Ko starši želimo od učiteljev kaj boljšega za svoje otroke...

Res je! Starši želimo za svoje otroke najboljše! A tu niti slučajno ne mislim, da bi se neupravičeno prepirali z učitelji za boljše ocene, da bi ščitili otroke pred nasiljem šolskih obveznosti ali da bi otrokom dajali potuho. Nikoli! Sem hudo starokopitna mama, ki do konca brani delavnost, vztrajnost, poštenost, pridobivanje otrokovih delovnih navad in samostojnosti ter odgovornosti, predvsem pa zahteva, da so učitelji strokovno kompetentni, dosledni in pravični. Je to sploh možno??? Je moj svet malo - čuden ali čudaški???

Moj tokratni zapis je razmišljanje mame... Mame 12-letnega malega gimnazijca, ki je pravkar z odličnim uspehom končal 6. razred, oziroma 2. razred 8-letne monoštrske gimnazije... Ja, z odličnim uspehom in grenkim priokusom, da je on ob maminih in očetovih naukih, strogosti in doslednosti dobil pravzaprav enake petice kot tisti, ki so jih izsilili tako in drugače... Veliko stvari v sinovi šoli mi ni všeč oziroma sem zgrožena nad njimi; že od lani se ubadamo z menjavanjem učiteljic za matematiko... Stalna gre, poučuje začasna, pride tretja, ki ni prijazna in domača (stalen sindrom vodstva monoštrske gimnazije!!), je stroga, daje veliko nalog; jamrajo učenci, se vmešajo trapasti starši in ravnateljica popusti... Nesrečnica mora oditi! Nekateri besnimo, a nič ne pomaga... Moj sin je pri njej vse razumel in krasno napredoval v znanju... Ampak to nikogar ne zanima... Pride četrta sveža učiteljica z diplomo, staro nekaj dni. Takoj smo vedeli, da bo to polom. Nihče nič ne razume, kaos v razredu, kazenske kontrolke, ki jih potem niti ne popravi, neresnost do skrajnosti! Ravnateljice in dušebrižniških staršev pa nikjer... Zaključijo se petice, kljub temu da niso zaslužene, vsaj pri večini niso... Ja, res sva s sinom bila razočarana... Pa ne le midva; iz razgovorov s sinovimi vrstniki sem ugotavljala enako...

Glavnina mojih skrbi v zvezi s sinovo šolo pa je že nekaj let namenjena jezikovnemu pouku - tako pouku angleščine kot pouku slovenščine... Na Madžarskem se še vedno ubadajo z bolj ali manj slabim poučevanjem tujih jezikov - vsaj v perifernih šolah - in s stereotipi, kako se le-teh ni mogoče naučiti. O tem, da se na monoštrski gimnaziji diskriminira učence, ki obiskujejo pouk slovenščine, pa sem že pisala. Le-ta je namreč po tihem, zahrbtno in gotovo s soglasjem Prijazne Domače učiteljice dobil status samo 2. tujega jezika! Učenci, ki so pri slovenščini, se torej redno prva 4 leta 8-letne gimnazije ne morejo učiti tujega jezika. Zato se starši odločamo za privatne ure in izpite v šoli. In nekako gre... Boj za jezikovni prestiž je neusmiljen in učitelji slovenščine v Porabju se pravzaprav ne zavedajo, da če bo pouk slab, bodo učenci šli drugam. In se že dogaja. Na gimnaziji je slovenščina na dnu! Od časa, ko jo je poučevala odlična učiteljica - za njen odhod je poskrbel nekdo iz slovenskih vrst, ki ni prenesel, da ima njegova hčerka oceno, ki si jo zasluži - je minilo 7 let... Potem so se dijaki kar vpisovali, nihče ni razmišljal o znanju, temveč o dobri oceni brez truda. Ampak je že drugače. V tekočem šolskem letu sta se vsaj dve učenki prepisali na nemščino... Tudi moj sin ne bi bil del slovenske skupine, če bi ga učila Prijazna Domača. Na srečo jih poučuje učiteljica iz Slovenije in upam, da bo še dalje tako... Kajti moj sin je zaradi mamine slovensko-fanatične zgodbe že ves čas žrtev...

Če sem v predhodnem zapisu omenjala 1580 šolskih ur, ki jih učitelji v osnovni šoli ukradejo učencem s slabim in neučinkovitim poučevanjem slovenščine, je od 1. do 4. razreda mojemu sinu bilo ukradenih 790 ur!!! Če se ne bi z njim sama jezikovno ukvarjala, če ne bi bil - po zaslugi družine - uravnoteženo dvojezičen, bi ostal na nivoju dober dan, na svidenje, dobro - kot njegovi sošolci po 790. urah!!! In za izjemne dosežke v poklicni karieri so gospo še nagradili!! Res izjemen dosežek, da v 790 urah učence naučiš 5 - bodimo prizanesljivi in recimo 15 - slovenskih besed!!! To seveda ni samo monoštrska specialiteta, tudi iz drugih šol poznam te izjemne dosežke! In ko se pogovarjamo, kaj storiti, kako izboljšati učinkovitost pouka, mene kot mame ne zanima v podrobnosti pot, ampak cilj! Znanje! Pozitiven odnos, zavzetost, strokovnost in lojalnost učitelja do tega, kar dela. Njegov trud, da nauči, ne le predeluje snov, dobiva plačo in hrepeni po penziji...

