Prevajanje - trenutno najbolj osovražena beseda v mojem slovarju

V predhodnem zapisu sem omenila besedo "prevajanje", a v popolnoma drugačnem kontekstu, kot je osnovna funkcija tega glagolnika. S prevajanjem seveda ni nič narobe, saj milijarde ljudi na svetu le na tak način lahko zvedo kaj drug o drugem, prevajanje je življenjsko pomembna dejavnost za globalno komunikacijo in funkcioniranje planeta in prevajalci so ljudje, ki s svojim odličnim znanjem več jezikov omogočajo vsem nam, ki tega nismo vešči, nova znanja, spoznanja, izobraževanja in vključevanja v življenje sveta... Globoko spoštujem in občudujem prevajalce v tem pomenu besede.

Moj hud problem z besedo "prevajanje" pa se začne, ko ta dejavnost postane način delovanja narodnostne dvojezične šole, kjer naj bi se učenci učili in naučili obeh jezikov, madžarskega in slovenskega, kjer naj bi bila ta jezika vsaj delno enakovredna, pri polovici predmetov součna. Toda - kako??? Poglejmo najprej k pouku slovenščine. V nižjih razredih se začne s kratkimi stavki: Ime mi je... Pišem se... Doma sem... To se ponavlja, nekako utrdi, iz leta v leto pa so - logično, saj se pričakuje nek napredek - besedila vedno daljša. In - zakaj bi se učitelji mučili s slovenskimi razlagami besed, ko pa besedilo lahko preprosto prevedejo. Prevaja se tudi navodila, prevaja se najpreprostejše besede in učenci res nimajo nobene potrebe, da bi se kaj malega slovenskih besed tudi naučili. Saj jim bodo učitelji vse povedali po madžarsko. Zdaj so že tako programirani, da preslišijo slovenske besede in se koncentrirajo na madžarski prevod. Je ta tragikomedija pouk slovenščine? Ne. To je pouk o slovenščini v madžarščini, popoln nesmisel. To je odgovor, zakaj se porabski učenci v 1600 urah ne naučijo niti osnovne slovenske komunikacije. Ne morejo se je... Dvajset let učiteljem to razlagam, dvajset let delajo enako... In pred dvajsetimi leti je v Porabju bilo veliko več slovenščine v okolju, kot je je danes, zato je učiteljem bilo lažje. Danes bi morali slovenski jezik učiti popolnoma na novo. To pa zahteva Učitelja z veliko začetnico...

"So te učenci kaj razumeli? Kaj delaš z njimi, ko pa nič ne znaš madžarsko?" je radovedno spraševala ena od učiteljic na šoli, kjer je vsak dan prisotna učiteljica asistentka iz Slovenije. "Vse so razumeli. Čisto v redu je. Razlagam slovensko, kažem, ne potrebujem prevajanja," je odgovorila. Seveda ji kolegica ni verjela... Na šolo pride novinarka iz Slovenije, ki želi posneti pogovor z učiteljico asistentko in želi, da kaj pove tudi kateri izmed učencev. "Oh, ne pelji je v razred, kaj si bo pa mislila?" so spet zaskrbljeni kolegi. "Seveda jo bom peljala," je bila odločna asistentka, "saj bodo že kaj povedali." In res. Ura je bila krasna, tretješolci zgovorni po svojih zmožnostih. Novinarka je bila navdušena: "Saj razumejo. In kakšno rečejo. Kar vztrajajte tako!" "Kako je bilo? Ste se sploh kaj razumeli?" je bila spet zaskrbljena kolegica. "Seveda! Bilo je krasno." Seveda so kolegi zmajevali z glavami v prepričanju, da s kolegico iz Slovenije nekaj ni v redu... Iz dneva v dan pa so asistentkini učenci bolj slovensko zgovorni, brez nenehnega prevajanja...

To nesrečno prevajanje pa se je ugnezdilo v vse pore šolskega življenja. Pred davnimi leti se je porodila ideja, naj se na šolah ustanovi čim več zunajšolskih slovenskih dejavnosti, folklorna, pevska, gledališka, različni rokodelski krožki, vse z mentorji iz Slovenije, da bodo učenci primorani poskušati govoriti slovensko. Ideja je bila dobra, a kaj kmalu sem ugotovila strašansko lepotno napako teh slovenskih dejavnosti: ob vsakem mentorju iz Slovenije je bil in je še domači učitelj, ki neumorno prevaja vsako slovensko besedo učencem v madžarščino!!! Čista katastrofa! Ko sem na eni od šol pobesnela, so me lepo poučili, da učenci pač ne bi razumeli tega mentorja iz Slovenije, ker "veste, ona/on nič ne zna madžarsko". Res se porabski učenci nimajo niti minimalne priložnosti vsaj nekaj malega naučiti slovensko...

Šolsko prevajanje bi bilo potrebno uradno prepovedati, saj je bistvo neznanja slovenskega jezika pri učencih prav v tem. Zakaj bi se kaj naučili, če jim učitelji tako ali tako vse prevedejo? Slovenščina je po tej logiki na šolah le sredstvo, ne pa cilj, sredstvo, zaradi katerega šole formalno obstajajo. Med starši, ki se sprašujejo, čemu toliko ur za nekaj, od česar učenci nimajo nič, tiho vre. Me prav zanima, kdaj bo počilo in bo nekdo javno in argumentirano povedal vsem, kar jim gre. A je komu mar? Boste začeli drugače? Tisto "drugače" je seveda bolj zahtevno, od učitelja se pričakuje več truda, predvsem pa odločnosti, načelnosti in doslednosti. Zastaviti si cilj in vztrajati do uresničitve...

Danes sem učiteljem, ki bodo spremljali učence na jezikovne počitnice v Fieso, napisala, da nočem slišati nenehnega prevajanja; vsi naj se potrudijo, poskusimo drugače...

