila, kako ga bova od začetkov zavedanja sveta vpeljevala v skrivnosti najinih materinščin, mož madžarščine, jaz slovenščine. To se nama je zdelo tako naravno in samoumevno, da nikoli nisva podvomila v najino odločitev. Prav tako sva vedela, da bo sin živel malo v madžarskem, malo v slovenskem govornem okolju in tudi v dvo- ter večjezičnem, zato se nama je nenehna prisotnost obeh jezikov v družini zdela nujna.

Partnerjeva družina živi v dvojezičnem okolju: on odlično obvlada madžarščino (njegov prvi jezik) in slovenščino (tudi tri tuje jezike), njegova mama je popolnoma madžarsko enojezična, oče pa poleg madžarščine pasivno govori mešanico slovenščine in hrvaščine (imel je sodelavce Hrvate). Že pred rojstvom sina Samuela sva se veliko pogovarjala o jezikovnih izbirah in preferencah za najinega otroka. Naša družinska komunikacija je bila že pred sinovim rojstvom nekako takšna: oče in mati govorita s sinom, mojim partnerjem, samo madžarsko, partner z mano slovensko; tašča se name obrača madžarsko, tast v mešanici slovensko-hrvaško-madžarskega jezika, jaz obema odgovarjam in ju ogovarjam slovensko. V skrajnem primeru komunikacijskih šumov uporabim kakšno madžarsko besedo. Pri njiju je močno madžarsko, t. i. hetéško narečje, ki ga sprva nisem nič razumela. Z leti je tak način naše komunikacije postal nekaj naravnega, tašča že dobro razume mojo slovenščino, jaz pa sem v madžarščini že precej dalje od osnovne ravni. (Madžarski jezik še zdaleč ni tako narečno razvejan kot slovenščina, narečja so bolj izrazita v madžarskem zamejstvu – ločenost od matičnega naroda. V Prekmurju je madžarščina pri govorcih madžarske skupnosti narečno zelo pisana, posebej po vaseh, medtem ko je v samem mestu Lendava čutiti močne, predvsem glasovne interference s slovenskim jezikom.)

Rojstvo otroka naših družinskih govornih navad ni spremenilo, tako da je odločitev za sinovo dvojezičnost kot prvi jezik bila samoumevna. (Dvo-/večjezičnost kot prvi jezik pripisujemo tistim govorcem, ki so se dveh/več jezikov učili/naučili simultano, od rojstva ali vsekakor pred 3. letom.) S partnerjem pa sva se morala odločiti za strategijo, kako bova želen cilj poskušala doseči. Po vsem, kar sva o pridobivanju otrokove dvojezične jezikovne kompetence vedela, se nama je zdela najbolj optimalna metoda usvajanja dveh jezikov »en človek – en jezik« od otrokovega rojstva. Skozi strokovno znanje in izkušnje namreč vem, da le zavestna odločitev, vztrajnost in doslednost pri rabi jezika prinesejo rezultate. Prepuščanje jezikovnih izbir stihiji ali prelaganje družinske naloge na vrtec ali šolo vodi v opustitev jezika, kar se je zgodilo v Porabju.

Odločila sva se, da bova v komunikaciji z otrokom že pred njegovo govorno fazo uporabljala vsak svoj materni jezik. Tako se jezika ne mešata, kajti vsak je vezan na določeno osebo. Prednost sva videla tudi v tem, da bo sin dobival od naju avtentičen input, vsak od staršev bo lahko govoril svoj materni jezik in tako vzpostavil naraven čustven odnos z otrokom. Po tej metodi – ob doslednosti in vztrajnosti – naj bi otrokova izgovorjava v obeh jezikih bila avtentična, poleg tega pa bi se vzporedno razvijali morfologija in sintaksa. Kdaj se otroci zavedo svoje dvojezičnosti? Po ugotovitvah raziskovalcev v zelo različnih obdobjih. Opisala bom primer svojega sina.

Sin je bil izpostavljen dvema jezikoma od rojstva: mojemu slovenskemu in očetovemu (tudi babičinemu in dedkovemu) madžarskemu. Bil je živahen in radoveden otrok, rad je glasovno, s kretnjami in mimiko komuniciral z nami in se odzival na naša sporočila. Pri osmih mesecih je začel oblikovati glasove, potem zloge in sčasoma besede, prva njegova beseda je bila madžarska – nem (slov. ne), ki ji je sledila slovenska mami. Nadaljevala se je faza oblikovanja besed, madžarskih in slovenskih, jezikovna sistema sta bila spojena. Med njegovim prvim in drugim letom sem bila veliko odsotna, čez teden je bil z madžarsko govorečima babico in dedkom. Njegov dominanten jezik je postal madžarščina. Čez vikend, ko sva bila skupaj, sem vztrajala pri svoji slovenščini, poskušala govoriti čim več, zelo preprosto in nazorno. Ob njegovem nem értem (ne razumem) me je včasih malo stisnilo pri srcu; poskušala sem mu na različne načine razložiti, pokazati… Hudo mi je bilo tudi ob pogledu na njegovo stisko, ko me ni razumel; a sem vztrajala na začrtani poti, ob absolutnem zavedanju, da to počnem za njegovo dobro, enako je razmišljal moj partner.

Konec drugega leta je sin začel razlikovati madžarščino in slovenščino; nekega dne me je vprašal, zakaj z atijem govoriva z njim vsak drugače. Razložila sem mu, da je atija njegova mama učila tako, kot on govori z njim, mene pa moja tako, kot jaz; in želiva, da bi on znal oboje. Potem ni več spraševal. Začel je obiskovati madžarski vrtec v Monoštru, kjer je nekaj malega bilo tudi slovenščine, ampak on je tam z vzgojiteljico ni hotel govoriti. Ko mi je to omenila, sem seveda razumela, ona pa nekako ne. Sin je jezik vezal na osebe in vzgojiteljičina dominantna komunikacija je bila v madžarščini. Celo smešno se mu je zdelo, ko je govorila slovensko, saj je ta jezik enačil samo z mano. V tem obdobju tudi ni posvečal pozornosti temu, da midva z njegovim očetom med sabo komunicirava slovensko. V vrtcu je dnevno preživel 7-8 ur, komunikacija – med vrstniki in z vzgojiteljicami – je bila madžarska. Ko sva prišla domov, mi je pripovedoval, kaj so delali v vrtcu, seveda madžarsko. Svet vrtca je bil zanj svet madžarskega jezika, zato sem ga pustila, da pove, in začela povzemati, kar je povedal, in spraševati po slovensko. Tako sva prihajala do slovenskih poimenovanj njegove madžarske predstavnosti v vrtcu, širila besedišče in na nezavedni ravni oblikovala dva jezikovna sistema.

