Cesta kot simbol povezovanja, delitev in demagogije

Končno!!! … Smo vzklikali pred nekaj dnevi vsi, ki dobro v srcu mislimo, če že za uvodni stavek zavijem malo po Francetovo ... Leta, menda celo desetletja je gradnja ceste med Gornjim Senikom in Verico, približno 5 km, bila tema številka ena na vseh meddržavnih srečanjih, konferencah, simpozijih, kulturnih in celo pivskih druženjih ... Mašna pot, ki je nekoč povezovala in zbliževala ljudi z zahodnega in južnega dela Porabja, je po drugi vojni, v času zaprtosti območja, samevala in zaraščala, dokler ni do konca zarasla. Kakšni lovci in vztrajni gobarji so nostalgično obujali spomine nanjo, vsi drugi pa le upali, da se bo kdaj našel denar za ponovno gradnjo ... Potreba po cesti je v bistvu najbolj bila na čisto primarni ravni: zakaj bi Seničani hodili do Števanovcev, Andovcev, Verice in Ritkarovcev več kot 20 km (in obratno, seveda), če bi ta pot lahko bila štirikrat krajša? ... Cesta za potrebe ponovnega zbližanja ljudi, večjega povezovanja šolskih, športnih in kulturnih dogodkov, morda skupna šolska uprava, mobilnost učiteljev ... tako sem sama ves čas videla ta krasen projekt. Pred sedmimi leti sta takratna predsednika vlad Madžarske in Slovenije položila temeljni kamen, madžarska država pa je obljubila skorajšnjo gradnjo ceste ...

V sedmih letih - pravljično število - se je dogajalo marsikaj; menjavale so se vlade, kar se je dogovorila ena, je druga zanikala, leve in desne politične opcije na Madžarskem so si projekt podajale kot vroč kostanj, slovenski predstavniki so skupaj s Porabskimi Slovenci na vsaki meddržavni mešani komisiji in ob pomembnih obiskih politikov vedno znova načenjali to temo in opominjali madžarsko stran, da ni izpolnila dane obljube. Potem se je pred dobrim letom začelo; gradbeni stroji so zabrneli, delalo se je po načrtih ... Med Porabci je bilo veselje in radovedno pričakovanje. No, ob takih delih se vedno najdejo tudi nergači, ki iz ozko osebnih interesov nasprotujejo skupnemu dobru ... Že pred leti so porabske lepote, neokrnjenost in mir odkrili velemesta naveličani posamezniki z dobrimi, menda levimi političnimi zvezami in na veliko kupovali stare hiše, ki so jih preurejali v vikend hiše, v katerih so zahtevali popoln mir ... In je prišla gradnja ceste v njihovi bližini! Ti ljudje si seveda ne predstavljajo, kaj lahko v taki pokrajini pomeni košček ceste, ponovna povezanost ljudi. Saj jih tudi ni zanimalo, zato so se začeli verbalni konflikti z domačini, ki so še vedno aktualni. Vsak išče in dokazuje svoj prav, gotovo pa so vsi, ki imajo vsaj kanček zdravega razuma, na strani domačinov. Saj nismo nekaj stoletij nazaj, recimo v času odkritja in naseljevanja Amerike in genocida nad Indijanci!!! Najbolj tragikomično je seveda to, da so tujki v tej pokrajini s svojimi zahtevami ti prišleki, ki tako ali tako tu preživljajo le kakšne konce tednov ali počitnice, ne pa zbliževalna cesta!!!

Tudi sama sem malo rohnela ob invalidnih topografskih tablah, samo madžarskih in še napačno zapisanih, ki so se pojavile sredi decembra ... Prijateljske vezi z novinarji, ki si upajo, so tudi dobre ...  In tako je nastal udaren prispevek v osrednjem dnevniku slovenske televizije ... Fotografije povedo prav vse ...

 Nekaj dni pred uradnim odprtjem - vzorni dvojezični napisi!!!!!!!!!!!!!!!! Pa še pravilni, tisti na prvi sliki namreč ni bil, zato sem ga kritizirala ...

