Kulturno nekulturne misli iz Porabja

 

Če se postavimo na križišče pod Srebrnim bregom, nam topografska oznaka kaže proti dolini - v največjo porabsko vas, Gornji Senik ... To je tam, kjer sta ranjka Jožef Košič in Janoš Kühar v slovenski cerkvi s slovenskimi porabskimi verniki ohranjala slovensko besedo ... Davno ... Ponarejen, madžarsko čuteč ostanek slovenstva v seniški cerkvi je pred nekaj leti bil še župnik Ferenc Merkli, ki se je prav kmalu po nastopu svoje službe med Porabci - tudi sam je sicer bil Porabski Slovenec, doma iz Sakalovcev - grdo skregal z mano in me ignoriral, saj sem si dovolila nekaj zelo nespodobnih vprašanj, recimo: Zakaj se z mladimi ne pogovarjate slovensko? Zakaj ni v seniški cerkvi več slovenščine? Zakaj ni pri verouku, razen treh ali štirih molitev, nobene slovenščine? ... Razkuril se je, rekoč: Veste, gospa, jaz sem tu, da širim in utrjujem sveto katoliško vero, ne pa da se grem učenje jezika!!! Pa sem poskusila ugovarjati: Pa dajte, počnite to po slovensko!!! Še bolj se je razkuril: Nehajte, pustite me na miru!!! ... In sem ga, saj si res ni zaslužil mojega truda in pozornosti, ubogi cerkveni janičar ... Ob koncu, ko je odhajal iz Porabja, je sicer postal - ne vem, če iskreno ali zgolj za kamere in fotoaparate - veliki Slovenec, a takrat mu nisem več verjela, saj je v krsto dokončnega pomadžarjanja porabskih vernikov zabil poslednje žeblje ... Danes v Porabju ni več slovenskega duhovnika, Madžar, ki je seniški in  števanovski župnik, pa ne kaže za slovensko besedo pretiranega zanimanja ... Ker je vsem vseeno ... Ker je današnja cerkev pač ustanova, ki ji že dolgo ne verjamem in ne zaupam ... No, v Monoštru se enkrat mesečno dogaja slovenska maša, darujejo pa jo duhovniki iz Prekmurja ... To je, žal, le instant nadomestek ...

Porabski slovenski domovi so skoraj stoodstotno pomadžarjeni; slovenske matere - razen redkih izjem - se s svojimi otroki pogovarjajo madžarsko, slovenske babice - razen malo več izjem - se s svojimi otroki, predvsem pa vnuki, pogovarjajo samo madžarsko ... Družinska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, posebej močno od takrat, ko je Porabce izdala njihova cerkev, ker so nanjo bili zelo navezani, in so še vedno ... Mevžasti, prestrašeni pokojni števanovski župnik je slovensko več ali manj le šepetal in se izgovarjal na 10 odstotkov madžarskih vernikov v fari, ki nočejo slovenščine v cerkvi. Velikokrat sem rekla in zapisala, da bi cerkev, ki ji Porabci še vedno najbolj zaupajo, lahko za jezik in njegovo ohranjanje naredila največ ... Pa ni!! Danes samo še organizira krščanski pogreb narodnostnih svetinj in se lakonično izmika z izgovori tipa Mi ne skrbimo za jezik, mi skrbimo za duše ...

Mene pa skrbi oboje, ampak ne tam, nekje nad oblaki, s harfo v rokah, temveč na zemlji, sedaj in tukaj!!! Hudičevo resnično je dejstvo, da tisti, ki se niso pripravljeni soočiti z življenjem v sedanjosti, z lastnim deležem krivde, neuspeha, vseenosti in pasivnosti, začnejo brskati po preteklosti, po davno preraslih ruševinah, ki sploh niso del njihove zgodbe! Še vedno se čudim Slovencem v Porabju, ki krivdo za to, da lastnih otrok niso naučili slovensko, pripisujejo partnerski zvezi z Madžarom, informbiroju, železni zavesi, zatiranju slovenščine, slabi šoli, zaprti meji, pomanjkanju stikov z matico ... Izgovorov, kolikor hočete!!! Sebe in svojo krivdo pa vidi le malokdo. Poznam eno ali dve osebi, ki sta v Porabju zmožni samorefleksije na to temo in iskrenega priznanja krivde ... To seveda niso politiki ali osebki blizu le-tem ... Ampak - lahko bi nehali mešati to postano brozgo in se poskusili vprašati, kaj se da storiti danes in jutri ... Za nas, ki odhajamo, in za tiste, ki prihajajo - za mlade in najmlajše, katerih obzorja niso več slovenska - po krivdi družin, cerkve, šole, organizacij, družbe ...