Sprva je jezika mešal, dopolnjeval slovenske stavke z manjkajočimi besedami v madžarščini in šele postopno, pri štirih letih, začel jezika ločevati. Seveda so njegova jezika nekaj let spremljale interference na oblikoslovni in skladenjski ravni, eden od dveh jezikov je redno bil dominanten. Čeprav je simultano usvajal dva jezika, je v splošnem njegov jezikovni razvoj potekal kot pri enojezičnem otroku. Razlike so bile pogojene z razmerami v okolju, socialnimi interakcijami, najpomembnejši pa se mi je zdel pozitiven odnos do obeh jezikov v družini, doslednost in vztrajnost, svoje pa je prispevala tudi tolerantnost v okolju in v družbi vrstnikov, ki so sina gledali z občudovanjem, češ, Samuel pa je res frajer, saj govori dva jezika. Do zaključka vrtca (pri šestih letih) in vstopa v šolo je moj sin aktivno, svoji starosti primerno obvladal oba jezika in imel sorazmerno uravnotežen sistem njune rabe. Ko govorimo o simultani dvojezičnosti, ugotavljamo, da so bistvene razlike med jezikovnim razvojem enojezičnega in dvojezičnega otroka. Dvojezični otrok se mora naučiti razlikovati dva jezika in uporabljati elemente dveh jezikovnih sistemov. Prav zaradi razlikovanja teh dveh sistemov je usvajanje jezika za dvojezičnega otroka dolgotrajnejši proces kot pri enojezičnih otrocih.

V osnovni šoli, kamor smo ga vpisali, je učni jezik pri vseh predmetih madžarščina, slovenščina je le učni predmet, 5 ur tedensko, za prijavljene učence. Rednega pouka tujega jezika za učence, ki obiskujejo slovenščino, do konca 8. razreda ni. Šola namreč zlorablja slovenščino in jo prikazuje kot tuji jezik, čeprav gre za narodnostno mešano okolje. Moj sin je star 13 let, trenutno osmošolec, ki zaključuje madžarsko osnovno šolo, obiskuje pouk slovenščine kot učnega predmeta in 8. leto privatni pouk angleščine, 4 ure tedensko. Dvojezičnosti kot materinščini smo torej dodali 3. jezik, ki ga usvaja z veseljem in brez bistvenih težav, razgleduje pa se še po 4. in 5. jeziku, čisto spontano, radovedno in vedoželjno. Prepletanje dveh jezikov in kultur je pri njem povsem naravno, ve, da je toliko Slovenec kot Madžar in obratno… Ker je pozitiven odnos do dvokulturnosti in dvojezičnosti primarno pridobil v družini…

V svoji več kot dvajsetletni šolski strokovni praksi v Porabju sem velikokrat opozarjala na dejstvo, da je idealna skupnost za dvojezično in dvokulturno vzgojo otrok prav narodnostno mešana družina. V Porabju je večina takih družin, a se odločajo za samo en jezik, seveda dominantno madžarščino, s tem pa otroke prikrajšajo za naravno dvojezičnost, in pričakujejo, da jih bosta opuščeno slovensko materinščino naučila vrtec in šola; to je iluzija, saj se otrokov odnos do jezika primarno gradi v družini. Moj sin je edini uravnoteženo dvojezični otrok v Porabju, medtem ko so prav vsi otroci iz slovenskih in narodnostno mešanih, tudi tistih politično, kulturniško in drugače predstavniških, družin madžarsko enojezični. Desetletja je namreč v Porabju bila prisotna zmotna miselnost, če se otroci učijo dveh jezikov hkrati, bodo imeli velike primanjkljaje pri obeh, ali, še huje, če jih bodo starši doma učili slovenščino, ne bodo znali madžarščine.

V sodobnem svetu je znanje dveh ali več jezikov nujnost, še več, izjemna prednost in dodana vrednost za vsakega posameznika in skupnost. Trenutni svet sicer hrepeni po t. i. elitni dvojezičnosti z angleškim jezikom, mikrosvetovi ob administrativnih mejah evropskih držav pa se še vedno končujejo z mejami jezikovnega neznanja. Zakaj slovenske šole, npr. na Goričkem v Prekmurju ne pomislijo, da bi kot šolski krožek učencem ponudile učenje madžarskega jezika in za to nalogo povabile učitelja s katere od šol čez mejo? Zakaj madžarske šole v obmejnem prostoru ne ponudijo učencem krožka slovenskega jezika? … Zakaj eden izmed naših jezikov ne bi bil jezik partnerja, soseda, znanca ali prijatelja? Beseda dviga človeka nad siceršnje življenje in človek je sploh človek šele po besedi…

Slovenščina v družini - v kateri, kako in do kdaj?

Plešce so čudovit kraj, južno od slovenske meje, malo me spominjajo na Naborjet v Kanalski dolini, le da so gore, ki jih obdajajo, v Naborjetu višje ... In v tej čudoviti naravi so vasi, kjer se še govori slovensko, njihovo narečje je celo na državnem seznamu kulturne dediščine. V tem okolju se je odvijalo srečanje, posvečeno življenju slovenščine na njenem obrobju ...

Pred šestimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem Krščanske kulturne zveze Iniciativa Slovenščina v družini. Njen osnovni cilj je bil ozaveščati družine o pomenu žive rabe slovenščine v družinskem okolju. Na različne načine so člani vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji, Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglavitni cilj svojega delovanja v pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z veseljem odzvali, tudi letošnjemu povabilu na 3. srečanje v Plešce.

 Ena izmed dejavnosti iniciative je bila tudi zbiranje razmišljanj, ki so izšla v posebni publikaciji, o pomenu posredovanja jezika v družini z naslovom Družina je zibelka jezika. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do spoznanja, da je zibelka jezika resnično lahko samo družina. Vse, kar se z otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot materinščina...

30. septembra sta torej Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini organizirali že tretji strokovni posvet z naslovom Slovenščina v družini in javnosti – Jezikovne iniciative in potreba po njih. Ker je prvi posvet bil v Tinjah na Koroškem, drugi v Naborjetu v Kanalski dolini, se je porodila ideja, da bi letos spoznavali, kako živijo Slovenci na Hrvaškem, za kraj posveta pa so organizatorji izbrali Plešce, vas v Gorskem Kotarju, nekaj kilometrov od slovenske meje. Na posvet so vabili predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu namenili pozornost različnim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu ter prilagajanju družbi. Razpravljali bomo o ohranjanju, učenju in razvoju slovenskega jezika v družinskih in družbenih okoljih. Spoznali bomo okoliščine, v katerih se je na Hrvaškem razvijal slovenski jezik v preteklosti in danes. Predstavili bomo tudi primere dobrih praks iz slovenskega zamejstva, ki so lahko spodbudni tudi za druga okolja," so zapisali organizatorji posveta v vabilu.

