Moji otroci pa nočejo govoriti slovensko...

Pred dnevi, ko sem obiskovala porabske narodnostne izobraževalne ustanove, sem srečala mlado mamico Slovenko, ki ima tri otroke, le-ti pa obiskujejo narodnostno šolo. V lepi, tekoči slovenščini mi je pripovedovala o svojem delu, družini, predvsem o otrocih. Mož je Madžar in po njenem pripovedovanju sodeč se je družina z neznosno lahkostjo, brez pomislekov, možnosti za prisotnost vsaj malo slovenščine - pomadžarila. Vsem se je to zdelo normalno in bolj enostavno. Saj, ona s starši, ko so na samem, sicer govori slovensko, če pa so mož in otroci zraven, pa samo madžarsko. To je, na mojo grozo, porabski standard ... Spraševala me je o mojem sinu, kam hodi v šolo, kako mu gre. Seveda sem se ponosno pohvalila, da je moj Samuel uravnoteženo dvojezičen, da odlično obvlada slovenščino in madžarščino - oba jezika na nivoju materinščine - peto leto se uči angleščino, vedno bolj pa ga zanimata nemščina in hrvaščina... In vse to pri enajstih letih, saj je letos šestošolec, odličnjak v monoštrski gimnaziji ... Gospa me je malo nejeverno gledala, zmajevala z glavo in zaključila: "Veste, moji otroci pa nočejo govoriti slovensko..." ... Hmmm??? Kako nočejo??? Kako to mislite? Moje čudenje je bilo brezmejno...

Pa ste jih vi kaj učili slovensko, ko so bili čisto majhni? - sem radovedno vrtala vanjo, čeprav mi je odgovor hudičevo znan. "Ne, nisem ... Samo madžarsko smo se vedno pogovarjali, ker je mož Madžar. Tudi dedek in babica sta govorila madžarsko ... Zdaj pa je v šoli slovenščina in je težko..." Od kod pa bi otroci naj znali slovensko? Mislite, da iz šole? Iz take šole, kjer se še vodstvo upira preveliki prisotnosti narodnostne materinščine, ker da otroke prikrajšuje za znanje madžarščine?! ... In - zakaj bi zdaj naenkrat govorili z vami slovensko, ko pa nikoli niso in ste vi kot mama tista, ki od rojstva z njimi govori samo madžarsko?? ... Kar srh me je spreletaval, ko sem postavljala vsa ta vprašanja začudeni slovenski mamici, ki ji ni jasno, zakaj njeni otroci zdaj, ko so že veliki, z njo nočejo niti malo govoriti slovensko ... Kako neverjetno omejena so ta porabska razmišljanja, kako daleč od vsega, kar nekateri pričakujemo ... In smo tam: govorne navade, odnos do jezika in narodnosti ... Vse, o čemer so že davno pozabili govoriti vsi manjšinski pomembneži ... Kaj bi otrokom zdaj predstavljala komunikacija v slovenščini z mamo, ki jo imajo v svoji govorni predstavi za govorko madžarščine?? Verjetno nekaj hecnega, smešnega in nerazumljivega. Če je svoj jezik zatajila takrat, ko bi jim ga lahko posredovala v najnežnejši dobi, je danes odgovor na njene poskuse logičen: Otroci nočejo govoriti slovensko! Zakaj pa bi?!? In da slučajno ne bo spet kakšnih obramb takih dejanj v smislu Bili smo zatirani, Bali smo se govoriti slovensko, Bili smo zaprti ... Taki izgovori ne zdržijo, saj je gospa odraščala v času po t. i. demokratičnih spremembah in njeni starši so jo naučili slovensko ... Mirne duše bi tudi ona lahko svoje otroke, če ... Precej hitro sva se poslovili ... Začelo se ji je grozno muditi ...

To je slovenska žalost v Porabju; tragedija, pri kateri asistirajo prav vsi: narodnostni politiki, kulturniki, učitelji, vodstva šol, predvsem ene ... In Slovenija s svojo anemično diplomacijo in politiko do zamejstva, ki to sploh ni. Je neka romantična predstava o ubogih malih Slovencih za mejo, za katere imamo sicer vsako leto manjši žakeljček cekinčkov in jim jih razdelimo ... Tako vbogajme ... Pač kdo je glasnejši, dobi več in hitreje ... Pa še malo pod mizo in malenkost za priboljšek ... To je slovenska politika do zamejstva, ki se bo očitno v tej maniri nadaljevala, saj novi stari česa drugega ne znajo. Že leta opozarjam, pa ne samo jaz, da je potrebno poskrbeti za strokovno slovensko pomoč učiteljev na šolskem področju - pravzaprav bi vsaka manjšinska institucija potrebovala koga iz Slovenije, da bi permanentno bila prisotna slovenščina. Ne zgodi se prav nič, ker slovenska, recimo šolska zakonodaja ne dopušča, da bi učitelji iz bližnjih šol dopolnjevali svojo obvezo v Porabju. Vsaj 10 let pripovedujem to raznim ministrom, državnim sekretarjem in še komu, pa nič. To, kar bi za porabske šole pomenilo preživetje in ohranitev ter krepitev slovenskega jezika, je za Slovenijo pravcat drobiž ... Le volja bi morala biti in sposobni ter vsaj malo empatični ljudje na odgovornih mestih ... Tako pa politiki prihajajo v Porabje na ekskurzije, jemljejo vsem nam čas in voljo ter vero v iskrenost matične države ...  Slovenščina pa bo kmalu le še na muzejskih panojih, na časopisnih straneh in na trakovih v arhivu slovenskega radia ...