  Mladi so narodova prihodnost!! A - kakšna bo ta prihodnost, če so zgledi taki, kakršni so??? Če matična Slovenija za ljubi mir podpira v manjšini zgolj peščico grobarjev manjšine, ki jim pridno pomagajo grobariti t. i. diplomatski predstavniki ... Če so slovenske papirnate strategije do zamejstva le začasni babilonsko prepleteni obliži na lastnih ranah, ki jih matica ne zna oskrbeti ... Če čebela matica misli, da bodo vzhodno mejo slovenstva reševale gosto posejane VIP-procesije in proslave, od katerih ima koristi le medijska srenja, da napolni strani ali minutaže, in poklicno slovenstvo... Kakšna bo porabska prihodnost??? Je kdo v beli Ljubljani že kdaj resno pomislil na to??? Je sploh komu v Porabju (in v Ljubljani) do tega, da se na tem prostoru ohranita slovenski jezik in identiteta???



Vonji in okusi porabske kulture v letu Gospodovem 2014

Na prvo obletnico zapisa o velepomembnih ministrskih obiskih v Porabju sem malo prepletla niti minulih 365 dni... Oh, koliko navdušenja je bilo ob mega obljubah glavnih zvezd osmofebruarskega spektakla!!! Moč slovenstva in ohranjanja jezika pa, kot vedno, premosorazmerna s številom fotoaparatov in kamer... Bljak... Obe strani, se pravi Budimpešta in Ljubljana, bosta še naprej vzorno sodelovali in skrbeli za potrebe slovenske manjšine, popolnoma podpirali njen razvoj, ohranjanje jezika, razvoj šolstva, gospodarstva, Slovenija bo radodarna z gostujočimi učitelji... blablabla... Idila do neba... Vsi kimajo in se nasmihajo, za črnimi beemveji in mercedesi se pokadi beli dim in spektakel se konča... Kamere ugasnejo, novinarji in fotografi opravijo svoj posel... Ljudstvo srkne kozarček in pohrusta ocvirkovo pogačico... Amen. In leto dni mine...

Letos se je dan slovenske kulture proslavljal na skupni prireditvi šol in slovenskih organizacij 7. februarja v Monoštru. Nastopali so šolarji, tudi obiskovalci so bili tako najmlajši kot odrasli. VIP-vrsta je bila skromna; nihče iz Budimpešte in Ljubljane ni prišel ničesar obljubljat, ker so se ministrske procesije po Porabju vrstile nekaj dni prej, a niso omembe vredne, ker bi se samo papigovsko ponavljala... Žakelj obljub je bil napolnjen s standardno vsebino... Vrnimo se torej k Prešernovi proslavi in zakulisnim zanimivostim.

 

"Danes praznujemo Prešernov dan – dan slovenske kulture. Kot ravnateljica dvojezične osnovne šole in vrtca v Števanovcih imam veliko odgovornost pri ohranjanju slovenskega jezika. To je tudi moj materni jezik, saj izhajam iz slovenske porabske družine, v kateri smo govorili porabsko narečje. V šoli sem se učila  slovenski knjižni jezik, kasneje sem ga  študirala in danes poleg ravnateljevanja poučujem na števanovski šoli tudi slovenščino. Ker je naša šola dvojezična, morata biti oba jezika, madžarski in slovenski, enakovredno zastopana. To je sicer v praksi včasih težko uresničiti, vendar se kot ravnateljica trudim in želim, da bi imel slovenski jezik na števanovski šoli vedno večjo vlogo. To pa bomo dosegli le tako, če bomo učitelji z učenci govorili slovensko, ne samo pri pouku, ampak tudi med odmori. Učitelji na naši šoli se zavedamo, da naša šola obstaja zato, ker je dvojezična. Vsi skupaj se moramo potruditi  - učitelji, učenci in starši, da bomo slovenščino dvignili na še višji nivo. Nenehno moramo motivirati učence, njihove starše in tudi učitelje, ki še ne znajo slovensko, da se potrudijo in se slovenščino ne samo učijo, ampak tudi naučijo."... Odlomek slavnostnega govora, ki je bil na papir in v usta položen števanovski ravnateljici, je sicer krasen, tudi prebrala ga je zelo solidno... Če bi bila vsaj stotinka tega resnična... (Vsebina 2.-4. stavka je resnična.) Če bi vsaj tisočinko tega ona res delala in živela... Vzdrževalec šole, Državna slovenska samouprava, bi morala ravnateljici in učiteljem dati kot obvezno branje, kot mantro ali molitev, da 10-krat na dan glasno preberejo te stavke!!! Če ne bodo tega storili oni, se bom jaz česa spomnila...

Učenci števanovske in seniške šole so pokazali predvsem svoje najmočnejše adute, petje in ples, odlično je Minattijevo ponarodelo pesem Nekoga moraš imeti rad recitirala dijakinja monoštrske srednje strokovne šole, program pa so prav tako izvrstno zaključili učenci partnerske OŠ Kuzma iz bližnjega Prekmurja, ki so pripravili pravi gledališki dogodek - dramatizirali so balado Lepa Vida in tematiko domiselno povezali z usodo slovenskih aleksandrink... Čestitke vsem!!!