V dopoldanskem delu, po pozdravnih nagovorih gostitelja Marka Smoleja in predstavnika KKZ Martina Kuchlinga, smo spoznavali zgodovino in sedanjost Slovencev na Hrvaškem. Raziskovalka Barbara Riman je predstavila zgodovinski položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem, ki vse do leta 1991 ni imela statusa nacionalne manjšine, vendar je na različne načine negovala svojo kulturo in jezik. Novinarka Marjana Mirković je spregovorila o organiziranem delovanju skupnosti skozi nekaj desetletij. Nastajala so različna društva, ki so ohranjala kulturno izročilo, pod njihovim okriljem so se odvijali tečaji slovenščine za otroke in odrasle, še danes poteka tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika. Med prizadevanji za ohranjanje in učenje jezika pa je pobuda za uvedbo slovenščine v vrtce. Boris Rejec, Slovenec, ki živi na Reki, je spregovoril o pogledih na položaj skupnosti in osebnih izkušnjah. Sam daje velik poudarek ohranjanju jezika in identitete skozi kulturno udejstvovanje, prav tako aktivno deluje v narodnostni politiki. Andreja Šlosar in Vida Srdoč, učiteljici slovenščine kot izbirnega predmeta v šolah v okolici Reke, se srečujeta s številnimi izzivi in problemi pri svojem delu. Nekatere šole so temu pouku bolj, druge manj naklonjene, ur za kvaliteten pouk pa je mnogo premalo (1-2 uri na teden). Dragica Motik prihaja iz Slovenije v kraje, kjer živijo Slovenci, poučevat slovenščino v društva. Skozi številne dejavnosti (ekskurzije v Slovenijo, gledališka dejavnost) poskuša popestriti svoje poučevanje. Za popestritev našega posveta pa so igralke njenega gledališkega krožka zaigrale glasbeno-scensko igro Butalci so šli po vino na Hrvaško.

Popoldanski del posveta je nosil naslov Slovenščina v zamejstvu – primeri dobre prakse. Tatjana Vučanjk, učiteljica slovenščine v Gradcu in asistentka na celovški univerzi, prihaja iz Slovenije poučevat jezik na večkulturno osnovno šolo. Ur, namenjenih slovenščini, je zelo malo, zato so v zunajšolskih dejavnostih v veliko pomoč starši. Predvsem pozitivno sprejemanje jezika je predavateljici "primer dobre prakse".

Sama sem predstavila primer lastne dobre prakse (podoben zapis boste lahko brali na blogu kmalu) s sporočilom, da je za uravnoteženo dvojezičnega otroka v narodnostno mešani družini potrebno mnogo truda, še več vztrajnosti in največ srca obeh staršev in da je idealno okolje za dvojezičnega otroka narodnostno mešana družina, v kateri vladajo strpnost, toleranca in pozitivna medsebojna podpora. Rudi Bartaloth iz Kanalske doline pa je spregovoril o težavah na poti do pouka slovenščine v šolah, medtem ko se najbolj trudijo v društvu.

V zaključnem pogovoru in diskusiji so sodelovali trije zanimivi sogovorniki: Mirjana Žagar (Hrvaška), Marko Jernej (Štajerska) in Olga Voglauer (Koroška). Predstavili so primere, kako so se sami učili slovenščino, in kako jo učijo lastne otroke. Zelo povedno je bilo sporočilo Marka Jerneja, ki je koroški Slovenec, živi v Gradcu z ženo Avstrijko in tremi otroki: » Vem, da je težko, kajti otroci živijo v popolnoma nemškem okolju. A moja žena je tolerantna in jaz se trudim. Vem tudi, da jih ne bom mogel pripeljati do odličnega znanja slovenščine, sem pa prepričan, da bom otroke naučil in jim uzavestil, da so tudi Slovenci.« To je bilo najmočnejše sporočilo našega posveta, ki bi ga morali bolj odgovorno in dosledno širiti v družinah, šolah in vseh manjšinskih institucijah.

Po ogledu Palčave šiše, izjemnega etnološkega spomenika, za ohranjanje katerega se trudi Marko Smole in njegova družina, smo se poslovili. Z željo, da naše besede najdejo naslovnike in da se ob letu osorej srečamo ob novi temi v Porabju.

P.s.: Kljub pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več pozornosti jeziku v družini, tudi spodbujati učenje le-tega, prav tako pa bo morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo...

Kljub temu da je v Porabju pri najmlajših generacijah že prišlo do zamenjave jezika in slovenščino v šolah učimo na novo, sem poudarila, da obstajajo v šolah številne slovenske dejavnosti in projekti, kjer so npr. nastali izvirni slovenski učbeniki, kar vse vliva upanje. Največ pa bi nam v šolah lahko doprinesel še kakšen učitelj iz Slovenije.

Veliko vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala, zato bom zaključila z mislimi, ki nas vse udeležence preganjajo že od prvega posveta v Tinjah dalje: če je v Tinjah in v Naborjetu bilo še za vzorec predstavnikov iz Slovenije, v Plešcah ni bilo NITI ENEGA!!! Odgovorni za to področje na šolskem ministrstvu so istočasno bili na seminarju učiteljev s Koroške, torej opravičeno odsotni, da pa z Urada RS za Slovence, ki je na vabilu bil napisan kot soorganizator, ni bilo nikogar, pa je prava sramota!







V Porabju dobri so ljudje...

S citatom, ki sem ga vzela iz neuradne porabske himne, se absolutno strinjam. Brez dvomov in fig v žepu... Pred kratkim mi je nekdo rekel, naj raje pišem o tem, da so v Porabju dobri ljudje, ne pa o grdih stvareh. Ampak... Kaj je grdo in kaj lepo? Je grda resnica, lepa pa laž? Je grdo odkrivanje resnice, govorjenje o njej, lepo pa skrivanje pod preproge in molk??? Bo v Porabju lepše, če tisti, ki take lažne lepote ne sprejemamo, utihnemo? Kaj pa bo s slovenščino in njenim učenjem ter ohranjanjem za prihodnje rodove? Morda to ni več pomembno? Mogoče česa ne vem??? Kaj pomeni biti dober?