 Svečano odprtje ceste. Predsednika vlad Slovenije in Madžarske, Alenka Bratušek in Viktor Orbán, režeta prepleteni trak v vzorcu državnih zastav, sonce nad Porabjem; začetek njegove volilne kampanje in njenih dobrih namenov, Porabce dati vsaj za dan ali dva na slovenski medijski zemljevid ... Vsak dobi svoj delež pozornosti, vsi se smehljajo in jim je lepo. Gruče novinarjev se pomešajo med prisotne, mikrofoni so namenjeni tako funkcionarjem kot ljudstvu. Cesta je odprta in tisti, ki imajo čas, se malo popeljejo po njej. Še podpis pisma o nameri za gradnjo več povezovalnih cest na obmejnem območju od Porabja do Lendave, sklepni nasmehi kameram in fotoaparatom in šov je končan. Epizoda nekega sončnega porabskega dneva se končuje in naslednji dan je bil enak predhodnemu … In tudi prihodnji dnevi, meseci … bodo enaki preteklim …

 Zvečer istega dne in naslednje dopoldne sem malo pobrskala po slovenskih in madžarskih časopisih in že bežen pogled na naslove in prve stavke člankov upraviči rabo zadnje besede v naslovu pričujočega zapisa ... Od skopih vesti do povzetkov dogodka in bombastičnih ugotovitev nadebudnih novinarjev, kakšen velerazcvet gospodarstva in turizma pomeni ta cesta za Porabje. Sveta preproščina, kje živite??? Sicer pa je take izjave dajala tudi naša "nebeška organiziranost"... Turizem? Seveda. Z veseljem in pričakovanji!! Ampak cesta sama ga ne bo prinesla. (Razen tega se šušlja, da bi po njej bil dovoljen promet samo z osebnimi vozili, z avtobusi pa ne.) Turistu je prav vseeno, ali se pelje 5 ali 20 kilometrov!!! Potrebno bo izmisliti kakšen odmeven turistični produkt na temo porabske krožne poti. A cesta, žal ni dovolj. Kdo bo tisti, ki se bo lotil dela??? Me res zanima ... Tresti ideje ni nobena posebna veščina in vrlina; narediti strategijo, ideje konkretizirati in pripeljati do uresničevanja - to pa ni mačji kašelj!!! Zanimivi so tudi komentarji predvsem v madžarskih levičarskih medijih o predsednikovem nezakonitem dejanju - odpiranju ilegalne ceste, zaradi katere so izsekali pragozd ... Halo??? Nisem vedela, verjetno tudi Porabci ne, da živijo obdani s pragozdovi!!! Hahaha! Drevesa z 10 ali 20 centimetri premera verjetno niso značilnost pragozda ... A so tisti gospodje vikendaši morebiti prvič videli od blizu gozd??? Ja, v Budimpešti jih res ni in tudi v bližini je bolj grmovje ... "Pričakovanja Slovenije pa so, da bo madžarska stran še naprej izpolnjevala svoje zaveze do slovenske manjšine in podpirala njeno prizadevanje za razvoj in krepitev slovenske identitete, predvsem slovenskega jezika," je dejala slovenska predsednica Vlade Alenka Bratušek in pohvalila sodelovanje obeh držav na številnih področjih. In to je - poleg odprte ceste - bilo najpomembnejše sporočilo skoraj pomladnega januarskega dneva ...



Promocija monoštrske gimnazije - brez pouka narodnostne slovenščine!!!

Januar je po navadi čas, ko šole začnejo promocijo svoje dejavnosti, da privabijo čim več dijakov za naslednje šolsko leto. V dobi elektronskih sporočil so moderne spletne- in fb-strani šol, na njih pa vse polno video in drugih predstavitev, do neba segajočih samohval in še bi lahko naštevala. Tudi gimnazija v Monoštru se je spomnila moderne video promocije. Tako se je na njeni spletni strani pred dnevi pojavil video film, ki vabi bodoče dijake k vpisu. Gimnazija ponuja ogromno vsega, nekaj tega je res, nekaj pa ni, a to ni tema, ki bi zanimala ali vznemirjala mene ... Moje vprašanje po ogledu filmčka je bilo: Kaj pa narodnostna slovenščina??? Je ni!!! Niti besede, niti črke!!!!

