Tudi mi smo na svetu!

 

"Niti za trenutek nisem podvomila, da si je Društvo porabskih slovenskih upokojencev s svojim aktivnim, več kot 18-letnim delom zaslužilo vsaj toliko, da bi se štelo med porabske civilne organizacije (društva). Saj prav ta generacija nosi v sebi najbolj izvirno, pravo slovenstvo, se največ druži, pozna in upošteva vse vrednote, ki jih Porabski Slovenci še imamo. Sodelujejo vsepovsod, od kulturnega do gastronomskega področja, vedno so prisotni na prireditvah, ki jih pripravljajo porabska slovenska društva. Zanje pa je najpomembnejši porabski materni jezik. In vse to z veseljem predajajo, če imajo komu. Zdaj, ko sem tudi sama članica in imam malo več dolžnosti ter skrbi v društvu, vidim, da sem sama še v tistih starih časih, ko smo veliko dali na to, da upoštevamo njihovo delo. Danes, na žalost, se sploh ne omeni naše ime, ko se naštevajo druga društva ... Vodstvo ali predstavniki društva niso sploh nikamor povabljeni, kot so drugi ali kot je bilo nekoč. Nikjer se ne omenja in ne spoštuje delo društva, še ob koncu leta ne ... " To je del članka, ki ga je za časopis Porabje napisala predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev Klara Fodor (seveda v lepem porabskem narečju, jaz pa sem ga prestavila - za boljše razumevanje - v knjižno slovenščino). Ker je tako zelo karakterističen za obstoječo porabsko situacijo, sem ga uporabila za svoje današnje razmišljanje.

Kdo je kdo in zakaj je to, kar je, so v zamejskih logih vedno težave, ki jih nihče noče reševati, ker je tistim trem ali štirim pri skledi tako prav, tudi njihovim neposredno podrejenim je prav in slovenski čebeli matici je prav, pa diplomatom, ki se v Porabju pojavljajo bolj samo takrat, ko so kakšni dogodki (tisti, ki jih spremljajo kamere, mikrofoni in fotoaparati, seveda) ... Da bi kdo izmed naštetih hotel kaj vedeti o resničnem stanju jezika, odnosa do le-tega in še kaj, ne moremo niti sanjati! Zakaj pa bi? Ohranjanje slovenskega jezika in kulture je pač mantra, ki jo kot papige ponavljajo politiki - največkrat sploh ne pomislijo, kaj naj bi to pomenilo. Problem je tudi v dejanskem sodelovanju med društvi, ki je več ali manj le v sporazumih zaradi sporazumov; še o osnovni komunikaciji se ne morejo dogovoriti, kaj šele kaj več! Zato popolnoma razumem predsednico upokojenskega društva in njeno razmišljanje; društvo ima blizu 150 - SLOVENSKO GOVOREČIH - članov, skoraj vsi so na kakšnem področju aktivni. Potem pa prihajajo visoki, višji in najvišji obiski, predstavljajo se slovenska, poklicno slovenska in fiktivno slovenska društva, kuje se v zvezde tiste, ki so že davno padli kometi, na to, resnično slovensko društvo pa se nihče ne spomni!!! Saj se tudi na kaj drugega ne spomnijo ... V Sloveniji ni razčiščeno niti to, kdo je v pravno-političnem smislu predstavnik Porabskih Slovencev; za takega se še vedno izdaja društvo, ki v resnici to ni in ne more biti ... Za hvalilce lastne preteklosti pa je veliki C. G. Jung že davno zapisal, da so to osebnostno ali kako drugače moteni ljudje ... Se na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu sploh kdo vpraša, koliko verodostojnosti imajo zgodbe (skoraj pravljice) o položaju Porabskih Slovencev, ki jim jih v porabskem primeru 20+ let pripoveduje ena in ista oseba??? ... Oseba, ki je doma že davno neverodostojna in ji je davno potekel rok trajanja ...

Kriva je Slovenija, slišim po Porabju največkrat ... Ja, res je. Graditi ali obnavljati neke palače in ne razmišljati, kako jih bomo napolnili z neko SLOVENSKO vsebino, je norost ... Ljudje, ki to počnejo, so zadnji, ki bi jih zanimalo ohranjanje jezika. Pred kratkim sem v tem smislu nekaj komentirala na facebooku in gospa, ki pripada tej poklicno slovenski srenji, mi je napisala: "Meni to ni jasno, da ohraniti KATERI jezik? Ker ljudje, ki živijo v Porabju, ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino! In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah, ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik. In žal, prireditve ne moremo delat samo zunaj. Moramo imet različne hiše, kam lahko grejo..." Ob tem komentarju res nisem vedela, naj se jočem ali na vse grlo smejem ... Nekdo, ki živi od "slovenstva", ne ve, kateri jezik naj ohranja!!!! To je resnično Porabje! Upam, da sem komentatorki kaj pomagala z naslednjim odgovorom: "To pa je res zanimivo, da tebi kot slovenski mami ni jasno, KATERI jezik ohraniti, kateri jezik učiti lastne otroke, da boš verodostojna, če si to iskreno želiš ... Za boga svetega, SLOVENSKI JEZIK!!! PORABSKO SLOVENSKO NAREČJE!!! Veš, koliko bi bilo učiteljem lažje, če bi vsi vi, ki imate otroke, z njimi govorili porabsko, ne da se šola muči, ko pridejo otroci tja, in ne znajo niti besede. Pišeš: "Ker ljudje, ki živijo v Porabju ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino!" To pa je res smešno!!! Seveda bi morali ohraniti porabsko slovenščino v prvi vrsti tako, da jo govorite in učite svoje otroke, ne pa samo s prireditvami in hišami!!! A misliš, da smo mi v družini ali v vasi govorili knjižno slovensko? Ne, nismo. Govorili smo prleško narečje, ki je daleč od knjižne slovenščine. Le-to sem se začela učiti v šoli... "In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah..." Seveda ne! Šola ni namenjena učenju narečja, ampak če bi vi starši otroke naučili narečje, bi šola gradila na tem in učila knjižni jezik!!! "ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik." A res? Žal se samo na prireditvah še živ krst ni naučil jezika!!! Ne rečem, da ne rabite različnih hiš, ampak najprej se mora porabsko narečje slišati v vaših domačih hišah, šele potem imajo smisel še kakšne XY-hiše!!! To je bistvo vaših problemov!"