Dragi porabski slovenski učitelji! Kot mama sem globoko zaskrbljena nad usodo slovenskega jezika pri šolarjih, sinovih vrstnikih, mlajših, najmlajših in starejših učencih. Učiteljevanje v narodnostnem okolju ne sme biti le služba, ampak v prvi vrsti poslanstvo... Le-to pa lahko širite in utrjujete, če ga dosledno živite tudi sami... Samospraševanje o tem, zakaj kot narodnostni učitelj ne naučiš materinščine lastnih otrok, bi bil prvi korak... In potem - pot k spremembi, namreč vaša trdna odločitev, da bom poskušal še bolj paziti in biti dosleden pri otrocih, ki so mi jih starši zaupali, da jih naučim slovenščino. Naučim, ne le učim in ubijam čas... Učenje in poučevanje pa nista le šolska snov, največ šteje odnos do tega, kar delate. Če otroci zunaj učilnic ne slišijo, da bi se učitelji med seboj ali z njimi pogovarjali slovensko, je to zanje še en nebodigatreba predmet na urniku. To je temeljni problem. In prav pomanjkanje slovenščine v neuradnih govornih položajih je tisto, zaradi česar se noben porabski učenec ne identificira z njo... Se kateri izmed učiteljev identificira s slovenščino in jo je pripravljen braniti in dosledno prenašati na učence???

Odločitev je v vaših rokah, časa pa zmanjkuje...

Ko pri učiteljih zataji odnos do jezika...

Konec šolskega leta se nezadržno bliža, obiskujem šole, odvijajo se različne dejavnosti... Tu so tekmovanja, izleti, tabori... Letos ni razlogov za veselje... Vsaj kar se rabe slovenščine tiče... "Ko dva dneva preživiš z učenci in učitelji ene izmed porabskih šol - in ne slišiš niti ene slovenske besede, ne od učiteljev, ne od učencev - si šokiran, žalosten, jezen... Ja, kako bi učenci imeli kakšen odnos do slovenskega jezika, ko ga pa učitelji nimajo?!?" - mi je omenil nekdo, ki je vse to doživel pred kratkim... Jaz take scene doživljam vsak dan... (Na drugi dvodnevni ekskurziji je bilo drugače... Ko je zraven gostujoča slovenska učiteljica, se pač ne govori madžarsko...)

Že nekaj časa govorimo o hudi kadrovski podhranjenosti porabskih šol; vedno manj učiteljev je Slovencev (ja, tudi veliko slovenskih učiteljev je to, na žalost, le zaradi službe), na šolah se zaposlujejo madžarski učitelji, ki naj bi v dveh letih opravili izpit iz slovenskega jezika in s tem dosegli pogoj za stalno zaposlitev. Toda - bo tak učitelj kdaj lahko uporabljal slovenščino kot součni jezik v razredu? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj imel kakšen pozitiven odnos do slovenščine? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj učencem lahko posredoval pozitiven odnos do dvojezičnosti? Nikoli!! ... Ker je zanj to dodatna obremenitev in muka, ker je celo za vodstva šol to dodatna obremenitev in muka, ker ti učitelji nimajo niti najmanjšega namena sprejemati dvojezičnosti kot načina delovanja narodnostnih šol in ker vedno večja prisotnost učiteljev brez znanja slovenščine uvaja v šolske zbornice madžarščino kot edini jezik komunikacije. Dvojezičnost na papirju postaja tihi kompromis... In kako to sprejemajo učitelji Slovenci? Stoično. V kakšnem kotu se še dve pogovarjata med seboj slovensko, večina pa se tiho pomadžarja na vseh nivojih. Vodstva šol pa glave v pesek...

In rezultat te brezupne situacije je prekleto viden pri učencih! Še enkrat bom ponovila: 1580 ur slovenskega jezika od 1. do 8. razreda, stotine ur različnih slovenskih dejavnosti in ob koncu šolanja niti eden učenec ni zmožen povedati nekaj stavkov v slovenščini!!! Ima še vse skupaj kakšen smisel??? A kateri izmed učiteljev kdaj pomisli na to, da je učencem med njihovim šolanjem ukradel 1580 ur, ki bi jih lahko porabili koristneje??? Zakaj se to dogaja??? Gotovo ne zato, ker učitelji, ki poučujejo slovenščino, tako hudo ne obvladajo stroke... Ni problem v tem, temveč pri veliki večini v njihovem lastnem odnosu do tega, kar delajo. Že leta poslušam mantre, ki o njihovem delu povedo prav vse: Veste, težko je... Slovenščina je tako težka... Starši učencem ne znajo pomagati... Saj tega ne bodo nikjer rabili... Oh, tudi meni je težko... Kako sem utrujena od vsega... To je brez pomena...
In še bi lahko naštevala. Kako naj ob takem odnosu učiteljev do poučevanja narodnostne materinščine pridobijo pozitiven odnos do jezika učenci???

Študij slovenščine v Sombotelu končuje vsako leto tudi nekaj Madžarov; o njihovih slovenskih kompetencah tokrat ne bi... Ampak nekomu v porabskih logih se je zdelo fino, da razmišlja o zaposlovanju teh kadrov v porabskih dvojezičnih šolah... Na videz vse lepo in prav, formalno-pravni pogoji so izpolnjeni. Ampak - učiteljica slovenščine po narodnosti Madžarka ne bo nikoli imela odnosa do tega, kar je cilj in poslanstvo narodnostne šole, kar je popolnoma logično. Lahko bo slabša ali boljša obrtnica, a še vedno - Madžarka! Na to niste pomislili ali vam je vseeno???

 Pred nekaj dnevi sem srečala učenca, nekoč zelo problematičnega sinovega sošolca, ki se je prepisal na drugo šolo; zdaj so v razredu samo trije učenci in fant nekako funkcionira. Seveda se na tej šoli - kot vsi - mora učiti slovenščino. Še pred dvema letoma mi je zatrjeval in skoraj jezno razlagal, seveda po madžarsko, da je slovenščina fuj... Tokrat pa me je zelo prijetno presenetil! Nekaj stavkov sva izmenjala v slovenščini, povedal je, da ima slovenski jezik rad, ker je učiteljica Metka (naša gostujoča učiteljica iz Slovenije) zelo prijazna in dobra. In veselil se je izleta v Slovenijo. Tudi Metka gre - se je nasmehnil... To je to, kar sem želela povedati; odnos učitelja do jezika, narodnostne materinščine, ki jo poučuje, ne obrtniško znanje... Seveda, tudi to mora biti, a v narodnostnih šolah je primaren odnos! Učenci jasno da čutijo, če učitelj ne mara tega, kar dela, in rezultat je takšen, kot sem ga opisala: 1580 ur gre v nič!!!