"Porabski Slovenci moramo poiskati svojo identiteto tudi tako, da začnemo ponovno  uporabljati svoj materni jezik v šoli, doma in v vsakdanji komunikaciji. Več se moramo družiti in več sodelovati. Sedaj, ko ni več meja, bi se morali tudi pogosteje družiti z rojaki iz Slovenije."... Tako nekako je pred zaključkom svojega govora dejala števanovska ravnateljica. Nekaj ur pred tem pa se je na njeni, tako slovensko-kulturno ozaveščeni dvojezični šoli dogodilo tole: Zvoni telefon in eden izmed učiteljev se odzove na klic... Razlaga, pojasnjuje, konča pogovor. Obrne se proti kolegom: "Starši enega izmed učencev kličejo in sprašujejo, zakaj imamo  skupno pustovanje v Monoštru že danes, saj je še daleč do pusta... Oh, kako so neumni, da ne vedo, da imamo proslavo kulturnega praznika... " Nekaterim prisotnim je zastal dih, obšla jih je slabost... Pa ne zaradi staršev, ki so Madžari in imajo otroke na nezahtevni zastonjkarski, ne pa na slovensko-madžarski dvojezični šoli!!! To je prava podoba števanovske dvojezične šole, njihovega odnosa do slovenščine in vsega, kar je v zvezi z njo!!! In porabska "organiziranost" molči... In se ukvarja s seboj... In slovenski predstavniki asistirajo... In skupno skrbijo za vedno nove premike Potemkinovih vasi na prave lokacije ob pravem času...

Mi lahko kdo pojasni, kaj je narobe -  z mano???



 



Učbeniki za več in boljšo slovenščino v porabskih šolah?!?

Učbeniki so že desetletja stalna tema, ko se govori o pouku slovenščine ali dvojezičnem pouku v porabskih narodnostnih šolah. Učbenik kot edino ali dopolnilno učno sredstvo, učbenik, ki ga je potrebno v prvi vrsti znati uporabljati!... Učitelji imajo najraje, če je učbenik edini vir, ki ga uporabljajo za pouk, a v Porabju so s tem hude težave, saj doslej nikoli ni bilo učbenikov, ki bi pokrili vse razrede, če pa so bili, pa smo ugotavljali, da v največji meri neuporabni. Učitelji tudi radi posegajo po učbenikih slovenščine za tujce, ki pa gotovo niso v celoti primerni za pouk v osnovni šoli v manjšinskem okolju, saj so napisani za odrasle in ne za otroke! Zgodovina porabskih učbenikov je pestra in zanimiva.

Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, je na šolah bila prva tema pomanjkanje ustreznih učbenikov. Uporabljali so nekatere slovenske, kar je bilo prezahtevno, na Madžarskem pa so učbenike pisali učitelji s sombotelske visoke šole pod vodstvom "znamenite" slovenske lektorice, ki si razmer v porabskih šolah nikoli ni ogledala dovolj natančno, da bi vedela, komu in s kakšnimi nameni pišejo učbenike. Seveda tistih izdelkov ali polizdelkov učitelji in učenci niso nikoli jemali v roke. So pa v šolah dolgo uporabljali zanimive učbenike slovenskih avtoric Alenke Kozinc in Darinke Sivec, ki so nastali v začetku 80. let preteklega stoletja. Čudila sem se njuni inovativnosti in uporabnosti teh učbenikov, ki so se lepo spogledovali z metodami učenja drugega jezika. Če bi dodali še delovne zvezke in posodobili besedila, bi bili uporabni še danes.

V začetku 90. let, ko se je na Madžarskem sanjalo o silnih šolskih reformah, celo 10-letni obvezni osnovni šoli, je država še nekaj dala tudi na narodnostne učbenike. Obstajala je celo založba, ki jih je vsem manjšinam tiskala, in tudi denar se je našel. Sprejeti so bili učni načrti tudi za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva, prvi v slovenskem jeziku! To pa je bil uspeh, tudi moj, če sem malo neskromna... Okvirni učni načrt za narodnostne slovenske šole je bil natisnjen celo v knjižici. Sledil naj bi obsežen učbeniški projekt, kjer bi nastalo lepo število učbenikov za slovenščino. Toda - kdo jih bo pisal???

