Mediji - ustvarjalci virtualne resničnosti (ob asistenci realnih akterjev)

Današnja zgodba, če ji lahko tako rečem, bo nadaljevanje prejšnje, namreč kako lahko neka skupnost - z vsemi klasičnimi atributi (jezik, kultura, tradicija ...) - obstaja tudi virtualno ali skoraj samo virtualno ... Ne le skupnost, tudi njena, največkrat samooklicana, oblast, ki ima pod svojo kontrolo medije oziroma rečeno bolj konkretno, ko ustvarjalci vsebine nekih medijev mislijo, da morajo pisati tako, da bo ustrezalo njihovi oblasti (tistim, ki pisce plačujejo) ...

Manjšinski mediji, posebej časopisi, so velikokrat v nevarnosti, da so njihova sporočila razumljena napačno ali je sporočilnost člankov pač taka, da je zunajmanjšinski bralci ne razumejo oziroma razumejo napačno. Največkrat sami pisci ne pomislijo na ta kontekst. Gre namreč za dejstvo, da dokler je nek časopis samo interno manjšinski - berejo ga pripadniki manjšine in tisti zainteresirani bralci, ki manjšinsko stvarnost dobro poznajo - ne prihaja do nerazumevanja; ko pa se kanal posredovanja spremeni - razen papirne izdaje se časopis da tudi v spletno obliko - pa je drugače ... To se velikokrat dogaja s članki, ki jih ljudje berejo v spletni izdaji Porabja; no, če nekdo prebere kot informacijo in iz tega ne namerava delati svoje zgodbe, ni nič narobe. Huje je tam, kjer to bere nekdo, ki mu klikne, da lahko tudi on postane del porabske šolske zgodbe, za to dobi od občine ali države kakšna sredstva ali vsaj točke za napredovanje, pa še kakšen medij se razpiše ali razgovori o njegovem veleprojektu ... Ko se zgodi to, zazvoni moj službeni (včasih tudi privatni) telefon ... 

"Dober dan... Sem učiteljica slovenščine na ljubljanski x-šoli, drugače doma iz Prekmurja, tu poučujem že 20 let, ostala sem kar po študiju, ampak Porabje zelo dobro poznam, saj sem Prekmurka ... Veste, na spletu berem tudi časopis Porabje, pa sva s kolegico geografinjo sklenili, da bi na mestno občino, zdaj so razpisi, prijavili projekt sodelovanja s porabskimi šolami; predvsem bi želeli, da se družijo naši in njihovi učenci, da se spoznajo, si morda dopisujejo, imamo skupne pogovore o slovenskih knjigah, se nekajkrat letno obiščemo, imamo skupne programe ... Veste, radi bi nekaj naredili za te slovenske otročke ..."

Poslušala sem z odprtimi usti in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom (da ne bi mislili, da je to edini tak primer; vsaj dva sta na mesec, seveda z različnih koncev Slovenije, a ne le kot posledica branja spletnega Porabja - da ne bo pomote; gre tudi za hudo nepoznavanje zamejske stvarnosti večine novinarjev slovenskih medijev, ki od časa do časa čisto mimogrede pridejo v Porabje ali še to ne, temveč snamejo kaj s spleta in s svojimi "poznavalskimi" komentarji dopolnijo; obstajajo sicer svetle izjeme, vsa čast jim, ki se poglobijo in si upajo napisati ali povedati tudi kaj bolj drzno resničnega.) ... Gospa, vaše ideje so sicer krasne - sem začela malce jecljajoče - ampak težka bo; veste, porabski otroci več ne govorijo slovensko ...

Po trenutku tišine se je gospa razkurila: "A res? A vi mene zafrkavate? Veste, po vaši govorici sodeč niste niti Prekmurka, kaj šele Porabka! Gotovo ni tako, kot pravite! Veste, v Porabju večkrat berem prispevke ene ravnateljice s tistih šol. Tako lepo piše, kako so aktivni in kaj vse delajo. Pa lepo knjižnoslovensko piše ..." Uf, ta bo pa huda, sem pomislila in ponovno poskušala: Veste, časopis ima tudi slovenskega lektorja, in to sem jaz. Glede povezovanja s šolami in pomoči porabskim slovenskim otročkom pa takole: dajte mi e-naslov, jaz vam pa pošljem vse kontakte vseh narodnostnih šol in se dogovorite. "V redu. Se bom kar sama zmenila, vidim, da vi ne poznate stvari dovolj dobro." Odlično ste se spomnili, gospa. Čez minutko vam pošljem in želim mnogo uspeha ... sem bila zelooo prijazna. Rečeno, storjeno. Poslala sem izčrpne kontaktne podatke in zadevo dala ad acta ...

Čez dvajset minut spet zvoni telefon in na drugi strani je znan, precej razburjen glas: "Gospa, niste mi dali pravih telefonskih številk. Povsod se oglašajo samo madžarsko! To niso slovenske šole!" Ja, seveda niso! Kdo pa vam je rekel, da so?? ... Nekaj tišine in sem nadaljevala: "Takole se zmeniva: vi boste jim napisali, da pokličete in potem se bo že oglasil kdo takšen, ki govori slovensko ... Poslovili sva se in vedela sem, da to ne bo slovo. Čez čas zvoni telefon: "Gospa, imate prav. Res se ne da nič pametnega zmeniti. No, vseeno hvala."

Čez dva dneva je bil novi klic nove gospe z novimi idejami, kaj vse bi počela v Porabju ... O tem pa naslednjič ...