In to je največji porabski šolski problem... Generacije mladih, ki zapuščajo narodnostno šolo brez znanja slovenščine in odnosa do le-te... Mladi, o katerih pravimo, da so narodova prihodnost, so jezikovno in narodnostno izgubljeni - in šola, ki naj bi skrbela za učenje jezika ter utrjevanje zavesti, le asistira na poti v izgubljenost za skupnost. V tem kontekstu Porabski Slovenci nimajo prihodnosti...

Se bo kdo v matični Sloveniji tega začel resno zavedati? Bo komu kdaj kliknilo, da bi namesto podpiranja poklicnega slovenstva Porabje in ohranjanje narodnosti podprli s kakšnimi tremi dobrimi učitelji iz Slovenije? Koliko let že pišem o tem??? Že davno sem dokazala, da je bistvo učenja in privzgajanja pozitivnega odnosa do jezika v šoli v odnosu učitelja do tega, kar dela, in ne v obrtniškem znanju. Bo kdo priznal, da so rešitve, če jih hočemo videti???

Pismo ministrici

Leto dni pozneje; ministrice na MIZŠ se menjavajo kot po tekočem traku... ena preveč plačana, druga z lažno magistrsko diplomo, tretja... ? Ja, imamo tretjo ministrico, svežo, s priporočili od vsepovsod in še od kod, o njej vemo vse in nič, prava oseba za aktualno slovensko vlado! Dame se torej menjavajo, kaj pa bo s politiko do zamejskega šolstva??? Največkrat poslušamo odgovor - ni denarja... S to lažjo nas odpravijo vsakič, ko jim predočimo problematiko kadrovske podhranjenosti narodnostnih šol... Že ves čas pa vemo, da denar je, le nepravilno je razporejen. Daje se ga za podpiranje poklicnega slovenstva, slovenskemu jeziku v šolah pa bijejo zadnje ure...

Ne bi ponavljala žalostno-grozljivih zgodb o katastrofalnih učiteljskih obrtnikih, ki rušijo, namesto da bi gradili, ki jim desetletja ni mogoče dopovedati, da neumorno prevajanje slovenskih besedil - le-tega seveda ne počnejo učenci, ampak oni - pri pouku ni učenje jezika, in ki desetletja z neznosno lahkostjo le zamahnejo z roko, ko jim poveš, da bi učenci po 1580!!! urah slovenščine že morali znati več kot dober dan in nasvidenje... Ja, slovenščina v porabskih šolah, posebej še v srednjih, ki predstavljajo za ta pouk nek zaključen ciklus, je v zadnjih zdihljajih. In to hočem dopovedati raznim ministrom, sekretarjem, poslancem, diplomatom in vsem, ki so jih v času njihovih mandatov polna usta pomoči pri ohranjanju jezika pri zamejskih skupnostih... Razgovori pred kratkim ob neki priložnosti so mi vlili malo upanja, da bo nekdo nekje začel kaj razumeti. Vsaj to...

Z udejanjanjem glagola NAUČITI je hudo povsod, najbolj pa na monoštrski gimnaziji in srednji strokovni šoli. O gimnazijskih zgodbah bom v kratkem še kakšno rekla, če bo še sploh na gimnaziji ostalo kaj od slovenščine. Še razred, v katerega smo verjeli, začenja razpadati; polovica učencev se uči in dosega lepe rezultate, druga polovica ima obljubljene vsaj pozitivne ocene, in ne dela nič. Za zjokati se... V prvo polovico spada moj sin... "Mami, a veš, da učiteljica (t. i. Prijazna Domača) temu in temu šepeta odgovore, ko pišemo kontrolko? A veš, da se je ta in ta hvalil, da mu nihče nič ne more, da slovenščine letos niti pogledal ni, a mora imeti dvojko?? Mami, zakaj se to dogaja???" Ja, res, zakaj se to dogaja? Zato, da bo slovenščine na monoštrski gimnaziji čim prej konec???

Na srednji strokovni šoli v Monoštru je problem malo drugačen; imajo zelo ambiciozno ravnateljico, ki bi želela - s tem se je intenzivno ukvarjal že bivši ravnatelj - uvesti dvojezični pouk na gostinsko-turistični smeri. V slovenskem jeziku vidi dodano vrednost programu, številne možnosti na stičišču treh dežel, z navdušenjem razlaga o krasnih projektih, ki jih je šola izvajala skupaj s slovenskimi partnerji. Pouk slovenščine se na šoli sicer izvaja za nekaj prijavljenih dijakov, a po odhodu dolgoletne učiteljice so zdaj težave, z obstoječimi kadrovskimi danostmi pa zamisli o dvojezičnem programu ne bo mogoče uresničiti. In rešitev bi bila - učitelj slovenskega jezika in še kakšen za strokovno-teoretične predmete - iz Slovenije! Pred nekaj dnevi je prošnja iz monoštrske strokovne šole bila poslana najnovejši slovenski šolski ministrici...

Spoštovana gospa ministrica! Vem, da je Porabje za vas nekaj abstraktnega in oddaljenega, vem, da se komaj spoznavate s perečo problematiko slovenske šolske stvarnosti; ampak v Porabju gre dobesedno za preživetje jezika v skupnosti, jezik pa se ohrani, če imajo šole ustrezne učitelje... V Porabju jih je vedno manj, tako kot živega jezika... In slovenska stran edina lahko pomaga vsaj upočasniti, če ne zaobrniti trend usihanja jezika, s tem pa manjšine... Resolucije in meddržavni sporazumi so brez uresničevanja mrtve črke na papirju... Vsaj poskusiti je potrebno...