In slovenski politiki boste na ekskurzije k Porabskim Slovencem prihajali - s prevajalci...

Draga šola, dober dan (tudi v Porabju)!!!

Kakšna neumnost, bi rekel moj sin... Šola nikomur ni draga, razen zate, ki kupiš knjige in šolske potrebščine; pa tudi dan ni bil dober, saj je od jutra do večera lilo... Ampak - zvečer je moj Samuel vseeno izrekel nekaj pozitivnih stavkov na račun ponovnega začetka šolskega leta: Veš, mami, saj ni bilo tako slabo... Po dveh mesecih sem srečal prijateljčke, malo smo se hecali, pohvalil sem se, da imam končno tudi jaz svoj računalnik, da sem bil tri tedne na morju... Tudi učitelji so bili dobre volje... Veš, malo sem že pogrešal šolo... Pa zdaj na gimnaziji nismo več najmanjši, saj smo že šestošolci! (To je 6. razred OŠ oziroma 2. razred 8-letne gimnazije.)

Ta sončna fotografija je z lanskoletnega začetka šolskega leta na gornjeseniški šoli. Tudi letos sem se prvi šolski dan odpravila tja... (Brez fotoaparata, ker sivina in dež nista moji priljubljeni foto-temi.) Imajo pet prvošolcev, do osmega razreda skupno 69 učencev. Je med njimi vsaj eden, s katerim bi lahko spregovorila več kot tri stavke v slovenščini? Takega ni. Žal, tudi v 7. in 8. razredu ne... Kljub stotinam ur slovenskega jezika, kljub številnim "slovenskim" dejavnostim, kljub... Na - samo mojo - žalost... Velika večina teh otrok ima slovenske korenine, dedke in babice, ki že svojih otrok, staršev teh šolarjev, niso naučili slovensko, tisti, ki so jih, pa - kot sami pravijo - s svojo slovenščino niso imeli kaj početi... Avstrija jim je ponujala delo, Slovenija pa obljube. To se dogaja še danes, s to razliko, da je z avstrijske strani še vedno isto, o Sloveniji in njeni vlogi v zamejstvu pa je že nekaj časa znano le to, da nič ni znano. Zmeda, nekompetentneži in privilegiranci... To so najpogosteje slišane besede... Slovenija, nekoč tako opevana matična država, je od Porabja in njegovih dejanskih potreb vedno dalje...

 Tudi DOŠ Števanovci sem obiskala na prvi šolski dan; 51 učencev bo od 1. do 8. razreda, od tega 6 prvošolcev... Slovenščina po 5 ur tedensko za vse učence, pa dvojezične ure in "slovenske" dejavnosti... In še nova učiteljica za športno vzgojo, ki na moje veselje menda kar v redu govori slovensko, saj je kot nogometašica igrala v znanem klubu v Sloveniji... Pa slovenska učiteljica Metka, vsak dan z njimi... In učenci? No, z Vanesszo in Viktorio se še nekaj stavkov da spregovoriti slovensko, tudi z Marcijem, če je razpoložen, pa učenci učiteljice Metke se še tudi malo spomnijo... Tu pa se seznam popolnoma konča in nastopi slovenski mrk... Popolni...

So se pa na prvi septembrski dan veselili malčki porabskih narodnostnih vrtcev, še bolj pa njihove vzgojiteljice, saj sem jim predstavljala novo strokovno pomoč iz Slovenije - vzgojiteljico asistentko Andrejo, ki bo po en dan v tednu prisotna v vsakem vrtcu; izbrali so jo v partnerskem vrtcu Kuzma, to prepotrebno dejavnost pa financira Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Po reakcijah vzgojiteljic sodeč je ta strokovna pomoč izjemno dobrodošla, naši mladi kolegici pa se bo potrebno zelo zelo potruditi, saj od približno 80 malčkov, ki se v petih narodnostnih vrtcih v Porabju učijo slovenščino, niti eden ni prinesel od doma niti ene slovenske besede. Slišite, politiki, diplomati, kulturniki??? Kolegica Andreja, vso srečo, pozitivno energijo in vztrajnost ti želim!!!