Učitelji, vendar! - je bila moja rešitev. Kaj?? Niso mogli verjeti, da sem rekla kaj takega. Zakaj pa ne - sem vztrajala. Imate priprave na pouk, učne liste, ogromno gradiva, ki ga je potrebno urediti, združiti. In bodo učbeniki... Tako se je začelo pred skoraj petnajstimi leti, a se je kmalu ustavilo, ker je država ugotovila, da za narodnostne učbenike ni več denarja; naj se narodnosti znajdejo in kandidirajo na razpise... Seveda so, tudi Slovenci. Prvi dveletni projekt naj bi zagotovil učbenike za slovenski jezik do 4. razreda osnovne šole, pa spoznavanje slovenstva za 5. in 6. razred, priročnik za učitelje, zvočno gradivo... Tehnično pripravo gradiv in tisk je na razpisu dobila hrvaška založba v Budimpešti, ki je menda edina imela ustrezne pogoje... Hahaha!!! Še preden je bil razpis potrjen s strani ministrstva, se je že govorilo, da bo posel dobila ta založba. Javna korupcija pač, brez posledic in slabe vesti... Rezultat? V učbeniku za 4. razred, ki sta ga recenzenta zavrnila, nikoli niso bile popravljene napake, in izhaja invaliden. K njemu bi moral biti delovni zvezek - nihče ga nikoli ni videl - veliki založnik je na predstavitvi pokazal le platnice!!! Učbenik Spoznavanje slovenstva za 5. in 6. razred ima samo ena šola, druge ga niso dobile. Priročnik za učitelje, zvočno gradivo - nihče nikoli videl ali slišal!!! (Mogoče je veliki založnik na zaključku projekta kazal tudi za vse to le platnice knjig in škatlo CD-ja; ne bi se čudila, ker ne bi bilo prvič...)

Pred letom in pol se je začel drugi učbeniški projekt s skoraj istimi igralci, zanič vodenjem, z novim-starim založnikom, ob katerem dobim kurjo polt, in s spremenjeno avtorsko ekipo, v kateri sem tudi sama, ker sem se namenila svoje ideje o spoznavanju matične države Slovenije v porabskih šolah uveljaviti do konca. Iz učnih načrtov za slovenski jezik so namreč izginile vsebine o Sloveniji, ker prepisovalci madžarskih učnih načrtov niso bili gotovi, kam jih umestiti. No, jaz sem našla salomonsko rešitev: govorimo o predpisanih temah na slovenske vsebine! In tako bomo potovali v Slovenijo, po slovenskih pokrajinah, in morda ujeli na tem dveletnem potovanju kaj slovenskih besed ali celo stavkov... ali se navdušili za več slovenščine in slovenstva...

Pridno pišemo pozno v noči naše mačje knjige... kot maček Muri...

Promocija monoštrske gimnazije - z zabavno slovenščino!

V tokratnem prispevku se bom malce popravila; pred časom sem pisala o promociji monoštrske gimnazije na spletnih in fb-straneh te šole; o videu, v katerem je slovenščina omenjena skupaj z ruščino in italijanščino kot možen izbirni drugi tuji jezik. O narodnostnem jeziku pa ne duha ne sluha! Tudi na dnevu odprtih vrat so staršem razložili, da v 5. razredu ne bo več možno izbrati slovenščine kot narodnostnega jezika, tisti, ki se jo želijo učiti, naj ostanejo dalje na osnovni šoli in pozabijo sanje o 8-letni gimnaziji. Ker v te 8-letne gimnazijske razrede sprejmejo le najboljše učence, ki jih naberejo v 4 paralelkah osnovnošolskega 4. razreda, bo to pomenilo, da se elita na gimnaziji uči nemščino ali angleščino (elitna dvojezičnost, kot je bila na Madžarskem modna v 19. stoletju, le da je takrat šlo za nemščino in latinščino), ostali pa se na osnovni šoli lahko učijo, razen nemščine, tudi slovenščino. Še ena vrsta diskriminacije slovenskega jezika v monoštrskih šolah s sporočilom: Če si slabši učenec ali če nimaš zvez in poznanstev na pravem mestu, si primeren za učenje slovenščine!! To je monoštrska šolska realnost.

Dijakov pa ne dobiš kar tako, zato si šole izmišljajo vedno nove promocijske prijeme. Tudi monoštrska gimnazija. Ravnateljica z nekaj dijaki obiskuje osnovne šole in osmošolcem predstavlja možnosti učenja v gimnaziji. Dijaki povedo kaj zanimivega o predmetu, ki ga imajo najraje. Na eni od šol je med dijaki, ki so govorili o svojih najljubših predmetih, bila tudi gimnazijka, sicer Madžarka, ki se uči slovenščino. Predstavila je svoj najljubši predmet (vse to seveda poteka v madžarščini!). "Rada imam slovenščino, ker tisti, ki se jo učimo, lahko gremo pozimi zastonj smučat na Roglo, poleti pa na morje v Piran!" Hm? ... Prisotni so malo čudno pogledali, ravnateljica pa je ob tej malo preveč iskreni predstavitvi rahlo zardela. Prisotnega učitelja je zanimalo, kako je pri pouku slovenščine. Dijakinja je rekla: "Zabavno, zelo zabavno!" "Kako to misliš?", je bil še naprej tečen učitelj. "Tako: čisto nič se nam ni treba učiti, pa imamo vsi petke!" To je bila predstavitev slovenščine na monoštrski gimnaziji... Zelo resnična in iskrena... Človeka kar strese, a Porabcem je sivo vseeno, kot so sivi in brez energije januarski dnevi... Jim je res??