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru (drugič)?

Sedele smo ob kavici in klepetale; sestanek je organizirala Katalin, predsednica Slovenske samouprave Monošter - Slovenska ves. Najina sogovornica je bila ravnateljica srednje strokovne šole v Monoštru, odločna in delavna gospa, sicer Madžarka, ki je trdno prepričana, da je prava dodana vrednost njene šole pouk slovenščine, v prihodnosti pa dvojezični program gostinskega tehnika (le ti pridobijo veščine kuharja, natakarja, receptorja - vse v gostinstvu v eni osebi)... "V različnih programih imamo okrog 20 učencev v treh skupinah, ki se učijo slovenščino; seveda bi želela, da bi bila ta slovenščina na nivoju, za to pa bi potrebovali celega gostujočega učitelja iz Slovenije. Prav tako želimo dvojezični gostinski program, za to pa bi potrebovali pomoč učiteljev stroke s katere od bližnjih slovenskih gostinskih šol... Za začetek bi zadostovalo 4 ure tedensko... Prosila sem že nekaj ljudi za pomoč, tudi pri slovenskem konzulu sem bila, a vse je ostalo pri obljubah... Prosim, pomagajte mi..."

Pred časom sem doživela nekaj podobnega na monoštrski gimnaziji: "Veste," je rekla ravnateljica, "saj razumem, da si naši dijaki zaslužijo boljši pouk, tudi sama to zelo podpiram, a od kod naj vzamem učitelja? Bo Slovenija poskrbela zanj?? So kakšne možnosti? V pismu, ki sem ga poslala vašemu ministru za šolstvo lani, sem prosila Slovenijo za pomoč, a odgovor ni bil pozitiven. A v Sloveniji res ne razumejo, v kako težkem položaju smo??"

Vpisi v 1. razred osnovne šole se odvijajo v aprilu. Pred tem so informativni dnevi, sestanki v vrtcih in nekoč sem bila celo vabljena na take sestanke... Letos je vse potekalo tako, kot da nikomur ni v interesu, da se na monoštrski osnovni šoli še kdaj zgodi kakšna slovenščina... Kljub t. i. slovenski skupini v vrtcu in slovenskim vzgojiteljicam... Spet ne bo prvošolcev, ki bi se učili slovenščino - še slovenskega krožka ni več, ker se je učiteljica upokojila, druge pa ni! In je ne bo, ker učiteljev slovenščine iz leta v leto bolj primanjkuje, tudi v bodoče jih ne bo... Trenuten položaj pouka slovenščine v Monoštru je zelo zaskrbljujoč - še malo in ga ne bo več... Za vzorec otrok se jo uči na osnovni šoli in na gimnaziji v 5. in 6. razredu, na gimnaziji v višjih letnikih je prava zmeda, saj se vpisujejo, izpisujejo, skupaj so začetniki in nadaljevalci in še vedno je - razen v 5. in 6. razredu - tam učiteljica, ki jo dijaki obožujejo, ker imajo vsi petke, nič se ni treba učiti in ure odpadajo na njihovo željo...

Kaj bo torej z učenjem, predvsem pa poučevanjem slovenščine v Monoštru??? Zaskrbljene za prihodnost slovenščine smo: novoizvoljena predsednica slovenske samouprave Katalin, ki si vsakdanji kruh že nekaj let služi v bližnjem avstrijskem mestu, dve srednješolski ravnateljici Madžarki in jaz... Lepa druščina... Kje pa so vsi tisti, ki so jih polna usta ohranjanja slovenstva že desetletja? Kje so tisti, ki se borijo za narodnostne stolčke, denar in priznanja? Kje so še oni, ki ohranjajo slovensko kulturo in so zaslužni... Za kaj že?? Kje so diplomati, ki bi - če bi njihove obljube rasle kot koprive, prerasle že celo Madžarsko? Kje so vsi slovenski politiki, ki prihajajo v Porabje na ekskurzije in se tu imajo fino? Zakaj so vatli v Ljubljani tako različni, da imam vedno bolj občutek, da bo slovenska politika začela Porabje počasi odpisovati??? Blebetanje o vzhodni etnični in jezikovni meji, ki jo moramo braniti z vsemi sredstvi, je vedno bolj zgolj politični oksimoron... Ta vzhodna meja slovenstva se dan za dnem pomika proti jugu; nekje je že pomaknjena do znamenitega mejnega pasu, ki ga poznamo iz nekih drugih zgodb... Zadnjih 25 let se je pomaknila bolj kot predhodnih 250 let!!! In vsi, prej našteti, tiščite glave v pesek...

Veste, kako malo razumevanja (in finančnih sredstev) za prave probleme bi v Porabju potrebovali, da bi res lahko poskusili kaj premakniti, najprej na šolskem področju? Šola mora dajati temelje, ker jih pač družine ne dajejo več, za učenje jezika in graditev pozitivnega odnosa do narodnostnih vrednot. Šola, kjer bodo učenci in dijaki slišali slovenski jezik tudi zunaj učilnic... To je v Monoštru, žal, že tudi drugod, znanstvena fantastika... Slovenščina je po zaslugi državne madžarske, slovenske narodnostne in slovenske matične politike mrtev jezik... Ker se Porabci nikoli niso znali postaviti zase oziroma so to počeli zelo plaho in apatično, sta tako domicilna Madžarska kot matična Slovenija izkoristili njihovo nemoč; danes so v očeh slovenske državne politike Porabci le neka marginalna skupinica, ki ji včasih vržemo kakšen priboljšek - saj bodo zadovoljni in hvaležni - kaj več pa tako ali tako nikoli niso zahtevali... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kako zgrešena je bila in je še vedno njena politika do Porabja???