Dvojezične šole na papirju ali kako učencem priskutiti pouk slovenščine

Učili so me, da je dvojezičnost to, da aktivno obvladaš oba jezika, da ju enakovredno uporabljaš in da to počnejo tudi tvoji sogovorniki... In prepričevali so me, da dvojezična šola krepi znanje predvsem podrejenega, manjšinskega, jezika, da se le-ta sliši tudi zunaj učilnic in da se s tem ohranja šola tam, kjer živijo pripadniki manjšinske skupnosti... In naredili so dve porabski šoli - dvojezični... Kot nekdo, ki je imel s tem že izkušnje, sem želela pomagati na vsebini, ciljih, gledati naprej in s kritičnim prijateljevanjem opozarjati na pomanjkljivosti; dvojezičnost bi se namreč morala zgoditi najprej v glavah vseh sodelujočih, najbolj vodstev šol in učiteljev, ne pa zgolj v dokumentih. No, večini je to slednje bilo dovolj. Še vedno jim je...

Isti ljudje, isti način dela, ista vseenost in apatičnost. Ur za slovenščino je tako ali tako preveč, umetno izvajani dvojezični predmeti so breme učiteljem in učencem, ker je vse težko in neuporabno. Pa je res? Če večina noče spremeniti svojega načina dela in razmišljanja, je res težko in brez veze. Toda - ali vsi ti učitelji nimajo služb zgolj za to, ker so šole dvojezične??? Imajo. Ampak pomembnost tega dejstva se jih še ni dotaknila...

Pa ekskurzije v Slovenijo je treba ukiniti, ker je premalo hrenovk pri zajtrku in soka pri kosilu; ubogi madžarski učitelji pa niso skoraj nič razumeli. Aha, kaj so gledali? Ne vedo natančno... Tako zelo madžarske ekskurzije z učenci iz porabske dvojezične šole pa še ni bilo, je rekel nekdo od sodelujočih... A zdaj nimate več tam niti učiteljev, ki bi govorili vsaj malo slovensko??? Pa učenci, čisto nič se ne naučijo slovensko v teh vaših šolah???... Popolnoma umestna vprašanja, ob katerih lahko samo zardevam, se potegnem vase in priznam, da me je globoko sram. Nekoč je bila v mojih krajih navada, da so družine, ki so imele "malo drugačne" otroke, le-te pred javnostjo skrivale. Bomo tudi s porabskimi učenci, ki jih ne naučimo slovenščine niti toliko, da bi znali odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja, začeli delati tako ali se bo v učiteljskih glavah končno kaj premaknilo??? Mora se. Ker je vse drugo brez smisla.

 Tako lepo si recitirala; od kod si doma, kje stanuješ? Pa na jezikovne počitnice v Fieso tudi greš, ... sem neki dan poskusila začeti pogovor s simpatično učenko, ki ima za seboj približno tisoč ur pouka slovenščine, pa dvojezični pouk in številne krožke. Gledala me je nejeverno s široko odprtimi očmi, kot da prvič sliši ta čuden tuji jezik... Poskušala sem še, a odgovora nobenega. Ni me razumela. Amen.

Tekmovanje iz slovenskega jezika je za nekoga v prestolnici na Donavi zelo pomembno, za nas na periferiji pa še ena muka; učenci se napiflajo predpisane teme, vedo razlike med povedko in pravljico, tudi značilnosti obeh, a pri performansu jih ne smemo prekiniti, ker je potem zgodbe konec. Po teh, vnaprej pripravljenih predstavah pa se komisija s tekmovalci želi še malo pogovarjati, mimo uradne zgodbe, o vsakdanjih stvareh. Tisti, ki vedo vse o povedkah in pravljicah, ne vedo, kje stanujejo in kateri razred obiskujejo, kaj šele, kam bodo šli po končani osnovni šoli... Mi pa vemo, in vemo tudi to, da je za njimi že kakšnih 1500 ur pouka slovenščine...

Učenci seveda niso krivi; so zgolj žrtve učiteljev, ki jim je vseeno, če koga kaj naučijo ali ne. Jim je res vseeno ali se ne zavedajo svojega srhljivega početja??? Vse o tem, da so na Madžarskem križi in težave s poukom tujih jezikov, že vemo; tudi o tem, da je prav vsem učencem prvi jezik, ki se ga naučijo tudi v slovenskih družinah - madžarščina... Vemo pa tudi to, da so za učitelji, ki poučujejo slovenski narodnostni jezik, stotine ur izobraževanj, seminarjev, pedagoških delavnic... Je tudi to bilo bob ob steno??? Je ves trud izvajalcev vseh izobraževanj bil zaman? Kruta dejstva o neznanju jezika pri učencih so neizprosna. Bodejo v oči, ušesa in duše in človek se sprašuje, čemu ves ta trud, čemu prizadevanja osamljenih naivnežev, da kaj spremenimo... Da se pojavi vsaj drobna luč... Da učenci na obrazih učiteljev slovenščine ne bodo zaznavali muke in odpora, ko le-ti stopajo v razrede... Veš, mami, učiteljica slovenščine strašno ne mara tega predmeta; vedno jamra in vzdihuje, tisočkrat sem slišal, da je rekla, kako je težko. Zakaj ji je težko? A ni fino, da se učimo več jezikov? Kaj je tu z učitelji? - me je neki dan spraševal sin. Rekla sem mu, da ne morem odgovoriti; da ne bi razumel...

Kot spet in vedno znova ne morejo razumeti učitelji iz Slovenije, ki izvajajo pedagoške delavnice za porabske učence na jezikovnih počitnicah... (Ta nočna mora me spet čaka čez 3 tedne.) A se ti učenci še nič niso učili slovensko? - je lani začudena spraševala učiteljica slovenščine... Veste, nič me ne razumejo... Kaj naj delam z njimi?? Jaz pa sem zardevala in se pogrezala vase... Vsi sodelujoči učenci - na jezikovne počitnice gredo od 5. razreda dalje - so imeli za seboj najmanj 1000 rednih ur pouka slovenščine!!!! Poskušala sem z izgovori (kot porabski učitelji), a me je prekinila: Tudi angleščine in nemščine ne govorijo v družinah, pa se ju vseeno nekaj naučijo... Res ne morem razumeti, da jim po vseh teh urah njihov učitelj mora prevajati najbolj preprosta navodila in stavke s tremi besedami... Tega nihče, ampak res nihče, ne more razumeti...