Ah, oni se pač ne ukvarjajo s tako minornimi problemi, kot so učitelji, učenci, ohranjanje slovenščine in druge nebodijihtreba zadeve, saj morajo nenehno skrbeti za brezhibnost scene ob različnih VIP-obiskih; pride ta in oni pomembnež (minister, državni sekretar ali namestnik namestnika pomočnika podsekretarja za sajnivažno), pa še kakšno obletnico je treba proslaviti, pa kakšen sporazum obnoviti ali se spomniti, zakaj je bil podpisan, pa ob takih priložnostih poskrbeti za vse, tudi najbolj drobne detajle - tudi za to, da bo radio v slovenski restavraciji na slovenski radijski postaji in da ne bo v službi nobenega receptorja ali natakarja, ki se bo mogoče kdaj začel učiti slovensko... Raba slovenščine? Seveda! Tisti dan, ko pridejo pomembni obiski, gotovo! In tako iz meseca v mesec, iz leta v leto... Ob vzorni asistenci čebele matice in njenih čezmejnih diplomatskih ter drugih odposlancev...

V letošnjem šolskem letu se od 8. do 12. razreda slovenščino na gimnaziji uči še samo 13 dijakov, od tega 10 čistih Madžarov in 3 iz mešanih zakonov. Katastrofa! Aha, kje so slovenski dijaki ali vsaj taki, ki so obiskovali pouk slovenščine na osnovnih šolah? Saj jih je menda kar 6 na monoštrski gimnaziji, a ne hodijo k slovenščini, ker je brez veze, mi je rekel eden izmed njih. Raje obiskujejo nemščino ali angleščino - tam se vsaj veliko naučijo ... Do sem smo prišli, a še vedno je mučna tišina, še vedno nihče ne dvigne glasu ali se vsaj javno vpraša, zakaj se je to dopustilo ... Zakaj je v Porabju prišlo vse tako daleč ... Pa ne bi spet in spet prodajali zgodb o težki preteklosti, pa nesrečnem otroštvu in gospodarski nerazvitosti ... Pa krivdi tega in onega ... Pa preusmerjanju pozornosti z bistvenih problemov, ki jih lahko pri sebi priznajo in rešijo le Porabci sami, na nebistvene ... To se počne še vedno in ves čas ... Porabje je Slovenija v malem ...

Cesta, ki osmišlja Porabje

Danes je bil v Porabju lep dan, skoraj pomladni... Imela sem službeni opravek v Murski Soboti, in ko sem se vračala, sem se odločila za pot po novi slavni cesti od Verice do Gornjega Senika. Brez foto dokumentiranja pri meni pač ne gre... Ko se konča vas Čepinci na slovenski strani, tik pred bivšim mejnim prehodom uzremo še po sveži barvi dišečo, vzorno dvojezično topografsko tablo, ki nas usmeri proti Gornjemu Seniku.

Začetek ceste je obetaven; poleg nove asfaltne prevleke brez lukenj, kar je v teh krajih redko, so urejene bankine, tudi jarki in vse drugo. Lepo...

Si lahko zamišljate, da taka fotografija nastane sredi januarja??

Nekoč dve, zdaj ena vas Verica Ritkarovci; naša cesta se hudo zoži. Turisti z avtobusi? Zelo težko, lahko rečemo, nemogoče. Sicer pa bi bil greh te nedotaknjene kraje zasmrajati z avtobusnimi izpuhi. Pohodništvo, kolesarjenje, tek pa kakšen osebni avto. Ta lepota ne potrebuje ničesar drugega!

Malo v hrib in mimo čudovitih brez, ki so mi od nekdaj ljube; odkar pa sem vzljubila Rusijo in Jesenina, pa še bolj...

 

Pogled proti gozdu, ki naj bi bil menda pragozd... Za tiste, ki imajo dovolj domišljije, mogoče. Lep, svetel mešani gozd, kjer v ugodnih poletjih rastejo krasne gobe... Tisto pra- pa je res hecno...

Na dnu najtišje doline in v hrib. Spet mimo brez, s pogledom na prijazne meglice.

Na koncu smo. Pogled se odpre na seniško dolino, na znane hiše in smerokaze. Cesta je prekrasna že sedaj. Kako bo lepo, ko bodo drevesa odeta v mehko zelenilo! To naj bo cesta miru, lepih misli in vere v lepšo porabsko prihodnost. Kakšen razvoj gospodarstva neki! Ne klatite neumnosti!!! Cestni krog po Porabju je torej sklenjen, nekoč povezane in desetletja razdružene vasi so spet blizu. Kaj pa ljudje? Bodo našli poti drug k drugemu, bodo znali obuditi zaspalo slovenstvo v srcih???