Res je, to je bistvo porabskih problemov, pri poglabljanju katerih ves čas s svojo zgrešeno politiko do zamejstva asistira matična Slovenija ...

Sporočilnost manjšinskih medijev ali kako razumeti manjšinsko stvarnost

Že nekajkrat sem tako v blogerskih zapisih kot v drugih komentarjih poudarila, da nisem raziskovalka pravilnosti ali nepravilnosti zapisov v narečju; v manjšinskih medijih se mi socialna zvrst jezika, v kateri pišejo avtorji, zdi najmanj pomembna. Seveda, knjižna besedila naj so slogovno, pravopisno in še kako pravilna, a tudi pri narečnih zapisih ne more pisati vsak po svoje. Obstajajo pravila ali vsaj dogovori ... Zame je važno, da je jezik manjšinskega medija slovenščina v kateri koli zvrsti. Pika. Vedno me je zanimala sporočilnost posameznih člankov, preprosto rečeno, kako bo vsebino članka, s tem pa sporočilni namen razumel x-bralec, ki morda ne pozna manjšinske stvarnosti, rad pa bi - iz kakršnih koli razlogov - kaj izvedel. Verjetno kaj resničnega in uporabnega, a bralci največkrat sploh ne razmišljajo, da je to, kar piše v manjšinskem časopisu, potrebno razumeti skozi neke druge, nenapisane kontekste ... Zato se mi dogajajo telefonski klici nadebudnih gospa (tu in tam je tudi kakšen gospod vmes), ki bi želele ubogim porabskim otročkom in še komu pomagati ...

Še nekaj primerov: neka gospa bi imela knjižnične urice; pripeljala bi slovenske literate, ki bi porabskim otročkom brali svoja dela, potem bi se o prebranem pogovarjali ... Nadebudni gospod bi delal s porabskimi otročki fizikalne poskuse (najprej bi poslal predračun) ... Nekdo tretji zbira med svojimi znanci knjige, ki jih bo podaril ... Gospodična z bližine Rogaške Slatine bi se vsak dan vozila v Porabje poučevat ... Ja, saj znanje slovenščine ni problem, saj menda samo jaz (verjetno iz kakšnih sovražnih razlogov) pišem in javno govorim o tem, da je slovenščina v Porabju med mladimi in najmlajšimi mrtev jezik ... Res je. Ko človek prelista manjšinski časopis ali posluša kakšen radijski prispevek na lokalnem prekmurskem radiu, kjer v nastopih vsaj že dobro leto kolobarijo trije ali štirje sogovorci (vsi so zgradili cesto, hišo jabolk in še kakšno kmetijo), res nima občutka, da je v teh logih slovenščina bolj virtualna zadeva ... No, če stopiš v katero izmed manjšinskih institucij, po možnosti nenajavljen, pa takoj ugotoviš ...

Pa se vrnimo k listanju našega časopisa Porabje. Še enkrat moram poudariti, da je ta pisni medij že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in razširjevalec zapisane slovenske besede med pripadniki manjšine in širše, in zato dragocen. Me pa velikokrat zbode kakšen prispevek, ki - posebej tiste zunajmanjšinske bralce  - grdo zavaja. Seveda to povem tudi urednici. V letošnji tretji številki najdemo eklatanten primer, ki sem ga testirala na nekaj bralcih, ki o Porabju vedo zelo malo ali nič, in dobila potrditev, da gre res za zavajanje, saj je njihovo razumevanje besedila na osnovi zapisanega bilo tako, kot sem pričakovala: svetlobna leta od resnice! Članek je napisan v 1. osebi ednine, v knjižni slovenščini, s sorazmerno bogatim besediščem - dijakinja srednje šole v Sombotelu pripoveduje o tem, kako se je skupaj s sošolci in učiteljico pripravljala na neko državno tekmovanje in dosegla 3. mesto. To je seveda lep uspeh in punca si zasluži čestitke! Hudič pa je v podrobnostih, in če bere ta zapis goreča slovenska učiteljica ali kulturnica, bo rekla, da sem jaz s svojimi zapisi gotovo zrela za psihiatrično obravnavo (blodnjave, patološke laži, sovraštvo in še kaj da je v mojem črnem drobovju ...).

Ta solidno napisan celostranski članek sem torej dala prebrati nekaj znancem, ki o Porabju vedo zelo malo ali skoraj nič in jih po branju vprašala, kaj o vsebini prebranega mislijo. Odgovori so bili zelo podobni: Punca krasno slovensko piše, torej tekoče govori slovensko in je za skupnost velik potencial; upam, da imate še veliko takih šolarjev; iz konteksta se razbere, da imate tudi slovensko srednjo šolo (no, navedena imena niso preveč slovenska - lepo, da se Madžari učijo slovensko). A vsi učenci in dijaki tekoče govorijo slovensko kot ona? Zakaj pa nisi zadovoljna z njihovim znanjem? ... Debata se je povsod kar razvijala in natančno to sem tudi pričakovala. Res je. Iz članka zunajmanjšinski bralec razbere natančno to ... Čez čas bo pa nekje pisalo, da v Porabju niti en učenec ali dijak ne govori slovensko ... Kaos, zmeda, nezaupanje, dvomi, trud, da stvari prikažemo take, kot niso ... Lakiramo, poliramo, pa še kakšen članek napišemo v prvi osebi neke ednine, da morda poskusimo izmiti svoje madeže, in se ne zavedamo, da s tem naredimo madeže le večje in bolj trdovratne ... In ko sem tem mojim "respondentom" predočila resnico, so bili v šoku ... A to se gredo tam čez? Starši na tak način kamuflirajo lastne grehe??? Sram jih je lahko ... To je bil najbolj prizanesljiv komentar, drugih ne bom navajala ...