Na eni izmed šol se v nižjih razredih začne kar dobro; učenci se naučijo osnov, nekaj malega spregovorijo. Tudi deklica, ki sem jo omenjala, je bila nekje do tretjega razreda na dobri poti. Potem pa se začne: vsako leto manj in bolj z obojestranskim odporom je slovenščine na urah, naučeno kopni in do konca šolanja zbledi. Kaj pa so nekaj let delali? Šli se prevajanje!!! Metoda, ki s poukom, kakršen je bil zamišljen, res nima nobene zveze! O tem govorim učiteljem desetletja... Tako se izgublja slovenščina v Porabju in z neznosno lahkostjo, brez krivde in odgovornosti stopa proti izhodnim vratom šol, ki se bodo kmalu zaprle. Pred nami so dolge počitnice, predolge za vse, kajti jeseni se mora vse začeti znova. Na novo... Slovenščina bo v času teh dolgih počitnic skupaj z učbeniki pospravljena na dno škatel in predalov. Pri vseh... Pri tistih, ki so se poslovili od osnovne šole, za vedno, kajti večina bo obiskovala srednje šole (tudi take, kot jih imamo v Monoštru) v Sombotelu. Brez slovenščine... Kako dolgo boste vse to še pometali pod preproge, kako dolgo se bo "malo čudne" otroke vašega dela še skrivalo ali ignoriralo in toleriralo??? Kakšen je učitelj, ki se nikoli ne vpraša, če je k temu neznanju in apatičnosti do pouka slovenščine kaj pripomogel tudi sam??? Kje so tu morala, etika, pedagoški eros ali zgolj človeška vest??? Govorim seveda o učiteljih Slovencih... To je trenutna porabska šolska resničnost, druge ni. In da ne bo spet jeze in gneva: pisala sem o pouku slovenskega jezika, o njegovi neučinkovitosti in odnosu do rabe le tega in o ničemer drugem! Seveda imajo šole tudi pozitivne plati, uspešne učence in učitelje; ampak šole v Porabju obstajajo samo zato, ker so dvojezične - slovensko-madžarske - obstajajo torej ZARADI SLOVENŠČINE v njih!!! In na to se pretežno pozablja...

Na eni od šol so pred kratkim rekli: z novim šolskim letom moramo vsi začeti drugače...

Se globoko strinjam. In čakam... Upam, da ne Godota...

Čakajoč ministrico...

Dobra tri leta pozneje: Porabje bo obiskala slovenska ministrica za izobraževanje, znanost in šport! Suhoparna novička, ki pa dobi vso sočnost in barvitost, če jo postavimo v kontekst aktualnih čudaških priprav in ministrskega obiska pred tremi leti, ko sta na praznovanje kulturnega praznika prišla kar dva, takrat superministra, madžarski in slovenski; tistega obiska se gotovo nihče več ne spomni, ker ni kaj pomniti, čeprav tri leta ni tako dolga doba. Tokrat bo slovenska ministrica brez madžarskega spremstva - z madžarskim ministrom se bo srečala v Budimpešti - po vseh preigravanjih, dogovarjanjih na višjih ravneh, ki so že davno izgubile stik z bazo (pravzaprav ga nikoli niso imele), obiskala Budimpešto, pa zelo malo Sombotel in najmanj Monošter oziroma Porabje (po mojih informacijah se namreč porabski del vsak dan skrči za nekaj minut)... Seveda vse to ni stvar ministrice, ampak tistih, ki obisk pripravljajo... In vanj trpajo zadeve, skregane z vsako logiko... Seveda je jasno, da so ministri politične figure in ne operativci, a kljub vsemu se lahko nad tem, kako se iz Slovenije, skozi oči v vesolje zazrte budimpeštanske diplomacije, gleda na porabske šolske probleme, globoko zamislimo...

Ministričin dvodnevni obisk na Madžarskem bo torej osredotočen na prelepo prestolnico; pogovori z ministrom za človeške vire bodo kratki, saj imata državi na tonah papirja vse urejeno. Je morda kaj odprtega? Pravzaprav v formalno-pravnem pogledu ne. V porabskem šolstvu so sistemske in finančne obveznosti s strani madžarske države urejene kot še nikoli doslej. Trenutna vlada, ki je omogočila tudi institut zagovornikov narodnosti, nudi dobre pogoje za narodnostni razvoj in obstoj. Zadnji delovni program sporazuma na področju izobraževanja, kulture in znanosti je podpisan. Kaj se bo iz njega uresničevalo, pa tako ali tako nikogar pretirano ne zanima oziroma ni stvar ministrov. Imamo torej odlične medsebojne odnose, ljubimo se in bratimo, Budimpešta pa je že od davna ena najlepših evropskih metropol (tokrat slikci nista moji).

Ne samo z ministrom, tudi z univerzitetniki se je treba srečati in podpreti nastajanje znanstvenega MADŽ-SLO in obratno, slovarja... Znanstveni slovar? Halo? Kaj pa je to??? Znanost, so me učili, je izredno širok pojem, vedno širši; seveda pa ima ta gromozanska nadpomenka neštete podpomenke... Katero področje znanosti naj bi ta znanstveni slovar pokrival, gospe in gospodje??? Komu naj bi služil? Kakšen pomen bo imel, ko pa vemo, da še sodobnega splošnega medjezikovnega slovarja ne premoremo??? Je to spet eden izmed poslov, ki služijo tistim, ki znajo čebeli matici izpuliti denar?? (Ko bom vse to vedela, in če so moji pomisleki neupravičeni, se vam bom javno opravičila.) Mogoče sem nevedna, ampak moje črne slutnje so se doslej še vedno izkazale za upravičene... Saga o znanstvenem slovarju je sicer stalnica vseh mogočih pogovorov povsod in z vsemi; ja, lepo zveni, a jaz bi se na mestu tistih, ki naj bi globoko segli v vrečo ministrstva, vseeno vprašala, kaj ta famozna besedna zveza - znanstveni slovar - konkretno pomeni, kakšno dodano vrednost prinaša, predvsem pa, komu bo to namenjeno ter čemu... Ministričin dan, večer in jutro v Budimpešti bodo torej še kako bogati in pestri...

Potem pa brž na pot, proti zgodovinski Savarii, današnjemu Sombotelu, kjer je še eno univerzitetno središče, s katerim se tokrat ne bi posebej ukvarjala, saj sem se pred kratkim...