Mediji - ustvarjalci virtualnih zgodb o uspehu in uspešnežih

Moj prvi zapis v letu 2015 ne bo posejan z rožicami, lahko pa bi se marsikdo zamislil, ne v smislu, da je besen in smrtno užaljen, ampak da premisli - morda pa ima avtorica vsaj malo prav ... Različni mediji danes krojijo javno mnenje in tudi usodo marsikoga in marsičesa; ne bom se spuščala v razglabljanja o svetovnih problemih, čeprav je vsak, danes svetovni, problem bil najprej "vaški"... Ampak take, na videz mini probleme se ignorira, le-ti se potuhnejo in kot zahrbtna bolezen - tiho rastejo. Tem potuham in manipulacijam strastno asistirajo taki in drugačni mediji, najbolj tisti lokalni, ki parazitirajo na ustvarjanju pomembnih dogodkov in velepomembnih javnih osebnosti, ki so v bistvu le vaški posebneži. Če pomislimo na preteklo medijsko leto v Sloveniji, ugotovimo, da smo res bedna, pokvarjena vas, ki gojimo medsebojne zavisti in sovraštva in se veselimo le takrat, ko sosedu crkne krava (pardon, računalnik). Slovenski mediji, ki so še vedno samo projanševski in kontrajanševski, so v minulem letu res dobro skrbeli za ohranjanje teh svojih reputacij in tradicij ... Razen kakšnih spletnih skrpucal, ki nas marljivo obveščajo o tem, katera kao slovenska ali regionalna megazvezda jo je pokazala, katera in kako si je dala napihniti ustnice ali prsi, katera se je s kom dala dol ... Je pa nekaj izjem, predvsem medijev, ki so pridobili odlične kolumniste, in jih je vredno brati; in še kakšno prilogo kakšnega časopisa ... Lokalni mediji pa so izključno namenjeni temu, da delajo megapomembneže in megadogodke iz ničle, ljudi in dogodke, ki bi si morda zaslužili kakšno medijsko pozornost, pa prezrejo. Iz primitivnih in pritlehnih razlogov največkrat po vzorcu "te in te osebe ne maram, zato ne bom poročal/-a o tematiki, ki jo predstavlja" - čeprav ta tematika ni vezana samo na to osebo ... To je primer porabskega šolstva, o katerem prav nič več ne zvedo bralci in poslušalci nekaterih prekmurskih medijev ...

Pa poglejmo v porabske loge; že več kot dve desetletji izhaja časopis Porabje, delno v porabskem slovenskem narečju, delno v slovenskem knjižnem jeziku, kar je ob nastanku bila zelo modra odločitev. Upam, da bo pri tem tudi ostalo, saj bi kakršno koli uvajanje madžarskega jezika v časopis v smislu, da se pridobi mlajše in morda še neslovenske bralce, bilo zame (in verjetno še za marsikoga) kontraproduktivno in etično sporno. Gotovo pa ne bi prispevalo k ohranjanju manjšinskega jezika in identitete Porabskih Slovencev.

Namen tega zapisa ni analiza vsebine in tematike posameznih člankov, iskreno pa lahko zapišem, da je časopis imel pred dvema desetletjema več neposrednosti, morda celo drznosti; toda časi so se očitno tako zelo spremenili, da smo tisti, ki zapišemo kakšno zadevo malo bolj neposredno, odkrito, predvsem pa kruto resnično, prave čudaške bele vrane, na katere se kaže s prstom ali sika: "Saj ne rečem, da ni res, ampak o tem res ni potrebno pisati!" Pišimo raje o virtualnih uspehih, pomembnosti ljudi in dogodkov, ki jim je kakršno koli ohranjanje slovenstva zadnje, s čimer bi se ukvarjali, in posvetimo cele strani pomembnim političnim obiskom, četudi samo vratarjev ali ž-uradnikov kakšnega ministrstva ali urada ... In zameglimo bistvo problemov do neprepoznavnosti! Nekaj časa deluje, a glede na surovo manjšinsko realnost ne bo dolgo (upam). To seveda ne pomeni, da v časopisu ni nič pozitivnega, prav nasprotno: tako kot so šole edine sistematične učiteljice manjšinskega jezika, ne glede na rezultate, ki zdaleč niso odvisni samo od njih, je tudi časopis Porabje že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in posredovalec pisnega slovenskega jezika med manjšino in širše. To je njegova prava vrednost! Vsebinska megla nekaterih avtorjev pa me kljub vsemu razkuri. Navedla bom le en primer, drugega, ki pa je neprimerno bolj problematičen, pa bom prihranila za naslednji blog, prav tako odmeve in posledice takih pisanj, z le-temi se namreč soočam nenehno.

Že v prvi letošnji številki lahko beremo članek - predstavitev letošnjega Porabskega koledarja. Zase lahko rečem, da se mi zdi koledar odličen, tako po vrhunski fotografski plati kot po pestrosti vsebine. No, avtor te predstavitve povzame tudi moj članek z naslovom Družina - jezik - šola v Porabju danes in jutri, v katerem se lotevam tem, ki so vam že znane, na moj iskreno neposreden način. In kaj me je v članku zmotilo? Dejstvo, da pisec pomeša na prav neetičen in nerazumen način hruške in krompir! Povzetek se namreč zaključi takole: "Zgolj v premislek tale primerjava: dolgo se skoraj nič ni zgodilo v gospodarskem razvoju Porabja. Potlej je s skupnimi močmi nastala Razvojna agencija Slovenska krajina. Po nekaj aktivnih letih doma in v sodelovanju s Slovenijo lahko zdaj govorimo o vzpodbudnih rezultatih. Ali ne bi kazalo na podoben način združiti moči vseh (brez pretenzij, kdo je "najpametnejši") in se načrtno lotiti dogovora za spremembe, ki bi prispevale k boljšim rezultatom v šolstvu?" Tu pa sem res ostala brez besed!!!