Tudi ta prezgodnja trobentica raste ob cesti... Malo skrita v zavetju grma, a vendar razcvetena...

Cesta kot simbol povezovanja, delitev in demagogije

Končno!!! … Smo vzklikali pred nekaj dnevi vsi, ki dobro v srcu mislimo, če že za uvodni stavek zavijem malo po Francetovo ... Leta, menda celo desetletja je gradnja ceste med Gornjim Senikom in Verico, približno 5 km, bila tema številka ena na vseh meddržavnih srečanjih, konferencah, simpozijih, kulturnih in celo pivskih druženjih ... Mašna pot, ki je nekoč povezovala in zbliževala ljudi z zahodnega in južnega dela Porabja, je po drugi vojni, v času zaprtosti območja, samevala in zaraščala, dokler ni do konca zarasla. Kakšni lovci in vztrajni gobarji so nostalgično obujali spomine nanjo, vsi drugi pa le upali, da se bo kdaj našel denar za ponovno gradnjo ... Potreba po cesti je v bistvu najbolj bila na čisto primarni ravni: zakaj bi Seničani hodili do Števanovcev, Andovcev, Verice in Ritkarovcev več kot 20 km (in obratno, seveda), če bi ta pot lahko bila štirikrat krajša? ... Cesta za potrebe ponovnega zbližanja ljudi, večjega povezovanja šolskih, športnih in kulturnih dogodkov, morda skupna šolska uprava, mobilnost učiteljev ... tako sem sama ves čas videla ta krasen projekt. Pred sedmimi leti sta takratna predsednika vlad Madžarske in Slovenije položila temeljni kamen, madžarska država pa je obljubila skorajšnjo gradnjo ceste ...

V sedmih letih - pravljično število - se je dogajalo marsikaj; menjavale so se vlade, kar se je dogovorila ena, je druga zanikala, leve in desne politične opcije na Madžarskem so si projekt podajale kot vroč kostanj, slovenski predstavniki so skupaj s Porabskimi Slovenci na vsaki meddržavni mešani komisiji in ob pomembnih obiskih politikov vedno znova načenjali to temo in opominjali madžarsko stran, da ni izpolnila dane obljube. Potem se je pred dobrim letom začelo; gradbeni stroji so zabrneli, delalo se je po načrtih ... Med Porabci je bilo veselje in radovedno pričakovanje. No, ob takih delih se vedno najdejo tudi nergači, ki iz ozko osebnih interesov nasprotujejo skupnemu dobru ... Že pred leti so porabske lepote, neokrnjenost in mir odkrili velemesta naveličani posamezniki z dobrimi, menda levimi političnimi zvezami in na veliko kupovali stare hiše, ki so jih preurejali v vikend hiše, v katerih so zahtevali popoln mir ... In je prišla gradnja ceste v njihovi bližini! Ti ljudje si seveda ne predstavljajo, kaj lahko v taki pokrajini pomeni košček ceste, ponovna povezanost ljudi. Saj jih tudi ni zanimalo, zato so se začeli verbalni konflikti z domačini, ki so še vedno aktualni. Vsak išče in dokazuje svoj prav, gotovo pa so vsi, ki imajo vsaj kanček zdravega razuma, na strani domačinov. Saj nismo nekaj stoletij nazaj, recimo v času odkritja in naseljevanja Amerike in genocida nad Indijanci!!! Najbolj tragikomično je seveda to, da so tujki v tej pokrajini s svojimi zahtevami ti prišleki, ki tako ali tako tu preživljajo le kakšne konce tednov ali počitnice, ne pa zbliževalna cesta!!!

Tudi sama sem malo rohnela ob invalidnih topografskih tablah, samo madžarskih in še napačno zapisanih, ki so se pojavile sredi decembra ... Prijateljske vezi z novinarji, ki si upajo, so tudi dobre ...  In tako je nastal udaren prispevek v osrednjem dnevniku slovenske televizije ... Fotografije povedo prav vse ...

 Nekaj dni pred uradnim odprtjem - vzorni dvojezični napisi!!!!!!!!!!!!!!!! Pa še pravilni, tisti na prvi sliki namreč ni bil, zato sem ga kritizirala ...