Ostane še popoldan, ko je treba do Ljubljane; ker pa pot pelje skozi Porabje, bi se dalo narediti kratek postanek v Monoštru... Tako nekako zvenijo zadnje informacije s strani organizatorjev obiska... Kratek postanek, ob katerem naj bi bil volk sit in koza cela, se imenuje delovno kosilo. Ta izraz pri meni od nekdaj vzbuja smeh, saj so vsa kosila delovna; zajemamo z žlicami, režemo z noži, držimo z vilicami, dvigujemo kozarce, brišemo s servietami, odpiramo usta, jemo tiho, ne da bi cmokali, dregali sosede ali smetili okrog krožnika... Vidite, koliko glagolov, ki pomenijo dejanja, ne pa stanja... Rekli boste: Hej, babnica, zdaj pa si pretirala s svojim sarkazmom! Morda sem res, a bila sem gostja neštetih delovnih kosil in večerij, ki so bila delovna na zgoraj opisan način. Se lahko kdo kaj resnega pogovarja z žlico ali kozarcem v roki in s praznim želodcem ter polnimi usti??? Pogovori ob delovnih kosilih so standardni: hvalimo juho in rezance v njej, meso, ki je dovolj mehko, pa vino, ki je ravno dovolj ohlajeno, kislo ali sladko; obudimo kakšen spomin in se trudimo, da ne govorimo preveč, ker lahko ostanemo lačni. Protokol je protokol, minute so odmerjene, čas je zlato... Minute tečejo, oh, treba se bo posloviti. Trudimo se, da naši nasmehi niso kisli in malo zveriženi... Ja, v kuhinji so se spet enkratno potrudili, stregla je vrhunska, izbrana, slovensko govoreča ekipa. Krasno! Srečno pot in vse dobro želimo, kosilo je bilo vrhunsko!

 Saj res - kaj pa bi mi v Porabju, mi iz šolskih logov namreč, želeli ministrici povedati in pokazati, pa ji ne bomo mogli??? Popeljali bi jo po lepo urejenih šolah, predstavili svetle in temne plati dela, neskončna prizadevanja za ohranjanje jezika oziroma v šolah učenje le-tega na novo. Pokazali bi ji sadove našega, največkrat nočnega dela - samo naše učbenike, ki učencem prijazno odkrivajo matično državo Slovenijo, prisrčno približajo učenje slovenščine in jim ponujajo jezik kot krasno priložnost... In spregovorili bi o največjem problemu - kadrih v šoli, kjer bi Slovenija lahko s svojo pomočjo - finančno podporo in sistemsko umestitvijo asistentov naredila največ za ohranjanje jezika... Vse to in še kaj bi ji povedali, pokazali, predstavili, pa ne bomo mogli... Minute so še vedno samo minute...

Je porabsko drevo tudi prešibko, da bi se čakajoči obesili nanj? Je Godot sploh kdaj prišel ali ga Didi in Gogi še vedno čakata?

Ker je moj zapis začel nastajati včeraj, je takšen, kot je. Ta trenutek pa lahko dodam, da se čakanje končuje. Dobila sem sporočilo, da Godota, pardon, ministrice, ne bo. Ne v Budimpešto, ne v Sombotel, kaj šele na delovno kosilo v Monošter! Vsaj zaenkrat ne. Višje sile pač... Ja, striček Samuel Beckett bi v slovenski diplomaciji in politiki še lahko našel nešteto likov za svoje drame absurda, če bi bil še med živimi...

Slovenskih državnih odlikovanj je kot peska v Sahari (1)

Predsednik republike ima v Sloveniji to čast ali kaj bi že temu rekli, da podeljuje državna odlikovanja: medalje za zasluge, red takšen in drugačen ... Iskreno povedano, te stvari me nikoli niso tako zelo zanimale, ker je teh odlikovanj toliko, da - vsaj po moje - njihov sijaj konstantno bledi. No, če je odlikovanec t. i. zamejski Slovenec, pa že prisluhnem; tudi pred kratkim sem, ko sem najprej našla sporočilo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: "Pomemben dan za Slovence in dolgoletne novinarje iz zamejstva!
Danes, 26. aprila 2016, se je minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc udeležil posebne slovesnosti, na kateri je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z medaljami za zasluge zamejske Slovence in dolgoletne novinarje, ki so pokrivali zamejsko tematiko v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.

Medaljo za zasluge je predsednik Pahor vročil dr. Dragu Štoki, Marjanu Terpinu, Mirjam Muženič, Lojzetu Kosu, odlikoval pa je tudi Giorgia Banchiga, Gernota Kocherja in Karla Gadanyija."  Karel Gadanyi - zamejski Slovenec?? Ta pa je dobra!! Pred dvema letoma in pol sem napisala blog na temo slovenske katedre v Sombotelu, ki jo je omenjeni več kot tri desetletja vodil - dobro si je osvežiti spomin, da boste razumeli, čemu moje zgražanje, ne pa navdušenje - predvsem nad tistim, ki se je tega bizarnega predloga spomnil: http://iskriceizporabja.blogspot.si/2013/12/izvirni-greh-apaticnega-odnosa-do.html ...

Svoje zgražanje sem objavila tudi na Facebooku:

Čestitam vsem odlikovancem, posebej zamejskim novinarjem, me pa čudi in sem ogorčena, da se med zamejske Slovence na Madžarskem podtika kameleona, ki, prvič, ni Slovenec, drugič, skoraj nikoli ni deloval v njihovo, ampak svoje dobro, in, tretjič, malo samokritičnosti in slovenskega zavedanja/ponosa predlagateljem res ne bi škodilo... Zato pa je stanje duha v Porabju tako, kot je... Med komentarji je bil zelo tehten ta, v katerem se slovenska zagovornica sprašuje, kdo je dal ta predlog brez vednosti skupnosti: Kdo so pa bili predlagatelji? Lepo bi bilo tudi kaj takega vedeti narodnostni skupnosti, ki naj bi dala predlog za veliko odlikovanje za ljudi, ki so vse življenje delovali za njo...