Prvič, kdo govori o slabih rezultatih v šolstvu??? Tisti, ki namerno zamegljujejo bistven problem, ki je odsotnost vsaj kančka empatije do lastnega ohranjanja slovenske komunikacije in narodnostnih vrednot! Tudi tisti "vzorčni", ki jih je za vzorec in ustvarjajo vzpodbudne rezultate - zase, ne pa za skupnost ali za ohranjanje jezika!!! To je zadnje, kar bi jih zanimalo... Drugič, kaj so vzpodbudni gospodarski rezultati in kje je v tem podpora ohranjanju jezika v skupnosti??? Čista demagogija! In tretjič, v šolstvu - programih - ne potrebujemo dogovorov za spremembe! Petletke so, žal, na smetišču zgodovine ... Potrebujemo dodatne slovenske učitelje, ne pa znanstvene raziskave o tem, kaj bi bilo, če bi bilo ... Šolstvo, kakršno je, je posledica, ne vzrok! To je enako, kot se dogaja v zdravstvu: pride bolnik na robu živčnega zloma in zdravnik mu da tablete za pomirjenje. Gre domov ali v službo, v izvor težav, tablete ne pomagajo. Vrne se k zdravniku, ta mu poveča dozo. In tako v nedogled, do bridkega konca ...

Tudi v porabskem šolstvu je tako: šole nosijo del krivde, in sicer učitelji, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, kako bi lahko tuje otroke učili s silno motivacijo?!? ... Potem so vsi funkcionarji in kulturniki, zaposleni v narodnostnih institucijah, prav vsi, ki na kakršen koli način živijo od narodnostnih financ ... Tri četrtine te nemajhne skupine ima družine in otroke, ki jih niso naučili slovensko. Kdo in za koga torej naj naredi spremembe v šolstvu???  Pa še četrtič: recimo bobu bob in zapišimo, da gre za "gospodarski razvoj" ene družine, ne pa Porabja!!! In ko bo ta družina lastne otroke naučila slovensko in postala steber slovenstva, bom utihnila!!! Ter petič in zadnjič: pisati o tem, da se za ohranjanje jezika naj združijo moči z obeh strani meje na enak način, kot so se pri kmetiji na hribčku, je bolno ... In taka ter podobna pisanja so največkrat zamegljevalci resnice! S svojimi rožnatimi meglami veliko pripomorejo k usihanju skupnosti, ki nima več občutka za realnost, najbolj je nimajo tisti pri vrhu ...

Je kdo pomislil, da se recimo Porabje da brati na spletu in da ga bere veliko ljudi, ki ne poznajo porabske stvarnosti? O tem pa bo govora naslednjič ...

Urbi et orbi iz prednovoletnega Porabja

Naj nakladam o vsem lepem in dobrem? O tem, kako je treba pozabiti vse slabo in misliti le na dobro? Tako se pač počne v prednovoletnem času... Ampak - ne jaz!!!

Ko se ozrem na iztekajoče se leto, me preveva zelo malo veselja... Res, doživela sem nekaj lepih trenutkov ob srečanjih s srednjimi in starejšimi generacijami Porabcev, ki v svoji komunikaciji uporabljajo slovenščino; grem, recimo, v trgovino in ob kakšni polici tri živahne gospe klepetajo - slovensko! Tudi na ulicah Monoštra jih srečujem vedno več, ki se med seboj pogovarjajo porabsko. Jasno, da ne mladih!!! Pa v šolah - nekateri, sicer redki, učitelji se med seboj pogovarjajo slovensko; drugače je, ko govorijo z učenci... Torej ljudje, navadni ljudje so tisti, ki še uporabljajo v vsakdanji medsebojni komunikaciji slovenščino, tudi takrat, ko v bližini ni kakšnega slovenskega ministra, sekretarja, vratarja z X-urada ali hude gospe Valerije... Od tu dalje pa bo moj urbi et orbi zelo neprazničen...

Akoša Dončeca, vnuka zadnjega slovenskega lončarja v Porabju, poznam že zelo dolgo, od njegovih osnovnošolskih let... Števanovski učitelji, kjer je obiskoval osnovno šolo, so ga proglasili za malo čudnega (posebej eden od učiteljev). A kljub tem grdo subjektivnim ocenam je Akoš končal monoštrsko gimnazijo in študij slovenščine na sombotelski visoki šoli. Je raziskovalen tip, kritičen do aktualne situacije v Porabju, dobro vidi probleme, a je izmed mladih edini, ki ga ni posrkalo pokvarjeno poklicno slovenstvo, kot se je to zgodilo z nekaj mladimi, ki so začeli dobro, a so danes le Slovenci po potrebi... Z Akošem si veliko dopisujeva, včasih ga o čem poučim ali ublažim njegove pesimistične misli. A največji problem je ta, da je zaradi svoje iskrenosti in direktnosti - brez službe!!! Ja, to se zgodi mladim v Porabju, če ne plavajo s poklicnoslovenskim tokom! Prav včeraj mi je zapisal nekaj zelo kritičnih misli in mi dovolil, da jih objavim...

Ga bom kar citirala: »Če boste spet pisali v blogu, napišite to, kar sem rekel: slovenska manjšina v Porabju je fertik. Kdo govori slovensko? Zaman bi rekli, da starejši ljudje, oni so že skoraj mrtvi! Srednja in mlajša generacija nič ne govori slovensko, nima se za Slovence, absolutno ne poznajo slovenskih šeg. Tudi dvojezične šole so zato, naj se hrani delovno mesto nekaj ničnevrednih učiteljev, v šole pa otroke importirajo, ker otrok tudi ni v Porabju. Torej ta manjšina je fiktivna, to bi bilo potrebno napisati… Enkrat verjetno bodo mi tudi rekli, da ne bodo mi člankov objavili, ker sem rekel npr. da ni Slovencev v Porabju. Jaz zato pišem in zato se še ukvarjam s tem, ker mislim, da sem zaveden Slovenec, ampak sem orientiran proti jugu (Prekmurju in drugim krajem), kjer so še taki Slovenci, kot mi. 