Res krasno!!! Mestni možje in vsi odgovorni na gimnaziji so pozabili, da so zgradbo pred leti prenavljali in dogradili telovadnico na račun narodnostnega denarja, namenjenega za SLOVENSKO GIMNAZIJO!!! Ki je nikoli ni bilo!!! Po besedilu tega videa sodeč narodnostne slovenščine več ne bo ali je nikoli uradno ni bilo, saj je slovenščina našteta nekje proti koncu predstavitve zgolj med TUJIMI JEZIKI (italijanski, ruski...) - in to kot izbirni DRUGI, niti ne prvi tuji jezik, ki jih šola ponuja kot možnost!!! Nekajkrat in že v naslovu pa sta omenjena angleški in nemški jezik (razširjeni pouk) kot ekskluzivna ponudba in jezikovni izpitni center za nemščino in angleščino. Seveda se je nekdo na to temo že pogovarjal z ravnateljico, ki pravi, da nič ne more, saj se je občina (šolski urad + župan) tako odločila!!! Sramota!!! ... Tisti župan, ki ima pred slovenskimi predstavniki polna usta naklonjenosti do Slovencev, na monoštrski gimnaziji ukinja slovenščino ... Namesto da bi ukinil nesposobne učitelje ... Seveda sem svoje zgražanje in vprašanje odgovornim Slovencem v Porabju, če bodo kar tiho, takoj objavila na fb in dobila dva zanimiva odziva (seveda ne tistih, ki sem jim zastavila vprašanje), na spletni strani gimnazije pa je še tretji, prav tako ogorčen komentar ...

"Gimnazija Mihálya Vörösmartya je bila leta 1893 ustanovljena zato, da bi pomadžarjevala manjšine v okolici (Hrvate, Nemce, Slovence). Jožef Klekl je hotel narediti iz te gimnazije slovensko gimnazijo, ko je bil tisti program za avtonomno Slovensko krajino. Pa zaman je tukaj pouk slovenščine, ta gimnazija je središče pouka-vzgoje, in je madžarska gimnazija. Tukaj sem maturiral. Boljše bi bilo, če slovenski dijaki v Slovenijo hodijo v srednjo šolo," mi piše bivši dijak Akoš.

Suzana G., Slovenka, ki živi v Sombotelu, pa je napisala: "Na vsak način je zelo žalostno, da Slovenci v Porabju ne izkoristijo vsake priložnosti, ki bi prispevala k ohranjanju in razvijanju lastne materinščine. Če tega ne počnejo iz ljubezni do svoje materinščine, bi pa vsaj iz gospodarskih razlogov bilo smotrno izkoristi to prednost, ki jo avtomatično dobijo vsi pripadniki narodnostne manjšine, ki žive na narodnostno mešanem območju. Znanje materinščine bi morali v svojem interesu neprenehoma izpopolnjevati in pripeljati na nivo, na katerem bodo sposobni izraziti svoje misli, na katerem se bodo znali sporazumevati o strokovnih zadevah, bodo znali brati strokovno literaturo in ji prispevati tudi svoj delež, svoje izkušnje, svoje znanje. Če te pretenzije nimajo, potem niso le jezikovno, temveč tudi v strokovnem oziru nezahtevni. Človek, ki svoje možgane uporablja za mišljenje, mora dojeti, kako velika škoda je, (za njega samega vsekakor) to prednost prezreti. Seveda danes ni dovolj znanje le enega tujega jezika, temveč bi bilo smotrno obvladati zraven še angleški, oziroma nemški jezik, ker se drugače ne morejo integrirati v evropsko strokovno življenje. Poslušala in prebrala sem vse, kar nudi gimnazija v Monoštru. Iskala sem pa zaman vodilno mesto slovenskega jezika vsaj med tujimi jeziki … Mogoče nisem bila dovolj pozorna, ali nisem slišala, da bi slovenski jezik s posebnim poudarkom omenjali. Pri ohranitvi identitete nekega naroda igra jezik vodilno vlogo. To poudarja tudi znani lingvist dr. Cornelius Sommer, ki je to dokazal na usodi mesta Kalinjingrada, ki je pred vojno bilo nemško mesto Königsberg, toda po vojni so ga popolnoma porusili, in ostalo je le 12 % nemškega prebivalstva. On meni, da igra najvažnejšo vlogo jezikovna identiteta. Ko te identitete ni več, se zgubi tudi nacionalna identiteta. To njegovo tezo dokazujejo tujci, ki se naseljujejo v Nemčiji. Naučijo se nemškega jezika, in identiteta naslednje generacije je že nemška. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas v Porabju. Menim pa, da se ta tendenca lahko ustavi, toda ne le na ta način, da se Valerija z vsemi močmi trudi, da bi to tendenco ustavila. Ona piše v svojem blogu, da Porabci le takrat govorijo slovensko, ko je ona zraven. Mislim, da bi njeni napori ravno na podlagi tega dognanja bili uspešnejši, če ne bi le enostransko skušali porabskih učencev spodbujati k temu, naj gredo na izobraževanje v murskosoboško gimnazijo, temveč bi tudi tamkajšnjim dijakom nudili možnost za učenje pri nas na monoštrski gimnaziji, oziroma tudi za šolanje v naših porabskih slovenskih osnovnih šolah. Tu bi lahko nadaljevala, kako pozitivno bi to vplivalo na osvajanje slovenskega jezika, kar je najbolje začeti v teh otroških letih. V teh letih se namreč navežejo tudi večinoma prijateljstva za celo življenje …" Tako razmišljata moja fb-prijatelja in imata prekleto prav! Kaj je tu za storiti??? Se bo kdo zganil ali boste posnemali spodnjo sličico!? (Kot že velikokrat, v mnogo podobnih primerih ...)