Kolikor vem, je bil predlagatelj kar predsednik Zveze Slovencev, brez vednosti predsedstva ali kakšnega legitimnega predstavnika skupnosti, po načelu Slovenci v Porabju - to sem jaz! Naj spomnim, da je Zveza zgolj civilno društvo kulturno-informacijske narave z nekaj čez 100 člani ... In ta isti predsednik je vsa leta velik kritik šolstva, neučinkovitosti učiteljev in vsega, kar je povezano z narodnostnim izobraževanjem ... Kdo pa so ti učitelji na šolah, predvsem mislim na učitelje slovenščine? Diplomanti katedre za slovenski jezik, ki jih je tudi poučeval, hkrati pa jim kot vodja katedre, pozneje rektor, podpisal diplome iz slovenskega jezika - gospod odlikovanec!!! 120 takih diplom je bilo podeljenih, se je hvalil na neki obletnici, a na prste obeh rok bi lahko prešteli tiste, ki imajo za papirjem tudi ustrezno znanje ... Pa ne gre le za znanje, ampak v prvi vrsti za odnos do jezika, narodnosti, pripadnosti slovenstvu; že več kot dvajset let poslušam zgodbe taistih učiteljev, kako se jih je na študiju slovenščine uspešno pomadžarjalo, kako je še slovenska lektorica z njimi raje govorila madžarsko kot slovensko (za lažje razumevanje pa še podatek, da odlikovanec ni Porabski Slovenec, ampak gradiščanski Hrvat; in da ne bom razumljena napačno: nič nimam proti temu, ampak naj se to javno pove/zapiše, ne pa zamegljuje). Predsednik Zveze je torej za odlikovanje predlagal nekoga, katerega "produkte" je posredno kritiziral desetletja ... Razumi če moreš ... 

 Odlikovanec je medaljo za zasluge prejel za uspešno umeščanje slovenistike v madžarski visokošolski prostor in za podporo ter pomoč Porabskim Slovencem pri ohranjanju jezika in identitete. Zelo zanimive zasluge ... Prvi bi lahko pritrdila, saj se je katedra za slovenski jezik - z vsemi dobrimi nameni in velikimi načrti - res ustanovila pred več kot tremi desetletji, tudi z gostujočimi mariborskimi profesorji; a vse to ni trajalo dolgo. Dobro desetletje po ustanovitvi je začetni zagon začel plahneti; o gostujočih profesorjih ne duha, ne sluha, velik osip študentov, neznanje jezika ob koncu študija ... Že dolgo javno priporočam vsem, ki bi se slovenščino želeli naučiti, da se odpravijo v Slovenijo ... Tista druga, še bolj abstraktna zasluga pa je rahlo smešna: v Porabju je precej znano, kdo je komu pri čem in s čim pomagal ...

Take motne zgodbe, kjer se samooklicani predstavniki skupnosti udinjajo nekim posameznikom, ki so sicer na nek način bili povezani s skupnostjo, a z zanemarljivim pomenom, so odraz popolne odsotnosti skupnostnega samozavedanja, ponosa, pa tudi etične in moralne drže. Skupnost brez teh vrednot pa je obsojena na počasen propad... Kaj, razen floskul o ohranjanju slovenskega jezika in identitete, v Porabju še imate? Kaj naj bi vas ohranilo kot narod, če vam za prenašanje lastnega jezika na potomce ni mar??? Kdo bo govoril čez dvajset, trideset let v Porabju še slovensko??? Učenci odlikovančevih diplomantov gotovo ne ... Pa potomci predlagatelja - zagotovo ne ...

P. s.: Sindrom Debore Serracchiani se po predmejstvu nezadržno širi; menim, da bi tudi v predsedniški palači morali malo razmisliti in o, milo rečeno, čudnih predlogih za odlikovance malo bolj razumno pretehtati; če bo šlo tako naprej, jih res nihče več ne bo jemal resno ...

Vsezamejsko srečanje učiteljev - letos ponovno v Porabju

Vsezamejsko srečanje slovenskih učiteljev, sedmo po vrsti, smo letos od 21. do 23. aprila spet gostili v Porabju; prvič smo ga namreč pred petimi leti. Slovenski učitelji, ki poučujejo na slovenskih, dvojezičnih in drugih šolah slovenščino kot manjšinsko materinščino ali jezik sosedov, se pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in slovenskega šolskega ministrstva srečujejo leto za letom v različnih krajih po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo slovenske skupnosti. To je edino strokovno srečanje take vrste, zamišljeno na piranski osnovni šoli pred skoraj desetletjem, ko jo je vodila ravnateljica Alenka Kovšca, ki je bila tudi letos aktivna udeleženka.

 Če govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru - kulturo naroda pa pojmujem kot šopek, sestavljen iz jezika, izročila, tradicije, mitov in zgodovine - so nosilci in ohranjevalci narodove kulture prav narodnostni učitelji (vsaj naj bi bili). Večinoma so v zamejskih skupnostih ostali samo ti, čeprav so stoletja poslanstvo ohranjevalcev slovenskega jezika in srca opravljali v prvi vrsti duhovniki. Če se ozremo samo na Porabje, je slovenska materinščina v cerkvi le še spomin. Porabskega madžarskega duhovnika to ne zanima, škofa tudi ne, duhovniki, ki občasno prihajajo v Porabje iz Prekmurja, pa še zdaleč ne morejo nadomestiti praznine... Slovenska materinščina je v boju za obstanek na velikih preizkušnjah in šole so ustanove, ki poleg sistematičnega ohranjanja in poučevanja jezika morajo skrbeti tudi za slovensko javno podobo ustanov ter dosledno javno rabo slovenščine. Za vse to pa potrebujemo jezikovno kompetentne in visoko motivirane učitelje, ki jim bo vse to dosegati lažje, če se bodo srečevali, izobraževali in izmenjevali izkušnje dobrih praks... To so cilji naših vsezamejskih srečanj, ki so med učitelji vedno bolj zaželena, večina jih je vzela za popolnoma svoja.

Letošnji udeleženci so prišli v Monošter iz Italije, Avstrije in Hrvaške, pridružili pa so se tudi porabski učitelji - skupaj nas je bilo skoraj 60! Slovenščina kot manjšinski jezik v šolah sosednjih držav matične Slovenije nima povsod enakega statusa. Slovenci v Italiji imajo osnovne šole (nižje razrede) s slovenščino kot učnim jezikom, na avstrijskem Koroškem so dvojezične ljudske šole (prvi do četrti razred), na avstrijskem Štajerskem se slovenščina poučuje kot izbirni predmet ali v krožku, enako na Hrvaškem v okolici Reke, v Porabju pa imamo dvojezični osnovni šoli od 1. do 8. razreda in ponudbo slovenščine kot predmeta ali krožka v monoštrskih šolah. Potrebe, zahteve ali možnosti v manjšinskih okoljih so tako zelo različne, tudi število pripadnikov slovenske manjšine v posameznih državah, s tem pa število šoloobveznih manjšinskih otrok. Le-to se povsod zmanjšuje, zato šole sprejemajo učence večinskih narodov brez znanja slovenščine, kar je dvorezen meč: ti učenci jim sicer zagotavljajo nadaljnji obstoj, obenem pa se zmanjšujejo priložnosti za rabo slovenščine, kar dolgoročno predstavlja velik problem za učenje in znanje manjšinskega jezika. Udeleženci srečanja smo razpravljali tudi o teh perečih temah.