Jaz, če bi imel toliko moči v roki, nazaj bi spravil slovenstvo v Porabje, pripeljal bi nekaj mladih družin iz Goričkega na Verico, v Ritkarovce, Andovce, na Bedibreg in Grebenšček, ampak z drugimi, večjimi naselji, kot so Števanovci, dva Senika, Sakalovci in Slovenska ves, ne bom stopil v eno skupino. Nočem jih več, pomadžarjena so ta naselja. Mi smo bili na Titanicu, ki se je že zaletel v ledeno goro (to Titanic-priliko tudi pišite v blog). Toliko lahko delamo, da poiščemo to, kar še moremo rešiti… Seveda, vzorni bi morali biti manjšinski voditelji, ampak nikoli niso bili. Berlinski zid je ostal v Porabju: med porabskim ljudstvom in tistimi, ki so pri Zvezi…«

Akoš, prav imaš... To je bistvo problema, ki bo - brez korenitih sprememb v vodstvu omenjenega društva - vlekel Porabske Slovence v globine madžarskega morja, ob zvesti asistenci kratkovidne politike čebele matice... A se bo v Sloveniji kdo začel zavedati, koga pravzaprav v Porabju podpira??? 

Toda glede učiteljev je potrebno kljub vsemu nekaj dodati: v Porabju imamo nekaj odličnih učiteljev, katerih odličnost pa, žal, ne pride do izraza - zaradi vseh ostalih...

 

Danes se poslavljamo od starega leta... V novem naj bo kaj novega...





Facebook - ogledalo slovenstva v Porabju

Facebook (knjiga obrazov - lep slovenski izraz, ki se še ni prijel) je postal moj kar stalen spremljevalec. Večino mojih prijateljev zanimajo podobne stvari kot mene (dobri članki, glasba, literatura, narava, malo politike in še kaj), sama pa najraje objavljam kakšne svoje prav lepe fotografije, največkrat iz Porabja... Imam fb-prijatelje po celem svetu - rada jim predstavljam porabske lepote. Res je, v miru in tišini se najde veliko lepega, vrednega, da vidi še kdo... Druga plat so moje debate z različnimi zanimivimi ljudmi predvsem o manjšinskih problemih, ohranjanju jezika, odnosu do le-tega... Poudarjanje in prepričevanje, da je jezik osebna izkaznica naroda: "V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj. V njem so skrita imena nekoč naših poganskih bogov, v njem je obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je navdahnil Jeffersona, v njem je želja po neodvisnosti, celo ponos. V njem je prostor za junake." (Vesna Milek)

Res je, samo v jeziku je prostor za junake... In zame je junak vsak, ki v tem kaotičnem svetu dosledno ohranja svoj jezik in kulturo, s tem da ga javno govori in piše - tudi v sodobnih medijih! Imam veliko fb-prijateljev med pripadniki slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu, pa madžarske skupnosti v Sloveniji in še kakšen pripadnik manjšinskega naroda bi se našel. Vsi ti imajo prav tako prijatelje med manjšino in večino in vsak se po svojih zmožnostih trudi, da bi ga razumeli skoraj vsi. Za pripadnike manjšinske skupnosti je ta komunikacija - vsaj po moje - še toliko bolj pomembna, saj je facebook svobodno družabno omrežje, kjer vsak lahko izrazi sebe in komunicira v svojem jeziku... Vsaj tako je videti na prvi pogled...

Užitek mi je spremljati objave prijateljev Slovencev iz Italije in Avstrije. Tisti iz Italije skoraj vsi pišejo samo slovensko, srčno in strastno branijo svoj jezik in rod, no, tu in tam kakšen kaj zapiše v obeh jezikih. Prijatelji Slovenci iz Avstrije se bolj držijo dvojezičnih, slovensko-nemških zapisov, ker so njihovi prijatelji - sklepam - tako Slovenci kot Avstrijci (ali pa gre za pregovorno pedantnost vseh, ki ste severno od Karavank?). Iz vseh teh zapisov pa veje odločna želja po javni rabi lastne materinščine, ponos, da jo lahko svobodno uporabljajo in v njej nagovarjajo prijatelje. To je to, kar je kulturno, etično in izraža zavednost posameznika. Občudujem to vztrajnost, to zavest!!! Le tako se skupnost ohranja. Moram pa priznati, da gre predvsem za zelo zavedne posameznike, ki niso (razen ene moje fb-prijateljice) kakšni narodnostni politiki, kulturniki ali kaj podobnega.

Povsem drugačna pa je slika fb-komunikacije med Porabskimi Slovenci! Iz njihovih objav lahko razberemo, da slovenščina postaja mrtev jezik, saj je izginila skoraj z vseh porabskoslovenskih fb-časovnic... Med seboj samo madžarsko komunicirajo na fb slovenski starši z otroki, znanci, prijatelji, sosedi. Zapisi ob fotografijah, dogodkih in povzete objave so skoraj vse samo madžarske, še slovenske dogodke nekateri kar pomadžarijo. K temu pisanju me je spodbudil prav samo madžarski zapis, ki sem ga komentirala in debatirala o njem s fantom, Slovencem, ki je eden redkih v teh krajih, katerega objave so dvojezične, ker tako želi in čuti. Omenjen zapis k dvema fotografijama je bil naslednji:

"Felsőszölnöki Pável Ágoston Vegyeskar karácsonyi koncerje az apátistvánfalvi templomban. Köszönjük a csodálatosan szép énekeket!" (Da prevedem za tiste, ki ne bi razumeli: Gornjeseniški mešani pevski zbor Avgusta Pavla na božičnem koncertu v števanovski cerkvi. Zahvaljujemo se za čudovito lepo petje!) Ob pogledu na tole sem res pobesnela!!! Avtor zapisa, bivši števanovski ravnatelj, še danes funkcionar, menda Slovenec, SAMO v madžarščini zapiše vest o koncertu seniškega zbora, o čudovito lepem petju ... Niti črke o tem, da je to NAJSTAREJŠI SLOVENSKI pevski zbor v Porabju, da je njihovo petje res lepo in slovensko, posebej od takrat, ko imajo zborovodjo Cirila Kozarja z bližnjega Martinja v Sloveniji! Moja prva misel je bila, da v Števanovcih res ni več Slovencev, naj seniški zbor še tako čudovito slovensko poje ... V madžarščini se zataji celo to, da gre za slovenski zbor in da, kolikor mi je znano, so te čudovite pesmi bile slovenske! Misel, da je s slovenstvom in javno rabo slovenščine v teh logih nekaj hudo narobe, mi je potrdil še madžarski komentar pomembne Slovenke pod objavo: "Köszönjük a gyönyörű koncertet és a szentmisét." (Zahvaljujemo se za čudovit koncert in sveto mašo.) ... Zaboga, a se to ne da zapisati po slovensko ali vsaj v obeh jezikih??? Taki zapisi so hitra cesta k slovenskemu samoukinjanju! Morda se tega ne zavedate dovolj, a to je nepotrebno opuščanje jezika v najbolj vsakdanji komunikaciji, kar vodi v popolno opustitev, ki se v Porabju dogaja že nekaj časa, a odgovorni še vedno in vedno bolj vztrajajo v nojevski drži ...

To je primer le enega takega sporočila, lahko pa bi jih navedla še celo vrsto, a ta je najbolj svež in v nebo vpijoč. Kulturni ljudje, ki spoštujejo svoj jezik in tradicijo, to tudi odkrito pokažejo, saj lojalnost do jezika pomeni prav to, da svoj materni jezik izbereš za sredstvo javnega in zasebnega komuniciranja. Da se postaviš zase, saj ti tega nihče ne brani, kaj šele prepoveduje. To, da vsi Slovenci v Porabju, posebej pa tisti na javnih funkcijah, tudi na facebooku komunicirate slovensko ali vsaj dvojezično, je najmanj, kar se od vas pričakuje ... Ker pač ne moreš biti zgled, če sam ne delaš tega, kar pridigaš! To je temelj. To je moralno etična drža, ki morda lahko kdaj v prihodnosti prinese spremembe v odnosu do jezika. A zgoditi se morajo pri vas vseh ... To je vaša zgodba ...

Seveda pa se pomanjkanje slovenske komunikacije in javne rabe slovenščine v Porabju ne čuti samo pri posameznikih, ampak je to splošen problem institucij in njihovih javnih objav na spletu, tako na spletnih straneh kot na fb-straneh institucij. Na seminarju o dvojezični poslovni komunikaciji smo pred kakšnim tednom dni okrcali spletne strani porabskih dvojezičnih šol, ki niti slučajno, na žalost mnogih obiskovalcev iz Slovenije, niso dvojezične ... Na fb pa sem naletela na profil monoštrskega Muzeja Avgusta Pavla, o katerem mi že dvajset let pripovedujejo, da gre za edini slovenski muzej na Madžarskem. Znanstvena fantastika! Na profilu tega muzeja NI NITI ENE SLOVENSKE BESEDE, sicer pa tudi v madžarščini ni omenjeno nič kaj takega, da bi se lahko sklepalo, da ima ta ustanova kaj s Slovenci!!! Toliko o porabskem dušebrižništvu! Seveda sem zadevo sočno pokomentirala ...

Facebook je torej zelo kruto ogledalo stanja slovenskega duha v Porabju ... Zaradi tega zapisa pa me nikar ne blokirajte, raje lepo, kot znate, napišite kaj tudi po slovensko. Vljudno in kulturno je in - Slovenci boste lahko ostali Slovenci le z lastnim SLOVENSKIM jezikom ...

Tebi je lahko, ker tvoj sin govori oba jezika

Stavek, ki sem ga zapisala kot naslov, slišim velikokrat, tako v Porabju kot v Sloveniji. Res je, moj Samuel je uravnoteženo dvojezičen, šesto leto pa se že uči angleščino in jo že solidno obvlada; torej tudi tretji jezik ni problem, nanj pa se pridno lepijo tudi nemške in hrvaške besede ... Toda, dragi moji, doseči to ni niti najmanj lahko!!! Ni se s tem rodil, nihče mu tega ni kar ulil v glavo, tudi svetega Duha ni bilo v bližini ... Receptov ni, a so osnovna pravila, ki se jih je potrebno dosledno držati. Brez njih ni uspeha, niti najmanjšega.

Ker živim v narodnostno mešani partnerski skupnosti (moj mož je prekmurski Madžar), sva se z možem kot bodoča starša že pred Samuelovim rojstvom dogovorila, da bova otroka učila obeh jezikov - načrtno, dosledno, po najpreprostejši metodi - vsak od naju uporablja v komunikaciji s sinom svoj materni jezik! Seveda je to potekalo tako že od Samuelovega rojstva - ati madžarsko, mamica slovensko, brez odstopanj, popuščanj ali fige v žepu ali lažnega upanja, da bo namesto naju to naredil nekdo drug. Prav prvo leto, ko otrok zaznava glasove, melodijo govora, začne ločevati pomene in jezik sprejema čustveno, je odločilno. Na srečo smo mame leto dni na porodniškem dopustu in ves ta čas je sin vsrkaval oba jezika - atijevega madžarskega in maminega slovenskega. Prvi njegovi besedi sta bili "apa, mama". Torej madžarska in slovenska beseda ... Tako smo nadaljevali, ati madžarsko, jaz slovensko ...