Novo šolsko leto... Pisano kot večerno nebo nad Monoštrom... Polno vprašajev, klicajev in nedokončanih stavkov... Učitelji v šolah seveda ne morejo postoriti vsega namesto staršev... Lahko pa temeljito, vztrajno in natančno opravijo svoje delo... In opustijo jamranje, kako je vse težko in nemogoče... Ter več, bolje in bolj vztrajno govorijo z učenci slovensko... To pa bi v dvojezičnih narodnostnih šolah morala biti zahteva!!! S strani vodstev in vzdrževalca... Če se nam že vedno bolj odmikajo besede odgovornost, etika, lojalnost in zavest... Vse dobro v novem šolskem letu prav vsem, skupaj s Cicibanovim in Cicidojevim Modrim medvedkom!!!

Je po novem pridevnik "slovenski" v Porabju nezaželen??

"Teh kolumn nisem pisal za strinjanje, marveč za razmišljanje. Če bi pričakoval hvalo in položaje, potem bi pisal o neverjetni poštenosti in delavnosti slovenskega naroda. Jasno mi je bilo, da se podajam na spolzek teren, ker me je pač resnično zanimalo, kako funkcioniramo; zanimala me je resnica, ne demagogija. In kot je znano iz psihologije, ko človeka dregnete v vzrok njegovega simptoma, reagira z agresijo." (Miha Mazzini)... S tem citatom se lahko popolnoma poistovetim; tudi moji blogi so pisani za razmišljanje in zavedanje... A razmišljajo, se zavedajo in težijo k spremembam le pametni in trezni ljudje... Ostali napadajo, zmerjajo, iščejo krivce v vseh drugih, le v sebi ne... To je porabski vsakdan...

Koliko je v Porabju še Slovencev - tu mislim tiste, malo ali mnogo mlajše od mene - ki jim je vsaj atomček do ohranjanja slovenskega jezika v skupnosti??? ... Da so taka vprašanja retorične narave, sem dobila potrditev v teh dneh... Takih je le za vzorec... Mladi so pred kratkim ustanovili "Društvo porabske mladine". Za tiste, ki pridevnik "porabski" enačite s pridevnikom "slovenski", moram dati popravek. Pomota!!! Gledam namreč fotografije prvega društvenega dogodka; na njih je največ takih članov, ki so Slovenci le še po Adamu in Evi; in ne znajo - razen nekaj fraz - nič slovensko... Razmišljam, tuhtam - kje so mladi, recimo z Gornjega Senika, ki še nekako govorijo slovensko? Zakaj niso v društvu?? Malo se pozanimam... Ah, saj v tem društvu ne govorijo slovensko, mi je bilo rečeno... In na novi fb-strani, kjer je najprej madžarsko poimenovanje društva, šele nato slovensko, tudi besedilo k fotografijam je najprej madžarsko, šele potem slovensko, komentiram fotke v smislu, da mi v nazivu društva manjka pridevnik "slovenski"... Čez nekaj ur je bil moj komentar izbrisan... Zakaj??? Je po novem pridevnik "slovenski" v Porabju nezaželen? Brisanje pač pove, da bi se to društvo moralo imenovati, recimo Multikulturno društvo porabske madžarsko govoreče mladine... Točno tako! Toda - zakaj bi potem njegovo dejavnost financiral Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu??? In tisti, ki ste se na Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru raznežili ob lepih besedah porabske mladenke, ste pač bili pretentani. Mladenka je predsednica društva, v katerem se govori madžarsko in briše komentarje, kjer jo neka gospa tečnoba spomni, da bi njeno društvo bilo smiselno, če bi v svojem nazivu imelo pridevnik "slovenski"... (Seveda ne le v nazivu, tudi dejavnosti naj bi podpirale ohranjanje govorjenega slovenskega jezika in utrjevale jezikovno zavest pri mladih, saj bi bilo edino normalno, da so člani tega društva le Slovenci! O tem seveda fantaziram jaz, pa naivneži na Uradu, ki spodbuja delo mladih SLOVENCEV, če sem prav obveščena...) Zgodbe pa tu še ni konec. Pika na i sledi...

