Letošnje, malo drugačne jezikovne počitnice v Piranu

Letos smo že osmič popeljali porabske šolarje na jezikovne počitnice v Piran. Nekateri so bili z nami že nekajkrat, zato je bilo potrebno dogajanje malo popestriti. Pred nekaj meseci sva se z ravnateljico prekmurske OŠ Kuzma, ki je le nekaj kilometrov od Porabja in s porabskimi šolami prijateljuje že vrsto let, dogovorili, da bomo poskusili vključiti v delo jezikovnih počitnic nekaj njihovih učencev in kakšnega učitelja. Rečeno, storjeno. 12. julija je v Piran odpotovalo 33 porabskih učencev in dijakov ter 5 učencev OŠ Kuzma, kot spremljevalci so se pridružili še 3 porabski učitelji (ena je še študentka in upam, da ne bo imela težav z zaposlitvijo, ko se prav kmalu vrne s študija v Mariboru), učiteljica asistentka in dve učiteljici z OŠ Kuzma. Ekipa v Piranu je bila skoraj enaka kot lani - učiteljica piranske OŠ Cirila Kosmača, vodja jezikovnih šol, Karmen, učiteljici izvajalki jezikovnih delavnic, Vika in Lorena, pa še učitelja plavanja, Robi in Dejan. Nad vsem dogajanjem sem bdela jaz...

Športne dejavnosti, ogled akvarija, druženje in spoznavanje, jezikovne delavnice, likovne, plesne in gledališke dejavnosti - vse to in še več se je odvijalo prve tri dni, ko nam je vreme v vsem izobilju kazalo svoj kisel obraz. Odločitev, da povabim učence in učitelje s partnerske šole, se je zelo hitro pokazala kot izjemno pozitivna. Učenci so se kaj kmalu začeli družiti, seveda le z nekaj besedami, a vsak dan je teh besed in stavkov bilo več... Tudi mladi, simpatični učiteljici Martina in Mateja sta postali duša komunikacije v slovenščini. Prav tako sem navdušena nad zelo dobrim znanjem slovenščine pri naši porabski bodoči učiteljici Gabrielli. Žal so komunikacijske navade porabskih učencev izključno madžarske, a za to niso krivi sami, to je že dolgo jasno!!! V naslednjih dneh, ko se je v Piran vrnilo pravo poletje, so bile v ospredju morske radosti, vožnja z ladjo v Koper in uživanje v vodi...

Zadnji večer je bila prireditev; plesalci, likovniki in gledališčniki so pokazali, kaj se da narediti v pičlih petih dneh. In imeli smo kaj videti!!! Porabska gledališka skupina učiteljice Metke je uprizorila Cesarjeva nova oblačila. Pravcata predstava!!!

Potem so zaplesali Gabriellini plesalci in tako simpatično pozirali ob koncu plesa...

Učenci OŠ Kuzma so k svojemu gledališkemu nastopu povabili dva porabska učenca, dva Marcella, ki sta popestrila njihovo igro...

Tradicionalne na jezikovnih počitnicah pa so likovne delavnice. Učenci so ustvarili simpatične morske risbice, in kot vsako leto, dobili morske nagrade...

Izbirali so tudi naj plesalca, igralca, punco in še kaj... Za konec nam je na klavir zaigrala še Alja in nekaj prisrčnih stavkov spregovorila naša Karmen... Prelepo...

 

Za predzadnjim pa pride zadnji dan... Še zadnji skoki v morje, skupinsko fotografiranje na plaži, izmenjava naslovov, poslavljanje... Bilo je krasno, ker smo si tako vsi skupaj naredili! Še zadnji pogledi na prelestni Piran in nasvidenje! Do prihodnjega leta! S slovenščino - naprej!!!









Pismo ministru

Avla monoštrske gimnazije 23. junija letos; zaključna slovesnost ob podelitvi spričeval in pohval, tudi za učenje slovenskega jezika in zmage na tekmovanjih... Pohvaljena petošolca Zalan in Samuel, ki ju poučuje učiteljica Metka iz Slovenije...

Jezikovni tabor v Števanovcih prvi teden po koncu pouka - glavni izvajalci učitelji iz Slovenije...

Jezikovne počitnice za 40 porabskih učencev in dijakov bodo sredi julija v Piranu - že osme po vrsti - z izvajalci, slovenskimi učitelji... Ta zapis bo zgodba o tem, kako zelo v porabskem šolstvu potrebujemo učitelje iz Slovenije, slovensko šolsko ministrstvo pa anemično in apatično (mogoče celo ignorantsko) molči...

