Slovenska politika se ne bo ukvarjala z zamejsko stvarnostjo!!!

Naslov mojega tokratnega nočnega razmišljanja je odgovor na vprašalni naslov predhodnega zapisa. Zamejska stvarnost namreč slovenske politike ne zanima, ker je politika (in diplomacija) umetnost laganja in sprenevedanja. Nič več... Zgolj politika... Kakšno dojemanje, neki! Nihče od politikov se ne bo ukvarjal z dojemanjem položaja nekih Slovencev za mejo, če se še s tistimi doma ne ukvarjajo! Ve se, čemu je namenjen Urad za Slovence; pridejo, ko se proslavlja resničen ali tudi fiktiven uspeh, delijo denarce, kako in komu - ne bi o tem... Kaj oni v resnici vedo o ohranjanju jezika, duše, slovenskega srca zunaj matične države? Zelo malo, pravzaprav nič. (Obstaja izjema, ki veliko ve, je dalj časa na Uradu in ga zanima. Gospod Rudi. A je samo eden.) Ker so njihovi informatorji, naveze in zveze pretežno tisti, ki jim je slovenstvo poklicna usmeritev. Preživetje! Če sem do konca iskrena - v vseh teh letih in menjavah na Uradu sta po moji presoji bila le dva, ki sta Urad vodila korektno, in vedela, čemu sta na njegovem čelu: najprej Peter Vencelj, ki je svojo vlogo dojel sicer, žal, komaj ob koncu mandata, in Ljudmila Novak, ki je kot jezikoslovka bila dobra poznavalka osrednje vloge jezika pri ohranjanju skupnosti in je to tudi vedno poudarjala. Vseh drugih se niti nočem spomniti, ker je škoda izgubljati besede...

Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, nepolitično, nestrankarsko, zgolj s strokovnimi in romantično naivnimi nagibi, sem bila grozno nevedna; ljubila sem slovenski jezik, imela sem svoj narodnostni ponos in dostojanstvo ter trdno vero, da s svojim zgledom, strokovnim znanjem, vztrajnostjo, doslednostjo in ljubeznijo do slovenstva lahko pripomorem k ohranitvi slovenskega duha v teh krhkih, ranjenih in od zgodovine ter pravkar odkrite svobode načetih krajih; da pomagam graditi nekaj novega in trdnejšega; da bo svoboda v demokratičnih spremembah pomenila odločitev za slovenstvo; da bo moja država Slovenija dojela, da je poleg knjig, plesov in petja potrebno Porabskim Slovencem dati tudi slovenski kruh; da brez ekonomske podlage ni napredka na nobenem področju... Slovenska politika ni dojela...

V več kot dveh desetletjih se v Porabju ni zgodila niti ena slovenska gospodarska investicija, kjer bi se s slovenske strani reklo: Takole: To je slovenska firma ali ustanova, ki je nastala s slovenskim denarjem, tu se govori slovensko! Ja, saj se v Porabju s strani Slovenije finančno oskrbujejo nekatere t. i. slovenske investicije, ki pa z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete nimajo, žal, nobene zveze... Ker slovenske politike ni zanimalo, kam, komu in za kaj daje slovenski denar... In je še vedno ne zanima... Tudi predstavnikov Slovenije v teh krajih ne... Oziroma so lepo tiho, ker je tako tudi bolj ugodno zanje... Skrb za uglajeno medijsko podobo in trdnost Potemkinovih vasi je glavna dejavnost t. i. slovenskih predstavnikov v Porabju...

  Slutim, da bo nova slovenska vlada s tako politiko - brez strategije in poznavanja pravih problemov - nadaljevala... In - ne čudite se, če v Porabju - morda tudi drugod po zamejstvu - zelo kmalu ne bo slišati niti ene slovenske besede...

Bo slovenska politika kdaj dojela zamejsko stvarnost??