 Pod omenjenimi fotografijami se je pojavil še en komentar mojega fb-prijatelja, Slovenca z zahodne meje slovenstva, ki je tudi rahlo pikro izrazil svoje mnenje o multikulti zamejskih druženjih, ki vodijo Slovence k potujčenju... Gospodična predsednica ga ni izbrisala, ampak prav smešno odgovorila, da nima pravice komentirati, saj še ni bil v Porabju, ker ga ona ne pozna. Pa še zabrusila mu je, da je nesramen: "Zelo grdo se obnašate, saj nas sodite na podlagi enega zapiska, ki ga je zapisala gospa, ki bi se lahko sama ukvarjala s svojim področjem!"  Sancta simplicitas! Tragikomedija pač, a vseeno bolje, kot to, kar se je zgodilo mojemu, silno nedolžnemu komentarju. Napisala sem novega, veliko bolj temeljitega, ki je ta trenutek še tam. Ljubi bog, tečna gospa je v Porabju že dalj časa, kot je nekultivirana gospodičnica na svetu! In se ves čas ukvarja s svojim področjem, a, na njeno žalost, res sama! Bela vrana med črnimi - neuspeh zagotovljen! In še en komentar je tam - hvala, prijateljica, tudi dobra poznavalka razmer... Ampak...

Višnja na torti se je pojavila naslednji dan. Gospodičnica Martina, njena sestrica in mama so rešile neljubi problem po nojevsko: blokirale so me na facebooku in zdaj zanje problema ni več! Življenje je dalje lepo, enostavno in brez čigavih koli očitkov - in samo v madžarščini! Tako se to dela, dame! Zakaj bi morale na svojih časovnicah gledati neko slovenščino in se počutiti malenkost krive, ker je same v medsebojni komunikaciji ne uporabljate... Pa tako sem verjela, da se omenjenim damam nenehno dogajajo krivice apokaliptičnih razsežnosti!!! In tako lepo sem pisala o njih, jih podpirala in dajala lastne roke v ogenj zanje... Uf, saj me je nekajkrat grdo opeklo... Ta izkušnja, upam, je epitaf moji naivnosti... 

Vem, da ne bom odnehala! Trdno sem prepričana, da je edina možnost narodovega preživetja ohranitev živega jezika. Za vsaj drobne kamenčke v neskončnem mozaiku se bom borila dalje, saj lahko dam le to, kar imam: znanje, zgled, spodbudo in vero! Vse drugo je v vaših rokah...

 

Slovenska politika se ne bo ukvarjala z zamejsko stvarnostjo!!!

Naslov mojega tokratnega nočnega razmišljanja je odgovor na vprašalni naslov predhodnega zapisa. Zamejska stvarnost namreč slovenske politike ne zanima, ker je politika (in diplomacija) umetnost laganja in sprenevedanja. Nič več... Zgolj politika... Kakšno dojemanje, neki! Nihče od politikov se ne bo ukvarjal z dojemanjem položaja nekih Slovencev za mejo, če se še s tistimi doma ne ukvarjajo! Ve se, čemu je namenjen Urad za Slovence; pridejo, ko se proslavlja resničen ali tudi fiktiven uspeh, delijo denarce, kako in komu - ne bi o tem... Kaj oni v resnici vedo o ohranjanju jezika, duše, slovenskega srca zunaj matične države? Zelo malo, pravzaprav nič. (Obstaja izjema, ki veliko ve, je dalj časa na Uradu in ga zanima. Gospod Rudi. A je samo eden.) Ker so njihovi informatorji, naveze in zveze pretežno tisti, ki jim je slovenstvo poklicna usmeritev. Preživetje! Če sem do konca iskrena - v vseh teh letih in menjavah na Uradu sta po moji presoji bila le dva, ki sta Urad vodila korektno, in vedela, čemu sta na njegovem čelu: najprej Peter Vencelj, ki je svojo vlogo dojel sicer, žal, komaj ob koncu mandata, in Ljudmila Novak, ki je kot jezikoslovka bila dobra poznavalka osrednje vloge jezika pri ohranjanju skupnosti in je to tudi vedno poudarjala. Vseh drugih se niti nočem spomniti, ker je škoda izgubljati besede...

Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, nepolitično, nestrankarsko, zgolj s strokovnimi in romantično naivnimi nagibi, sem bila grozno nevedna; ljubila sem slovenski jezik, imela sem svoj narodnostni ponos in dostojanstvo ter trdno vero, da s svojim zgledom, strokovnim znanjem, vztrajnostjo, doslednostjo in ljubeznijo do slovenstva lahko pripomorem k ohranitvi slovenskega duha v teh krhkih, ranjenih in od zgodovine ter pravkar odkrite svobode načetih krajih; da pomagam graditi nekaj novega in trdnejšega; da bo svoboda v demokratičnih spremembah pomenila odločitev za slovenstvo; da bo moja država Slovenija dojela, da je poleg knjig, plesov in petja potrebno Porabskim Slovencem dati tudi slovenski kruh; da brez ekonomske podlage ni napredka na nobenem področju... Slovenska politika ni dojela...