Maja je bilo napisano pismo slovenskemu šolskemu ministru; napisala ga je ravnateljica združenih monoštrskih šol. To je bila pravzaprav prošnja, naj ministrstvo najde možnost in finančno podpre zaposlitev učitelja asistenta za slovenski jezik samo za monoštrske šole, saj ob sedanji kadrovski situaciji na področju poučevanja slovenščine v Monoštru lahko pričakujemo skorajšen konec tega pouka. Madžarska ravnateljica se tega zaveda in v dobri veri, da bo razumljena, piše slovenskemu šolskemu ministru... Mine mesec in pol, odgovora od nikoder. Niti potrditve, da je minister pismo vsaj prebral, kaj šele kakšen pozitiven odgovor... Ob taki ignoranci pa se človek res vpraša, kdo so ti ljudje tam v ministrovem kabinetu, ki še osnovnih lekcij bontona niso naučeni... Saj vendar gre za problem najbolj jezikovno ogroženega dela slovenskega narodnostnega prostora, ne pa za kar neko pisarijo ene izmed številnih tečnih ravnateljic... Na razsežnost in pomen tega problema tudi sama že dolgo časa opozarjam in kar zavijem z očmi, ko kdo javno izreče, da smo svetovalke za zamejsko šolstvo "podaljšana roka ministrstva za šolstvo na terenu". Ja, roke, ki mahajo v prazno, roke, ki niso del telesa, žal. In to čutimo vedno bolj, saj še ob enormnem trudu in dokazovanju, kaj bi bile resnične prioritete, ostanemo same in nerazumljene, ohranjanje slovenskega jezika v zamejstvu pa floskula, ki se jo zlorablja za dnevnopolitične potrebe.

 Spoštovani gospod šolski minister! Vem, da trenutno opravljate le tekoče posle, a verjetno bi se lahko lotili tudi česa trdnega, plemenitega in domoljubnega. Lahko bi prebrali pismo monoštrske ravnateljice in poskusili dojeti resnost položaja ter razmisliti o konkretni rešitvi. Saj gre za to, o čemer ste danes govorili ob jubileju seminarjev slovenskega jezika na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik: pomen učenja slovenščine, ohranjanja jezika in utrjevanja identitete. V Porabju je vse to v zadnjih zdihljajih, pri najmlajših pa je potrebno slovenščino učiti na novo. Za to pa kot najbolj nujno pomoč potrebujemo učitelje iz Slovenije, ker domačih ni več dovolj. Vem, da porabsko umiranje slovenskega jezika ni predvolilna top tema, a kljub vsemu trkam na vest in zavest vseh aktualnih in bodočih politikov: najdite rešitev našega problema!!!

P.s.: Ves čas govorim o treh učiteljih, ki jih nujno potrebujemo...

Mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora?

Naslov mojega današnjega razmišljanja je pravzaprav naslov letošnjega vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, katerega glavna organizatorka je državnozborska Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Po vabilu sodeč je letošnje srečanje še precej abstraktno, saj razen treh referentov takorekoč ni znano, kaj konkretno se bo dogajalo. Sicer pa so ta srečanja tako ali tako sama sebi namen, saj Slovenci iz zamejstva in sveta največ drug drugemu pripovedujejo in izpovedujejo svoje težave... Redko slišimo kakšno lepo zgodbo, žal. Bila sem na nekaj teh srečanjih, a sem kmalu ugotovila, da - razen da srečam kakšnega zanimivega sogovornika - ni nobene koristi. Tudi v dvorani je le peščica tistih, ki bi tam morali biti, lani, recimo, je popoldne bilo le nekaj naivno poštenih rojakov, ki so menili, da bo njihov nastop kdo slišal in ukrepal; a odgovorna ušesa bi lahko preštela na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal... Tudi sama sem se pred leti zelo pripravila na nastop in v imenu zamejskega šolstva izpostavila pereče, zelo konkretne probleme... Odziva nobenega... Taki nastopi so torej zgolj tratenje časa in živcev... In nekdo odkljuka, da je v Državnem zboru organiziral velepomembno srečanje...

Da se vrnemo k osnovni temi - mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora... Sintagma "skupni slovenski prostor" je neumnost. Zadeva v taki obliki ne obstaja oziroma ne more obstajati, ker nam ne pove čisto nič, je neke vrste oksimoron (duhovit nesmisel). Vriniti moramo še kakšen pridevnik, na primer kulturni ali jezikovni ali gospodarski ali etnični, da ima besedna zveza kakšen konkreten pomen. Ustvarjalci pa bi tudi bili bolj verjetni, če bi jih poimenovali soustvarjalci... Vem, da je pri mladih težko govoriti o npr. soustvarjanju skupnega jezikovnega prostora, čeprav bi to postavko morali dati na prvo mesto, če želimo, da se slovenske skupnosti pred mejo ohranijo kot SLOVENSKE. Vse drugo je demagogija in iskanje izhodov v sili. Vem, da je na koncu naslova vprašaj, zato so interpretacije odprte, odgovori pa večplastni. Ampak - brez učenja in uveljavljanja slovenskega jezika, brez zavedanja o pomenu jezika kot razpoznavnega znaka skupnosti je vse zaman. Mladi, ki jih ne združuje in ne povezuje jezik kot simbol pripadnosti slovenski skupnosti, so izgubljeni. Nikoli ne bodo in ne morejo biti ustvarjalci ali soustvarjalci skupnega slovenskega kakršnega koli prostora... Žal... Vemo pa tudi, da izvor problema opuščanja ali opustitve slovenskega jezika ni pri mladih, ampak pri njihovih starših, starih starših, manjšinskih kulturnikih, učiteljih, politikih... Mladi so le zrcalne slike prej naštetih...