Prednovoletni inventurni čas leta Gospodovega 2013...

Leto 2013 ni bilo leto, na katero bi gledala z nedeljivim veseljem, lahko začnem s parafrazo izjave angleške kraljice Elizabete današnji 100. blogovski zapis... Morda je kriva trinajstica na koncu letnice, morda sem premalo verjela, da številka 13 nima nič z nesrečo, neuspehi ali še s čim na predpono ne-... Morda pa so časi taki... In morda bom morala začeti dojemati, da bo potrebno prerasti boje z mlini na veter... Donkihotstvo ni opcija in pika. Danes se bom malo ozrla na prehojeno leto s trinajstico na koncu in podoživljala tiste najbolj odmevne trenutke, ki so zaznamovali moje življenje in mi poskušali uzavestiti dejstvo, da se boriti v bitkah, ki so že vnaprej izgubljene, res ne splača!!! Bom dojela??? Bom zmogla???

"Slovenski jezik kot temelj slovenske identitete v Porabju?? Oh in ah... Kdaj, do kdaj, pri kom, za koga? Zame in za mojega sina, ki naju včasih celo medijsko zlorabijo, gotovo. A midva ne moreva biti Slovenca namesto Porabcev... Za narodnostne funkcionarje (ene bolj, druge manj) vsaj javno, če že zasebno ne, pri nekaterih celo opažam, da je slovenska vnema premo sorazmerna s številom kamer in mikrofonov... Za kulturnike, tiste v kategoriji najmanj 40+, ki imajo mentorje iz Slovenije - vsaj nekaj pa je med njimi resnično takih, ki so Slovenci po odnosu do lastne materinščine in po srcu. Žal, redki..." To je del zapisa, ki je nastal marca letos, v njem pa sem razkrivala svoje poglede na slovenščino kot temelj slovenske identitete v Porabju; meseci so tekli in moji zapisi delujejo vedno bolj preroško... Jezik kot temelj identitete, jezik, ki je živ in se govori, narodnost, kultura. Enoten slovenski kulturno-jezikovni prostor - k temu bi morali stremeti, ne pa nakladati o ljubezni do Slovencev v sosednjih državah, o matični domovini Sloveniji in drugih nebulozah!!! Domovina, dom je tam, kjer si doma, za Porabske Slovence Porabje v državi Madžarski, ne pa Slovenija!!! Ta je država matičnega naroda in nič več. In če bi imela namene po skupnem kulturno-jezikovnem prostoru vseh Slovencev, bi ga začela uresničevati, a ne na tak način, kot to počne sedaj. "Slovenija je kriva za mizerno stanje jezika in duha v Porabju; če daje denar, bi imela pravico narediti red!!", mi je pred kratkim rekla prijateljica v Monoštru. Res je, draga moja! Poklicno slovenstvo vedno bolj najeda slovenskega duha v Porabju; ima že razsežnosti epidemije!!!