No, da to resnico zapišem še za vas: gospodičnica, žal, ne govori slovensko! Morda nekaj malega, nekaj besed ... Obiskuje šolo, ki je čisto madžarska, saj v Sombotelu, ki je 70 km od Porabja, na nobeni šoli ni slovenščine. Kako je lahko napisala celostranski slovenski članek??? Ne ona, ampak je svojo prvo osebo ednine ženskega spola posodila nekomu drugemu - svojemu atiju, ki je to mukotrpno delo opravil namesto nje!!! Tako to gre v teh logih ... Jaz pa se sprašujem naslednje: Zakaj je potrebno to sprenevedanje? Punca bi napisala članek, ati bi prevedel v slovenščino in se podpisal kot prevajalec ali napisal v tretji osebi ednine - kot poročevalec o dogodku, pa seveda dodal za bralce, ki niso iz Porabja, da gre za madžarsko šolo in da se nič od napisanega ni dogajalo v slovenščini ... In jaz se ne bi čisto nič zgražala, saj je to način, na katerega nekaj sporočiš, ne pa da ustvariš neko izmišljeno resničnost ... To je zame res nizkotno ... Pred dobrimi petnajstimi leti, ko je gospodičnica bila še v plenicah, sem ob neki priložnosti tako atiju kot mami, ki sta z njo čebljala madžarsko, presenečena in zgrožena rekla, da delata veliko napako. Jasno, bila sta smrtno užaljena ... In če se vrnem na prejšnje svoje zapise na to temo, lahko samo povzamem: jezik v skupnosti živi z aktivno rabo ali ga ni. Nobena izmišljena zgodba mu ne bo na dolgi rok podaljšala življenja ...

Morda ima kdo kakšno drugo razlago???

Mediji - ustvarjalci virtualne resničnosti (ob asistenci realnih akterjev)

Današnja zgodba, če ji lahko tako rečem, bo nadaljevanje prejšnje, namreč kako lahko neka skupnost - z vsemi klasičnimi atributi (jezik, kultura, tradicija ...) - obstaja tudi virtualno ali skoraj samo virtualno ... Ne le skupnost, tudi njena, največkrat samooklicana, oblast, ki ima pod svojo kontrolo medije oziroma rečeno bolj konkretno, ko ustvarjalci vsebine nekih medijev mislijo, da morajo pisati tako, da bo ustrezalo njihovi oblasti (tistim, ki pisce plačujejo) ...

Manjšinski mediji, posebej časopisi, so velikokrat v nevarnosti, da so njihova sporočila razumljena napačno ali je sporočilnost člankov pač taka, da je zunajmanjšinski bralci ne razumejo oziroma razumejo napačno. Največkrat sami pisci ne pomislijo na ta kontekst. Gre namreč za dejstvo, da dokler je nek časopis samo interno manjšinski - berejo ga pripadniki manjšine in tisti zainteresirani bralci, ki manjšinsko stvarnost dobro poznajo - ne prihaja do nerazumevanja; ko pa se kanal posredovanja spremeni - razen papirne izdaje se časopis da tudi v spletno obliko - pa je drugače ... To se velikokrat dogaja s članki, ki jih ljudje berejo v spletni izdaji Porabja; no, če nekdo prebere kot informacijo in iz tega ne namerava delati svoje zgodbe, ni nič narobe. Huje je tam, kjer to bere nekdo, ki mu klikne, da lahko tudi on postane del porabske šolske zgodbe, za to dobi od občine ali države kakšna sredstva ali vsaj točke za napredovanje, pa še kakšen medij se razpiše ali razgovori o njegovem veleprojektu ... Ko se zgodi to, zazvoni moj službeni (včasih tudi privatni) telefon ... 

"Dober dan... Sem učiteljica slovenščine na ljubljanski x-šoli, drugače doma iz Prekmurja, tu poučujem že 20 let, ostala sem kar po študiju, ampak Porabje zelo dobro poznam, saj sem Prekmurka ... Veste, na spletu berem tudi časopis Porabje, pa sva s kolegico geografinjo sklenili, da bi na mestno občino, zdaj so razpisi, prijavili projekt sodelovanja s porabskimi šolami; predvsem bi želeli, da se družijo naši in njihovi učenci, da se spoznajo, si morda dopisujejo, imamo skupne pogovore o slovenskih knjigah, se nekajkrat letno obiščemo, imamo skupne programe ... Veste, radi bi nekaj naredili za te slovenske otročke ..."

Poslušala sem z odprtimi usti in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom (da ne bi mislili, da je to edini tak primer; vsaj dva sta na mesec, seveda z različnih koncev Slovenije, a ne le kot posledica branja spletnega Porabja - da ne bo pomote; gre tudi za hudo nepoznavanje zamejske stvarnosti večine novinarjev slovenskih medijev, ki od časa do časa čisto mimogrede pridejo v Porabje ali še to ne, temveč snamejo kaj s spleta in s svojimi "poznavalskimi" komentarji dopolnijo; obstajajo sicer svetle izjeme, vsa čast jim, ki se poglobijo in si upajo napisati ali povedati tudi kaj bolj drzno resničnega.) ... Gospa, vaše ideje so sicer krasne - sem začela malce jecljajoče - ampak težka bo; veste, porabski otroci več ne govorijo slovensko ...