Verjamem ali želim verjeti, da je slika odnosa do lastne slovenske materinščine in njene rabe pri mladih v Italiji in Avstriji bolj svetla in obetajoča kot tista v Porabju, čeprav bi srčno želela, da se tudi v porabskih logih stvari razjasnijo... Nihče nikogar ne sili, da se ima za Slovenca, če tega ne želi! Ampak - imeti se za Slovenca, je odgovornost: do jezika, kulture, identitete, doslednega prepričanja. Če tega ni, naletimo na t. i. poklicno slovenstvo, ki v nekaterih sredinah že dobiva znake epidemije. Kaj bo čez deset, dvajset let v Porabju, ko vemo, da v porabskih šolah nimamo niti enega šolarja, ki bi vsaj na osnovni ravni govoril slovensko, me je nekdo vprašal danes...

Kulturni, jezikovni, kakršen koli skupen slovenski prostor lahko mladi ustvarjajo le, če je slovenski jezik njihovo osnovno sredstvo vsakršne komunikacije, če je njihov odnos do slovenstva kot osebne vrednote jasen in dosleden, predvsem pa izražen z rabo lastne materinščine! V enem od svojih zapisov sem se že spraševala: Kaj loči mladega Porabskega Slovenca od madžarskega vrstnika, če Slovenec opusti svojo materinščino? Prav nič! Torej? Kako naj bodo mladi ustvarjalci skupnega slovenskega prostora? Slovenskega težko... Posebej v Porabju... Morda pa se na vseslovenskem srečanju najde kakšen inovator, ki bo odkril čarobno formulo...











Kako braniti svoj narodnostni obstoj??

Retorično vprašanje, ki se mi je zapisalo v naslovu, ima že dolgo odgovor. Jasen in nedvoumen. S poudarjanjem svoje drugačnosti, enkratnosti, z doslednostjo tega početja in vztrajnostjo ... S pokončno držo in brezpogojno rabo lastne materinščine! Madonca, sem naivna! Večini verjetno že kar smešna v svojem fatalističnem vztrajanju pri preživelih vrednotah ... Ja, za večino preživelih ... Kdo ima danes še kakšen odnos do jezika, narodnosti, domovine? Madžari, jasno!!! Pa Hrvati, Srbi ... Slovenci niti slučajno, pa če gre za tiste v matični državi ali tiste v Porabju. Morda je nekaj belih vran, tako za skromno ohranitev vrste ...

Ker je čas pred koncem šolskega leta, malo poglejmo v izobraževalne loge. Mladi in najmlajši so bodočnost naroda - tako vsaj zvenijo mantre, ki jih ponavljajo vsi velepomembneži s severne in južne strani Srebrnega brega ... Če se sprehodimo po monoštrskih, števanovskih in seniških šolskih hodnikih ali šolskih dvoriščih med odmori, ne bomo slišali niti ene slovenske besede! Vse dokler ...

Vse dokler učenci ne zagledajo - mene! Takrat pa zadoni iz vseh grl: Doober daaan!!! Seveda prijazno odzdravim, morda še povprašam, kako so, vsi rečejo, da dobro, in komunikacije je konec ... Seniški in števanovski osmošolci, ki jih tokrat za porabske razmere niti ni malo, so se vsi od prvega do osmega razreda učili slovenščino. Posebej med seniškimi je nekaj takih, kjer doma še babice in dedki govorijo slovensko - med sabo - z vnuki očitno ne ali skoraj ne. Vsi bodo šolanje nadaljevali, nekateri v monoštrskih, drugi v sombotelskih srednjih šolah. Če se vpišejo v katero izmed monoštrskih šol, imajo možnost učenja slovenščine, v Sombotelu te možnosti ni, čeprav smo pred leti raziskovali naklonjenost šol do uvedbe vsaj kakšne slovenske jezikovne skupine v obliki slovenščine s statusom tujega jezika. Seveda, šole bi bile za, tudi učitelj bi se našel, dijaki pa ne ...