V več kot dveh desetletjih se v Porabju ni zgodila niti ena slovenska gospodarska investicija, kjer bi se s slovenske strani reklo: Takole: To je slovenska firma ali ustanova, ki je nastala s slovenskim denarjem, tu se govori slovensko! Ja, saj se v Porabju s strani Slovenije finančno oskrbujejo nekatere t. i. slovenske investicije, ki pa z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete nimajo, žal, nobene zveze... Ker slovenske politike ni zanimalo, kam, komu in za kaj daje slovenski denar... In je še vedno ne zanima... Tudi predstavnikov Slovenije v teh krajih ne... Oziroma so lepo tiho, ker je tako tudi bolj ugodno zanje... Skrb za uglajeno medijsko podobo in trdnost Potemkinovih vasi je glavna dejavnost t. i. slovenskih predstavnikov v Porabju...

  Slutim, da bo nova slovenska vlada s tako politiko - brez strategije in poznavanja pravih problemov - nadaljevala... In - ne čudite se, če v Porabju - morda tudi drugod po zamejstvu - zelo kmalu ne bo slišati niti ene slovenske besede...

Bo slovenska politika kdaj dojela zamejsko stvarnost??

Skoraj mesec dni je od slovenskih parlamentarnih volitev, na katerih je močno zmagala Stranka Mira Cerarja, nove politične zvezde, človeka, ki smo ga normalni državljani že davno želeli videti na kakšnem pomembnem političnem položaju, saj je njegova retorika vedno umirjala, utemeljevala in dokazovala, da so poštenost, solidarnost in vladavina prava vrednote, za katere bi se morali boriti vsi, ki imajo moč odločanja ... V preteklem dopustniško obarvanem mesecu so nas mediji bombardirali z raznoraznimi informacijami, mene pa predvsem zanima, kakšno stališče/politično držo bo SMC zavzela do Slovencev zunaj meja, do slovenskega kulturno-jezikovnega prostora na vseh štirih straneh Dežele za administrativno mejo ...

Ne vem, kako je s tem, saj še ni niti okvirne koalicije, čeprav se že pojavljajo namigi, da bi upokojenska stranka silno želela obdržati primat nad Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, saj njen minister grozno rad ministruje!!! Ta urad, takšen, kot je bil v zadnjem času, je dobesedno slovenska sramota, zato predlagam novi vladi - če nima pametnih idej ali ljudi, ki bi ga kompetentno vodili, da ga ukine. Pač eden nebodigatreba proračunski porabnik manj ... Kaj so ti osebki dejansko vedeli o Slovencih zunaj Slovenije (minister in državna sekretarka namreč)? Manj kot nič!! In jih niti ni zanimalo, saj so za njihove udobne in pregrešno dobro plačane fotelje politična botrstva bila dovolj ... Imeli so čas in politične zveze, nič drugega ... Seveda vem, da je minister politična in ne strokovna figura, toda vsak klovn pa naj res ne bi bil minister!!! In to se dogaja iz leta v leto, iz mandata v mandat, vedno huje; tu in tam se sicer pojavi kdo, ki nekaj ve o tem, kar počne ... Toda - se kdo v slovenski politiki vpraša o kredibilnosti in kompetentnosti nekaterih samozvanih manjšinskih politikov v zamejskih skupnostih? Ne! Ker je lažje nasedati nekim ustaljenim, za matične politike enostavnejšim rešitvam, ki pa v resnici Slovencem v sosednjih državah na dolgi rok veliko bolj škodujejo kot koristijo, a o tem nekredibilni ministri seveda nimajo pojma!

 Ko sem v posebni poletni številki Mladine prebrala intervju z dr. Angeliko Mlinar, koroško Slovenko, do nedavnega poslanko v avstrijskem parlamentu, po novem evropsko poslanko, liberalko, članico Narodnega sveta koroških Slovencev, doktorico prava in zagrizeno borko za enakopravnost - predvsem pa izjemno žensko - sem se globoko zamislila ob nekaterih njenih zelo direktnih in iskrenih izjavah in razmišljanjih, ki so - na las podobna mojim!!! Tehtni premisleki o položaju Slovencev na Koroškem, o tem, da je od devetdesetih let na videz diskriminacije manj, toda ne zaradi napredka demokracije, temveč zaradi dejstva, "ker nas Slovencev na Koroškem tako rekoč ni več", pravi Angelika Mlinar ... To pa mi je nekam znano - od tam, z vzhodne meje ...

Mlinarjeva je zelo kritična do odnosa Slovenije do Slovencev zunaj njenih meja: "Primerjava z Indijanci ni dobra, ker ti niso imeli države matice, mi, koroški Slovenci, pa imamo tukaj Slovenijo in nekega ministra Žekša (bil je minister v času t. i. konsenzne skupine), ki zagovarja stališče, da zakon ni pomemben, da je pomembna kultura, lepo vedenje, prijazni odnosi. Takšne ljudi lahko zgolj vprašam, zakaj potem v slovenskem parlamentu samo ne pojejo. Kakšne izjave pa so to? Vse to zamerim Sloveniji. Dejansko zamerim, ker tako ne gre ... Zamerim jim, ker ni strategije. Oziroma bolje, strategija Slovenije očitno sedaj je, uničimo narodno skupnost, ker jim gremo tukaj v Ljubljani očitno na živce."