 Svečano odprtje ceste. Predsednika vlad Slovenije in Madžarske, Alenka Bratušek in Viktor Orbán, režeta prepleteni trak v vzorcu državnih zastav, sonce nad Porabjem; začetek njegove volilne kampanje in njenih dobrih namenov, Porabce dati vsaj za dan ali dva na slovenski medijski zemljevid ... Vsak dobi svoj delež pozornosti, vsi se smehljajo in jim je lepo. Gruče novinarjev se pomešajo med prisotne, mikrofoni so namenjeni tako funkcionarjem kot ljudstvu. Cesta je odprta in tisti, ki imajo čas, se malo popeljejo po njej. Še podpis pisma o nameri za gradnjo več povezovalnih cest na obmejnem območju od Porabja do Lendave, sklepni nasmehi kameram in fotoaparatom in šov je končan. Epizoda nekega sončnega porabskega dneva se končuje in naslednji dan je bil enak predhodnemu … In tudi prihodnji dnevi, meseci … bodo enaki preteklim …

 Zvečer istega dne in naslednje dopoldne sem malo pobrskala po slovenskih in madžarskih časopisih in že bežen pogled na naslove in prve stavke člankov upraviči rabo zadnje besede v naslovu pričujočega zapisa ... Od skopih vesti do povzetkov dogodka in bombastičnih ugotovitev nadebudnih novinarjev, kakšen velerazcvet gospodarstva in turizma pomeni ta cesta za Porabje. Sveta preproščina, kje živite??? Sicer pa je take izjave dajala tudi naša "nebeška organiziranost"... Turizem? Seveda. Z veseljem in pričakovanji!! Ampak cesta sama ga ne bo prinesla. (Razen tega se šušlja, da bi po njej bil dovoljen promet samo z osebnimi vozili, z avtobusi pa ne.) Turistu je prav vseeno, ali se pelje 5 ali 20 kilometrov!!! Potrebno bo izmisliti kakšen odmeven turistični produkt na temo porabske krožne poti. A cesta, žal ni dovolj. Kdo bo tisti, ki se bo lotil dela??? Me res zanima ... Tresti ideje ni nobena posebna veščina in vrlina; narediti strategijo, ideje konkretizirati in pripeljati do uresničevanja - to pa ni mačji kašelj!!! Zanimivi so tudi komentarji predvsem v madžarskih levičarskih medijih o predsednikovem nezakonitem dejanju - odpiranju ilegalne ceste, zaradi katere so izsekali pragozd ... Halo??? Nisem vedela, verjetno tudi Porabci ne, da živijo obdani s pragozdovi!!! Hahaha! Drevesa z 10 ali 20 centimetri premera verjetno niso značilnost pragozda ... A so tisti gospodje vikendaši morebiti prvič videli od blizu gozd??? Ja, v Budimpešti jih res ni in tudi v bližini je bolj grmovje ... "Pričakovanja Slovenije pa so, da bo madžarska stran še naprej izpolnjevala svoje zaveze do slovenske manjšine in podpirala njeno prizadevanje za razvoj in krepitev slovenske identitete, predvsem slovenskega jezika," je dejala slovenska predsednica Vlade Alenka Bratušek in pohvalila sodelovanje obeh držav na številnih področjih. In to je - poleg odprte ceste - bilo najpomembnejše sporočilo skoraj pomladnega januarskega dneva ...



Promocija monoštrske gimnazije - brez pouka narodnostne slovenščine!!!

Januar je po navadi čas, ko šole začnejo promocijo svoje dejavnosti, da privabijo čim več dijakov za naslednje šolsko leto. V dobi elektronskih sporočil so moderne spletne- in fb-strani šol, na njih pa vse polno video in drugih predstavitev, do neba segajočih samohval in še bi lahko naštevala. Tudi gimnazija v Monoštru se je spomnila moderne video promocije. Tako se je na njeni spletni strani pred dnevi pojavil video film, ki vabi bodoče dijake k vpisu. Gimnazija ponuja ogromno vsega, nekaj tega je res, nekaj pa ni, a to ni tema, ki bi zanimala ali vznemirjala mene ... Moje vprašanje po ogledu filmčka je bilo: Kaj pa narodnostna slovenščina??? Je ni!!! Niti besede, niti črke!!!!

Res krasno!!! Mestni možje in vsi odgovorni na gimnaziji so pozabili, da so zgradbo pred leti prenavljali in dogradili telovadnico na račun narodnostnega denarja, namenjenega za SLOVENSKO GIMNAZIJO!!! Ki je nikoli ni bilo!!! Po besedilu tega videa sodeč narodnostne slovenščine več ne bo ali je nikoli uradno ni bilo, saj je slovenščina našteta nekje proti koncu predstavitve zgolj med TUJIMI JEZIKI (italijanski, ruski...) - in to kot izbirni DRUGI, niti ne prvi tuji jezik, ki jih šola ponuja kot možnost!!! Nekajkrat in že v naslovu pa sta omenjena angleški in nemški jezik (razširjeni pouk) kot ekskluzivna ponudba in jezikovni izpitni center za nemščino in angleščino. Seveda se je nekdo na to temo že pogovarjal z ravnateljico, ki pravi, da nič ne more, saj se je občina (šolski urad + župan) tako odločila!!! Sramota!!! ... Tisti župan, ki ima pred slovenskimi predstavniki polna usta naklonjenosti do Slovencev, na monoštrski gimnaziji ukinja slovenščino ... Namesto da bi ukinil nesposobne učitelje ... Seveda sem svoje zgražanje in vprašanje odgovornim Slovencem v Porabju, če bodo kar tiho, takoj objavila na fb in dobila dva zanimiva odziva (seveda ne tistih, ki sem jim zastavila vprašanje), na spletni strani gimnazije pa je še tretji, prav tako ogorčen komentar ...