Malo sem se pozanimala v monoštrskih srednjih šolah, v gimnaziji in srednji strokovni šoli, kjer ponujajo šolanje v številnih programih ... Na gimnazijo menda pridejo štirje porabski osmošolci, a nobeden se ni prijavil k slovenskemu jeziku, tako da je v prvem gimnazijskem letniku vprašljiv pouk narodnostne slovenščine!!! Jih ne zanima ... Niso motivirani ... Saj se tam ne more nihče nič naučiti ..., so tipična pojasnila vseh vpletenih. Res je. Dokler Prijazna in Domača učiteljica na gimnaziji nima kriterijev, kaj in kako naučiti, dokler se za popolno neznanje dobivajo petice, dokler dijaki obiskujejo slovenščino zato, ker se tam ni potrebno nič učiti in imaš odlično oceno (učiteljičina hvaležnost učencem, da so se vpisali, in ima ona službo) - resnih dijakov, ki bi želeli znanje, pri slovenščini pač ne bo! Tudi sama kot mama petošolca ne bi svojega otroka nikoli dala k jezikovnemu pouku s takim pedigrejem ... Imam poseben privilegij, da mojega sina in njegove sošolce v 5. razredu uči slovenščino odlična učiteljica asistentka iz Slovenije, avtohtona Prijazna in Domača pa sedi v zadnji vrsti in dobiva plačo ...

Po mojih sistematičnih strokovnih pregledih pouka na gimnaziji, po obsežnem poročilu, ki sem ga dala ravnateljici (ki je seveda čista Madžarka, a širokih obzorij), se je le-ta očitno zamislila. S trideset in več dijakov v štirih letnikih priti v petih letih na trinajst - pretežno Madžarov, ki rabijo petko in proste ure, pa zastonj morje in smučanje - ni šala. In je ukrepala ...

Na slovensko šolsko ministrstvo je poslala prošnjo za stalnega učitelja asistenta iz Slovenije samo za poučevanje na monoštrskih šolah ... Tako zaključuje:

"V naši regiji je zelo pomembno negovanje slovenskega jezika in ohranjanje narodnostnih vrednot ter identitete. Monoštrske šole obiskuje veliko otrok slovenskega porekla, precej naših dijakov nadaljuje svoj študij na slovenskih visokih šolah in univerzah. Oni so (in bodo) tisti intelektualci, ki s svojim delovanjem zagotavljajo ohranitev slovenske skupnosti na Madžarskem ter razvoj njene kulture.

Spoštovani gospod minister, prosimo Vas podprite naša prizadevanja in nam pomagajte pri stalni zaposlitvi slovenske pedagoške asistentke."

Kaj porečejo na to veliki Slovenci s polnimi usti slovenstva? Nič. Kaj je rekel minister? Še nič ... Kako torej braniti svoj narodnostni obstoj? Očitno le tako, da se nehamo s tem ukvarjati ... Nehamo polirati možgane s takimi temami ... Če se s problemom ne ukvarjaš, ga ni. To je porabska logika. Budimpešta je daleč, Ljubljana enako daleč, še nekaj časa se bo vedno našel kdo, ki bo - tudi zaradi lastnega interesa - zlobiral, da porabska malha ne bo čisto prazna. Vse drugo pa tako ali tako ni pomembno ... Mene pa argumentirano prepričajte, naj se neham s tem ukvarjati na tak staromoden način ... Naj vsi naivneži nehamo z iskrenostjo, poštenostjo, lojalnostjo ... Koga še to zanima, razen starokopitneže mojega kova??? Nehajmo si torej postavljati vprašanja, ki tako ali tako imajo odgovore že od pamtiveka, le jaz bi še nekaj dodala ... Bom poskušala vsak dan manj in se bo spet vrnil mir v lepo madžarsko deželico ob Rabi ...

Všečkaj me in klepetaj z mano po slovensko - drugič ...

Facebook - knjiga obrazov po slovensko - je izjemna iznajdba, ki pa gotovo ne sme nadomestiti ali izriniti žive komunikacije med ljudmi. Kot sem že zapisala pred približno pol leta, sem se dolgo upirala skušnjavi lastnega profila, a sem se ga vseeno odločila narediti in vstopiti v svet virtualnih prijateljstev; no, takih imam zelo malo, ker večino svojih fb-prijateljev poznam tudi v živo. Nabor mojih prijateljev je izredno pester, saj zajema zelo različne starostne skupine ljudi, od učencev v porabskih šolah do upokojencev častitljive starosti, glede poklicnih struktur pa je prav tako pestra zbirka ... Moje zanimanje za dejavnosti fb-prijateljev pa gre v več smeri: na eni strani učenje iz zanimivosti, ki jih objavljajo, užitek v pisani paleti slikovnih objav, pri fb-prijateljih iz t. i. slovenskega zamejstva pa je moja pozornost, poleg vsebine seveda, usmerjena v opazovanje rabe jezika. In tu lahko prihajam do izjemnih odkritij, saj spontana komunikacija med ljudmi, predvsem pa izbira jezika, v katerem komunicirajo, pove o njih in njihovem odnosu do le-tega največ.