Skoraj mesec dni je od slovenskih parlamentarnih volitev, na katerih je močno zmagala Stranka Mira Cerarja, nove politične zvezde, človeka, ki smo ga normalni državljani že davno želeli videti na kakšnem pomembnem političnem položaju, saj je njegova retorika vedno umirjala, utemeljevala in dokazovala, da so poštenost, solidarnost in vladavina prava vrednote, za katere bi se morali boriti vsi, ki imajo moč odločanja ... V preteklem dopustniško obarvanem mesecu so nas mediji bombardirali z raznoraznimi informacijami, mene pa predvsem zanima, kakšno stališče/politično držo bo SMC zavzela do Slovencev zunaj meja, do slovenskega kulturno-jezikovnega prostora na vseh štirih straneh Dežele za administrativno mejo ...

Ne vem, kako je s tem, saj še ni niti okvirne koalicije, čeprav se že pojavljajo namigi, da bi upokojenska stranka silno želela obdržati primat nad Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, saj njen minister grozno rad ministruje!!! Ta urad, takšen, kot je bil v zadnjem času, je dobesedno slovenska sramota, zato predlagam novi vladi - če nima pametnih idej ali ljudi, ki bi ga kompetentno vodili, da ga ukine. Pač eden nebodigatreba proračunski porabnik manj ... Kaj so ti osebki dejansko vedeli o Slovencih zunaj Slovenije (minister in državna sekretarka namreč)? Manj kot nič!! In jih niti ni zanimalo, saj so za njihove udobne in pregrešno dobro plačane fotelje politična botrstva bila dovolj ... Imeli so čas in politične zveze, nič drugega ... Seveda vem, da je minister politična in ne strokovna figura, toda vsak klovn pa naj res ne bi bil minister!!! In to se dogaja iz leta v leto, iz mandata v mandat, vedno huje; tu in tam se sicer pojavi kdo, ki nekaj ve o tem, kar počne ... Toda - se kdo v slovenski politiki vpraša o kredibilnosti in kompetentnosti nekaterih samozvanih manjšinskih politikov v zamejskih skupnostih? Ne! Ker je lažje nasedati nekim ustaljenim, za matične politike enostavnejšim rešitvam, ki pa v resnici Slovencem v sosednjih državah na dolgi rok veliko bolj škodujejo kot koristijo, a o tem nekredibilni ministri seveda nimajo pojma!

 Ko sem v posebni poletni številki Mladine prebrala intervju z dr. Angeliko Mlinar, koroško Slovenko, do nedavnega poslanko v avstrijskem parlamentu, po novem evropsko poslanko, liberalko, članico Narodnega sveta koroških Slovencev, doktorico prava in zagrizeno borko za enakopravnost - predvsem pa izjemno žensko - sem se globoko zamislila ob nekaterih njenih zelo direktnih in iskrenih izjavah in razmišljanjih, ki so - na las podobna mojim!!! Tehtni premisleki o položaju Slovencev na Koroškem, o tem, da je od devetdesetih let na videz diskriminacije manj, toda ne zaradi napredka demokracije, temveč zaradi dejstva, "ker nas Slovencev na Koroškem tako rekoč ni več", pravi Angelika Mlinar ... To pa mi je nekam znano - od tam, z vzhodne meje ...

Mlinarjeva je zelo kritična do odnosa Slovenije do Slovencev zunaj njenih meja: "Primerjava z Indijanci ni dobra, ker ti niso imeli države matice, mi, koroški Slovenci, pa imamo tukaj Slovenijo in nekega ministra Žekša (bil je minister v času t. i. konsenzne skupine), ki zagovarja stališče, da zakon ni pomemben, da je pomembna kultura, lepo vedenje, prijazni odnosi. Takšne ljudi lahko zgolj vprašam, zakaj potem v slovenskem parlamentu samo ne pojejo. Kakšne izjave pa so to? Vse to zamerim Sloveniji. Dejansko zamerim, ker tako ne gre ... Zamerim jim, ker ni strategije. Oziroma bolje, strategija Slovenije očitno sedaj je, uničimo narodno skupnost, ker jim gremo tukaj v Ljubljani očitno na živce."