Po trenutku tišine se je gospa razkurila: "A res? A vi mene zafrkavate? Veste, po vaši govorici sodeč niste niti Prekmurka, kaj šele Porabka! Gotovo ni tako, kot pravite! Veste, v Porabju večkrat berem prispevke ene ravnateljice s tistih šol. Tako lepo piše, kako so aktivni in kaj vse delajo. Pa lepo knjižnoslovensko piše ..." Uf, ta bo pa huda, sem pomislila in ponovno poskušala: Veste, časopis ima tudi slovenskega lektorja, in to sem jaz. Glede povezovanja s šolami in pomoči porabskim slovenskim otročkom pa takole: dajte mi e-naslov, jaz vam pa pošljem vse kontakte vseh narodnostnih šol in se dogovorite. "V redu. Se bom kar sama zmenila, vidim, da vi ne poznate stvari dovolj dobro." Odlično ste se spomnili, gospa. Čez minutko vam pošljem in želim mnogo uspeha ... sem bila zelooo prijazna. Rečeno, storjeno. Poslala sem izčrpne kontaktne podatke in zadevo dala ad acta ...

Čez dvajset minut spet zvoni telefon in na drugi strani je znan, precej razburjen glas: "Gospa, niste mi dali pravih telefonskih številk. Povsod se oglašajo samo madžarsko! To niso slovenske šole!" Ja, seveda niso! Kdo pa vam je rekel, da so?? ... Nekaj tišine in sem nadaljevala: "Takole se zmeniva: vi boste jim napisali, da pokličete in potem se bo že oglasil kdo takšen, ki govori slovensko ... Poslovili sva se in vedela sem, da to ne bo slovo. Čez čas zvoni telefon: "Gospa, imate prav. Res se ne da nič pametnega zmeniti. No, vseeno hvala."

Čez dva dneva je bil novi klic nove gospe z novimi idejami, kaj vse bi počela v Porabju ... O tem pa naslednjič ...

Mediji - ustvarjalci virtualnih zgodb o uspehu in uspešnežih

Moj prvi zapis v letu 2015 ne bo posejan z rožicami, lahko pa bi se marsikdo zamislil, ne v smislu, da je besen in smrtno užaljen, ampak da premisli - morda pa ima avtorica vsaj malo prav ... Različni mediji danes krojijo javno mnenje in tudi usodo marsikoga in marsičesa; ne bom se spuščala v razglabljanja o svetovnih problemih, čeprav je vsak, danes svetovni, problem bil najprej "vaški"... Ampak take, na videz mini probleme se ignorira, le-ti se potuhnejo in kot zahrbtna bolezen - tiho rastejo. Tem potuham in manipulacijam strastno asistirajo taki in drugačni mediji, najbolj tisti lokalni, ki parazitirajo na ustvarjanju pomembnih dogodkov in velepomembnih javnih osebnosti, ki so v bistvu le vaški posebneži. Če pomislimo na preteklo medijsko leto v Sloveniji, ugotovimo, da smo res bedna, pokvarjena vas, ki gojimo medsebojne zavisti in sovraštva in se veselimo le takrat, ko sosedu crkne krava (pardon, računalnik). Slovenski mediji, ki so še vedno samo projanševski in kontrajanševski, so v minulem letu res dobro skrbeli za ohranjanje teh svojih reputacij in tradicij ... Razen kakšnih spletnih skrpucal, ki nas marljivo obveščajo o tem, katera kao slovenska ali regionalna megazvezda jo je pokazala, katera in kako si je dala napihniti ustnice ali prsi, katera se je s kom dala dol ... Je pa nekaj izjem, predvsem medijev, ki so pridobili odlične kolumniste, in jih je vredno brati; in še kakšno prilogo kakšnega časopisa ... Lokalni mediji pa so izključno namenjeni temu, da delajo megapomembneže in megadogodke iz ničle, ljudi in dogodke, ki bi si morda zaslužili kakšno medijsko pozornost, pa prezrejo. Iz primitivnih in pritlehnih razlogov največkrat po vzorcu "te in te osebe ne maram, zato ne bom poročal/-a o tematiki, ki jo predstavlja" - čeprav ta tematika ni vezana samo na to osebo ... To je primer porabskega šolstva, o katerem prav nič več ne zvedo bralci in poslušalci nekaterih prekmurskih medijev ...

Pa poglejmo v porabske loge; že več kot dve desetletji izhaja časopis Porabje, delno v porabskem slovenskem narečju, delno v slovenskem knjižnem jeziku, kar je ob nastanku bila zelo modra odločitev. Upam, da bo pri tem tudi ostalo, saj bi kakršno koli uvajanje madžarskega jezika v časopis v smislu, da se pridobi mlajše in morda še neslovenske bralce, bilo zame (in verjetno še za marsikoga) kontraproduktivno in etično sporno. Gotovo pa ne bi prispevalo k ohranjanju manjšinskega jezika in identitete Porabskih Slovencev.

Namen tega zapisa ni analiza vsebine in tematike posameznih člankov, iskreno pa lahko zapišem, da je časopis imel pred dvema desetletjema več neposrednosti, morda celo drznosti; toda časi so se očitno tako zelo spremenili, da smo tisti, ki zapišemo kakšno zadevo malo bolj neposredno, odkrito, predvsem pa kruto resnično, prave čudaške bele vrane, na katere se kaže s prstom ali sika: "Saj ne rečem, da ni res, ampak o tem res ni potrebno pisati!" Pišimo raje o virtualnih uspehih, pomembnosti ljudi in dogodkov, ki jim je kakršno koli ohranjanje slovenstva zadnje, s čimer bi se ukvarjali, in posvetimo cele strani pomembnim političnim obiskom, četudi samo vratarjev ali ž-uradnikov kakšnega ministrstva ali urada ... In zameglimo bistvo problemov do neprepoznavnosti! Nekaj časa deluje, a glede na surovo manjšinsko realnost ne bo dolgo (upam). To seveda ne pomeni, da v časopisu ni nič pozitivnega, prav nasprotno: tako kot so šole edine sistematične učiteljice manjšinskega jezika, ne glede na rezultate, ki zdaleč niso odvisni samo od njih, je tudi časopis Porabje že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in posredovalec pisnega slovenskega jezika med manjšino in širše. To je njegova prava vrednost! Vsebinska megla nekaterih avtorjev pa me kljub vsemu razkuri. Navedla bom le en primer, drugega, ki pa je neprimerno bolj problematičen, pa bom prihranila za naslednji blog, prav tako odmeve in posledice takih pisanj, z le-temi se namreč soočam nenehno.