 

Fant na levi je števanovski sedmošolec Marcell, ki je prišel na to šolo iz monoštrske šele lani, seveda brez znanja vsaj peščice slovenskih besed. Ker je precej zgovoren in živahen, se mi je hitro ponudil za fb-prijatelja. Jasno, da sem ga potrdila. In je prišlo kratko sporočilce: Dober dan. Kako si?... Tudi dobro ... Adijo ... In tako naprej. Potem se mu kje zatakne, napiše kaj madžarsko, jaz nazaj slovensko, pa še prevedem njegove madžarske besede ... In tako komunicirava ... Ves čas samo slovensko! Ko sem se njegovim učiteljem pohvalila, kako si z Marcellom dopisujem slovensko, so me debelo gledali ... Saj on nič ne zna slovensko, so menili ... Zna, zna, če ga znaš vprašati in usmerjati pogovor. Vem, da mi niso verjeli in še malo nespodobno se jim je zdelo, da si dopisujem z učencem, ki je po vrhu še - Marcell ...

 Druga sedmošolka iz istega razreda (na fotografiji v ospredju) je Vanessza, prav tako moja fb-prijateljica. Tudi z njo velikokrat izmenjujem sporočila; ker starši in stari starši znajo slovensko, doma gotovo sliši slovenščino, zato vse razume in celo slovensko zelo dobro odgovarja. Prav tako njena leto mlajša sestrica. Dopisujeva si o vsakdanjih stvareh, celo mi kaj zanimivega zaupa. Morda bi se našel še kdo izmed učencev in dijakov, ki zapiše kaj več od besede ali dveh. A le v sporazumevanju z mano, njihova medsebojna komunikacija je samo madžarska. (In tam nekje berem, da bo nekdo v Porabju letos izvajal raziskavo na temo družinskega jezika. Hahaha!!! Pač vprašalniki, kljukice, krogci. Smešno. Spet je treba odkrivati Ameriko in biti silno pameten ter pomemben!!! Kakšna odkritja neki, sancta simplicitas!! Berite moje bloge pa vam bo vse jasno! Brez veleumne znanosti ...) V Porabju se je zgodila zamenjava jezika, priznali to ali ne ...

Sicer pa se razglejmo malo po sporočilih mojih odraslih fb-prijateljev. Največ je odvisno od srčne in jezikovne kulture posameznika, od njegovega lastnega odnosa do materinščine, kulture, pripadnosti in narodnostnih vrednot. Imam prav tako veliko fb-prijateljev med Slovenci iz Italije in Avstrije, poleg prijateljev na Madžarskem. Moja "poklicna deformacija" je, da sem pozorna na izbiro jezika pri sporočilih ljudi, za katere vem, da so pripadniki manjšine in da je njihova materinščina slovenščina ... Tu pa imam kaj videti in razmišljati! Skoraj vsi moji slovenski fb-prijatelji iz Italije in Avstrije so lahko vsem Slovencem vzor. Pišejo brezhibno slovenščino, njihovi zapisi so slovenski ali v obeh jezikih, tudi njihova medsebojna komunikacija je taka. Občudovanja vredno! In se borijo za svoj slovenski obstanek, tudi s tem, da slovenščino uporabljajo, in jo s ponosom branijo. To je odnos, ki obeta prihodnost, ki kaže na to, da vedo, da je jezik tisti, zaradi katerega se bodo ohranili kot Slovenci. Moje spoštovanje vsem!!!

Kako pa je s tem kaj tu, v teh dneh ob motni Rabi?? Ne tako, kot bi si želela. Pretežna večina mojih slovenskih fb-prijateljev na Madžarskem, z redkimi izjemami, komunicira, razen z mano, s svojimi prijatelji Slovenci samo madžarsko!!! Včasih kar osupnem nad kakšnimi zapisi! V božičnem času, ko smo si vsevprek voščili, sem si ob medsebojnem madžarskem voščilu dveh pomembnih Slovencev (eden je politik, drugi kulturnik in imata polna usta slovenstva) privoščila malo pikrosti: njuna medsebojna fb-voščila v madžarščini sem prevedla v slovenščino in pripisala, naj občudujeta, kako lepo to zveni slovensko in da se za Slovence spodobi, da si voščijo slovensko. Politik ni odreagiral, kulturnik pa me je poučil, da vsak lahko piše v jeziku, v katerem hoče ... Seveda, veliki kulturnik! Tudi slovenske gledališke predstave lahko igrajo Kitajci, ampak se ne bodo sprenevedali, da so Slovenci ... Vse te mesece sem bolj budno spremljala fb-časovnico omenjenega gospoda in, na svojo žalost, niti z mikroskopom ne bi mogla odkriti nobene slovenske besede ... Žalostno, žalostno ... To je le eden izmed primerov, so pa še hujši: kar nekaj takih, ki sem jih malo dregnila glede njihovega odnosa do rabe slovenščine, me je odprijateljilo, celo blokiralo ... Smešno in groteskno, bedno nojevsko. Prvi je bil fb-prijatelj Akoš, ki mi ni znal pojasniti relacij do svojega slovenstva, obenem pa sem zelo pikro in ostro zapisala svoje mnenje o fb-vendski strani (seveda so moj komentar takoj brisali, veliki vendski junaki!!!), ki se jo gre skupaj z nekimi luzerji, ki imajo očitno v življenju preveč časa. Žalost na kvadrat. Dragi moji, s tem da me blokirate, ne rešite problema izumrtja slovenščine v Porabju, niti ne rešite svojega problema, ker bom jaz pisala dalje. Me bodo pač brali drugi in vedno več nas je, ki razumemo in vemo in stojimo trdno za svojimi stališči ...