 Na novinarjevo repliko: V Sloveniji navadno rečejo, da strategijo in pobudo prepuščajo manjšini. Češ da bi vmešavanje v manjšinske zadeve le še poslabšalo vaš položaj. Mlinarjeva odgovarja: "To ni nič drugega kot strategija neprevzemanja odgovornosti. Še v družini stvari ne delujejo tako in tudi v Sloveniji ne funkcionirate tako. Saj imate za to parlament in volitve, ne? Mi v NSKS in jaz osebno se zaradi tega zavzemamo za skupno, demokratično legitimirano zastopstvo. Zato pa bi potrebovali neki zakonski okvir. Z drugimi besedami, ne gre za to, da bi se o tem dogovorila gospod Inzko, vodja NSKS, in na primer gospod Šturm, vodja ZSO, ker to ni niti izvršna skupina ljudi niti ni to legislativa, to je zgolj neka skupina ljudi, ki je organizirana po pravu o društvih. In oprostite, poglejte samo, kako je legitimiran gospod Šturm. Tam, v tisti organizaciji imajo nekakšen delegatski sistem, kot da so sredi Kube. On, Šturm, določa, kdo ga bo izvolil!"... Navedena citata sta izjemno zgovorna. To je že tretji primer, ki ga poznam - in omenjeni Urad bi se moral končno vprašati, kako, s kom in s kakšno strategijo naprej. Intervju, iz katerega sem povzela ta delček, je v celoti izjemen in vreden branja. Ta neverjetna dama, dr. Angelika Mlinar, mi je res razkrila povsem nova obzorja...

Post scriptum:  Na skrajnem vzhodnem delu slovenskega etničnega ozemlja, v Porabju, je zmeda okrog tega, kdo je legitimen zastopnik manjšine, že leta in leta popolna. In peščici večnih funkcionarjev ter njihovih prisklednikov to še kako ustreza. Prva samostojna organizacija slovenske skupnosti je bila Zveza Slovencev, ki dolga leta ni posvečala posebne pozornosti formalno pravni ureditvi. Štiri leta za njo je bila na osnovi manjšinskega zakona ustanovljena Državna slovenska samouprava. Ergo, formalno pravna zastopnica, partnerka domicilne madžarske države in zakonsko določena predstavnica Slovencev na Madžarskem, torej uradna krovna organizacija, je samo DSS! In tega nekako Slovenija ne dojame. Ne vem, če namerno ali iz nevednosti, a gotovo ni etično in higienično! Kaj pa Zveza Slovencev, ki jo Slovenija favorizira kot krovno organizacijo, edino partnerko? Zveza je društvo, neka skupina ljudi (približno 100 članov - torej še zdaleč ne predstavlja Slovencev na Madžarskem!!!), ki je organizirana po pravu o društvih, če malo parafraziram Angeliko Mlinar. Še dalje: V tisti organizaciji imajo nekakšen delegatski sistem, kot da so sredi Kube ... O tem, kdo so delegati in kako se jih pridobiva, pa ne bi razglabljala še stotič. Preberite v prejšnjem odstavku ... Tudi grotesk o krovnikih ne ... Sever, zahod ali vzhod - enaki problemi, enake dileme, enaka vprašanja in skrivalnice ... Veliko dela, če se ga bo kdo na Uradu za Slovence, predvsem pa v novi slovenski vladi, kdaj lotil ... Če bo komu v interesu - slovenskim davkoplačevalcem gotovo je - korenito spremeniti, urediti in postaviti pravila. Na vseh področjih manjšinskega delovanja, predvsem pa terjati odgovornost!!!

Še ščepec preddopustniških poletnih misli...

Cvetovi sončnic so me vedno spravljali v dobro voljo, zato sem se velikokrat ustavljala ob cvetočih njivah in dihala njihove vonje ter tople rumene barve... Posebej takrat, ko sem nemočna onemela ob kakšnih vedno novih odkritjih... Po naravi sem naivna in preveč zaupljiva, kar me tepe vse življenje. Zasvojena sem s pravičnostjo, s prepričanjem, da to, kar pridigaš, moraš sam živeti, da si verodostojen. S tem življenjskim konceptom se nikakor ne vklapljam v porabsko vsakdanjost, v sredine, kjer se izgovarjajo besede zaradi besed (in osebnih koristi), ne pa zaradi učinka. Kakšni ljudje to pravzaprav morajo biti, da zmorejo igrati neke vloge vse življenje???