Že v prvi letošnji številki lahko beremo članek - predstavitev letošnjega Porabskega koledarja. Zase lahko rečem, da se mi zdi koledar odličen, tako po vrhunski fotografski plati kot po pestrosti vsebine. No, avtor te predstavitve povzame tudi moj članek z naslovom Družina - jezik - šola v Porabju danes in jutri, v katerem se lotevam tem, ki so vam že znane, na moj iskreno neposreden način. In kaj me je v članku zmotilo? Dejstvo, da pisec pomeša na prav neetičen in nerazumen način hruške in krompir! Povzetek se namreč zaključi takole: "Zgolj v premislek tale primerjava: dolgo se skoraj nič ni zgodilo v gospodarskem razvoju Porabja. Potlej je s skupnimi močmi nastala Razvojna agencija Slovenska krajina. Po nekaj aktivnih letih doma in v sodelovanju s Slovenijo lahko zdaj govorimo o vzpodbudnih rezultatih. Ali ne bi kazalo na podoben način združiti moči vseh (brez pretenzij, kdo je "najpametnejši") in se načrtno lotiti dogovora za spremembe, ki bi prispevale k boljšim rezultatom v šolstvu?" Tu pa sem res ostala brez besed!!!

Prvič, kdo govori o slabih rezultatih v šolstvu??? Tisti, ki namerno zamegljujejo bistven problem, ki je odsotnost vsaj kančka empatije do lastnega ohranjanja slovenske komunikacije in narodnostnih vrednot! Tudi tisti "vzorčni", ki jih je za vzorec in ustvarjajo vzpodbudne rezultate - zase, ne pa za skupnost ali za ohranjanje jezika!!! To je zadnje, kar bi jih zanimalo... Drugič, kaj so vzpodbudni gospodarski rezultati in kje je v tem podpora ohranjanju jezika v skupnosti??? Čista demagogija! In tretjič, v šolstvu - programih - ne potrebujemo dogovorov za spremembe! Petletke so, žal, na smetišču zgodovine ... Potrebujemo dodatne slovenske učitelje, ne pa znanstvene raziskave o tem, kaj bi bilo, če bi bilo ... Šolstvo, kakršno je, je posledica, ne vzrok! To je enako, kot se dogaja v zdravstvu: pride bolnik na robu živčnega zloma in zdravnik mu da tablete za pomirjenje. Gre domov ali v službo, v izvor težav, tablete ne pomagajo. Vrne se k zdravniku, ta mu poveča dozo. In tako v nedogled, do bridkega konca ...

Tudi v porabskem šolstvu je tako: šole nosijo del krivde, in sicer učitelji, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, kako bi lahko tuje otroke učili s silno motivacijo?!? ... Potem so vsi funkcionarji in kulturniki, zaposleni v narodnostnih institucijah, prav vsi, ki na kakršen koli način živijo od narodnostnih financ ... Tri četrtine te nemajhne skupine ima družine in otroke, ki jih niso naučili slovensko. Kdo in za koga torej naj naredi spremembe v šolstvu???  Pa še četrtič: recimo bobu bob in zapišimo, da gre za "gospodarski razvoj" ene družine, ne pa Porabja!!! In ko bo ta družina lastne otroke naučila slovensko in postala steber slovenstva, bom utihnila!!! Ter petič in zadnjič: pisati o tem, da se za ohranjanje jezika naj združijo moči z obeh strani meje na enak način, kot so se pri kmetiji na hribčku, je bolno ... In taka ter podobna pisanja so največkrat zamegljevalci resnice! S svojimi rožnatimi meglami veliko pripomorejo k usihanju skupnosti, ki nima več občutka za realnost, najbolj je nimajo tisti pri vrhu ...

Je kdo pomislil, da se recimo Porabje da brati na spletu in da ga bere veliko ljudi, ki ne poznajo porabske stvarnosti? O tem pa bo govora naslednjič ...

Urbi et orbi iz prednovoletnega Porabja

Naj nakladam o vsem lepem in dobrem? O tem, kako je treba pozabiti vse slabo in misliti le na dobro? Tako se pač počne v prednovoletnem času... Ampak - ne jaz!!!

Ko se ozrem na iztekajoče se leto, me preveva zelo malo veselja... Res, doživela sem nekaj lepih trenutkov ob srečanjih s srednjimi in starejšimi generacijami Porabcev, ki v svoji komunikaciji uporabljajo slovenščino; grem, recimo, v trgovino in ob kakšni polici tri živahne gospe klepetajo - slovensko! Tudi na ulicah Monoštra jih srečujem vedno več, ki se med seboj pogovarjajo porabsko. Jasno, da ne mladih!!! Pa v šolah - nekateri, sicer redki, učitelji se med seboj pogovarjajo slovensko; drugače je, ko govorijo z učenci... Torej ljudje, navadni ljudje so tisti, ki še uporabljajo v vsakdanji medsebojni komunikaciji slovenščino, tudi takrat, ko v bližini ni kakšnega slovenskega ministra, sekretarja, vratarja z X-urada ali hude gospe Valerije... Od tu dalje pa bo moj urbi et orbi zelo neprazničen...