Dobrota, biti dober je nekaj zelo relativnega. Za pogrebno podjetje je dobro, celo hudo dobro, če čim več ljudi umre; za svojce umrlih je obratno. Za tovarno orožja je dobro, če je čim več vojn; za države, kjer so vojne, je obratno. In še bi lahko iskali take in podobne relativnosti. Da je dober človek, se reče za nekoga, ki ne krade, ne laže, pomaga drugim... Ampak - to pač nima nobene zveze s tem, o čemer govorijo moji zapisi. V Porabju velikokrat poslušam zgodbe o "flajsnih" ženskah, ki so odlične gospodinje, delajo papirnate rože, pečejo najboljše "pokaraje", mogoče še pojejo v cerkvi ali pri ljudskih pevkah ali plešejo ali hodijo na slovenske prireditve... To so gotovo dobre ženske, dobre po naštetih in še tisoč drugih lastnostih, ki jim lahko damo nadpomenko dobrota. (Tudi moške bi našli vmes.)  Žal se odnos do lastne narodnosti, do lastnega jezika ali do prenašanja le-tega na potomce ne meri s temi vatli. Biti dober ali manj dober je zunaj tega, za kar bi si morali v tej silni dobroti prizadevati, če hočete ostati slovenska narodnost.

Ne bom ponovno razpredala o tem, kdaj se je v Porabju zalomilo z učenjem jezika; po moje že pred nekaj desetletji, najbolj pa v času t. i. demokratičnih sprememb in prav posebnega pojmovanja demokracije. Spomnim se dogodka na eni od šol pred dobrima dvema desetletjema. Šla sem v razred k učiteljici (že dolgo ne dela več v šoli), ki so jo imeli za najboljšo govorko slovenščine. No, njeni učenci so bili vse prej kot to, tudi njena ura ni bila ravno vzor. Ko sem se poskušala z njo po uri malo pogovoriti, kaj predlagati, me je nahrulila: "Kaj sploh hočete od mene, od vseh nas? A vi ne veste, da je zdaj na Madžarskem demokracija?" "Ja, vem," sem skoraj jecljala, "ampak - kaj to za vas pomeni?" "Kaj, kaj?? Menda to, da lahko delam, kar hočem in kako hočem, in vi mi nimate kaj soliti pameti." Ups! Tako so si nekateri predstavljali demokracijo... In še tako, da je slovenščina nebodigatreba predmet, pri katerem se pač ne more zahtevati, da bi se učenci kaj naučili. In v porabskih družinah? Ah, kaj bomo otroke mučili še s tem, saj smo vsi Madžari... Po dveh, treh desetletjih so tu rezultati...

Vem, da ste v Porabju dobri ljudje... Ampak poleg te svoje neskončne dobrote (slovensko petje, ples, papirnate rože, slovenske maše, pokaraji...) pač morate vedeti, da se slovenska duša in slovensko srce ohranjata s slovensko besedo... Da je edino in samo družina lahko zibelka jezika... Da če v družini ni več slovenske besede, tudi ni slovenske duše... Lahko imate še tako dobre vrtce in šole z odlično slovensko govorečimi vzgojiteljicami in učitelji - slovenskega čutenja vašim otrokom in vnukom ne morejo dati! Materinščina se uči le v družini, v šoli bo to še en jezik, ki ga otroci ne bodo mogli povezati z družino, z mamo ali očetom... In strah me je, da se - razen redkih, jezikovno nadarjenih - večina vaših otrok nikoli ne bo naučila slovensko, kaj šele do tega jezika gojila kakršnokoli pozitivno čustvo; dragi, dobri ljudje, vaš jezik, vaš zaklad, ki so ga vaši predniki skozi stoletja predajali svojim potomcem, bo pokopan z vami... Ne bo maš zadušnic in spomenikov, ne bo pogrebov... Morda žalovanje vaših potomcev, ko se bodo začeli zavedati, da je narodnostni zaklad pokopan z vami... Jezik se rodi in umre v družini. Ko umre v družini, je mrtev zavedno... Dragi, dobri ljudje, še je čisto malo časa, da se začnete zavedati, kaj izgubljate...

Še je čisto malo časa...

Porabje je spet šolsko živahno...

Prvi september tudi v Porabju prinese živahnost v okolje, najbolj pa v šolske zgradbe. Konec je brezskrbnih počitnic, učilnice so pripravljene, čiste, dišeče po novih barvah. Lahko začnemo!

Ko sem se nekajkrat v juliju in avgustu vozila skozi porabske vasi, sem razmišljala o fenomenu, ki je očitno že prisoten tudi v teh krajih: nova digitalna era... Še pred desetimi leti so v poletnih mesecih vasi bile živahne; otroci so se podili po cestah, dvoriščih, igriščih, srečevala sem male kolesarje, videla skupinice z žogami, tu in tam, a to res redko, kakšnega šolarja s starši na njivi ali travniku. Danes so porabske vasi poleti dobesedno prazne; kot da ni otrok, kot da je vse izumrlo - zjutraj, opoldne, zvečer. Le kje so vsi? Na morju? V poletnih taborih? Žal, ne. Skoraj vsi so v hišah pri računalnikih ali z mobilnimi telefoni v rokah. Vsak dan se odkrivajo nove igrice, ure in ure so otroci zatopljeni v čudesa na ekranih; žal, že tudi v Porabju... Grozljiv čas, vsaj meni se zdi tako. Nihče več ne vidi lepot narave, nikogar ne zanima, kaj je vznemirljivega v knjigah. Babice okopavajo krompir, vnuki pa iščejo nove elektronske izzive... Ko pride september, se imajo računalniki in telefoni, na srečo, priložnost malo ohladiti...

Prvi september je bil obsijan s soncem in pričakovanji. Šolarji so prihajali v šole svečano oblečeni, saj je na Madžarskem ta lepa, stara navada še vedno živa. Vsak šolski začetek je nekaj slovesnega in pomembnega in prav je tako. V uvodnih nagovorih sem sicer malo pogrešala poudarjanje pomena učenja slovenskega jezika za obstoj in razvoj šol. Staršem je to treba jasno in odločno povedati, pa ne le enkrat, da ne bodo čez čas, ko bi pri slovenščini bil kakšen problem, prišli v šolo in glasno spraševali, zakaj se njihov otrok mora učiti slovenščino... Verjamem, da bo v prihodnje o tem bistveno več govora kot doslej, saj nam je porabsko šolsko leto prineslo nekaj pozitivnih pridobitev, ki bodo, srčno upam, spremenile odnos do učenja slovenskega jezika v učilnicah in šolskih zbornicah.

Na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku je pred desetimi leti bilo od 1. do 8. razreda 53 učencev, letos jih je v šolske klopi sedlo 73! Lepo je videti v 1. razredu 9 prvošolcev, ki so prav vsi prinesli le iz vrtca nekaj slovenskih besed. Veliko dela čaka učiteljico Ibolyo, ki ji želim mnogo veselja, potrpljenja in vztrajnosti...

Na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih je 49 učencev, izmed teh 6 prvošolcev. Učiteljica Judit, ki je njihova razredničarka, se pridno uči slovenščino, saj je v Porabje pred leti prišla z drugega konca Madžarske. Na šoli je večina učencev brez slovenskih korenin in zato je učiteljem toliko težje.