"Gimnazija Mihálya Vörösmartya je bila leta 1893 ustanovljena zato, da bi pomadžarjevala manjšine v okolici (Hrvate, Nemce, Slovence). Jožef Klekl je hotel narediti iz te gimnazije slovensko gimnazijo, ko je bil tisti program za avtonomno Slovensko krajino. Pa zaman je tukaj pouk slovenščine, ta gimnazija je središče pouka-vzgoje, in je madžarska gimnazija. Tukaj sem maturiral. Boljše bi bilo, če slovenski dijaki v Slovenijo hodijo v srednjo šolo," mi piše bivši dijak Akoš.

Suzana G., Slovenka, ki živi v Sombotelu, pa je napisala: "Na vsak način je zelo žalostno, da Slovenci v Porabju ne izkoristijo vsake priložnosti, ki bi prispevala k ohranjanju in razvijanju lastne materinščine. Če tega ne počnejo iz ljubezni do svoje materinščine, bi pa vsaj iz gospodarskih razlogov bilo smotrno izkoristi to prednost, ki jo avtomatično dobijo vsi pripadniki narodnostne manjšine, ki žive na narodnostno mešanem območju. Znanje materinščine bi morali v svojem interesu neprenehoma izpopolnjevati in pripeljati na nivo, na katerem bodo sposobni izraziti svoje misli, na katerem se bodo znali sporazumevati o strokovnih zadevah, bodo znali brati strokovno literaturo in ji prispevati tudi svoj delež, svoje izkušnje, svoje znanje. Če te pretenzije nimajo, potem niso le jezikovno, temveč tudi v strokovnem oziru nezahtevni. Človek, ki svoje možgane uporablja za mišljenje, mora dojeti, kako velika škoda je, (za njega samega vsekakor) to prednost prezreti. Seveda danes ni dovolj znanje le enega tujega jezika, temveč bi bilo smotrno obvladati zraven še angleški, oziroma nemški jezik, ker se drugače ne morejo integrirati v evropsko strokovno življenje. Poslušala in prebrala sem vse, kar nudi gimnazija v Monoštru. Iskala sem pa zaman vodilno mesto slovenskega jezika vsaj med tujimi jeziki … Mogoče nisem bila dovolj pozorna, ali nisem slišala, da bi slovenski jezik s posebnim poudarkom omenjali. Pri ohranitvi identitete nekega naroda igra jezik vodilno vlogo. To poudarja tudi znani lingvist dr. Cornelius Sommer, ki je to dokazal na usodi mesta Kalinjingrada, ki je pred vojno bilo nemško mesto Königsberg, toda po vojni so ga popolnoma porusili, in ostalo je le 12 % nemškega prebivalstva. On meni, da igra najvažnejšo vlogo jezikovna identiteta. Ko te identitete ni več, se zgubi tudi nacionalna identiteta. To njegovo tezo dokazujejo tujci, ki se naseljujejo v Nemčiji. Naučijo se nemškega jezika, in identiteta naslednje generacije je že nemška. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas v Porabju. Menim pa, da se ta tendenca lahko ustavi, toda ne le na ta način, da se Valerija z vsemi močmi trudi, da bi to tendenco ustavila. Ona piše v svojem blogu, da Porabci le takrat govorijo slovensko, ko je ona zraven. Mislim, da bi njeni napori ravno na podlagi tega dognanja bili uspešnejši, če ne bi le enostransko skušali porabskih učencev spodbujati k temu, naj gredo na izobraževanje v murskosoboško gimnazijo, temveč bi tudi tamkajšnjim dijakom nudili možnost za učenje pri nas na monoštrski gimnaziji, oziroma tudi za šolanje v naših porabskih slovenskih osnovnih šolah. Tu bi lahko nadaljevala, kako pozitivno bi to vplivalo na osvajanje slovenskega jezika, kar je najbolje začeti v teh otroških letih. V teh letih se namreč navežejo tudi večinoma prijateljstva za celo življenje …" Tako razmišljata moja fb-prijatelja in imata prekleto prav! Kaj je tu za storiti??? Se bo kdo zganil ali boste posnemali spodnjo sličico!? (Kot že velikokrat, v mnogo podobnih primerih ...)