Drugi dan srečanja smo vse dopoldne namenili obisku prekmurskih dvojezičnih osnovnih šol v Prosenjakovcih in v Dobrovniku. Poleg prisostvovanja učnim uram so udeleženci izvedeli veliko zanimivega o dvojezičnem izobraževanju za pripadnike madžarske skupnosti v Prekmurju. Vzorno urejeni in sodobno opremljeni šoli sta bili za vse pravo presenečenje, saj, kot so se izrazili, pri njih še zdaleč ni nobene take. Občudovali so tudi zgledno znanje obeh jezikov pri učiteljih in vodstvih šol, vidno in slišno dvojezičnost povsod, kamor smo prišli. Vsem pa se je še prav posebej zdel zanimiv podatek, ki so ga dobili na prosenjakovski šoli, da se je lani med prvošolce vpisalo nekaj učencev iz sosednjih madžarskih vasi in tudi letos bo enako. Starši so ugotovili, da ima šola odlične pogoje, tudi sistem izobraževanja jim je bil všeč, otroci iz Madžarske pa se pridno učijo tudi slovenščino.

V pestrem strokovnem popoldnevu so udeleženci najprej bili učenci; učiteljica asistentka Metka, ki že 5. leto z dušo in srcem razdaja svoje znanje porabskim učencem in učiteljem, je pripravila pedagoško delavnico na temo poučevanja slovenščine kot 2. jezika v manjšinskih okoljih; predstavila je besedilo o Sloveniji iz enega izmed novih porabskih učbenikov. Le-ti so se vsem zdeli odlični in uporabni tudi za druga okolja, zato bi jih številni takoj kupili; ker pa na Madžarskem šolski učbeniki niso v prosti prodaji in jih ni možno kupiti v knjigarnah, bomo zanimiva besedila posredovali udeležencem na drugačen način.

 V nadaljevanju popoldneva so se predstavljali udeleženci s prispevki iz svojih okolij. Porabski ravnateljici dvojezičnih šol sta predstavili življenje in delo šol, izvedeli smo, kako se poučuje slovenščina na Hrvaškem in avstrijskem Štajerskem, Korošci so predstavili nove učne pripomočke za pouk slovenščine, pomen likovne vzgoje, čezmejnega sodelovanja, inovacijskih projektov na področju predšolske vzgoje in poučevanja slovenskega jezika v skupinah neslovenskih otrok pa so nam predstavile učiteljice in vzgojiteljice iz Italije. Ker pa se naša srečanja odvijajo tudi v slovenskih CŠOD (Centri šolskih in obšolskih dejavnosti), z le-temi pa so povezane številne zunajšolske dejavnosti zamejskih šol (npr. porabske jezikovne šolske počitnice v CŠOD Breženka v Fiesi), smo marsikaj zanimivega in koristnega izvedeli še o novostih posameznih centrov in možnostih za šole.

Drugi dan srečanja se je zaključil s kulturnim dogodkom. Na zanimivem koncertu prekmurske etno skupine mladih glasbenikov Edna smo prisluhnili porabskim in prekmurskim ljudskim pesmim v očarljivih sodobnih priredbah. Klepet ob večerji, druženje in pogovori, spoznavanje drug drugega pa so obvezne sestavine takih srečanj...

Tretji, zaključni dan je bil namenjen izletu po bližnji okolici; iskali smo sledove Slovencev in še živeče, srčne pripadnike skupnosti, ki si po svojih močeh prizadevajo za to, da se slovenski kulturni prostor tu, na skrajnem severovzhodu, prekmalu ne pomakne nekaj kilometrov niže...

Za uvod smo obiskali spominsko obeležje nad Modinci (Mogersdorfom), zgrajeno ob 300-letnici bitke pri Modincih, kot jo imenujejo avstrijski viri, na madžarski strani pa jo poznamo kot monoštrsko bitko leta 1664, ko je združena krščanska vojska premagala Turke, ki so se namenili na Dunaj. Lep sprehod in obujanje zgodovine; pa pogled na vas v kateri so nekoč živeli Slovenci. O tem pričajo imena in priimki na vaškem pokopališču, po katerem sem se sprehodila nekaj dni nazaj... Skoraj polovica priimkov je slovenskih/slovanskih, v vasi pa nimajo pojma, da bi kdaj tu živeli kakšni Slovenci... Pot smo nadaljevali skozi Monošter proti Števanovcem...

Ogled zanimivega graničarskega muzeja pa prijazen klepet z ravnateljico v šoli; še skok do skrivnostnih Andovcev in postanek ob "mojem jezeru"...

In še slovo... V teh sedmih letih smo zamejski učitelji in vodje srečanj postali že prijatelji, povezali smo se v lep obroč od Monoštra, preko Gradca in Celovca do Gorice, Trsta in Reke; sredi tega obroča je Slovenija, matična država Slovencev pred ali za administrativno mejo, država, ki velikokrat premalo vidi in ceni, da so iskrene povezave med zamejskimi učitelji - pedagogi, ki so nenehno v stikih z otroki in starši, torej z bazo in manjšinsko realnostjo - tisto, kar mora materialno in moralno podpirati; mladi in najmlajši so bodočnost skupnosti, učitelji pa naj bi bili njihovi vodniki... Aha, kaj pa politiki? Če pogledam na zamejsko sceno, lahko mirne duše zapišem, da je večina teh zgubila stik z realnostjo in tudi s svojo bazo. Kaj pomaga ljudem, da se njihov samooklicani krovnik afna po medijih, kako dobre stike ima s Slovenijo?!? Ljudem nič, on pa leži na debeli pernici... Žal, ljudje to vedo...