Zelo malo je potrebno - le svoje misli, mnenja, sporočila posredovati v obeh jezikih in s tem braniti svoj obstoj. In s tem potrditi, da ste še vedno in boste tudi v prihodnje zvesti svojemu rodu, izvoru in jeziku. Vse drugo je laž in sprenevedanje ...





Recipročnost? - Pred dvajsetimi leti morda...

Povod za današnje razmišljanje mi je dal naslednji citat iz priložnostnega članka v Porabju ( http://www.porabje.hu/pdf/2014/2014_17.pdf , 2. stran); kaj bolj bebavega težko še kje preberemo:
»Predvsem nas je zanimalo, kako živijo Slovenci v Porabju. Urad za narodnosti, ki ga predstavljamo, se v glavnem ukvarja z narodno manjšino v Sloveniji, z Madžari in Italijani. Zdi se mi zelo pomembno, da dejansko vidimo, kako ljudje živijo na eni in na drugi strani meje. Kakšne so pravice manjšin v dveh sosednjih državah, da imamo potem dejansko kompleksno sliko. Seveda so razlike, morda pri nekaterih točkah se komu zdi politično nekorektno govoriti o tem, da vendarle je potrebno na tem področju, - če kje, posebej na tem področju - obravnavati vprašanje reciprocitete. In se dejansko tudi zavezati in tudi zavedati, da gre v bistvu za odnos, ki gre v obe smeri. Torej, da tukaj je vprašanje reciprocitete precej ključno, ne glede na to, da gre dejansko za različne države. Ampak vendarle morajo imeti manjšine poseben status«. Po njenem mnenju so Porabski Slovenci zelo aktivni, vzeli so usodo v svoje roke in ne računajo vedno in za vsako ceno, da bodo dobili pomoč samo po sebi od nekje. So borbeni in iznajdljivi, in prav to je ključno za obstoj neke manjšine.... Tale dodatek pisca članka pa je nadvse humorističen in gre za prepričevanje samega sebe - bralcev ne prepriča. Vzeli so usodo v svoje roke... Usodo česa? Usodo opustitve slovenske materinščine gotovo! Borbeni? Veliko premalo! Ali na nepravih področjih. Iznajdljivi? V čem? Jaz bi dodala - premalo borbeni, premalo iznajdljivi, premalo samokritični in samorefleksivni kot tudi premalo zavezani jeziku ter skupnostnim vrednotam, da bi lahko kot Slovenci preživeli na dolgi rok. Žal.  

Ob branju takih izjav kao vodje Urada za narodnosti pa človeka res lahko zmrazi. Kaj je ta oseba sploh hotela povedati in kaj je po nekem kratkem srečanju s točno določenimi osebami ob točno določeni papagajski retoriki krovnikov lahko povedala??? Natresla neumne puhlice, ki se jih je nekomu celo zdelo vredno zapisati!! Katastrofa!!! Sračje gnezdo vsebinsko praznih stavkov brez repa in glave srečujem v takih zapisih velikokrat (še večkrat v živo); zamahnem z roko - kot pretežna večina bralcev - in gremo naprej. Me je pa zbodel posebej bebav stavek, ki o tistem, ki ga je izgovoril, pove vse, namreč da o funkciji, na kateri vedri, nima pojma!! Znamenit stavek: "Torej, da tukaj je vprašanje reciprocitete precej ključno, ne glede na to, da gre dejansko za različne države." Vprašanje reciprocitete je precej ključno... da gre dejansko za različne države... Hahaha!!! Kaj lahko taka nebuloza pomeni??? Kakšne reciprocitete? V pravicah, denarju, rabi jezika???