Teden dni po začetku šolskega leta; obiskala sem dvojezični šoli, da se pogovorim z učitelji in vodstvoma in da preverim vzdušje prvih šolskih dni. Ker sem bila zaprošena, da fotografiram prvošolce, sem to tudi storila. Ampak - tudi nasmejani seniški drugošolci so želeli, da jih fotografiram, in nastala je ta prikupna sestavljanka...

Nenajavljeno sem najprej šla na seniško šolo. Učenci seveda glasno pozdravljajo po slovensko, ko me vidijo, pravo prijetno presenečenje pa me je čakalo v zbornici in pred njo! Od 1. septembra je na šoli učitelj Nino, asistent iz Slovenije, in vzdušje v zbornici je bilo zelo pozitivno. Klepet v slovenščini, vedri obrazi, zatrjevanje, da so v redu in da jim je novi učitelj v veliko pomoč pri vsem. Kar tako naprej, v dobro spoznanj, da bo šola preživela le tako, da bo učence slovenščino tudi naučila. Res mi je bilo lepo ob spoznanju, da se je tudi na seniški šoli začela snovati lepa zgodba o več slovenščine v razredih in zunaj njih. Naj traja!

Tudi števanovsko šolo sem obiskala ta dan. Učiteljica Metka, asistentka iz Slovenije, je tu že peto leto, a bo v tem šolskem letu malo več v Monoštru, kjer bo poskušala reševati, če se da kaj rešiti. No, tudi števanovska šola ima dobro kadrovsko okrepitev - dvojezičnega učitelja nemščine in slovenščine Zolija, za katerega sem prav tako prepričana, da bo s svojimi natančnostjo, strokovnostjo in delavnostjo veliko prispeval k dvigu kvalitete pouka. Seveda pa mora na prvem mestu biti skrb za slovenščino, ki se je učenci v stotinah razpoložljivih ur morajo naučiti veliko več. Ob vsej tej pomoči bodo tudi porabski učitelji - upam - svoje delo opravljali z več uspeha, zadovoljstva in pozitivnih misli. Na seniški in števanovski šoli se lahko sluti kanček zadovoljstva ob pravi poti. Žalostijo pa me razmere v monoštrskih šolah...

Največja lepota je v čisto majhnih stvareh. V drobnem koraku, ki spremeni smer, morda pot. Poskušajmo vsi skupaj spremeniti pot in smer v upanju - ne le v upanju, temveč v prepričanju -, da ne stopamo nazaj, ampak naprej. V dobro ohranjanja jezika in identitete, v dobro skupnosti, za dragoceno dediščino zanamcem. Vredno je poskusiti s spremembami in vztrajati na novi poti. Danes, jutri, v prihodnosti...

Odprto pismo političnim nejevernim Tomažem in drugim vsevedom...

Dragi naslovniki in vsi tisti, ki že leta in desetletja - morda zaradi svojega ugodja in udobja - tiščite glave v pesek, ste avtohtoni ali prihajate v Porabje na proslave, konference, simpozije, delovne zajtrke, kosila in večerje ali na rehidracije na znamenito monoštrsko teraso! Dobra tri leta je od dneva, ko ste me nekateri izmed vas kurili na grmadi, a vaša drva so bila plesniva in vlažna... Se je od takrat kaj spremenilo? Ste razčistili v svojih glavah, da ohranjanje in učenje slovenskega jezika, kulture in slovenske duše v Porabju pod vašo taktirko ne gre v dobro smer? Si dovolite priznati, da v Porabju ni bilo bavbava, ki ste ga poimenovali problem pedagoške svetovalke, ampak se ta bavbav imenuje problem vašega lastnega opuščanja slovenske materinščine (za avtohtone) in obenem problem toleriranja tega smrtnega greha (za politike&Co. iz Slovenije)?!? K temu pisanju me je spodbudilo dobronamerno opozorilo osebe, ki jo cenim in ji verjamem: "Veš, v določenih krogih so me spraševali, kako lahko o Porabju pišeš take grozne stvari; nekaj o počitnicah ob morju, kjer učenci niso znali slovensko... Pazi se, bila je skoraj grožnja... " Pravzaprav nisem vedela, naj se smejem ali zakolnem... Ampak - moj France bi rekel: "Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, iz mojih ust prišla beseda žala; navadil sem se..." To pismo bo torej zgolj prijateljski poduk, ob parafrazi: Odpuščam vam, saj ne veste, kaj delate! (Nekateri pa ne želite vedeti - vam pa ne odpustim!!)

Pa se vrnimo h kratki analizi mojih groznih blogov. Zadnja dva sta res bila delno počitniška, a prav nič grozna, le polna resnice, ki bode, peče, boli - predvsem tiste, ki je nočete videti; v predzadnjem sem pisala o lepih in nelepih dogodivščinah na jezikovnih počitnicah v Fiesi, zadnjega pa sem posvetila medijskim demagoškim igricam o jezikovnem taboru v Porabju. Dogodka imata kar nekaj skupnega; v Fiesi smo zmajevali z glavami nad neznanjem slovenščine pri porabskih otrocih, ki imajo za seboj 1000+ ur šolskega učenja, tudi nad nekaterimi učitelji, ki niso dojeli, čemu so tam. Na porabskem jezikovnem taboru pa so bili nekateri isti udeleženci kot v Fiesi, a se nihče ni spomnil teh 1000+ ur minulega dela, temveč so jih nadebudneži učili prve slovenske besede! Kdo normalen se nad vsem tem ne bi zgražal??? Dragi moji obrekovalci - kaj konkretno vas je v mojem pisanju zmotilo? Morda to, da si prizadevam vaše motne vode malo razbistriti? To, da nekdo jasno pove ali zapiše, da je v Porabju doseženo dno in da globlje ne gre? To, da se o tem govori in piše? Kako dolgo, mislite, bodo še zdržale floskule o pomenu ohranjanja jezika in kulture, ki jih raztresate ob vsaki priložnosti? Kdaj in kako boste začeli ohranjati jezik in kulturo? Koliko zahrbtnih strelov ste pripravili zame, ki ne znam, ne morem in nočem lagati???