Akoša Dončeca, vnuka zadnjega slovenskega lončarja v Porabju, poznam že zelo dolgo, od njegovih osnovnošolskih let... Števanovski učitelji, kjer je obiskoval osnovno šolo, so ga proglasili za malo čudnega (posebej eden od učiteljev). A kljub tem grdo subjektivnim ocenam je Akoš končal monoštrsko gimnazijo in študij slovenščine na sombotelski visoki šoli. Je raziskovalen tip, kritičen do aktualne situacije v Porabju, dobro vidi probleme, a je izmed mladih edini, ki ga ni posrkalo pokvarjeno poklicno slovenstvo, kot se je to zgodilo z nekaj mladimi, ki so začeli dobro, a so danes le Slovenci po potrebi... Z Akošem si veliko dopisujeva, včasih ga o čem poučim ali ublažim njegove pesimistične misli. A največji problem je ta, da je zaradi svoje iskrenosti in direktnosti - brez službe!!! Ja, to se zgodi mladim v Porabju, če ne plavajo s poklicnoslovenskim tokom! Prav včeraj mi je zapisal nekaj zelo kritičnih misli in mi dovolil, da jih objavim...

Ga bom kar citirala: »Če boste spet pisali v blogu, napišite to, kar sem rekel: slovenska manjšina v Porabju je fertik. Kdo govori slovensko? Zaman bi rekli, da starejši ljudje, oni so že skoraj mrtvi! Srednja in mlajša generacija nič ne govori slovensko, nima se za Slovence, absolutno ne poznajo slovenskih šeg. Tudi dvojezične šole so zato, naj se hrani delovno mesto nekaj ničnevrednih učiteljev, v šole pa otroke importirajo, ker otrok tudi ni v Porabju. Torej ta manjšina je fiktivna, to bi bilo potrebno napisati… Enkrat verjetno bodo mi tudi rekli, da ne bodo mi člankov objavili, ker sem rekel npr. da ni Slovencev v Porabju. Jaz zato pišem in zato se še ukvarjam s tem, ker mislim, da sem zaveden Slovenec, ampak sem orientiran proti jugu (Prekmurju in drugim krajem), kjer so še taki Slovenci, kot mi. 

Jaz, če bi imel toliko moči v roki, nazaj bi spravil slovenstvo v Porabje, pripeljal bi nekaj mladih družin iz Goričkega na Verico, v Ritkarovce, Andovce, na Bedibreg in Grebenšček, ampak z drugimi, večjimi naselji, kot so Števanovci, dva Senika, Sakalovci in Slovenska ves, ne bom stopil v eno skupino. Nočem jih več, pomadžarjena so ta naselja. Mi smo bili na Titanicu, ki se je že zaletel v ledeno goro (to Titanic-priliko tudi pišite v blog). Toliko lahko delamo, da poiščemo to, kar še moremo rešiti… Seveda, vzorni bi morali biti manjšinski voditelji, ampak nikoli niso bili. Berlinski zid je ostal v Porabju: med porabskim ljudstvom in tistimi, ki so pri Zvezi…«

Akoš, prav imaš... To je bistvo problema, ki bo - brez korenitih sprememb v vodstvu omenjenega društva - vlekel Porabske Slovence v globine madžarskega morja, ob zvesti asistenci kratkovidne politike čebele matice... A se bo v Sloveniji kdo začel zavedati, koga pravzaprav v Porabju podpira??? 

Toda glede učiteljev je potrebno kljub vsemu nekaj dodati: v Porabju imamo nekaj odličnih učiteljev, katerih odličnost pa, žal, ne pride do izraza - zaradi vseh ostalih...

 

Danes se poslavljamo od starega leta... V novem naj bo kaj novega...





Facebook - ogledalo slovenstva v Porabju

Facebook (knjiga obrazov - lep slovenski izraz, ki se še ni prijel) je postal moj kar stalen spremljevalec. Večino mojih prijateljev zanimajo podobne stvari kot mene (dobri članki, glasba, literatura, narava, malo politike in še kaj), sama pa najraje objavljam kakšne svoje prav lepe fotografije, največkrat iz Porabja... Imam fb-prijatelje po celem svetu - rada jim predstavljam porabske lepote. Res je, v miru in tišini se najde veliko lepega, vrednega, da vidi še kdo... Druga plat so moje debate z različnimi zanimivimi ljudmi predvsem o manjšinskih problemih, ohranjanju jezika, odnosu do le-tega... Poudarjanje in prepričevanje, da je jezik osebna izkaznica naroda: "V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj. V njem so skrita imena nekoč naših poganskih bogov, v njem je obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je navdahnil Jeffersona, v njem je želja po neodvisnosti, celo ponos. V njem je prostor za junake." (Vesna Milek)

Res je, samo v jeziku je prostor za junake... In zame je junak vsak, ki v tem kaotičnem svetu dosledno ohranja svoj jezik in kulturo, s tem da ga javno govori in piše - tudi v sodobnih medijih! Imam veliko fb-prijateljev med pripadniki slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu, pa madžarske skupnosti v Sloveniji in še kakšen pripadnik manjšinskega naroda bi se našel. Vsi ti imajo prav tako prijatelje med manjšino in večino in vsak se po svojih zmožnostih trudi, da bi ga razumeli skoraj vsi. Za pripadnike manjšinske skupnosti je ta komunikacija - vsaj po moje - še toliko bolj pomembna, saj je facebook svobodno družabno omrežje, kjer vsak lahko izrazi sebe in komunicira v svojem jeziku... Vsaj tako je videti na prvi pogled...

Užitek mi je spremljati objave prijateljev Slovencev iz Italije in Avstrije. Tisti iz Italije skoraj vsi pišejo samo slovensko, srčno in strastno branijo svoj jezik in rod, no, tu in tam kakšen kaj zapiše v obeh jezikih. Prijatelji Slovenci iz Avstrije se bolj držijo dvojezičnih, slovensko-nemških zapisov, ker so njihovi prijatelji - sklepam - tako Slovenci kot Avstrijci (ali pa gre za pregovorno pedantnost vseh, ki ste severno od Karavank?). Iz vseh teh zapisov pa veje odločna želja po javni rabi lastne materinščine, ponos, da jo lahko svobodno uporabljajo in v njej nagovarjajo prijatelje. To je to, kar je kulturno, etično in izraža zavednost posameznika. Občudujem to vztrajnost, to zavest!!! Le tako se skupnost ohranja. Moram pa priznati, da gre predvsem za zelo zavedne posameznike, ki niso (razen ene moje fb-prijateljice) kakšni narodnostni politiki, kulturniki ali kaj podobnega.