 Julij, žal, ni bil tako pravljičen kot zgornja fotografija... Ker sem si v svojih blogerskih zapisih drznila obelodaniti preveč resnice, sem postala nevarna. Moteča... Če o Porabju zapišeš to, kar je res, si sovražnik!!! Če bi skupaj z diplomati in politiki tiho, pridno in sluzasto zidarila in gradila Potemkinove vasi za zainteresirano, nekritično javnost, VIP-obiske, izletnike in raziskovalce megle, bi bila zaželena in cenjena gospa. Tako pa si, porednica, drznem zapisati to, kar je res! Nezaslišano! In so staknili glave, vsi, ki se nadčloveško trudijo za to, da je v porabskih Potemkinovih logih vse, kot mora biti, in se odločili, da je ta izvor zla, rušiteljico njihove lepote in čvekačico resnice treba odstraniti. Do 15. julija!!! Nekaj dni pred tem so pripravili čarovniški proces, kjer čarovnica ni smela biti prisotna!!! Sodoben čas pač - kurili (klevetali) so jo virtualno!!! In v juliju sem zapisala: "Lahko me onemogočite, odstranite, izženete, a problem bo ostal! In bo vedno hujši... Vedno bolj maligen... Brez možnosti ozdravitve... Kako ga boste rešili? Z novo osebo, ki bo po možnosti gluha in slepa??? Ali vsaj blogersko nepismena... Gospodje, cesar je nepreklicno gol!!!" ... Cesar je še vedno gol. Moja odstranitev pa ni uspela, ker razen politikov, takih in drugačnih, in diplomatov obstaja tudi kdo, ki je moder, preudaren in strokovno kompetenten, predvsem pa odgovoren za to, kaj nekje počne nekdo strokovno. Ker v Porabju nisem na politični funkciji, strokovno pa menda z mojim delom ni nič narobe, boste Potemkini morali nujno zlo, ki obelodanja vaše resnice, prenašati dalje...

In je prišla jesen in z njo novo šolsko leto, v katerem sem se - v luči spodletelega čarovniškega procesa - odločila, da se ukvarjam samo še s šolsko problematiko. A le-ta potegne za sabo marsikaj, prevsem pa moja večna razglabljanja o vlogi in mestu slovenščine kot manjšinskega jezika v javni rabi, o njeni enakopravnosti, ugledu in prisotnosti predvsem pri Porabcih samih, pri politikih, učiteljih, kulturnikih... Če svojega jezika sam ne uporabljaš, ga ne spoštuješ! In kako bi lahko pričakovali, da bi slovenščina bila enakovreden jezik recimo v monoštrskih šolah, kjer so vodstva madžarska?? Ja, obstajajo tudi slovenske organizacije, ki bi se bile dolžne ukvarjati s temi problemi. Pa se ne ukvarjajo??? ... "Če nečesa ne obvladaš, počni kaj drugega!!! Kdaj bo to prišlo v zavest tudi komu v Porabju??? Do kdaj bo slovenščina na monoštrski gimnaziji predmet, kjer imajo brez učenja vsi petke??? Ugled?? Ne, farsa... Rešitev za ugled slovenščine na gimnaziji v Monoštru je samo ena: sposoben - strokovno in didaktično kompetenten, odločen, dosleden, predvsem pa narodnostno zaveden - učitelj slovenščine!!! A kje ga vzeti? Tisti porabski učitelji, ki so dobri, imajo že sedaj preveč dela, in jih poučevanje na gimnaziji ne mika. Torej? Edina normalna rešitev je učitelj iz Slovenije!!! To, o čemer govorim že lep čas, a nihče noče slišati... Hočemo slovenščini na monoštrski gimnaziji priboriti vsaj malo ugleda in veljave???" - sem zapisala oktobra letos. Ja, to in podobna vprašanja bom ponavljala tudi v prihodnjem letu, za katerega načrtujem kar nekaj zelo odmevnih zadev. O tem pa - po praznikih...

Praznični dnevi so, polni pričakovanj in bega od resničnosti... No, nekatere resnične stvari so tudi lepe, recimo praznično družinsko vzdušje, klepeti s prijatelji, nič službenih zagat, nič politike in praznih obljub politikov; ne gledamo poročil, le lepe filme in knjige, pa poslušamo božične pesmi in predpraznično vrvenje. Dragi vsi, ki prebirate moje zapise, hvala vam! 100 je lepo število, a ni zaključek. Upam, da bo med naslednjimi stotimi zapisi vsaj polovica pozitivnih... Za to pa se moramo truditi prav vsi!!! Lepo praznovanje vsem in - kdaj kaj pokomentirajte!!!





O vzorni prireditvi, predprazničnem hrepenenju in dvojezičnosti...