 Na novinarjevo repliko: V Sloveniji navadno rečejo, da strategijo in pobudo prepuščajo manjšini. Češ da bi vmešavanje v manjšinske zadeve le še poslabšalo vaš položaj. Mlinarjeva odgovarja: "To ni nič drugega kot strategija neprevzemanja odgovornosti. Še v družini stvari ne delujejo tako in tudi v Sloveniji ne funkcionirate tako. Saj imate za to parlament in volitve, ne? Mi v NSKS in jaz osebno se zaradi tega zavzemamo za skupno, demokratično legitimirano zastopstvo. Zato pa bi potrebovali neki zakonski okvir. Z drugimi besedami, ne gre za to, da bi se o tem dogovorila gospod Inzko, vodja NSKS, in na primer gospod Šturm, vodja ZSO, ker to ni niti izvršna skupina ljudi niti ni to legislativa, to je zgolj neka skupina ljudi, ki je organizirana po pravu o društvih. In oprostite, poglejte samo, kako je legitimiran gospod Šturm. Tam, v tisti organizaciji imajo nekakšen delegatski sistem, kot da so sredi Kube. On, Šturm, določa, kdo ga bo izvolil!"... Navedena citata sta izjemno zgovorna. To je že tretji primer, ki ga poznam - in omenjeni Urad bi se moral končno vprašati, kako, s kom in s kakšno strategijo naprej. Intervju, iz katerega sem povzela ta delček, je v celoti izjemen in vreden branja. Ta neverjetna dama, dr. Angelika Mlinar, mi je res razkrila povsem nova obzorja...

Post scriptum:  Na skrajnem vzhodnem delu slovenskega etničnega ozemlja, v Porabju, je zmeda okrog tega, kdo je legitimen zastopnik manjšine, že leta in leta popolna. In peščici večnih funkcionarjev ter njihovih prisklednikov to še kako ustreza. Prva samostojna organizacija slovenske skupnosti je bila Zveza Slovencev, ki dolga leta ni posvečala posebne pozornosti formalno pravni ureditvi. Štiri leta za njo je bila na osnovi manjšinskega zakona ustanovljena Državna slovenska samouprava. Ergo, formalno pravna zastopnica, partnerka domicilne madžarske države in zakonsko določena predstavnica Slovencev na Madžarskem, torej uradna krovna organizacija, je samo DSS! In tega nekako Slovenija ne dojame. Ne vem, če namerno ali iz nevednosti, a gotovo ni etično in higienično! Kaj pa Zveza Slovencev, ki jo Slovenija favorizira kot krovno organizacijo, edino partnerko? Zveza je društvo, neka skupina ljudi (približno 100 članov - torej še zdaleč ne predstavlja Slovencev na Madžarskem!!!), ki je organizirana po pravu o društvih, če malo parafraziram Angeliko Mlinar. Še dalje: V tisti organizaciji imajo nekakšen delegatski sistem, kot da so sredi Kube ... O tem, kdo so delegati in kako se jih pridobiva, pa ne bi razglabljala še stotič. Preberite v prejšnjem odstavku ... Tudi grotesk o krovnikih ne ... Sever, zahod ali vzhod - enaki problemi, enake dileme, enaka vprašanja in skrivalnice ... Veliko dela, če se ga bo kdo na Uradu za Slovence, predvsem pa v novi slovenski vladi, kdaj lotil ... Če bo komu v interesu - slovenskim davkoplačevalcem gotovo je - korenito spremeniti, urediti in postaviti pravila. Na vseh področjih manjšinskega delovanja, predvsem pa terjati odgovornost!!!

Še ščepec preddopustniških poletnih misli...

Cvetovi sončnic so me vedno spravljali v dobro voljo, zato sem se velikokrat ustavljala ob cvetočih njivah in dihala njihove vonje ter tople rumene barve... Posebej takrat, ko sem nemočna onemela ob kakšnih vedno novih odkritjih... Po naravi sem naivna in preveč zaupljiva, kar me tepe vse življenje. Zasvojena sem s pravičnostjo, s prepričanjem, da to, kar pridigaš, moraš sam živeti, da si verodostojen. S tem življenjskim konceptom se nikakor ne vklapljam v porabsko vsakdanjost, v sredine, kjer se izgovarjajo besede zaradi besed (in osebnih koristi), ne pa zaradi učinka. Kakšni ljudje to pravzaprav morajo biti, da zmorejo igrati neke vloge vse življenje???