Povsem drugačna pa je slika fb-komunikacije med Porabskimi Slovenci! Iz njihovih objav lahko razberemo, da slovenščina postaja mrtev jezik, saj je izginila skoraj z vseh porabskoslovenskih fb-časovnic... Med seboj samo madžarsko komunicirajo na fb slovenski starši z otroki, znanci, prijatelji, sosedi. Zapisi ob fotografijah, dogodkih in povzete objave so skoraj vse samo madžarske, še slovenske dogodke nekateri kar pomadžarijo. K temu pisanju me je spodbudil prav samo madžarski zapis, ki sem ga komentirala in debatirala o njem s fantom, Slovencem, ki je eden redkih v teh krajih, katerega objave so dvojezične, ker tako želi in čuti. Omenjen zapis k dvema fotografijama je bil naslednji:

"Felsőszölnöki Pável Ágoston Vegyeskar karácsonyi koncerje az apátistvánfalvi templomban. Köszönjük a csodálatosan szép énekeket!" (Da prevedem za tiste, ki ne bi razumeli: Gornjeseniški mešani pevski zbor Avgusta Pavla na božičnem koncertu v števanovski cerkvi. Zahvaljujemo se za čudovito lepo petje!) Ob pogledu na tole sem res pobesnela!!! Avtor zapisa, bivši števanovski ravnatelj, še danes funkcionar, menda Slovenec, SAMO v madžarščini zapiše vest o koncertu seniškega zbora, o čudovito lepem petju ... Niti črke o tem, da je to NAJSTAREJŠI SLOVENSKI pevski zbor v Porabju, da je njihovo petje res lepo in slovensko, posebej od takrat, ko imajo zborovodjo Cirila Kozarja z bližnjega Martinja v Sloveniji! Moja prva misel je bila, da v Števanovcih res ni več Slovencev, naj seniški zbor še tako čudovito slovensko poje ... V madžarščini se zataji celo to, da gre za slovenski zbor in da, kolikor mi je znano, so te čudovite pesmi bile slovenske! Misel, da je s slovenstvom in javno rabo slovenščine v teh logih nekaj hudo narobe, mi je potrdil še madžarski komentar pomembne Slovenke pod objavo: "Köszönjük a gyönyörű koncertet és a szentmisét." (Zahvaljujemo se za čudovit koncert in sveto mašo.) ... Zaboga, a se to ne da zapisati po slovensko ali vsaj v obeh jezikih??? Taki zapisi so hitra cesta k slovenskemu samoukinjanju! Morda se tega ne zavedate dovolj, a to je nepotrebno opuščanje jezika v najbolj vsakdanji komunikaciji, kar vodi v popolno opustitev, ki se v Porabju dogaja že nekaj časa, a odgovorni še vedno in vedno bolj vztrajajo v nojevski drži ...

To je primer le enega takega sporočila, lahko pa bi jih navedla še celo vrsto, a ta je najbolj svež in v nebo vpijoč. Kulturni ljudje, ki spoštujejo svoj jezik in tradicijo, to tudi odkrito pokažejo, saj lojalnost do jezika pomeni prav to, da svoj materni jezik izbereš za sredstvo javnega in zasebnega komuniciranja. Da se postaviš zase, saj ti tega nihče ne brani, kaj šele prepoveduje. To, da vsi Slovenci v Porabju, posebej pa tisti na javnih funkcijah, tudi na facebooku komunicirate slovensko ali vsaj dvojezično, je najmanj, kar se od vas pričakuje ... Ker pač ne moreš biti zgled, če sam ne delaš tega, kar pridigaš! To je temelj. To je moralno etična drža, ki morda lahko kdaj v prihodnosti prinese spremembe v odnosu do jezika. A zgoditi se morajo pri vas vseh ... To je vaša zgodba ...

Seveda pa se pomanjkanje slovenske komunikacije in javne rabe slovenščine v Porabju ne čuti samo pri posameznikih, ampak je to splošen problem institucij in njihovih javnih objav na spletu, tako na spletnih straneh kot na fb-straneh institucij. Na seminarju o dvojezični poslovni komunikaciji smo pred kakšnim tednom dni okrcali spletne strani porabskih dvojezičnih šol, ki niti slučajno, na žalost mnogih obiskovalcev iz Slovenije, niso dvojezične ... Na fb pa sem naletela na profil monoštrskega Muzeja Avgusta Pavla, o katerem mi že dvajset let pripovedujejo, da gre za edini slovenski muzej na Madžarskem. Znanstvena fantastika! Na profilu tega muzeja NI NITI ENE SLOVENSKE BESEDE, sicer pa tudi v madžarščini ni omenjeno nič kaj takega, da bi se lahko sklepalo, da ima ta ustanova kaj s Slovenci!!! Toliko o porabskem dušebrižništvu! Seveda sem zadevo sočno pokomentirala ...

Facebook je torej zelo kruto ogledalo stanja slovenskega duha v Porabju ... Zaradi tega zapisa pa me nikar ne blokirajte, raje lepo, kot znate, napišite kaj tudi po slovensko. Vljudno in kulturno je in - Slovenci boste lahko ostali Slovenci le z lastnim SLOVENSKIM jezikom ...