Četrtek zvečer. Razsvetljena, nabito polna dvorana kulturnega doma na Gornjem Seniku, živahni pogovori in nasmejani obrazi. Predpraznično vzdušje in pričakovanje dogodka. Učenci in učitelji, praznično oblečeni, program se začne...

Mladi pevci korajžno zapojejo praznične pesmi, potem se zvrstijo posamezni razredi. Čisto vsi učenci seniške šole nastopijo, tudi tisti, ki bi na kakšni večji šoli bili popolnoma prezrti, tukaj pa so dobili priložnost. To je odlična poteza učiteljev, ki vedo, da učenci pridobivajo samozavest le na tak način, da se jih obravnava enako, ne glede na njihove učne zmožnosti. Vsi so bili krasni, vsi so se zelo potrudili, in kar me je najbolj razveselilo - cela prireditev je bila dosledno dvojezična!!! Od pozdravnega nagovora na začetku do vseh govornih in glasbenih nastopov in ravnateljičinega voščila na koncu. Bravo, Seničani!!! Naj svoje povedo še fotografije...

 

 

Betlehemska zgodba - madžarsko-porabsko-knjižnoslovenska verzija, zanimivo, vredno poslušanja in gledanja...

Živahna slovenska folklorna skupina je predstavila slovenske plese...

Pa še malo madžarskega melosa ob citrah...

In za konec - skupna slovenska praznična pesem učiteljev in učencev... Prelepo...

Skoraj dveurni, vzorno dvojezični predbožični program seniške šole nas je vse, ki smo ga z zanimanjem spremljali, zelo navdušil. Učenci in učitelji, ki so učence pripravljali na nastop, si zaslužijo veliko pohvalo!!! Da se, če hočemo!! In izraz odnosa do dvojezičnosti v šoli so tudi take prireditve, kjer se spoštovanje do manjšinskega jezika pokaže s tem, da se ga postavi na oder pred javnost kot enakovrednega z večinskim jezikom. Res ste bili krasni!! Vsem iz srca čestitam!!!!
_____________________________________________________
Ob tem zapisu je gotovo kdo pomislil, da v Porabju nimamo samo ene dvojezične šole, torej gornjeseniške, ampak imamo dvojezično šolo tudi v Števanovcih; aha, kaj pa je z njihovo božično prireditvijo??? Hm, prejšnji teden, ko sem bila na šoli, so učenci imeli vaje... Učitelja slovenščine sta sedela v zbornici, ker menda scenarij prireditve ne predvideva njunega sodelovanja. Naredile so ga učiteljice, ki se ne ukvarjajo s slovenščino, ja, pevski zbor bo sicer zapel kakšno slovensko pesem, ves ostali program na dvojezični šoli pa bo - v madžarščini!!! Tako razumejo dvojezičnost v Števanovcih!!! Na prireditev seveda nisem bila povabljena, saj še njihova učiteljica slovenščine ni bila... Potemkinovska dvojezičnost v Števanovcih tako uspešno cveti dalje, in če je prav ravnateljici, vzdrževalcem šole in še komu, jaz lahko bentim, kolikor hočem, a zaman... Škoda, da moram v tem lepem predbožičnem času pisati tudi takšne grde in žalostne zgodbe...
______________________________________________________

Ko se v Porabju bližajo prazniki...

Še malo, še malo in bodo počitnice, mi odmeva v ušesih že nekaj časa; hodim od šole do šole, vsi vadijo za prireditve, sama pričakovanja so jih. Včeraj sem ves dan preživela na terenu. Najprej sem obiskala vse monoštrske šole in poiskala učence, ki se učijo slovenščino. Seveda sem bila Božička in jim delila slovenske revije, knjige, kakšna pisala in sladkarije. Povsod je vladalo veselje, saj so obiskovalci z darili vedno in vsepovsod dobrodošli.

Petošolci na monoštrski gimnaziji so bili že prvo uro zelo razigrani...

Naslednje sem obiskala petošolce na monoštrski osnovni šoli; skupaj s prizadevno učiteljico Agico so samo 3+1. In - malo so se potožili, da imajo pri slovenščini tudi enke, ker se niso učili. Apak - zdaj je že bolje. Bravo, Agica! (Ne zato, da je bolje, ampak zato, da učenci dojemajo, da se je potrebno tudi slovenščino učiti in naučiti...)