Poglejmo porabske slovenske učitelje; kateri izmed njih opravlja svoj poklic iskreno, prepričljivo, s strastjo in željo najmlajše Porabce naučiti čim več slovenščine in jim z besedo ter lastnim zgledom uzavestiti, da so - kateri so - tudi Slovenci??? Kateri izmed njih je lastne otroke naučil slovensko in zdaj lahko le-te daje svojim učencem za zgled??? Kateri izmed njih se dosledno in vztrajno trudi uporabljati slovensko komunikacijo s kolegi in z učenci tudi zunaj učilnice??? ... Še in še takih vprašanj bi lahko zapisala, a so vsa retorične narave, saj je odgovor kratek in jedrnat in vsem, ki želijo videti in vedeti, znan... Nobenemu izmed njih se namreč ne zdi prav nič narobe, da lastnih otrok ni naučil slovensko... Z neznosno lahkostjo prepričuje vse okrog sebe, da je to nemogoče...

Tudi pogled med manjšinine nosilce javnih funkcij ni nič bolj svetel, razen redkih izjem... Ko narodnostni politiki leta in leta opletajo s floskulami o ohranjanju jezika, o tem, koliko se trudijo na tem področju, lastnih otrok pa niso naučili slovensko, je zame verodostojnost takih nakladačev že od davna zrušena. To, kar počnejo, je poklicno slovenstvo, kar že od nekdaj obsojam in preziram. Toda ko si bela vrana med črnimi, se te hitro lotijo. Te dni mineva eno leto od čarovniškega procesa, ki so ga uprizorili proti meni... Kot obdolžena rušitve njihovih Potemkinovih vasi pa se nisem smela braniti... Spomin na to čudaško inkvizicijo bo v meni živel večno... Prav tako bom ob srečanjih z nekaterimi sodelujočimi v gonji proti meni večno gledala le skoznje...

Svetle zvezdice so nekateri mladi in najmlajši, ki bi morali imeti samo malo več pozitivne spodbude, da govorijo tudi med seboj slovensko. Aha, kdo jim bo to spodbudo dal? Morda novi voditelji enkrat, nekoč... Ko bo kdo dojel, da bogov ni, ampak so se ustvarili sami, ob preveliki pasivnosti ljudstva, ob malodušju, ki je desetletja vladalo v skupnosti... In pripeljalo do tega, da lahko nekdo vlada, tudi če je večino dneva v omamljeno vegetativnem stanju... Če zruši vse, kar je nekoč zgradil... Če s svojimi dejanji sramoti skupnost na tej in oni strani meje... Ste res slepi ali do konca malodušni??? Je vaš boj do konca izgubljen ali usodo skupnosti prepuščate tistim, ki v resnici vzorno skrbijo le zase?

Tu pa bom preddopustniške misli zaključila, čeprav ne povsem. To prtljago vedno in povsod nosim s seboj, spremlja me kot senca, kamor koli grem... Vem, da človek lahko spreminja le sebe, drugih ne more... Vem, da bom za svojimi načeli in prepričanji trdno stala dalje in vem, da bo moj življenjski moto še naprej: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih!!! In nekje v dnu srca čutim, da se bo enkrat moralo kaj spremeniti... Ali pa bo vse šlo - približno vemo, kam... Moj Samuel že maha v slovo, modro morje čaka... Petnajst dni brez računalnika... Neprecenljivo!!!

So porabske resnice res podobne znanstveni fantastiki???

V medijih je trenutno t. i. čas kislih kumaric, to je po navadi poletno obdobje, ko so politika in politiki na dopustu, tudi šole so zaprte, vsega medijskega - pisnega, zvočnega ali vizualnega - prostora pa se res ne da napolniti s kmetijskimi, vrtičkarskimi, zdravstvenimi in lepotilnimi nasveti, pa vremenom in prometnimi informacijami; še športniki, razen redkih izjem, so na dopustu... Torej se je potrebno spomniti na zamejske Slovence!!! Ker se o Slovencih v Italiji ve prav vse - tako so prepričani v večini osrednji slovenski mediji - tudi o Slovencih na Koroškem v Avstriji je vse znano - posebej če se raznežimo ob misli na romantično Vrbsko jezero in prisanjamo Gosposvetsko polje, mokre sanje vsakega Slovenceljna - se je treba posvetiti eksotom, recimo Porabskim Slovencem...

Pred dnevom ali dvema me je klicala nadebudna, verjetno gospodična, z znanega slovenskega radia, ki menda pripravlja daljšo oddajo o Slovencih v Porabju. Rada bi z mano posnela pogovor o porabskem šolstvu, ker je dobila informacijo, da se jaz razumem na to. Seveda sem bila za, čeprav je ob takih situacijah pri meni vedno prisotno malo skepse, saj poletne oddaje, da zapolnijo termin, običajno delajo ljudje, ki malo "poguglajo" in se že imajo za strokovnjake. No, dala sem ji priložnost in test je SKORAJ opravila, če ne bi...