In je bilo konec mojega porodniškega dopusta, morala sem v službo v Porabje. Sin je bil premajhen za vrtec, ob službi sem pisala magistrsko delo. Prišla je odločitev: Samuel bo od nedelje do petka pri babici in dediju, torej v madžarskem jezikovnem okolju. Na začetku je še nekako šlo, saj je njegov slovenski jezik bil močnejši od madžarskega. Toda po nekaj tednih se je že čutila moja odsotnost; prihajala sem domov, sin mi je razlagal madžarsko, na moja slovenska vprašanja se ni odzival - ni me razumel. Od petka do nedelje sva se trudila usvojiti čim več besed in stavkov v slovenščini. No, z nama je bil tudi ati, ki je s sinom komuniciral madžarsko, midva sva pravzaprav dosledno vztrajala vsak pri svojem jeziku. Tako po pol leta take komunikacije in vikend srečanj je bil sinov madžarski jezik mnogo močnejši od slovenskega. Spominjam se nekega  petka, ko sem se vrnila iz Porabja. Samuel mi ves žareč razlaga, seveda madžarsko, kaj sta počela z dedijem ... Povej mi po slovensko, prosim, sem ga nagovarjala ... Ne znam slovensko, mi je rekel ... S tesnobo in bolečino, njegove lepe očke so vprašujoče strmele vame ... Kar stisnilo me je pri srcu, odšla sem ven in se bridko zjokala ... Moj sin ne zna slovensko ...

Jasno, da ni znal ... Toda jaz sem tu za to, da vztrajam pri slovenskem jeziku, da mu ne dam čutiti, da sem tudi sama v stiski, in mi je grozno, da ni z mano ves čas ... To se je tako odvijalo leto dni ... Magisterij je bil opravljen, v monoštrskem vrtcu pa so malo zamižali glede njegove starosti in tako sva jeseni 2005. leta šla v Monošter skupaj; on v vrtec, jaz v službo ... Tudi tu se je najina zgodba učenja obeh jezikov nadaljevala: od pol devetih do petih v vrtcu pretežno madžarščina, doma z mano samo slovenščina, za vikend pa še z atijem, dedijem in babico madžarščina in seveda z mano slovenščina ... Bilo je naporno, a čudovito lepo, saj smo se zavedali prav vsi, da otroku omogočamo nekaj edinstvenega, zaklad za prihodnost - učenje dveh jezikov, spoznavanje dveh svetov. Danes lahko s ponosom rečem, da je materinščina mojega sina - dvojezičnost. Bile so faze, ko je bil kateri izmed jezikov močnejši, a s tem se nismo ukvarjali. Tudi spregali, sklanjali in kaj je še tega nismo, le komunicirali smo z njim vsak v svojem jeziku o vseh temah in pri tem dosledno vztrajali, da je sin vezal jezik na osebo. To delamo še vedno.

Odločili smo se, da bo osnovno šolo obiskoval v Monoštru. To je pomenilo šolo z madžarskim učnim jezikom in petimi urami slovenščine kot predmeta tedensko. Ne bi o prvih štirih zgubljenih letih slovenščine, kjer se niso nič učili, in vsi imeli petke ... Takoj v prvem razredu pa smo pri odlični učiteljici angleščine privatno dodali dve uri na teden in to počnemo že šesto leto, saj diskriminiranje narodnostnih učencev (z asistenco neumnih staršev) poteka v monoštrskih šolah še vedno, po principu, če si pri narodnostnem jeziku, se uradno ne moreš učiti angleščine ali nemščine. Samuel vsako leto dela razredne izpite na stopnji, kot da ima pet ur angleščine tedensko, in to vedno z odliko ter pohvalami ... Zdaj je odličen učenec drugega razreda (6. razred OŠ) osemletne gimnazije. Tekoče govori slovensko in madžarsko ter za svojo starost odlično angleško ... Toliko o tem, kako mi "je lahko, ker moj sin govori oba jezika" in kako peresno lahka je bila naša pot do tega ...

 Drage slovenske mame, dragi očetje, otroka je od rojstva potrebno učiti lastno materinščino, če imamo iskreno željo, da se jo nauči ... Ni težko, če spoštujemo svoj jezik in rod ter ljubimo svojega otroka. Potrebno je razumevanje in prepričanje, da otroku dajemo nekaj velikega in pomembnega. Lažje in lepše nam bo, verjemite!

Meni je zdaj že lahko in toplo pri srcu, vam pa bo tudi ... 

Porabski veseli parkeljski december ali...

Zadnji mesec v letu, ki se ga ne bomo spominjali z nekim silnim veseljem... Hodim skozi sive dneve in razmišljam; toliko let, toliko besed in energije - mar nisem obtičala v nekem čudnem svetu idealiziranja življenja, s svojimi ljubeznimi do jezika, naroda in iskrenosti, trdno prepričana, da obstoj narodne skupnosti določa jezik, živ jezik, ki ga starši prenašajo na otroke in ti dalje... Družinska srebrnina ... V Porabju pač ni tako. Tu uspevaš, ko lažeš sebi in drugim in v tem svetu laži tako globoko potoneš, da se ti zdijo kot marsovci tisti redki, ki ne lažejo... Hudičevo hitro so se nekateri - tisti, ki so imeli priložnost in so sprva bili povsem drugačni - nalezli kroničnih bolezni čebele matice: odsotnost vsake odgovornosti za napake, grabežljivost, neetičnost, popolna izguba občutka za resnične potrebe in interese ljudi, ki naj bi bili za njimi... Žal, za njimi ni skoraj nikogar, saj se večina Porabcev, tistih, ki so še Slovenci po srcih in jeziku, ne zaradi koristi, sramujejo nekaterih, ki se še vedno imajo za voditelje, so pa že davno zgubili kredibilnost in opravilno zmožnost. In me dan za dnem kdo vpraša: Kaj oni v Sloveniji res nočejo videti, kaj se tu dogaja??? To je sramota!!! Res je...