 Ko sem pred skoraj dvaindvajsetimi leti prišla v Porabje, so bili drugi časi. Zagrizla sem v članke, zakone, debele špehe vseh mogočih informacij o položaju slovenske manjšine v Porabju na Madžarskem in madžarske skupnosti v Prekmurju v Sloveniji. In ugotavljala, kako velike zgodovinske krivice so se dogajale Slovencem v Porabju... Kako je madžarska država slabo skrbela zanje... (Kako pa sami danes skrbijo zase in predvsem za svoj jezik???) Kako so se šele po demokratičnih spremembah v devetdesetih letih lahko organizirali... Kako je pri prekmurskih Madžarih vse drugače, saj teritorialni princip dvojezičnosti pomeni celo manjšinsko privilegiranost... In še in še sem bentila nad krivicami, ki so se dogajale Porabcem... In ob visokih VIP-obiskih odkrito omenjala recipročnost - to magično besedo - in bila nekajkrat s slovenske strani ostro opozorjena, da je govoriti o recipročnosti neprimerno, nediplomatsko, neetično in da takih reči res od madžarske države ne more nihče zahtevati, saj bi s tem pokvarili odlične meddržavne odnose!!! Ja, to je bilo uradno stališče slovenske politike pred dvajsetimi leti... In še nekoliko pozneje... Ko so pogoji za recipročnost bili še veliko boljši, kot so sedaj...

Danes se namreč recipročnost banalizira na količino denarja, ki ga namenja Slovenija prekmurskim Madžarom ali Madžarska Porabskim Slovencem, kar je nezaslišano! To retoriko meljejo tako porabski politiki (predvsem eden) kot diplomati, včasih tudi novinarji. Je kdo od omenjenih pogledal v bistvo problema, v vsebino? Ni, in zato prihaja do teh izkrivljanj, ki podžigajo prikrite mržnje in so voda na mlin tistim, ki režejo finančne pogače, torej matičnim politikom. Danes je govoriti o recipročnosti demagoško, lahko celo rečem brezpredmetno in neumno! Zakaj demagoško? Ker so se v teh dveh desetletjih razmere zelo spremenile, predvsem pa sta manjšini - madžarska v Prekmurju in slovenska v Porabju - v zelo različnih položajih glede jezika, prvenstveno odnosa do ohranjanja le-tega in njegove javne rabe. Kaj loči Porabskega Slovenca - ki svojo materinščino uporablja le ob posebnih, natančno premišljenih, lahko tudi rečemo tržnih, priložnostih, v svojih sredinah pa z neznosno lahkostjo pozablja na lasten jezik in korenine - od prebivalcev večinskega naroda, Madžarov na Madžarskem??? Na to retorično vprašanje sem odgovorila že neštetokrat...

In to je zame ključno - jezikovna vitalnost skupnosti, ki se meri s tem, če je slovenskemu politiku, učitelju, predstavniku mladih, kulturniku... v Porabju - tudi madžarskemu v Prekmurju - normalno in samo po sebi umevno, da vedno in povsod v vsakem govornem položaju v komunikaciji s pripadniki SVOJE skupnosti (ne le z VIP obiskovalci iz matice!!!) javno in zasebno uporablja SAMO svojo materinščino!!! Tega nobena država, noben zakon ali predpis, tudi večja količina denarja in skozi stisnjene zobe izgovorjeni očitki v smislu "prekmurski Madžari dobijo XXL-krat več kot mi Porabci" ne more nadomestiti!!! To je zame temelj, na katerem se začne razmišljati o recipročnosti. Razmere pri dveh manjšinah na tem področju, žal, niso recipročne... Niti približno...

In zato, gospodje in gospe, mimobežni porabski obiskovalci - če nimate kaj pametnega in tehtnega povedati, ne povejte raje nič ... Nasmejte se v kamero in priznajte, da ste se ta dan na ekskurziji po Porabju imeli prav lepo. V časopisu pa se lahko objavi tudi vaša celostranska fotografija ... Samo ne flancajte o recipročnosti ...

Vrtec, šola, mladi - to je porabska prihodnost!

Tako nekako so izzvenela sporočila nedavnega obiska številčne delegacije z ministrom na čelu Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, okrepljene z državnim sekretarjem iz kabineta predsednice slovenske vlade in predstavnikom šolskega ministrstva, pred kratkim v Porabju. Čas je bil strogo odmerjen, debate skope, le prvi vtisi za novo vodstvo in ekskurzijski ogledi znanih lokacij... Prav prijetno in koristno pa sva s kolegom s šolskega ministrstva pri kosilu klepetala s članom delegacije, ki sliši na funkcijo svetovalec ministra, in se dogovorila, da bodo naše vezi na šolskem področju malo trdnejše. Upam, da res... (No, tudi s prejšnjimi vodstvi smo se ob začetkih njihovih mandatov vedno dogovorili za trdnejše vsebinske vezi; čas je tekel, in se nenadoma iztekel, sodelovanja ali upoštevanja naših pobud pa, žal, skoraj nikjer in nikoli...)