Če ne bi ob moji, malo bolj drzni pripombi, razlagi ali kaj je že bilo - padla v popoln dvom in onemela... Na prvo vprašanje o organizaciji narodnostnega šolstva v Porabju sem odgovorila temeljito in brezhibno, kot da bi požrla CD, bi rekel moj sin, v skladu z njenimi pričakovanji; gospodična je na drugi strani žice ali brezžičnih valov skoraj zaploskala. Sledilo je drugo vprašanje o financiranju porabskih šol; seveda jih financira madžarska država, saj so del madžarskega šolskega sistema... A res?? Kaj pa Slovenija?? - je bilo naslednje vprašanje. Oh, saj nam ostane dovolj. Izobražujemo učitelje, pripravljamo številne dejavnosti za učence, šole oskrbujemo s slovenskimi učbeniki, leposlovjem, tehničnimi materiali, pohištvom... Pravkar smo se vrnili z jezikovnih počitnic v Piranu, ki jih je v celoti financiralo slovensko šolsko ministrstvo....

No, do tukaj je šlo, potem pa je gospodično zanimalo uresničevanje meddržavnega sporazuma o zaščiti manjšin, madžarske v Prekmurju in slovenske v Porabju... Rekli so ji, da Slovenija vzorno uresničuje sporazum, Madžarska pa ga nikoli ni, in zato so Porabci v tako težkem položaju... Pa kršenje načela recipročnosti, pa ni slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu, problemi so s financami... Najprej sem bila od šoka kar tiho, potem pa sem za uvod čisto jasno rekla, da ni točno tako... Aaaa? Res ni... Meddržavni sporazumi so za to, da se imajo politiki in diplomati fino; da v svojih koledarjih odkljukajo s kamerami in fotoaparati zapolnjene dneve, napišejo poročila in depeše, ki so same sebi in upravičenosti njihovega obstajanja namen... Življenje pa teče svojo pot, slovenščina bo na tak način v Porabju kmalu mrtev jezik... Na drugi strani - tišina... Ste še tam?? - jo vprašam. Ja, sem, kar povejte! ... Seveda sem povedala... Krivda za mizeren položaj slovenskega jezika v Porabju je na vseh straneh: na strani Porabcev, ki že dvajset let ne morejo dojeti, da se jezik ne ohranja sam po sebi, spontano in stihijsko, ampak bi že davno morali narediti podroben program svoje jezikovne politike in se ga dosledno držati, prav vsi, v prvi vrsti pa nosilci javnih funkcij... Drugi krivec je Slovenija, ki tudi ne dojema prioritet; ne vlaga v človeške vire, v prvi vrsti učitelje, saj se šolo vedno obravnava kot dežurnega krivca za obstoječe stanje jezika in duha... Govoriti o recipročnosti danes, pred dvajsetimi leti, ko je to bilo mogoče, pa se ni smelo - je neetično... Pa še nekaj takih sem natresla, tudi o prošnji monoštrske ravnateljice za dodatnega učitelja iz Slovenije - le-ta še vedno ni dobila niti odgovora, kaj šele da bi se pozitivno rešila - in o napačnih ter moralno spornih finančnih podporah, ki rešujejo kakšnega posameznika, ne pa skupnosti, kaj šele jezik, ki je tem osebkom nepomemben... Ja, kar dobro sem se izkašljala...

Gospodična na drugi strani je spet onemela, in ko sem jo vprašala, če želi še kaj, se je zelo hitro poslovila: Ne, dovolj je, nekaj bomo iz tega že vzeli. Hvala. Nasvidenje... Haaa? Nič nisem mogla več reči, le popolnoma jasno mi je bilo, da gospodična pozna bajko o nič krivih Porabcih, ki trpijo zaradi neuresničevanja meddržavnih sporazumov, so diskriminirani, ker prekmurski Madžari dobivajo 25-krat več sredstev kot oni, imajo poslanca v parlamentu in kar polne denarnice... Vseh tegob so jim krivi drugi - morda bi le-ti morali biti tudi Slovenci namesto njih... Jaz pa tu čezvesoljsko širim neke čudne zgodbe, ki jih ni v uradnih izjavah narodnostnih politikov ali diplomatov... Gotovo je z babnico kaj narobe ali je na nekem področju za kaj prikrajšana...

Tako je to, če hočeš slovenskim medijem povedati kakšno golo resnico o Porabju; ne gre... Oni za poletje pričakujejo romantične, srce parajoče zgodbe o porabskih junakih, ki krvavijo na branikih slovenstva. Žal. Takih zgodb ni. Sprijaznite se s tem!