 V Porabju se pač neumorno gradijo Potemkinove vasi in sleparji tkejo cesarjeva nova oblačila. In vsem je prav... Kaj pa slovenski jezik? Se ga bo kdo učil, ga bo še kdo govoril? Ah, zakaj neki! Denar prihaja tudi brez tega... Ne morem si pomagati, ampak ljudje, ki niso naučili lastnih otrok slovensko, zdaj pa se gredo velike Slovence in živijo na ta račun, so zame pač le poklicni Slovenci, ki jih strastno preziram... Zakaj se je potrebno iti zgodbe o neki manjšini, ki v bistvu to več ni??? Je res vse vzel hudič?? Odnesel grdi parkelj to noč???

Še vedno so aktualne ekskurzije slovenskih politikov po Porabju... Porabje je obiskal ta in ta... Horde novinarjev bliskajo in snemajo, fototermini so na minute najavljeni... Na koncu velesestanka izjava: Manjšina je dosegla neverjeten napredek, veseli smo teh uspehov, še dalje jim bomo nudili vso podporo... Bla, bla, bla... Manjšina??? Ja - manjšina v manjšini. Na prste ene roke lahko preštejemo to manjšino, gospodje slovenski politiki, saj ti "napredki" nimajo nobene zveze z večino, z ljudstvom! Napredek?? So to zidovi, ki se pač gradijo, če ti nekdo daje denar??? Kje so tu ljudje, ohranjanje jezika in identitete??? Naivnost nekaterih pa res nima meja... Kot da je prvi april, ne pa miklavževo...

Tudi v šolah se z diplomatsko pomočjo dogajajo čudeži. Neki dan mi je z vprašanjem, kje je ta gimnazija, ki je jaz doslej nisem omenjala, bilo poslano neko diplomatsko pisanje... Na monoštrski gimnaziji je sombotelska visoka šola predstavila študij slovenščine; lektorica je imela zanimivo predstavitev študija, seveda v slovenščini; do sem je vse lepo in prav, pravljica ali groteska se začne tukaj: zbralo se je 100 maturantov, med njimi je veliko Slovencev, z zanimanjem so poslušali in interes je bil velik. Gimnazija je osrednja ustanova iz katere se kadrirajo bodoči učitelji za dvojezične šole... No, šepa pouk slovenščine, a to lahko rešimo takoj, in sicer tako, da gostujoča učiteljica iz Slovenije, ki zdaj uči le 11 ur na osnovni šoli, prevzame ure... HALOOOOOOOOOOOOOOOOO??? Nisem mogla verjeti svojim očem!!! Da lahko nekdo tako svinjsko laže...

Ja, lahko in s takimi lažmi ruši vse, kar mukoma poskušamo graditi... Resnica je namreč taka: Na predstavitvi se je zbralo na ukaz ravnateljice, ne prostovoljno, nekaj čez 40 maturantov, ker jih več ni! Med njimi ni bilo NITI ENEGA, ki bi znal vsaj 10 besed slovensko, torej sami madžarski dijaki - letos na gimnaziji ne bo mature iz slovenščine, ker ni niti enega slovenskega maturanta!!! Prijazna Domača učiteljica je namreč uspela v sedmih letih slovenščino na gimnaziji v Monoštru pripeljati do bridkega konca - z asistenco diplomacije in krovnikov, ki so jo vneto podpirali in branili! Dijaki so le negodovali, ker niso imeli pojma, za kaj gre. Res krasen dosežek organizatorjev... Gostujoča učiteljica pa ima še več kot enkrat omenjenega števila ur, kar 24! Leta in leta govorim, pišem moledujem, bentim... da kakšnemu slovenskemu politiku klikne, da so Porabju potrebni učitelji iz Slovenije, če je res še komu vsaj malo mar, da se jezik ohrani... Vedno bolj dvomim, da si kdo v Sloveniji želi vsaj atomček tega... Tudi po zadnjih dogodkih...

Srčno upam, da se motim... No, naslednja zgodba bo bolj vesela in manj parkeljska...

Družina je zibelka jezika

Naslov današnjega razmišljanja sem si sposodila na Koroškem, kjer je Krščanska kulturna zveza v okviru pobude Slovenščina v družini pred dvema letoma izdala knjižico razmišljanj o pomenu posredovanja jezika v družini. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do spoznanja, da je zibelka jezika lahko samo družina. Vse, kar se z otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot materinščina ...

Pred štirimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem KKZ Iniciativa Slovenščina v družini. Na različne načine so člani vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji, Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglaviten cilj svojega delovanja v pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z veseljem odzvali. Pred nekaj dnevi sta Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini v Tinjah na Koroškem organizirali izjemen posvet z naslovom Slovenščina - živ jezik v družini in javnosti. Nanj so organizatorji vabili predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu namenili pozornost družbenim in družinskim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu ter prilagajanju družbe. V združeni Evropi ima slovenščina kot evropski jezik in kot jezik naroda soseda nov pomen in novo vrednost. Na posvetu bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kako lahko slovenščino kot vrednoto ozavestimo v družinah," so zapisali v vabilu organizatorji posveta.