Monoštrsko vsezamejsko učiteljsko srečanje je za nami. Bilo je odlično, in kot mi pišejo udeleženci, je več kot izpolnilo njihova pričakovanja. Izmenjava izkušenj, pogovori, nova znanja in povezovanja - to potrebujemo pri našem zahtevnem, a čudovitem poslanstvu... Na svidenje, Porabje, in dober dan, Koroška, smo rekli ob slovesu...

Kako pa je s tujimi jeziki na Madžarskem?

Novica, kako slabo madžarski državljani obvladajo tuje jezike in kako mizeren je pretežno pouk le-teh v šolah, posebej v manjših krajih, zame ni nobena novica, saj se s tem problemom v živo srečujem že več kot 20 let, še bolj pa slab odnos do pouka tujih jezikov in minimalne učinke le-tega čutim, odkar imam sina šolarja... Porabje, posebej Monošter, je od nekdaj gravitiralo na Avstrijo, zato je bila nemščina nekakšen jezik okolja, ki so ga za silo - za osnovno sporazumevanje - govorili skoraj vsi. A poučevanje v šoli je bilo nekaj drugega. Po t. i. demokratičnih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in nasilni ukinitvi pouka ruščine bi le-to bilo potrebno nadomestiti s poukom zaželenih tujih jezikov. Učiteljem ruščine se je ponudil "šnelkurs" - v letu in pol so postali učitelji nemščine ali angleščine, če so želeli. Njihova nova pridobitev je seveda bila katastrofalno znanje novega jezika, muka zanje, še bolj pa za učence. V monoštrskih šolah bi lahko na prste ene roke - še danes - prešteli dobre učitelje nemščine ali angleščine, ki so katerega izmed teh jezikov redno študirali. To pa je za šole bistveno premalo. Večina učencev in dijakov je tako prikrajšana za normalen pouk tujega jezika, kar bo velik problem, ko bodo hoteli šolanje nadaljevati.

Od leta 2020 se bo lahko na visokošolski ali univerzitetni študij na Madžarskem vpisal le dijak, ki bo imel vsaj en izpit iz tujega jezika na srednji stopnji, lahko berete med kratkimi novicami v časopisu Porabje. Trenutno opravi maturo brez jezikovnega izpita približno polovica dijakov, druga polovica ima jezikovni izpit le zaradi tega, ker ji starši lahko plačajo jezikovne ure pri zasebnem profesorju. Rezultati so slabi, kljub temu da imajo učenci in dijaki zadosti jezikovnih ur na šolah. Prvemu tujemu jeziku je v devetih letih (od 4. razreda OŠ do konca SŠ) namenjenih 936 šolskih ur, drugemu tujemu jeziku 432. Po mnenju strokovnjakov mora zadostovati za jezikovni izpit na srednji stopnji od 500 do 600 ur. Po podatkih Evrobarometra je Madžarska na zadnjem mestu po znanju tujih jezikov, saj 65 odstotkov ljudi ne govori nobenega tujega jezika, le 13 odstotkov govori dva tuja jezika in le 4 odstotki več tujih jezikov. »Madžarski šolski sistem povečuje razlike,« so ugotavljali na konferenci z naslovom Kaj je narobe s poukom tujih jezikov na šoli?, ki jo je organiziralo Društvo za znanje tujih jezikov. Znanje tujih jezikov je že tudi zdaj neke vrste socialna ločnica, ker študentje brez jezikovnega izpita ne dobijo diplome. Takih je letno od 6 do 8 tisoč. Še večje pa bodo razlike med otroki v dobro situiranih družinah in socialno šibkimi po letu 2020, ko ti brez jezikovnega izpita niti možnosti ne bodo imeli, da bi se prijavili na visokošolske ustanove... Res, kaj je narobe s poukom tujih jezikov na Madžarskem???

Saj res, kaj je narobe s poukom slovenščine na Madžarskem??? Nekakšno patološko prepričanje, ki se vleče iz roda v rod, da se slovenščine, nemščine, angleščine... v teh logih ne da naučiti; da so tuji jeziki nekaj tako groznega, da tega otroci ne zmorejo. O tem, žal, govorijo tudi učitelji...

V monoštrskih šolah je dolgoletno nenapisano pravilo, obenem pa legalna in nesankcionirana kršitev šolske zakonodaje, da se učence, ki se vpišejo k narodnostni slovenščini, prav posebej diskriminira. Žal, pri tej diskriminaciji aktivno sodelujejo starši, ki se ne zavedajo in ne razumejo, kako prikrajšujejo svoje otroke. Učenci, ki obiskujejo pouk slovenščine, se namreč ne morejo do konca osnovne šole, 8. razreda, učiti nobenega tujega jezika! Ko je moj sin iz 4. razreda šel v 8-letno gimnazijo, mi je bilo logično, da se zanimam, če je možnost dodatnega pouka angleščine (on jo je sicer privatno obiskoval že od 1. razreda). Rečeno mi je bilo, da bodo povprašali tudi druge starše in na osnovi odgovorov ukrepali. Res smo dobili list papirja z vprašanjem, če želimo reden pouk angleščine, 2-3 ure tedensko, ali samo neobvezen krožek, 1-2 uri tedensko. Vsi starši iz sinovega razreda, razen mene, so se odločili za - krožek!!! Katastrofa! Pogovarjala sem se z nekaterimi - seveda tudi sami ne vedo niti besede nobenega tujega jezika - ki so mi vehementno zatrjevali, da je to za otroke preveč... Kaj pa bo v srednji šoli ali na študiju? Ah, to je še daleč, zdaj pa naj se ne mučijo... To je, žal, madžarski odnos do tujih jezikov...

Moj sin je zdaj sedmošolec. Ob aktivnem znanju slovenščine in madžarščine odlično za svoja leta govori angleško in vsako leto opravlja razredni izpit iz angleščine, ki jo privatno obiskuje po 4 ure tedensko, v šoli pa še 2 uri krožka... Dokler pač tudi starši ne bodo dojeli, da je učenje jezikov za otroke najpomembnejše, kar jim lahko dajo in omogočijo, bo tako, kot je... Neslavna zadnja mesta madžarske države, ki ji to ni v ponos, bodo še naprej odraz miselnosti, ki funkcionira malo drugače kot sodobni svet... In vse to ne bo v ponos niti staršem, ki v svoji omejenosti razmišljanja delajo otrokom nepopravljivo škodo... 