Zakaj je potrebno lagati, se izogibati resnici, prikrojevati neke zgodbe in z vsemi sredstvi braniti namišljene forme? Morda sem starokopitna, morda sem obtičala v nekem preteklem času, ko se je ognjevito govorilo, da narodnostne skupnosti ohranjajo tradicija, kultura, predvsem pa jezik. Sem kaj zamudila? Sem kaj preslišala? Je - ne da bi opazila - danes namesto jezika kaj novega? Ja, nekaj novega je. Denar... Pred dvajset in nekaj leti, ko je bilo v Porabju malo denarja, je bilo veliko več jezika in srca. Ob začetku šolskega leta kakšno rečemo o številu učencev v šolah, o tem, da je potrebno kaj spremeniti; malo sem pojamrala, da v monoštrskih srednjih šolah skoraj ne bo več dijakov, ki bi se učili slovenščino. Na gimnaziji, na primer, je od tistih nekaj dijakov večina Madžarov, ki se jim ne da učiti nemščine, slovenščine sicer tudi ne, a te se tako ali tako ni treba, in imajo vsi odlične ocene, znanja pa absolutno nobenega. Glavno je, da se slovenščina poučuje in lahko smo veseli, četudi bo tam samo en dijak, mi je bilo rečeno. Halo?? Cilj torej ni znanje, ampak število in forma. Hvala za pojasnilo...

Velikokrat se zgodi, da kakšna šola iz Slovenije organizira izlet učencev v Porabje. Včasih želijo tudi na šole. Seveda to vedno ne gre, saj šole niso turistične destinacije. No, tu in tam kakšna skupina z več kot turističnim namenom tudi obišče katero izmed porabskih šol. Pred kratkim sem dobila pismo z zanimivo vsebino, katere povzetek je takšen: Naša šola bi želela obiskati slovensko gimnazijo v Monoštru. Lani nas je povabil župan. Želimo navezati stike, se spoznati; predstavili bi se drug drugemu, največ časa pa namenili medsebojnemu spoznavanju dijakov. Lepo in zanimivo, če ne poznaš umazanih podrobnosti... Ker nisem takoj odpisala, so me klicali. Veste, v Monoštru ni slovenske gimnazije, sem začela. Kako je ni? sem slišala presenečen glas na drugi strani. Poskusila sem razložiti: Nikoli je ni bilo. Slovenščina se poučuje kot tuji jezik, nič več. V katerem jeziku pa se boste pogovarjali, družili? Odgovor je bil, da v slovenskem, morda angleškem. Ne bo šlo... Po dolgi debati sem ugotovila, da mi gospa ne verjame, saj ima informacijo, da je v Monoštru slovenska gimnazija. Veste, mi bi želeli, da naši učenci dobijo realno sliko razmer v Porabju, ampak pozitivno, da bodo odnesli dober vtis... Dragi moji, v takem primeru in za tako naročilo pa je potrebno angažirati politike... To je bistvo porabskega - pa ne samo porabskega - problema, ki ga sama manjšinska in politika matične Slovenije gojita, podpirata, vzdržujeta in s tem peljeta manjšino v popolno asimilacijo. Kot je Evropa zaspala na lovorikah svobode in demokracije, so Slovenci v Porabju (upam si trditi, da tudi drugod v predmejstvu) zaspali na prepričanju, da je slovenska materinščina danost od samega boga, nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, s čimer se ni potrebno posebej ukvarjati. Da bi lastne otroke učili slovensko? Kje pa! Saj se bodo enkrat že naučili. Niso se in se nikoli ne bodo!!! Temelj materinščine se gradi v družini, s srcem, čustvi in pozitivnim odnosom do družinskih svetinj... Ni druge poti...

Dragi naslovniki, pridite v porabske šole v njihovem vsakdanu. Pridite v institucije in društva, ne da bi vas pričakovali. Stopite v razrede in se poskušajte slovensko pogovarjati z učenci. Sprašujte jih najpreprostejše stvari in opazujte. Če vam pogovor uspe, ste zmagali... Žal, tudi učenci v večini primerov vedo, da se jih vpisuje na šole za število... Bo kdaj drugače? Bo drugače, če neham pisati svoj blog? Bodo otroci politikov, kulturnikov, učiteljev in vseh porabskih velepomembnežev spregovorili slovensko??? Ne bodo. Ker jih njihovi pomembni starši niso naučili lastne materinščine. Amen.

In še zadnji apel: Odrasli, kulturni ljudje s stilom in osebnostjo brez zadreg, obvodov in obvozov - če jih kaj  muči, če se ne strinjajo ali imajo drugačno mnenje - povedo to dotični osebi. Dragi gospodje (in gospe), če mi imate kaj povedati, povejte meni! Če ste brez grehov, začnite s kamenjanjem! Ostro, strumno, dostojanstveno, z argumenti! Čakam...

Ko se v Porabju družita slovenščina in demagogija...

Mislila sem, da me v Porabju ne more prav nič več presenetiti... Napaka!
Ko sem se vrnila z dopusta, sem "prelistala" e-poštne in fb-strani, malo pokukala, kaj je novega; bilo je veliko vsega... Med drugim na različnih mestih zapis o veliki novosti, dogodku, ki so ga (ne vem, če v ednini ali v množini) izumili porabski mladi, pravzaprav njihovo društvo: 1. jezikovni tabor za porabske mladostnike. ( http://svsd.rtvslo.si/svsd/madzarska/slovenscina-skozi-druzenje/399955 ) Krasno, sem rekla prvi trenutek; tisti, za katere sem mislila, da bodo čez poletje slovenščino obesili na klin, so vendarle nekaj z njo počeli... Ob prvih stavkih zapisa, ko dobimo splošno informacijo, je še vse na mestu. Na zadnjo besedo v naslovu pa se že nanaša naslednji stavek. Najprej sem se vprašala, kaj pomeni besedna zveza "porabsko poreklo". ("V Porabju imamo otroke, ki so porabskega porekla...") To je nekaj podobnega, kot so v bivši Jugoslaviji starši v narodnostno mešanih družinah kot narodnost za svoje otroke navedli Jugoslovan. To, žal ni bila nikoli nobena narodnost, ampak so ti otroci ob razpadu države imeli velike probleme. Zakaj avtorici zapisa tako težko gre z jezika pridevnik "slovenski"??? Porabskega porekla, pomeni biti rojen v Porabju, če me etimološki čut ne vara; v Porabju pa so rojeni Slovenci, Madžari, Nemci in Romi pa še kdo. Vsi pripadniki teh narodnosti so porabskega porekla. In - kakšen jezikovni tabor ter za koga plačuje Slovenija??? Zakaj se neke stvari v Porabju, ki naj bi ga ohranjali kot del slovenskega kulturnega prostora, morajo zamegljevati in demagoško potvarjati z abstraktnimi poimenovanji??? In kdo bo kdaj - seveda argumentirano - to demagogijo neke marginalne druščine prekinil???