Pred več kot desetletjem smo začeli govoriti o tem, da bo v šolah zmanjkalo narodnostnih učiteljev; tistih dvojezičnih za različne predmete in tistih, ki poučujejo slovenščino. Na eni strani smo pripravljali odmevne promocije učenja slovenskega jezika in vabili starše - in bili uspešni - na drugi strani pa trepetali za usodo tega pouka, če Slovenija ne bi pokazala razumevanja za pomoč, v kadrih seveda... Zdaj smo tam... Pouk slovenščine bo najprej zamrl v Monoštru, kljub temu da je interes učencev zanj. A ni in v naslednjih letih še bolj ne bo tistih, ki bi ga poučevali... Vprašanje, kaj bo na dvojezičnih šolah, kjer alarmantno primanjkuje že ta hip dvojezičnih učiteljev... Ne vem, kaj bo, nihče ne ve... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kaj to pomeni? Bi ta zmedena država res bankrotirala, če bi porabskim šolam financirala 3 ali 4 učitelje, ki bi lahko rešili to agonijo umiranja slovenščine na obroke??? Imam nekaj konstruktivnih predlogov, ki jih bom prihranila za naslednji zapis...

Do takrat pa bomo še kakšno odmevno rekli kje drugje...

Vsezamejsko srečanje učiteljev

"Letos se bomo srečali šestič. Od prvih sramežljivih poznanstev v Piranu smo se preko Madžarske, Avstrije, Italije in Hrvaške dodobra spoznali in naše druženje prerašča v potrebo biti skupaj, izvedeti, povedati, doživeti. Ste gledali skoke na Planiški skakalnici, našem nacionalnem ponosu?  Ste videli lepote okolja ? Prav tja vas vabimo! V Planico, med hribe, k izviru reke Save, na vrh zaletišča skakalnice, med vrhunske slaviste, med osnovnošolske učitelje, na posebej za vas pripravljen kabaret in med vaške zabavljače. Gotovo si imamo veliko povedati in komaj čakam, da se ponovno srečamo. CŠOD bo vaš gostitelj, pripravili smo vam zanimiv program, v živo boste doživeli tudi naravoslovni dan."... Tako se je glasilo prijazno povabilo direktorice slovenskih CŠOD, naše dolgoletne znanke in prijateljice, Alenke Kovšce. Vabilu pa je bil priložen še skrbno pripravljen program naše Veronike, ki je od začetka do konca držala vse niti v rokah...

V Planici, zibelki (smučarskih) poletov, je torej od 16.-18. aprila letos potekalo že 6. Vsezamejsko srečanje učiteljev iz Avstrije, Italije, Hrvaške, Madžarske in matične Slovenije; tistih učiteljev, ki s srčnostjo in ljubeznijo do ohranjanja slovenščine v zamejskih skupnostih poučujejo na šolah, ki jih obiskuje najmlajši rod Slovencev v omenjenih državah, in tudi pripadniki večinskega naroda, ki se želijo naučiti jezik sosedov, znancev, prijateljev... Med udeleženci, žal, spet ni bilo niti enega porabskega učitelja... Aha, zakaj? Stroški srečanja ne morejo biti razlog, saj je financer tovrstnih dogodkov slovensko šolsko ministrstvo preko Zavoda RS za šolstvo; tudi pot do kraja dogajanja ni problem, saj sem zanjo (dostava vsakega od in do hišnega praga) vedno poskrbela jaz. Odgovor je torej na dlani...

Če so nas pričakale sive, zamegljene gore, je srečanje dragih znancev in prijateljev bilo toliko bolj prijetno. CŠOD Planica je izjemna lokacija!

Po prisrčnih spoznavanjih in obujanjih spominov prvi večer nas je čakal drugi, zelo pester strokovni dan. Najprej obisk na OŠ Josipa Vandota v Kranjski Gori, prisostvovanje pouku, razgovori; pozitivno vzdušje in radovednost... Taka, kot jo premorejo le pravi učitelji, posredno pa potem tudi njihovi učenci.

Popoldan je minil ob predstavitvah zamejskih utrinkov - drug drugemu smo predstavljali pozitivne novosti in dobre prakse svojih šolskih okolij. Začeli smo pri Slovencih v Italiji; kolegica Andreja je predstavila projekt, ki se izvaja na slovenski in italijanski strani, v slovenskih šolah v Italiji imajo dve učiteljici asistentki iz Slovenije. Nato so tri učiteljice iz Trsta, ki poučujejo slovenščino kot tuji jezik na italijanskih šolah, predstavile učbenike, ki so jih pripravile v ta namen; izjemno zanimivo in poučno... Najnovejšo šolsko zvezdico s Koroške je predstavila Marica: Kajpataj - jezikovni portfolio v slovenščini, nemščini in italijanščini, ki ga bodo prejeli vsi koroški učenci, ki obiskujejo pouk slovenščine.

Tudi v Varaždinski županiji se izvajajo krožki slovenščine na nekaterih šolah; učiteljice izvajalke so predstavile to dejavnost. (Ob tem se mi že dalj časa postavlja zelo tehtno vprašanje: Kako in kje lahko Slovenija najde sredstva in zakonske podlage za financiranje 9 učiteljev s ptujskega območja, ki hodijo na hrvaške šole Varaždinske županije izvajat krožke slovenščine za hrvaške otroke, ko nam ta ista Slovenija že desetletje pripoveduje, da ni sredstev in zakonskih podlag za financiranje učiteljev iz Slovenije, ki bi prihajali poučevat slovenščino – torej izvajat reden pouk narodnostne materinščine –  za najmlajši rod Porabskih Slovencev, pripadnike avtohtone slovenske narodne skupnosti??? Mi bo kakšen politični junak kdaj odgovoril na to vprašanje? Kolikor mi je znano, v Varaždinski županiji pač ni slovenske avtohtone poselitve... To, kar se dogaja s slovenskim odnosom do Porabja pri tem vprašanju, meji že na načrtno onemogočanje učenja manjšinske materinščine!!! Bo mačeha Slovenija res žrtvovala Porabje??? Toda - kaj bo dobila v zameno???)