Poglejmo porabske slovenske učitelje; kateri izmed njih opravlja svoj poklic iskreno, prepričljivo, s strastjo in željo najmlajše Porabce naučiti čim več slovenščine in jim z besedo ter lastnim zgledom uzavestiti, da so - kateri so - tudi Slovenci??? Kateri izmed njih je lastne otroke naučil slovensko in zdaj lahko le-te daje svojim učencem za zgled??? Kateri izmed njih se dosledno in vztrajno trudi uporabljati slovensko komunikacijo s kolegi in z učenci tudi zunaj učilnice??? ... Še in še takih vprašanj bi lahko zapisala, a so vsa retorične narave, saj je odgovor kratek in jedrnat in vsem, ki želijo videti in vedeti, znan... Nobenemu izmed njih se namreč ne zdi prav nič narobe, da lastnih otrok ni naučil slovensko... Z neznosno lahkostjo prepričuje vse okrog sebe, da je to nemogoče...

Tudi pogled med manjšinine nosilce javnih funkcij ni nič bolj svetel, razen redkih izjem... Ko narodnostni politiki leta in leta opletajo s floskulami o ohranjanju jezika, o tem, koliko se trudijo na tem področju, lastnih otrok pa niso naučili slovensko, je zame verodostojnost takih nakladačev že od davna zrušena. To, kar počnejo, je poklicno slovenstvo, kar že od nekdaj obsojam in preziram. Toda ko si bela vrana med črnimi, se te hitro lotijo. Te dni mineva eno leto od čarovniškega procesa, ki so ga uprizorili proti meni... Kot obdolžena rušitve njihovih Potemkinovih vasi pa se nisem smela braniti... Spomin na to čudaško inkvizicijo bo v meni živel večno... Prav tako bom ob srečanjih z nekaterimi sodelujočimi v gonji proti meni večno gledala le skoznje...

Svetle zvezdice so nekateri mladi in najmlajši, ki bi morali imeti samo malo več pozitivne spodbude, da govorijo tudi med seboj slovensko. Aha, kdo jim bo to spodbudo dal? Morda novi voditelji enkrat, nekoč... Ko bo kdo dojel, da bogov ni, ampak so se ustvarili sami, ob preveliki pasivnosti ljudstva, ob malodušju, ki je desetletja vladalo v skupnosti... In pripeljalo do tega, da lahko nekdo vlada, tudi če je večino dneva v omamljeno vegetativnem stanju... Če zruši vse, kar je nekoč zgradil... Če s svojimi dejanji sramoti skupnost na tej in oni strani meje... Ste res slepi ali do konca malodušni??? Je vaš boj do konca izgubljen ali usodo skupnosti prepuščate tistim, ki v resnici vzorno skrbijo le zase?

Tu pa bom preddopustniške misli zaključila, čeprav ne povsem. To prtljago vedno in povsod nosim s seboj, spremlja me kot senca, kamor koli grem... Vem, da človek lahko spreminja le sebe, drugih ne more... Vem, da bom za svojimi načeli in prepričanji trdno stala dalje in vem, da bo moj življenjski moto še naprej: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih!!! In nekje v dnu srca čutim, da se bo enkrat moralo kaj spremeniti... Ali pa bo vse šlo - približno vemo, kam... Moj Samuel že maha v slovo, modro morje čaka... Petnajst dni brez računalnika... Neprecenljivo!!!

So porabske resnice res podobne znanstveni fantastiki???

V medijih je trenutno t. i. čas kislih kumaric, to je po navadi poletno obdobje, ko so politika in politiki na dopustu, tudi šole so zaprte, vsega medijskega - pisnega, zvočnega ali vizualnega - prostora pa se res ne da napolniti s kmetijskimi, vrtičkarskimi, zdravstvenimi in lepotilnimi nasveti, pa vremenom in prometnimi informacijami; še športniki, razen redkih izjem, so na dopustu... Torej se je potrebno spomniti na zamejske Slovence!!! Ker se o Slovencih v Italiji ve prav vse - tako so prepričani v večini osrednji slovenski mediji - tudi o Slovencih na Koroškem v Avstriji je vse znano - posebej če se raznežimo ob misli na romantično Vrbsko jezero in prisanjamo Gosposvetsko polje, mokre sanje vsakega Slovenceljna - se je treba posvetiti eksotom, recimo Porabskim Slovencem...