V dopoldanskem delu smo poslušali 4 predavanja eminentnih profesorjev in raziskovalcev: Vladimirja Wakouniga, Herte Maurer-Lausegger, Štefke Vavti in Nataše Gliha Komac. Mene sta se najbolj dotaknila drugi in četrti prispevek. Predstojnica Inštituta za slavistiko univerze v Celovcu dr. Herta Maurer Lausegger je v predavanju Družina včeraj in danes: medgeneracijske razlike glede na posredovanje jezika poudarila lastne izkušnje; kot koroška Slovenka je doživljala čase, ko so v vaseh še vsi govorili slovensko, in vse do danes, ko so demografske in socialne razmere v nekoč slovenskih okoljih popolnoma drugačne: "Spremenile so se govorne navade in načini družinskega življenja. Danes otroci največkrat nimajo več naravnega dvojezičnega zaledja. V večini dvojezičnih krajev južne Koroške je nemščina prevzela vlogo nekdaj pretežno uporabljanega slovenskega sporazumevalnega jezika. Rezultat razvoja je (največkrat) nemška komunikacija v predšolski dobi. Pripadniki srednjega in mlajšega rodu živijo pogosto v jezikovno mešanih zakonih ali družinskih zvezah. Stiki otrok s slovensko govorečimi starimi starši so vse bolj redki. Otroci s pasivno kompetenco v slovenščini govorijo in odgovarjajo v nemščini. Tudi dvojezični starejši ljudje svojih vnukov in pravnukov največkrat ne ogovarjajo več slovensko ... Število prijav otrok k dvojezičnemu pouku sicer narašča, vendar dvojezična predšolska jezikovna vzgoja v vrtcih, dvojezični pouk in dvojezično varstvo ne morejo nadomestiti naravne dvojezične vzgoje in vzpostaviti enakovredne kompetence v obeh deželnih jezikih. Zibelka naravne dvojezičnosti je dvojezičnost v družini," je poudarila predavateljica. Dr. Nataša Gliha Komac nam je približala jezikovni položaj v Kanalski dolini; kljub zgodovinski prisotnosti slovenske jezikovne skupnosti slovenščina ni umeščena v šolski sistem in posledično nima ustreznega statusa. Prizadevanja zanj se vrstijo, uspehi pa so komaj opazni. Tudi govorcev jezika je vedno manj, ohranja se tradicija v kulturnem društvu. Tu pa so se razpravljavci dotaknili tudi vloge in statusa narečja; le to je izvorna materinščina nas vseh, a pri njej ne gre ostati - potrebno jo je spoštovati in ohranjati tudi v šoli, obenem pa učiti knjižni jezik.

Dr. Janko Zerzer, duša Iniciative Slovenščina v družini, je v razpravo vnesel svoje dragocene izkušnje z učenjem slovenščine v lastni družini, pri otrocih in vnukih; ponosen je, da vsi govorijo slovensko in poskuša na vsakem koraku biti zgled vsem drugim. Moj poklon, gospod Zerzer!

Razprava se je razvnela tudi v odmorih, popoldanski del pa so organizatorji poimenovali Jezik manjšine - živ jezik v družini in javnosti danes in jutri. Ob tenkočutnem moderatorju Pavlu Zablatniku smo svoje poglede na tematiko predstavili: Rudi Bartaloth (Kanalska dolina), Sandro Quaglia (Rezija), Tanja Colja (Trst, Gorica), Marko Smole (Hrvaška) Susanne Weitlaner (Štajerska), Valerija Perger (Porabje) in Martina Piko-Rustia (Koroška). Kljub pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več pozornosti jeziku v družini in v šolskem ter zunajšolskem življenju, še bolj spodbujati učenje jezika, se povezovati in imeti skupne cilje, prav tako pa bo morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo ...

Jaz sem predstavila aktualno jezikovno stvarnost v Porabju: Niti v eni porabski družini z otroki, mlajšimi od 10 let, se ne sliši več slovenska beseda ... V narodnostnih šolah imamo kakšnih 8 učencev, ki pasivno znajo slovensko narečje, edini uravnoteženo dvojezičen učenec od vrtca do konca srednje šole pa je - moj sin!!! Zastrašujoče ... V šolah se sicer trudimo s številnimi aktivnostmi, projekti, slovenskimi dejavnostmi, a manjka nam poglavitno: 2 ali 3 dobri učitelji iz Slovenije, ker domačih skoraj ne bo več. Imamo dva krasna primera dobre prakse - svetli zvezdici - učiteljico in vzgojiteljico iz Slovenije, potrebovali bi še vsaj dva učitelja ... Na šolskem področju torej vlagamo enormne napore za minimalne uspehe, a v Porabju se je pozabilo na bistveno: Jezik se rojeva, uči, utrjuje, ohranja ali umre - v družini!!! In v porabskih družinah je jezik - umrl ...

Veliko vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala ali postala dolgočasna, zato bom zaključila z mislimi, ki so me preganjale že v Tinjah ...

Na posvetu smo se zbrali tisti, ki si dan za dnem prizadevamo, da bi se slovenska materinščina in s tem identiteta zamejskih skupnosti ohranila ne le do danes, ampak tudi za jutri. Vemo in čutimo, da je vsak dan težje, bolj brezupno in nerazumljeno ... Bili smo torej tisti, ki vemo, kaj želimo, in potrebujemo pomoč odločevalcev - politike! Najprej v svojih mikrookoljih, kjer sta razumevanje pravih manjšinskih problemov in komunikacija s tistimi, ki odločajo, zelo otežena, potem pa stik s politiko v matični državi, ki ga imajo največkrat le tisti, ki so v svojih sredinah zgubili stik z bazo ... Zapleteno, mar ne? Ja, na tem posvetu bi gospodje politiki lahko v globine spoznali temeljni problem slovenskih skupnosti, izginjanje jezika in identitete! Pa vas ni bilo ... (Mogoče niso bili vabljeni?) Ne narodnostnih, ne matičnih ... No, da ne bom nepravična - iz Slovenije sta bila predstavnika kulturnega in šolskega ministrstva, sem pa zelo pogrešala koga iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ... Spoštovani gospodje, v Tinjah bi lahko spoznali in dojeli zamejsko stvarnost ... Z ljudmi, ki slovenstvo živimo ... Bi bilo pretežko (namreč premostiti prepad med tem, kar bi slišali tu, in tem, kar vam pripovedujejo leta in leta večni krovniki)???