Tebi je lahko, ker tvoj sin govori oba jezika

Stavek, ki sem ga zapisala kot naslov, slišim velikokrat, tako v Porabju kot v Sloveniji. Res je, moj Samuel je uravnoteženo dvojezičen, šesto leto pa se že uči angleščino in jo že solidno obvlada; torej tudi tretji jezik ni problem, nanj pa se pridno lepijo tudi nemške in hrvaške besede ... Toda, dragi moji, doseči to ni niti najmanj lahko!!! Ni se s tem rodil, nihče mu tega ni kar ulil v glavo, tudi svetega Duha ni bilo v bližini ... Receptov ni, a so osnovna pravila, ki se jih je potrebno dosledno držati. Brez njih ni uspeha, niti najmanjšega.

Ker živim v narodnostno mešani partnerski skupnosti (moj mož je prekmurski Madžar), sva se z možem kot bodoča starša že pred Samuelovim rojstvom dogovorila, da bova otroka učila obeh jezikov - načrtno, dosledno, po najpreprostejši metodi - vsak od naju uporablja v komunikaciji s sinom svoj materni jezik! Seveda je to potekalo tako že od Samuelovega rojstva - ati madžarsko, mamica slovensko, brez odstopanj, popuščanj ali fige v žepu ali lažnega upanja, da bo namesto naju to naredil nekdo drug. Prav prvo leto, ko otrok zaznava glasove, melodijo govora, začne ločevati pomene in jezik sprejema čustveno, je odločilno. Na srečo smo mame leto dni na porodniškem dopustu in ves ta čas je sin vsrkaval oba jezika - atijevega madžarskega in maminega slovenskega. Prvi njegovi besedi sta bili "apa, mama". Torej madžarska in slovenska beseda ... Tako smo nadaljevali, ati madžarsko, jaz slovensko ...

In je bilo konec mojega porodniškega dopusta, morala sem v službo v Porabje. Sin je bil premajhen za vrtec, ob službi sem pisala magistrsko delo. Prišla je odločitev: Samuel bo od nedelje do petka pri babici in dediju, torej v madžarskem jezikovnem okolju. Na začetku je še nekako šlo, saj je njegov slovenski jezik bil močnejši od madžarskega. Toda po nekaj tednih se je že čutila moja odsotnost; prihajala sem domov, sin mi je razlagal madžarsko, na moja slovenska vprašanja se ni odzival - ni me razumel. Od petka do nedelje sva se trudila usvojiti čim več besed in stavkov v slovenščini. No, z nama je bil tudi ati, ki je s sinom komuniciral madžarsko, midva sva pravzaprav dosledno vztrajala vsak pri svojem jeziku. Tako po pol leta take komunikacije in vikend srečanj je bil sinov madžarski jezik mnogo močnejši od slovenskega. Spominjam se nekega  petka, ko sem se vrnila iz Porabja. Samuel mi ves žareč razlaga, seveda madžarsko, kaj sta počela z dedijem ... Povej mi po slovensko, prosim, sem ga nagovarjala ... Ne znam slovensko, mi je rekel ... S tesnobo in bolečino, njegove lepe očke so vprašujoče strmele vame ... Kar stisnilo me je pri srcu, odšla sem ven in se bridko zjokala ... Moj sin ne zna slovensko ...

Jasno, da ni znal ... Toda jaz sem tu za to, da vztrajam pri slovenskem jeziku, da mu ne dam čutiti, da sem tudi sama v stiski, in mi je grozno, da ni z mano ves čas ... To se je tako odvijalo leto dni ... Magisterij je bil opravljen, v monoštrskem vrtcu pa so malo zamižali glede njegove starosti in tako sva jeseni 2005. leta šla v Monošter skupaj; on v vrtec, jaz v službo ... Tudi tu se je najina zgodba učenja obeh jezikov nadaljevala: od pol devetih do petih v vrtcu pretežno madžarščina, doma z mano samo slovenščina, za vikend pa še z atijem, dedijem in babico madžarščina in seveda z mano slovenščina ... Bilo je naporno, a čudovito lepo, saj smo se zavedali prav vsi, da otroku omogočamo nekaj edinstvenega, zaklad za prihodnost - učenje dveh jezikov, spoznavanje dveh svetov. Danes lahko s ponosom rečem, da je materinščina mojega sina - dvojezičnost. Bile so faze, ko je bil kateri izmed jezikov močnejši, a s tem se nismo ukvarjali. Tudi spregali, sklanjali in kaj je še tega nismo, le komunicirali smo z njim vsak v svojem jeziku o vseh temah in pri tem dosledno vztrajali, da je sin vezal jezik na osebo. To delamo še vedno.

Odločili smo se, da bo osnovno šolo obiskoval v Monoštru. To je pomenilo šolo z madžarskim učnim jezikom in petimi urami slovenščine kot predmeta tedensko. Ne bi o prvih štirih zgubljenih letih slovenščine, kjer se niso nič učili, in vsi imeli petke ... Takoj v prvem razredu pa smo pri odlični učiteljici angleščine privatno dodali dve uri na teden in to počnemo že šesto leto, saj diskriminiranje narodnostnih učencev (z asistenco neumnih staršev) poteka v monoštrskih šolah še vedno, po principu, če si pri narodnostnem jeziku, se uradno ne moreš učiti angleščine ali nemščine. Samuel vsako leto dela razredne izpite na stopnji, kot da ima pet ur angleščine tedensko, in to vedno z odliko ter pohvalami ... Zdaj je odličen učenec drugega razreda (6. razred OŠ) osemletne gimnazije. Tekoče govori slovensko in madžarsko ter za svojo starost odlično angleško ... Toliko o tem, kako mi "je lahko, ker moj sin govori oba jezika" in kako peresno lahka je bila naša pot do tega ...

 Drage slovenske mame, dragi očetje, otroka je od rojstva potrebno učiti lastno materinščino, če imamo iskreno željo, da se jo nauči ... Ni težko, če spoštujemo svoj jezik in rod ter ljubimo svojega otroka. Potrebno je razumevanje in prepričanje, da otroku dajemo nekaj velikega in pomembnega. Lažje in lepše nam bo, verjemite!

Meni je zdaj že lahko in toplo pri srcu, vam pa bo tudi ...