Sama sem dodala porabski utrinek - predstavila sem pomemben prekmursko-porabski šolski projekt Dvig jezikovnih kompetenc pedagoških delavcev v jezikih manjšin v Prekmurju in Porabju in učbeniški projekt, v katerem smo pripravili 15 učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov... Veliko zanimivega in koristnega, vse za izboljšanje pouka jezika v zamejskih skupnostih; ves čas pa sem razmišljala in se spraševala, kdaj bo politika prešla od besed k dejanjem in najprej pri sebi, potem pa znotraj skupnosti poskrbela za izboljšanje stanja duha... Obstoječa politika nikoli!!

Še ena zanimiva predstavitev je bila na vrsti pred večernim družabno-kulturnim programom: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik na FF v Ljubljani nenehno skrbi za odlične učbenike, s katerimi si lahko veliko pomagamo tudi v zamejstvu. Pred izidom sta dva nova, ki sta ju predstavili avtorici Damjana in Mihaela; prvi bo začetni tečaj za otroke, drugi pa intenziven tečaj za mladostnike. Seveda pa poznamo že njihove dosedanje učbenike.

 

Prelepemu večeru je sledil zanimiv naslednji dan naravoslovnih dejavnosti... Ogled planiških skakalnic... Iz doline in z vrha zaletišča velikanke. Neprecenljivo!

In počasi - poslavljanje... Obljube, da se ob letu osorej srečamo v Monoštru...

Do takrat pa - le upanje, da se bo kaj spremenilo na bolje; da nam bodo taka srečanja dajala še več pozitivne energije in upanja; da bodo tudi politiki kdaj opazili luč v učiteljevem oknu... Predolgo traja ta vseenost, predolgo...

Očiščenje in pomlajenje ali "išče se predsednik"...

Ne bom kradla misli mojega ljubega Ivana Cankarja, katerega predavanje Tržačanom o očiščenju in pomlajenju prebiram znova in znova, temveč le s kotičkom misli tu in tam zajela bogastvo izraznih sredstev, ki nam jih je genialni Ivan podaril za večnost ...

Išče se predsednik, je drugi del naslova mojega tokratnega razmišljanja ... Tako šepetaje, skrivnostno, drug drugemu za hrbtom iščejo alternativo za predsedniški tron ene od organiziranih skupnosti, ki je pravzaprav reprezentativno kulturno-informacijsko društvo in ne krovna organizacija, kot se zavajajoče še vedno pridušajo v Sloveniji. Saj biti prvo ali krovno civilno kulturno društvo v manjšinski sredini ni nič slabega ali niže vrednotenega, ne vem, zakaj se te stvari ne razjasnijo in zakaj se ne reče bobu bob; torej krovno kulturno društvo, imenovano Zveza Slovencev na Madžarskem, s približno 100 člani, s 25-letno tradicijo, z veliko preteklimi uspehi in pozitivnimi dejanji v preteklosti, bo imelo občni zbor, menda v maju. Vsa ta leta sem spremljala delo društva, njihova prizadevanja, uspehe, veselje ob različnih trenutkih; veliko je bilo narejenega, veliko truda vloženega. Takole prvih petnajst let sem verjela, da Slovenci v Porabju,  v prvi vrsti njihov jezik, pod okriljem Zveze, imajo prihodnost ... Potem so se stvari začele lomiti, pri vrhu, seveda ... Besede so bile eno, dejanja drugo; pridigati o tem, da je tvoj glavni cilj ohranjanje slovenskega jezika in identitete, lastnih otrok pa ne naučiti slovensko (pa to ni edina katastrofa, so še večje), je, iskreno rečeno, neetičnost, demagogija, laž! In če predsednik govori eno, dela pa čisto drugo, je iz dneva v dan bolj neverodostojen ... Stvari tukaj so dobivale vedno bolj groteskne razsežnosti in jih še dobivajo; res mislite, da so tisti, ki vas gledajo in poslušajo, gluhi, slepi ali neumni? Nis(m)o!!!

Išče se predsednik ... Že nekaj mesecev se išče, menda se išče, no, obstajajo razni gospodje in gospe, ki si prizadevajo za očiščenje in pomlajenje vodstva krovnega kulturnega društva; o uspehih ne govorijo, saj gre za zelo skrivnostna početja. Toda - zakaj se ne igra odkrita igra? Zakaj se večnemu in, razen enkrat, edinemu kandidatu odkrito in argumentirano ne pove, da Zveza potrebuje opravilno zmožno, etično in moralno nesporno vodstvo, ki bo to, kar bo govorilo in zapisalo, udejanjalo, tudi z lastnimi zgledi??? Zakaj se ne dela odkrito???