Nisem še opravila s tem stavkom zapisa. Njegov drugi del je namreč očitna laž ali nepoznavanje ali morda zavajanje. Šol, kjer ni možnosti za učenje slovenščine, v Porabju definitivno ni. Če je mišljena monoštrska šola, je zgodba znana: monoštrska osnovna šola vsako leto ponudi pouk slovenskega jezika vsem učencem, posebej pa nagovarja starše otrok slovenskega porekla. Ker pa slovenski starši že desetletja vpisujejo svoje otroke k nemščini, je to, da se pouk ne izvaja, njihova krivda, ne krivda šole. Ponavljam: šola vsako leto znova da možnost. Na gimnaziji, od koder so tudi bile udeleženke tabora, pa se slovenščina poučuje celo na dveh ravneh, v vseh razredih, če je zanimanje. Prav nasmejala sem se ob tej izmišljotini, saj sta bili dve udeleženki tabora sošolki mojega sina! On obiskuje pouk slovenščine od prvega razreda (zdaj je končal sedmega), zakaj pa onidve ne bi imeli možnosti??? (No, če si vpisan k narodnostni nemščini, kljub slovenskemu poreklu, res ne moreš istočasno biti pri narodnostni slovenščini.) Tako gre to v Porabju...

Ampak stavka (in zavajanja) še ni konec! Ker je bilo v skupini še nekaj prostih mest (vseh udeležencev je bilo 12), se je pridružilo nekaj mladih z Gornjega Senika... Halo??? Temeljito gledam fotografije s tabora; gledam in se vedno bolj čudim: dve tretjini udeležencev tabora na fotografijah so učenci Dvojezične osnovne šole Gornji Senik, s 1000 do 1600 urami pouka slovenskega jezika za sabo, z dvojezičnim poukom in številnimi slovenskimi dejavnostmi!!! Celo sedmo- in osmošolca zagledam med njimi! In beremo naprej: "V okviru delavnic so se otroci naučili osnovne besede, izraze, stavke v zvezi z različnimi temami. To so bile npr. številke, obleke, hrana, poklici..." Halooo??? Seniški učenci potrebujejo obnavljanje snovi iz prvega razreda??? Kdo je tu nor?? Človek preprosto ne ve, naj se joče ali smeje. Da ste prišli do takih grotesk, res nisem mislila...

Dragi učitelji seniške šole, predvsem pa vodstvo, ob začetku šolskega leta se malo zamislite... Pomislite tudi na vse neštete dobronamerne nasvete, ki ste jih na to temo dobivali, na vse ure in dneve, ko ste bili na te temeljne probleme pouka opozarjani, a niste želeli slišati... Obstoj, ohranjanje, predvsem pa učenje slovenske materinščine je v vaših rokah. Ni potrebno izumljati novih strategij in taktik učenja in poučevanja, potrebno se je z učenci čim več pogovarjati slovensko in dajati zgled!! To je pravo učenje. Jezik se ohranja samo z rabo... Ne bi želela, da vam čez čas kakšen sedmošolec spet izjavi, da se je na taboru, kjer je očitno šlo za začetni pouk slovenščine, "naučil nove slovenske besede"... Kaj pa je sedem let delal v šoli???

Vse življenje se učimo; nekateri več, drugi manj. In ko se nekaj res naučimo, ko smo prepričani v svoje znanje, le-to lahko posredujemo drugim. Tudi mladim nadebudnežem svetujem, da se še malo učijo in potem poskušajo biti učitelji...

P.s.: V Porabju se ves čas poudarja, da so Slovenci zelo majhna in zelo ogrožena narodnostna skupnost; zato me toliko bolj čudi, da ta zelo majhna in zelo ogrožena skupnost ne zna najti skupnega jezika in narediti skupne strategije za lastno ohranitev. Le usesti bi se morali - organizacije, institucije in društva - za isto mizo in se dogovoriti, kaj bo za ohranjanje jezika in identitete kdo izmed vas naredil... Zdaj pa ta upehan voz vlečete drug mimo drugega, vsak v svojo smer. Zgornja zgodba je eden od dokazov...

 

Jezikovne počitnice - brez rožnatih očal...

Končale so se 10. jezikovne počitnice, katerih udeleženci so bili porabski osnovno- in srednješolci ter gostje s partnerske OŠ Kuzma - s spremljevalci vred kar 43 počitnikarjev... In ker bom v tem zapisu snela rožnata očala - ker nisem kot drugi, če parafraziram pesnika Ferija - vam najprej ponudim v branje zapis o lanskih jezikovnih počitnicah, ki je bil deležen številnih obsodb in zgražanj. Aha, zakaj? Ker je bil preveč naturalističen, prav tako brez okraskov, kot bo tokraten; seveda se je letos marsikakšen folklorni element ponovil ali bil še bolj grotesken, a morda le zame. Najprej torej link do lanskega zapisa, letos pa dodam samo tiste cvetke, zaradi katerih imam nočne more oziroma se sprašujem, kaj počnem(o) v Porabju... Lani je bilo takole: http://iskriceizporabja.blogspot.si/2015/07/porabsko-solsko-poletje-z-jezikovnimi.html

Prva stalna in vedno bolj mučna spremljevalka priprav na jezikovne počitnice je iskanje učiteljev spremljevalcev. Ker so to SLOVENSKE jezikovne počitnice, bi človek pričakoval, da so cilji naših obmorskih druženj vsem, posebej pa vodstvom porabskih šol in učiteljem, kristalno jasni; na jezikovne počitnice gremo zato, da imajo učenci priložnost spregovoriti slovensko, in pošljemo kot spremljevalce učitelje, ki govorijo slovensko ali se po svojih močeh trudijo govoriti! Madona, sem naivna! To je čas, ko so porabski učitelji na predolgih počitnicah, jaz pa fantaziram, da bo kateri izmed njih šel v Fieso... Ne bo šel, ker na šoli ni avtoritete, ki bi to zahtevala. Namesto ukazov je smešno prosjačenje in na koncu - po vseh obskurnih predlogih - se določi učitelja, ki se sicer trudi s slovenščino, a kaj mu to pomaga, če v Fiesi, razen mene, z njim ni spregovoril nihče niti besede po slovensko! Ja, to je usoda madžarskih učiteljev, ki so se pridno učili slovenščino in prišli do jezikovnega izpita: tu je zanje konec učenja, saj slovenskim učiteljem v zbornicah ne pride na misel, da bi kolegom Madžarom malo pomagali vaditi slovenščino zgolj tako, da z njimi komunicirajo - vsaj nekaj malega - po slovensko. Lani je torej bila jezik komunikacije med učitelji spremljevalci slovenščina, letos pa, žal, madžarščina; in s tem ste kolegu Madžaru v ekipi naredili res medvedjo uslugo... Aha, a - nismo šli na slovenske jezikovne počitnice?? Prišli smo na - madžarske...