Pred dnevom ali dvema me je klicala nadebudna, verjetno gospodična, z znanega slovenskega radia, ki menda pripravlja daljšo oddajo o Slovencih v Porabju. Rada bi z mano posnela pogovor o porabskem šolstvu, ker je dobila informacijo, da se jaz razumem na to. Seveda sem bila za, čeprav je ob takih situacijah pri meni vedno prisotno malo skepse, saj poletne oddaje, da zapolnijo termin, običajno delajo ljudje, ki malo "poguglajo" in se že imajo za strokovnjake. No, dala sem ji priložnost in test je SKORAJ opravila, če ne bi...



Če ne bi ob moji, malo bolj drzni pripombi, razlagi ali kaj je že bilo - padla v popoln dvom in onemela... Na prvo vprašanje o organizaciji narodnostnega šolstva v Porabju sem odgovorila temeljito in brezhibno, kot da bi požrla CD, bi rekel moj sin, v skladu z njenimi pričakovanji; gospodična je na drugi strani žice ali brezžičnih valov skoraj zaploskala. Sledilo je drugo vprašanje o financiranju porabskih šol; seveda jih financira madžarska država, saj so del madžarskega šolskega sistema... A res?? Kaj pa Slovenija?? - je bilo naslednje vprašanje. Oh, saj nam ostane dovolj. Izobražujemo učitelje, pripravljamo številne dejavnosti za učence, šole oskrbujemo s slovenskimi učbeniki, leposlovjem, tehničnimi materiali, pohištvom... Pravkar smo se vrnili z jezikovnih počitnic v Piranu, ki jih je v celoti financiralo slovensko šolsko ministrstvo....

No, do tukaj je šlo, potem pa je gospodično zanimalo uresničevanje meddržavnega sporazuma o zaščiti manjšin, madžarske v Prekmurju in slovenske v Porabju... Rekli so ji, da Slovenija vzorno uresničuje sporazum, Madžarska pa ga nikoli ni, in zato so Porabci v tako težkem položaju... Pa kršenje načela recipročnosti, pa ni slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu, problemi so s financami... Najprej sem bila od šoka kar tiho, potem pa sem za uvod čisto jasno rekla, da ni točno tako... Aaaa? Res ni... Meddržavni sporazumi so za to, da se imajo politiki in diplomati fino; da v svojih koledarjih odkljukajo s kamerami in fotoaparati zapolnjene dneve, napišejo poročila in depeše, ki so same sebi in upravičenosti njihovega obstajanja namen... Življenje pa teče svojo pot, slovenščina bo na tak način v Porabju kmalu mrtev jezik... Na drugi strani - tišina... Ste še tam?? - jo vprašam. Ja, sem, kar povejte! ... Seveda sem povedala... Krivda za mizeren položaj slovenskega jezika v Porabju je na vseh straneh: na strani Porabcev, ki že dvajset let ne morejo dojeti, da se jezik ne ohranja sam po sebi, spontano in stihijsko, ampak bi že davno morali narediti podroben program svoje jezikovne politike in se ga dosledno držati, prav vsi, v prvi vrsti pa nosilci javnih funkcij... Drugi krivec je Slovenija, ki tudi ne dojema prioritet; ne vlaga v človeške vire, v prvi vrsti učitelje, saj se šolo vedno obravnava kot dežurnega krivca za obstoječe stanje jezika in duha... Govoriti o recipročnosti danes, pred dvajsetimi leti, ko je to bilo mogoče, pa se ni smelo - je neetično... Pa še nekaj takih sem natresla, tudi o prošnji monoštrske ravnateljice za dodatnega učitelja iz Slovenije - le-ta še vedno ni dobila niti odgovora, kaj šele da bi se pozitivno rešila - in o napačnih ter moralno spornih finančnih podporah, ki rešujejo kakšnega posameznika, ne pa skupnosti, kaj šele jezik, ki je tem osebkom nepomemben... Ja, kar dobro sem se izkašljala...