Išče se predsednik ... Tak, ki ne bo hvalilec lastne preteklosti, ampak vizionar in uresničevalec skupnostne prihodnosti ... Tak, ki se ne bo šel ohranjanja slovenskega jezika in identitete le v svojih govorih, ampak bo to dosledno živel v lastnem življenju ... Tak, ki bo povezovalec slovenske skupnosti ... Tak, ki bo jasno videl in vedel, da to, kar govoriš, moraš najprej živeti sam in dajati zgled, šele potem ti bodo drugi sledili ... Tak, ki bo videl prihodnost skupnosti v vseh njenih pripadnikih, od družin, vrtca, šol, kulturnih skupin do upokojencev ... Tak, ki mu sodelovanje ne bo le ena od najpogosteje zlorabljenih besed, ampak bo že naslednji dan po izvolitvi sklical predstavnike cele skupnosti, naredil načrt za prihodnost skupaj z vsemi in na prvo mesto postavil lasten zgled, pokončnost in načelnost; in ne bo ostal le pri načrtu, temveč vztrajal do končnih rezultatov ... Tak, ki si ne bo zatiskal oči pred kruto resničnostjo ugašanja slovenstva, preusmerjal pozornost na marginalnosti in gradil Potemkinovih vasi, ampak bo problemu odkrito pogledal v dušo in se takoj "spopadel" z njim ... Tak, ki za lastne neuspehe ne bo krivil drugih, ampak skozi temeljito samorefleksijo prevzel odgovornost za lastne napake in svoj delež neuspehov ... Tak, ki se bo častno umaknil, ko bo za to čas in njegova vloga vse prej kot pozitivna ... Tak, ki bo s svojim delovanjem dokazoval, da taka funkcija zahteva odgovornega, načelnega in treznega človeka ... Tak, ki bo s svojim delom in zgledom dokazoval vedno znova, da mu je slovenski jezik najvišja vrednota in da le-ta ne bo pokopan z njim ... Tak, ki mu osnovni delovni pripomočki ne bodo kozarci, ampak slovenske knjige, računalnik in slovenski jezik, vedno in povsod ... Tak, ki bo povezoval in ne razdvajal, ki bo vzor in ki bo imel karizmo ... Se v porabskih logih to lahko zgodi???

Velikokrat mi kdo v Porabju, nezadovoljen s stanjem duha in jezika, reče: Naj oni iz Slovenije kaj ukrenejo, da se bo tu kaj spremenilo ... Ne, dragi Porabski Slovenci, ne morejo oni iz Slovenije ničesar ukreniti. Posebej ne namesto vas; vi ste tisti, ki morate kaj ukreniti!! Ne more cela skupnost biti ujetnik nekoga, ki ne zna oditi … (In nekoga, ki hoče po nekem diktatu priti.) Vi - če bi radi spremembe - boste morali najprej sami. Jasno, iskreno, dostojanstveno, kajti pozitivne stvari se lahko zgodijo le takrat, ko drug drugemu povemo, kaj nas teži. Odgovornost do sebe, bližnjega in skupnosti nam narekuje, da povemo. Je v Porabju čas zrel za iskrenost, pogovarjanje iz oči v oči ali se boste še dalje šli tajne čarovniške procese brez čarovnic? In trpeli, blazno trpeli, in jadikovali, kako je cel kup sovražnikov povzročilo vaše trpljenje ... Mislim, da je čas, da s tem nehate, če res želite ohraniti slovensko skupnost, vsaj malo verodostojnosti in dostojanstva ... Očiščenje in pomlajenje ene od interesnih skupin bi lahko bil začetek, vsaj pomežik gledanju v slovensko prihodnost Porabja ... Ali vam ni mar za prihodnost??? Sicer pa - zakaj to društvo sploh potrebuje poklicnega predsednika?? Res ne vidim nobenega utemeljenega razloga!

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. — Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja.
Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: »Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?« — Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!" (Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje)

Sodelovanje - najbolj zlorabljana beseda v zamejskem besednjaku

Z besedo "sodelovanje" pravzaprav ni nič narobe; je lepa, melodična, polna pomirjujočih samoglasnikov ... In ena najpogostejših v besednjaku zamejskih politikov, tudi kulturnikov in vseh, ki nenehno želijo ali morajo upravičevati svoje obstajanje na določeni poziciji. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to glagolnik od sodelovati; našteva cel kup primerov in kontekstualnih povezav, za nedovršni glagol sodelovati pa navede 3 osnovne pomene: 1. biti dejavno povezan zaradi skupne dejavnosti (delovati skupaj z nekom), 2. skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu (sodelovati pri projektu), 3. spremljati kako dogajanje z mislimi, dejanji (učenci sodelujejo pri pouku). In ker je sodelovanje t. i. glagolnik, samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje ali stanje, bi SSKJ za zamejski kontekst lahko dodal še 4. osnovni slovarski pomen: stanje, trajajoče enega do neskončno mandatov, ko zamejski in čebelnomatični politiki soodvisno pomagajo drug drugemu do odhoda v izdatno, sladko penzijo ... Da je zanje stanje duha in blagajn desetletja tako kot spodnje nebo nad Porabjem: mirno, modro, s tu in tam kakšnim koprenasto nežnim oblačkom, zgolj za popestritev ... To je osnovni pomen glagolnika sodelovanje po zamejsko/predmejsko.

Pred davnimi leti, ko sem vsa naivna, zaupljiva in etično nedolžna prišla v Porabje, sem na vsakem koraku srečala nekoga, ki mi je ognjevito pripovedoval o svojem sodelovanju s tem, onim, tretjim, desetim, stotim ... človekom, društvom, institucijo; vau, to je to, sem rekla. Poglej jih! Vzorno sodelujejo s Slovenijo, Avstrijo, imajo, ideje, dejavnosti, odprti so ... Predvsem na šolskem področju so to bila veličastna sodelovanja: monoštrske šole z lendavsko, števanovska z genterovsko, seniška s prosenjakovsko ... Sodelovanje!!! In sem se malo poigrala z analiziranjem teh sodelovanj, seveda s stališča rabe jezika; slovenski učitelji gredo na strokovni dan v prekmursko dvojezično šolo, madžarski iz Prekmurja pridejo v Porabje ... Bila sem udeleženka nekaj teh strokovnih dni, opazovala, poslušala, gledala ... in se vedno bolj čudila ... Madonca, saj prav vsi vsepovsod govorijo samo - madžarsko! In ko sem enega izmed porabskih učiteljev malo glasneje vprašala, zakaj je z genterovskimi učitelji komuniciral samo madžarsko, mi je povsem mirno odgovoril: "Veste, tu v Prekmurju asimilacija precej napreduje in oni so veseli, da imajo priložnost ves dan z nami lepo komunicirati madžarsko ..." Tako neznosno lahko in brez kančka dvoma v svojo izjavo je to povedal, da sem ostala odprtih ust ... Vmes je preteklo 15 let ...