Slovenščina kot priložnost za vaše otroke

Marec je mesec, ko se na porabskih šolah odvijajo t. i. dnevi odprtih vrat, na katerih se lahko starši bodočih prvošolcev seznanijo z možnostmi in priložnostmi za svoje otroke. Ena izmed takih priložnosti - v to sem še vedno prepričana - je tudi učenje slovenščine. Na zgornji fotografiji so platnice priročnika za starše, ki sem ga pripravila pred šestimi leti, kolegica ga je prevedla v madžarščino, in zdaj se ponovno pripravlja posodobljena dvojezična izdaja. Slovenščina kot priložnost... V uvodu sem zapisala takole:

Več jezikov znaš, več veljaš – pravi pregovor, ki je v današnjem času vedno bolj aktualen. Sodobni svet prinaša nove priložnosti in nove izzive in – zakaj ne bi bila za Vašega otroka nov izziv in priložnost prav slovenščina?

Priročnik, ki je pred Vami, želi nagovoriti starše otrok iz celega Porabja in našega »glavnega mesta« Monoštra, želimo pa, da v njem kaj novega in zanimivega za svoje vnuke najdejo tudi dedki in babice.

V Porabju že tisočletje živijo drug ob drugem slovenski, madžarski in nemški jezik, z njimi pa tri kulture. Ker želimo kaj več povedati o slovenskem jeziku in njegovem učenju, Vas prijazno vabimo, da se na naslednjih straneh seznanite z možnostmi in priložnostmi, ki se ponujajo, če se boste odločili, da svojega otroka vpišete k pouku slovenščine v monoštrskih šolah oziroma na dvojezični šoli na Gornji Senik ali v Števanovce. Morda bo to zanj učenje zanimivega jezika sosedov, morda učenje materinščine Vas samih ali Vaših prednikov, morda pa iskanje novih priložnosti.

Spoštovani starši, želimo Vam podati osnovne informacije o možnostih učenja slovenšči­ne v vrtcu, osnovni in srednji šoli, predvsem pa Vam predstaviti številne dejavnosti, ki jih za otroke, ki se učijo slovenščino, ponujamo dodatno, s strokovno in finančno pomočjo slovenskega šolskega ministrstva kot tudi krovne slovenske organizacije v Porabju, Državne slovenske samouprave.

Seveda pa se šolanje za večino otrok ne zaključi s srednjo šolo, zato bomo predstavili tudi možnosti študija v Sloveniji. Ker je dvo- ali večjezičnost pri današnjih otrocih nuja, Vam v razmislek o enem od jezikov Vašega otroka z veseljem ponujamo slovenščino.

Sprejmite izziv!

Na nekaj več kot desetih straneh bralce popeljem skozi možnosti učenja slovenščine v Porabju in v Sloveniji in se mi zdi popolnoma naravno in skoraj samoumevno, da je priložnost res dobra ... Ampak ... Če bi bili odgovorni za učenje slovenščine v Porabju vsaj četrtino mene, se ta trenutek ne bi spraševala, kaj o možnostih učenja slovenščine in na kakšen način so na dnevih odprtih vrat poučeni starši ... Lično opremljene šole, vsa tehnika, številne materialno-tehnične možnosti - gotovo je to pomembno ... To je prvi vtis, ki ga je nujno nadgraditi z vsebino, dvojezično vsebino, s poudarkom na slovenskem jeziku - nekaterim jeziku prednikov, drugim jeziku sosedov; jeziku, zaradi katerega šole obstajajo, jeziku, ki bi ga morali vsi spoštovati in postavljati na prvo mesto ... Ga uporabljati v medsebojni komunikaciji, predvsem pa v komunikaciji z učenci! Razkazovanje pouka madžarščine na dnevu odprtih vrat ene od šol je zgolj dokaz, da ne dojemate svojega položaja in odgovornosti! Res zaskrbljujoče ... Danes je moderna drugačnost. Nekaj več. Nek plus. Dodana vrednost, skriti zaklad. Nekaj, zaradi česar smo bogatejši od drugih ... V čem bi se razlikovale šole v Porabju od tistih v Lentiju, Egru, Ajki, Peču, Szegedu ..., če ne bi imele narodnostne slovenščine??? V ničemer! Morda le v tem, da bi bile že davno ukinjene, posebej seniška in števanovska, ker število učencev ne zadovoljuje splošnih državnih kriterijev.

Ampak porabske šole danes delujejo in bodo delovale toliko in tako dolgo, dokler bo na njih slovenščina!!! Ne vem, zakaj se staršem tega ne pove tako direktno in temeljito, da pozneje, ko otrok že nekaj let obiskuje katero izmed šol in se mu pri slovenščini kaj zalomi, starši ne bi nejeverno nergali v smislu, zakaj se je treba učiti to slovenščino, raje bi se učili nemščino ... Tudi učitelji Madžari, ki so sprejeti v delovno razmerje na šolah in morajo opraviti izpit iz slovenskega jezika, ne bi nergali in jamrali, kaj šele težili z vprašanjem ZAKAJ JAZ TO MORAM, če bi se jim pred vstopom v delovno razmerje stvari pojasnile dovolj temeljito: na dvojezični šoli ste, vaša dolžnost je, da se potrudite naučiti vsaj osnove slovenščine, in ni dolžnost Slovencev na šoli, da se prilagodijo vam ... Ne, o tem na šolah, žal, ni govora ... Zato so učinki dela hudo žalostni ...

Če bi organizirala takšen dan, bi gotovo poudarila vse zgoraj zapisano; navdušila bi starše, da bi se začeli zanimati za šolo s slovenščino in zaradi slovenščine; za starše, ki bi se želeli vključiti, malo bolj naučiti jezika, bi organizirala posebne programe, jih vključevala, vabila in jim dokazala, da slovenščina je priložnost in morda prihodnost za njihove otroke ... Seveda pa ima veliko težo lasten zgled ... Ob tej moji provokaciji, kot to tu imenujejo, pa v porabskih logih naletimo na minsko polje ... Lasten zgled? Kaj ima ta srednjeveška mantra z mano?? - se sprašujejo ... Verjetno je res, da bi učitelji in šolska vodstva morali - zaradi lastne verodostojnosti, če že ne zaradi vseh drugih razlogov - lastne otroke naučiti slovensko. Biti zgled ...

 Slovenščina je in bo priložnost, če boste vi tako hoteli ...