Torej vrtec, šola, mladi! Se stoodstotno strinjam. Toda - kako?
V Porabju je 5 t. i. narodnostnih vrtcev, kjer se najmlajši rod slovenstva že dolgo let PRVIČ v svojem življenju srečuje s prvimi slovenskimi besedami in stavki. Ja, kako??? Bi bil zmedeno presenečen kakšen nadebudni dvorjan kakšnega ministrstva ali urada čebele matice... Ja, gospodje, tako je to v Porabju, čeprav na svojih obiskih v teh krajih slišite same lepe stvari. Uspehi krovnikov so neizmerni, če se idilične vasice kopajo v soncu, pa so vtisi še toliko slajši... (Postavite kdaj krovnikom sila nespodobno retorično vprašanje v smislu, koliko in kako so ONI naučili lastne otroke slovensko...) No, v vrtcih je kar nekaj let bila prisotna slovenska vzgojiteljica asistentka - zdaj je ni več. Menda zaradi komunikacijskih šumov med njeno matično ustanovo, Uradom, Porabjem in še kom... Nisem povsem prepričana v verodostojnost teh ugotovitev. Dejstva so pač ta, da so ob prisotnosti kolegice iz Slovenije porabske vzgojiteljice vsaj enkrat tedensko intenzivno govorile slovensko, in ko se to dogaja teden za tednom, besede stečejo brez zadržkov. Tako pri odraslih kot pri otrocih... Od 1. januarja nič več... Gospodje - porabski vrtci potrebujejo sistemsko rešitev za slovensko vzgojiteljico za celo leto - to je dejstvo... Ne glede na iskanje krivcev in ugotavljanje odtenkov komunikacijskih šumov...

Narodnostne šole... Pravi dvojezični narodnostni šoli - vsaj formalno-pravno - imamo v Porabju samo dve, seniško in števanovsko, vedno bolj na stranski tir pa se postavlja pouk slovenščine v Monoštru, kar je velikanska zabloda, če pomislimo, da tu živijo številne slovenske družine, ki bi - če so slovenski jezik v družinah opustile - verjetno sprejele ponudbo kvalitetnega učenja slovenščine za svoje otroke v šoli. Toda s tem se enostavno nihče ne ukvarja. Tako na seniški kot števanovski šoli bodo po odhodu ene ali dveh generacij učencev, ki imajo še malo slovenščine v zavesti od doma, ostali pretežno taki učenci, ki z učenjem slovenščine nimajo prav nič in jim je to pravzaprav dodatno breme. Vsaj polovica učencev ne izvira iz slovenskih družin, vedno več je tudi tistih z učnimi in drugimi težavami. Učitelji problemom niso kos, strokovne pomoči je premalo, manjšina sama pa nima prav nobene strategije, kaj delati v prihodnje. Položaj - če ga pogledamo malo globlje - je skoraj brezupen in ob manjšinini pasivnosti ali strahu pred spremembami praktično nerešljiv. Ampak...

 

Rešitev, učinkovita in hitra, je gotovo še kakšen učitelj asistent iz Slovenije! Že dve leti - spet nesistemsko rešeno - imamo v porabskih šolah odlično učiteljico asistentko; seveda ni le "asistentka", saj na števanovski šoli v treh in na monoštrski gimnaziji v enem razredu samostojno uči, njena vsestranska pomoč pa je prisotna povsod, kjer to želijo. A že dolgo vemo, da je ena učiteljica iz Slovenije v asistentski vlogi premalo. Optimalno bi bilo za učni proces na šolah in za več slovenščine zunaj pouka, da bi imeli tri take asistente - enega za seniško, drugega za števanovsko in tretjega za monoštrske šole. Vem, da večina porabskih učiteljev, posebej na dvojezičnih šolah, ne kaže prevelike naklonjenosti taki rešitvi, a bo nujna, glede na skoraj katastrofalne okoliščine, kar se tiče strukture učencev in pripravljenosti učiteljev, da jih vsaj nekaj malega naučijo. Časi se spreminjajo, šole pa, žal, premalo... Če se Slovenija ne bo aktivno vključila predvsem s človeškimi viri (kar je finančno ceneje in na dolgi rok učinkoviteje od financiranja raznih družinskih biznisov), bo z učinkovitostjo pouka slovenščine v teh novih okoliščinah zelo hitro konec!!! Se tega sploh kdo zaveda?? Kdo bo čez nekaj let v Porabju še govoril slovensko???

 

Mladi? Bodo oni tisti, ki bodo slovensko zavest gojili in ohranjali v prihodnosti? Morali bi biti, to je njihovo poslanstvo! Toda - - -

 

Mladi, ki so se šolali ali se trenutno šolajo v Sloveniji, bi morali biti nosilci ohranjanja slovenskega jezika in njegove javne rabe... S tem da bi ga uporabljali v medsebojni komunikaciji, s tem da bi v svoji sekciji uvedli kodeks rabe slovenščine, s tem da bi učili slovenščino tudi tiste, ki se z njimi družijo, in niso le-te vešči... Če ničesar od naštetega ni - kaj ostane? Etnobiznis, kot to lepo imenujete na Madžarskem... Tema je zelo široka, zato ji bom posvetila eno od svojih prihodnjih razmišljanj.

Torej vrtec, šola in mladi - to je res porabska SLOVENSKA bodočnost... Če bo slovenska, pa bo odvisno samo od vas...