Gospodična na drugi strani je spet onemela, in ko sem jo vprašala, če želi še kaj, se je zelo hitro poslovila: Ne, dovolj je, nekaj bomo iz tega že vzeli. Hvala. Nasvidenje... Haaa? Nič nisem mogla več reči, le popolnoma jasno mi je bilo, da gospodična pozna bajko o nič krivih Porabcih, ki trpijo zaradi neuresničevanja meddržavnih sporazumov, so diskriminirani, ker prekmurski Madžari dobivajo 25-krat več sredstev kot oni, imajo poslanca v parlamentu in kar polne denarnice... Vseh tegob so jim krivi drugi - morda bi le-ti morali biti tudi Slovenci namesto njih... Jaz pa tu čezvesoljsko širim neke čudne zgodbe, ki jih ni v uradnih izjavah narodnostnih politikov ali diplomatov... Gotovo je z babnico kaj narobe ali je na nekem področju za kaj prikrajšana...

Tako je to, če hočeš slovenskim medijem povedati kakšno golo resnico o Porabju; ne gre... Oni za poletje pričakujejo romantične, srce parajoče zgodbe o porabskih junakih, ki krvavijo na branikih slovenstva. Žal. Takih zgodb ni. Sprijaznite se s tem!

 

Letošnje, malo drugačne jezikovne počitnice v Piranu

Letos smo že osmič popeljali porabske šolarje na jezikovne počitnice v Piran. Nekateri so bili z nami že nekajkrat, zato je bilo potrebno dogajanje malo popestriti. Pred nekaj meseci sva se z ravnateljico prekmurske OŠ Kuzma, ki je le nekaj kilometrov od Porabja in s porabskimi šolami prijateljuje že vrsto let, dogovorili, da bomo poskusili vključiti v delo jezikovnih počitnic nekaj njihovih učencev in kakšnega učitelja. Rečeno, storjeno. 12. julija je v Piran odpotovalo 33 porabskih učencev in dijakov ter 5 učencev OŠ Kuzma, kot spremljevalci so se pridružili še 3 porabski učitelji (ena je še študentka in upam, da ne bo imela težav z zaposlitvijo, ko se prav kmalu vrne s študija v Mariboru), učiteljica asistentka in dve učiteljici z OŠ Kuzma. Ekipa v Piranu je bila skoraj enaka kot lani - učiteljica piranske OŠ Cirila Kosmača, vodja jezikovnih šol, Karmen, učiteljici izvajalki jezikovnih delavnic, Vika in Lorena, pa še učitelja plavanja, Robi in Dejan. Nad vsem dogajanjem sem bdela jaz...

Športne dejavnosti, ogled akvarija, druženje in spoznavanje, jezikovne delavnice, likovne, plesne in gledališke dejavnosti - vse to in še več se je odvijalo prve tri dni, ko nam je vreme v vsem izobilju kazalo svoj kisel obraz. Odločitev, da povabim učence in učitelje s partnerske šole, se je zelo hitro pokazala kot izjemno pozitivna. Učenci so se kaj kmalu začeli družiti, seveda le z nekaj besedami, a vsak dan je teh besed in stavkov bilo več... Tudi mladi, simpatični učiteljici Martina in Mateja sta postali duša komunikacije v slovenščini. Prav tako sem navdušena nad zelo dobrim znanjem slovenščine pri naši porabski bodoči učiteljici Gabrielli. Žal so komunikacijske navade porabskih učencev izključno madžarske, a za to niso krivi sami, to je že dolgo jasno!!! V naslednjih dneh, ko se je v Piran vrnilo pravo poletje, so bile v ospredju morske radosti, vožnja z ladjo v Koper in uživanje v vodi...

Zadnji večer je bila prireditev; plesalci, likovniki in gledališčniki so pokazali, kaj se da narediti v pičlih petih dneh. In imeli smo kaj videti!!! Porabska gledališka skupina učiteljice Metke je uprizorila Cesarjeva nova oblačila. Pravcata predstava!!!

Potem so zaplesali Gabriellini plesalci in tako simpatično pozirali ob koncu plesa...

Učenci OŠ Kuzma so k svojemu gledališkemu nastopu povabili dva porabska učenca, dva Marcella, ki sta popestrila njihovo igro...

Tradicionalne na jezikovnih počitnicah pa so likovne delavnice. Učenci so ustvarili simpatične morske risbice, in kot vsako leto, dobili morske nagrade...