Iz dneva v dan me je situacija z jezikom bolj živcirala; učencem je bilo potrebno prevajati najpreprostejša navodila, čisto vse! To ni nobeno učenje! Učitelji so komunicirali z otroki in med seboj madžarsko, vedno težje in brez pomena se mi je zdelo vse skupaj. Prav tisti, ki sem od njih pričakovala največ, ker so menda najboljši, so prvi pozabili ali se sploh niso spomnili, zakaj so v Fiesi... Nekega jutra, ko sem prišla na zajtrk in zaslišala od daleč živahen madžarski pogovor - čisto preprosto vsebino o zajtrku - med učiteljem, ki je menda v slovenščini najboljši, in učenci, sem zarohnela: "Cele dneve poslušam, da z učenci ne spregovorite niti besede slovensko; nismo se tako zmenili. A vi sploh veste, zakaj ste tu?" Užaljenost do neba in odgovor: "A samo mene slišite, drugih pa ne? Za slovenski pogovor morata jezik znati obe strani!" Seveda nisem odnehala: "Žal te druge strani v 1000 in nekaj urah niste uspeli naučiti niti osnovne komunikacije... " Res je, niso krivi učenci...

Ob vsaki priložnosti sem poskušala spraviti iz učencev kakšno slovensko besedo... Kako si? Kaj si videl v Piranu? Kaj te boli? Kaj si kupila? ... So to res tako zahtevna vprašanja, da učenci s 1000-1600 urami učenja slovenščine ne znajo odgovoriti na tako zapletene stvari??? Lani smo se na začetku dogovorili, da bodo učitelji te dni komunicirali z učenci slovensko, in se tega pravila več ali manj držali; letos, žal, ni bilo tako... Sicer pa: kaj bi učenec mislil, da se je zgodilo z učiteljem, ki vsa leta na šoli, razen pri pouku slovenščine, ni spregovoril z njim niti ene slovenske besede, zdaj pa govori slovensko in hoče, da mu on slovensko odgovarja, čeprav ga nič takega ni naučil??? To je osnovni problem porabskih učiteljev!!! Učitelj slovenščine sem zato, da imam službo. Nič več. Ampak - potem bodi vsaj lojalen in dosleden obrtnik in se vprašaj, če razen tebe še kdo (učenec) ima kaj od tvojega poučevanja pravzaprav tvoje dobre službe... Žal, ne. Ena od izvajalk delavnic mi je potožila: "Veš, velikokrat sem mislila, da glede neznanja jezika pri učencih pretiravaš. Ampak zdaj vidim, da je še huje. Danes sem simpatičnega fantka vprašala, kako mu je ime in v katero šolo hodi. Samo gledal me je in sem vedela, da ne razume niti tega vprašanja. Res žalostno..." Tudi jaz sem vedela in vem, da ima fantič za seboj najmanj 1000 ur pouka slovenščine in vem, kdo mu je ukradel te ure..." Res je, letošnje jezikovne počitnice so bile najmanj jezikovne doslej...

Seveda so bili tudi svetli trenutki in drobna odkritja, če smo jih le želeli zaznati. Trud naše učiteljice asistentke v porabskih šolah je bil viden tudi v Fiesi, saj sem sama nekajkrat doživela, da so nekateri njeni učenci celo prevajali v določenih situacijah drugim učencem ali meni, ki nisem dovolila, da bi mi kateri izmed njih kaj razlagal madžarsko. (V sobi manjših deklet je eno izmed njih bolel trebuh, in mi ni znala razložiti, zakaj leži. Prišla je druga učenka in mi slovensko povedala, kaj je prijateljici, jaz pa sem odgovorila in smo se zmenile, kako ukrepati.) Tudi tokrat je kolegica asistentka, kot že velikokrat, vodila gledališko dejavnost, seveda vse v slovenskem jeziku. Po začetnih malih jezikovnih šumih so se učenci potrudili razumeti tudi slovenska navodila. Celo odkrila je nekaj jezikovno zelo nadarjenih, predvsem seniških učencev, ki imajo v ušesih še domače narečje, in bi ob dobrem šolskem pouku gotovo do 8. razreda spregovorili slovensko... Žal, ni jim dano. In tako ponika generacija za generacijo, slovenščina je pri mladih popolnoma mrtev jezik ali nek folklorni element, ki z njimi nima nič... Šola, kakršna je v Porabju zadnja leta, je na tem področju popolnoma zatajila... Kam vse to pelje? A res ne bo nihče dojel, da niže ne gre??

Po desetih letih obmorskih jezikovnih počitnic je čas za premislek. Kako naprej, kako stvari zastaviti, da bodo udeleženci bolje dojemali cilj? Da bodo učenci, razen doživetij morja, poletja in svobode, s pomočjo učiteljev odnesli domov tudi doživetja novih slovenskih besed... Ja - katerih učiteljev? To je ključno vprašanje! Porabskih, ki z njimi vsepovsod komunicirajo le madžarsko, gotovo ne... Čez poletje se bodo ta nelepa doživetja malo obrusila in pred začetkom šole bo čas za premislek... Mora biti pot in mora biti smer... Za vse...

In za dežjem vedno posije sonce. Takšen topel žarek je bilo tudi pismo, ki sem ga prejela nekaj dni po zaključku naših jezikovnih počitnic od meni ljube in drage Alenke. Naslovila ga je na porabske učence in me prosila, da jim ga posredujem. Naj z njim zaključim ta zapis:

Dragi mladi prijatelji!

Ponosno sem vas opazovala danes ob zaključku vaših jezikovnih počitnic. Dobri otroci ste in zato bo pomembno, kako si boste načrtovali prihodnost. Mislim, da so dnevi v Piranu izjemna priložnost, da se povezujete z matično domovino Slovenijo, ali pa s prijateljsko sosedo, kakor pač čutite do nje.

Želim vam povedati, da je Valerija izjemna učiteljica in prav poseben in srčen človek. Zaupajte v njeno delo in jo podpirajte, saj si resnično zasluži vaše zaupanje. Pa seveda tudi Metka in vsi učitelji, ki se potrudijo, da so vaše počitnice polne in lepe.
Lepo ste pripravili zaključno prireditev in opravili izjemno delo. Nekoč, ko boste veliki, boste morda razumeli, zakaj nam v Sloveniji tako veliko pomenite. Mislim, da smo se vsi potrudili, da bi vam bilo prijetno in da bi združili počitnice in učenje na čim bolj kreativen način.
Imejte se še naprej lepo in zaupajte v svoje sposobnosti in srce. Samo to dvoje dela svet lepši in pravičnejši.

 Bodite zdravi in srečni.

 Prijazen pozdrav!

 Alenka Kovšca

Tudi jaz vam vsem iz srca želim vse to, in - verjemite - ni mi vseeno za vašo jezikovno in narodnostno usodo...