Danes se šolska sodelovanja še odvijajo, a aktualno na šolskem področju ni predmet moje tokratne zgodbe, zlorabljanje obravnavane besede se največ odvija na političnem področju. Imenuje se sporazum o sodelovanju med ... in se našteje, kdo bo s kom sodeloval, čemu in kako. V takih sporazumih seveda ni nič pravno zavezujočega, nič konkretnega, le bedaste abstrakcije s priljubljenimi abstraktnimi glagoli, nastanejo pa takrat, ko politikom zmanjka nekih koliko toliko realnih idej, časa do dokončanja mandata (črna luknja) pa je še preveč, pa mediji rabijo zgodbe in fotografije, pa fino je dobiti še šanso za naslednji mandat ...

 

Sporazum o sodelovanju torej; manjšinski politiki z levega in desnega brega nekdanje državne meje morajo podpisati sporazum o medsebojnem sodelovanju, privleči državna predsednika, medije in drugo naivno publiko, da imajo dogodek. Natanko pred tremi leti so ga imeli - dogodek namreč, in sporazum o sodelovanju med prekmurskimi Madžari in Porabskimi Slovenci (seveda krovniki, ne ljudstvo, da ne bo pomote). Veledogodek torej, ki sta mu botrovala predsednika obeh držav, rezultat pa je danes brezvreden in verjetno v krovniških predalih pozabljen papir, s katerim so takrat mahali. To je bil eden najbolj smešnih sporazumov, kar sem jih videla ... Abstrakcije, pogojniki, domišljijski, nezavezujoči glagoli, nobene zadolžitve, termina, odgovornosti; bljak! Kako lahko nekateri počnejo take brezveznosti in so za svoje početje še mastno plačani??? A se je potrebno javno sporazumevati, da boš z nekom res sodeloval??? In kaj je v treh letih konkretnega nastalo v tem sodelovanju? Kot produkt famoznega papirja gotovo nič, saj bi šolski projekt, ki uspešno poteka med manjšinama, lahko nastal tudi brez takih papirjev. Aha, pa v sporazumu imajo, da bodo obiskovali prireditve drug drugega. A ne moreš na prireditev čisto človeško, prijateljsko - brez sporazuma???

Sicer pa omenjeni sporazum ni edini tak biser v porabski manjšinski praksi; vsake toliko časa se kaj podpisuje, da imajo dvorni člankarji delo, da je dogodek in da se obnavljajo vaje iz retorike: to sodelovanje bo izjemno pomembno za našo organizacijo; moramo se povezovati, moramo se boriti za ohranjanje skupnosti, naš edini cilj je, da ohranimo jezik ... (Madonca, s kom se tokrat povezujemo???) In tako iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, posebej intenzivno pred volitvami ... Asistenca diplomacije neposredno in čebele matice posredno v popolnosti zagotovljena!!!

Koliko pa je resničnega sodelovanja v polnem pomenu te besede znotraj manjšine kot celote - sodelovanja med organizacijami, društvi, institucijami, recimo, da se usedejo za isto mizo predstavniki Državne slovenske samouprave, Zveze Slovencev, Društva slovenskih upokojencev, Društva mladih, dvojezičnih šol, slovenskih samouprav, društev, župani porabskih krajev in še kdo - vsi ti namreč od pamtiveka lajnajo mantro o sodelovanju in o edinem svojem cilju, ki je ohranjanje slovenskega jezika in identitete - in pripravijo strategijo sodelovanja za ta, doslej abstrakten cilj; kdo bo kaj konkretnega naredil, v sodelovanju s kom, pripravijo časovnico in terjajo drug od drugega odgovornost za izpolnjene naloge. Tako korak po koraku in se po nekem časovnem obdobju spet usedejo in pregledajo opravljeno delo ter spregovorijo o novih nalogah, vse to nadgrajujejo in tudi pri sebi stvari spreminjajo. Znanstvena fantastika, bi rekli, a to bi bila edina optimalna pot naprej, nekakšen strateški manjšinski sosvet, ki bi imel konkretne naloge ... Aha, kdo bi vse to vodil in urejal? Bi ga že našli v svojih vrstah, gotovo pa bi morala dejavno vstopiti diplomacija, da končno dobi neko konkretno nalogo. Jaz vidim porabsko slovensko prihodnost samo tako, ker zdaj (in do zdaj) takega sodelovanja ni in ga nikoli ni bilo in to je po moje največji porabski problem. Vsak skrit sam zase okopava svoj vrtiček ali se skriva v lastnem plevelu, nekateri celo javno izjavljajo, da z določenimi nimajo stikov. Sodelovanje je zgolj najbolj zlorabljana beseda ali kakšna priložnostna gasilska akcija, nič več. In ker usodnega pomena sodelovanja za skupnost še nihče ni ponotranjil, smo na robu prepada, česar se nihče ne zaveda ...

Poglejte v šole, pojdite med mlade, opazujte mlade družine! Niti ene slovenske besede nikjer! Sicer pa prisluhnite sebi: kolikokrat se na samoupravi, Zvezi in še kje pogovarjate med sabo slovensko? Ah, retorično vprašanje ... Slovenščina, vaša materinščina, tisočletna dediščina vaših prednikov, bo pokopana z vami ... In vaši potomci, ki ste jih kratkovidno prikrajšali zanjo, ji ne bodo postavljali spomenikov, ker to več ni njihov jezik, to ni njihov svet, to niso njihova čustva, njihove duše ... Tisočletna dediščina Železnih Slovencev bo pokopana z vami ... Ker ste jo zavestno ali vsaj delno zavestno pokopali sami s seboj ...

Ampak - še je čas, čeprav ga je malo; in vi še živite, nekateri imate funkcije ali moč odločanja, marsikaj še lahko spremenite, zaustavite, zaobrnete, če to res želite. In - začnite, za božjo voljo, konkretno, vsebinsko sodelovati - že danes!!!