Izbirali so tudi naj plesalca, igralca, punco in še kaj... Za konec nam je na klavir zaigrala še Alja in nekaj prisrčnih stavkov spregovorila naša Karmen... Prelepo...

 

Za predzadnjim pa pride zadnji dan... Še zadnji skoki v morje, skupinsko fotografiranje na plaži, izmenjava naslovov, poslavljanje... Bilo je krasno, ker smo si tako vsi skupaj naredili! Še zadnji pogledi na prelestni Piran in nasvidenje! Do prihodnjega leta! S slovenščino - naprej!!!









Pismo ministru

Avla monoštrske gimnazije 23. junija letos; zaključna slovesnost ob podelitvi spričeval in pohval, tudi za učenje slovenskega jezika in zmage na tekmovanjih... Pohvaljena petošolca Zalan in Samuel, ki ju poučuje učiteljica Metka iz Slovenije...

Jezikovni tabor v Števanovcih prvi teden po koncu pouka - glavni izvajalci učitelji iz Slovenije...

Jezikovne počitnice za 40 porabskih učencev in dijakov bodo sredi julija v Piranu - že osme po vrsti - z izvajalci, slovenskimi učitelji... Ta zapis bo zgodba o tem, kako zelo v porabskem šolstvu potrebujemo učitelje iz Slovenije, slovensko šolsko ministrstvo pa anemično in apatično (mogoče celo ignorantsko) molči...

Maja je bilo napisano pismo slovenskemu šolskemu ministru; napisala ga je ravnateljica združenih monoštrskih šol. To je bila pravzaprav prošnja, naj ministrstvo najde možnost in finančno podpre zaposlitev učitelja asistenta za slovenski jezik samo za monoštrske šole, saj ob sedanji kadrovski situaciji na področju poučevanja slovenščine v Monoštru lahko pričakujemo skorajšen konec tega pouka. Madžarska ravnateljica se tega zaveda in v dobri veri, da bo razumljena, piše slovenskemu šolskemu ministru... Mine mesec in pol, odgovora od nikoder. Niti potrditve, da je minister pismo vsaj prebral, kaj šele kakšen pozitiven odgovor... Ob taki ignoranci pa se človek res vpraša, kdo so ti ljudje tam v ministrovem kabinetu, ki še osnovnih lekcij bontona niso naučeni... Saj vendar gre za problem najbolj jezikovno ogroženega dela slovenskega narodnostnega prostora, ne pa za kar neko pisarijo ene izmed številnih tečnih ravnateljic... Na razsežnost in pomen tega problema tudi sama že dolgo časa opozarjam in kar zavijem z očmi, ko kdo javno izreče, da smo svetovalke za zamejsko šolstvo "podaljšana roka ministrstva za šolstvo na terenu". Ja, roke, ki mahajo v prazno, roke, ki niso del telesa, žal. In to čutimo vedno bolj, saj še ob enormnem trudu in dokazovanju, kaj bi bile resnične prioritete, ostanemo same in nerazumljene, ohranjanje slovenskega jezika v zamejstvu pa floskula, ki se jo zlorablja za dnevnopolitične potrebe.

 Spoštovani gospod šolski minister! Vem, da trenutno opravljate le tekoče posle, a verjetno bi se lahko lotili tudi česa trdnega, plemenitega in domoljubnega. Lahko bi prebrali pismo monoštrske ravnateljice in poskusili dojeti resnost položaja ter razmisliti o konkretni rešitvi. Saj gre za to, o čemer ste danes govorili ob jubileju seminarjev slovenskega jezika na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik: pomen učenja slovenščine, ohranjanja jezika in utrjevanja identitete. V Porabju je vse to v zadnjih zdihljajih, pri najmlajših pa je potrebno slovenščino učiti na novo. Za to pa kot najbolj nujno pomoč potrebujemo učitelje iz Slovenije, ker domačih ni več dovolj. Vem, da porabsko umiranje slovenskega jezika ni predvolilna top tema, a kljub vsemu trkam na vest in zavest vseh aktualnih in bodočih politikov: najdite rešitev našega problema!!!

P.s.: Ves čas govorim o treh učiteljih, ki jih nujno potrebujemo...