Tudi na Srednji strokovni šoli v Monoštru sem bila, pri učencih, ki jih poznam že s seniške in števanovske šole; učiteljica Erika pravi, da se vsi trudijo, a njihove ure so v poznem popoldanskem času, ko so misli že malo drugje... A brez truda ni znanja...

S kupom revij in škatlo sladkarij sem se odpravila še v monoštrski vrtec, kjer je t. i. slovenska skupina, v kateri je 23 malčkov, ki naj bi vsak dan nekaj malega slišali tudi slovenščino. Pa jo res? V skupini sta dve vzgojiteljici Slovenki, ena od njiju je prišla iz vrtca v Slovenski vesi, ko so tega zaprli, druga pa je tu od davna. In v zadnjem času imam občutek, da je ta druga vedno manj naklonjena slovenščini v skupini. Ne vem, zakaj. Skoraj 10 otrok je takih, ki bodo šli naslednje leto v šolo in vsaj meni bi se zdelo logično, da starše ozaveščamo o možnostih učenja slovenščine. "Ah, saj bodo šli na dan odprtih vrat v šolo, ne vem, zakaj bi se mi s tem ukvarjali..." Hladen tuš zame in hitro sem se poslovila... Jaz pa se bom ukvarjala, hotela ti ali ne, sem sklenila...

Pričakovanje začetka božične prireditve na Gornjem Seniku... Sem sem se odpravila zvečer in zaokrožila bogato izpolnjen dan. O lepi prireditvi, hrepenenju po praznikih in dvojezičnosti v praksi pa v naslednjem zapisu...

Ne bi mladi v Porabju začeli drugače???

Listam časopis in naletim na članek o delavnici porabske mladine na temo peke in okraševanja medenjakov; pogledam fotografije, pa malo sem že prej dobila informacije, in sem komentirala: škoda, da porabska slovenska mladina vse to počne v madžarščini!!! Ne vem, kakšen je cilj neke druščine, ki je menda porabska slovenska mladina, njihova komunikacija, ko ni zraven prekmurskih kolegov, pa je madžarska... "Joj, ti se vedno spravljaš na mlade - saj niso sami krivi! Nimajo slovenskih govornih navad, niso jih pridobili v šoli, niti v družinah. Krivi so učitelji in starši," mi je bilo rečeno...

Madona, že spet krasna kamuflaža, zgodba o tem, kdo je komu česa kriv!!! In na krivdah nekoga drugega iz drugega sveta in tretjega, ne vemo, od kod, bodo mladi v Porabju postajali poklicni Slovenci?? Po vzoru staršev, sorodnikov, politikov??? A res nihče nima toliko poguma in pameti, da bi s prakso tuje krivde presekal in začel na novo??? Obstaja t. i. Sekcija porabske mladine. Kaj je cilj takih druščin? Vedno sem mislila - madona, sem naivna - da se mladi Slovenci želijo povezovati zato, da bodo našli nek način, da utrdijo svojo slovenščino, da svoje slovenstvo izpričujejo z rabo slovenskega jezika in navduševanjem zanj tudi tistih, slovenščine manj veščih. Ampak - spet sem se grdo zmotila!!! Prve damice te združbe govorijo slovensko samo s tistimi iz Slovenije, med seboj in v svoji sekciji pa nekako pozabljajo, zakaj in čemu se imenujejo Sekcija porabske mladine!!! Prav nagravžno je vse to sprenevedanje!!!

Ja, preseči krivde nekoga tretjega... To bi bil smisel takih sekcij. Nehati se "šlepati" na zgodbe o tem, kaj so krive šole, družine, zgodovina, revolucija, politika, funkcionarji in še kdo... Mladi ste v Porabju tukaj in zdaj! In - menda hočete ostati Slovenci... Ali imam napačno informacijo??? In če želite ohranjati svoj jezik, ki je edino sredstvo vaše identitete, ga morate govoriti, tudi v medsebojni komunikaciji, ne le s tistimi, ki ne znajo madžarsko!!! Ni druge poti in druge možnosti! Če govorite slovensko v Ljubljani - zakaj ne bi mogli tudi v Monoštru??? Aha, govorne navade. Vem, da jih v šolah niste pridobili, tudi slovenske organizacije niso ravno vzor. Toda, če ste sekcija slovenske mladine v Porabju, se tako predstavljate in promovirate - v čem ste drugačni od Madžarov, če ne govorite slovensko???

Ne samo druščina porabske mladine, tudi Zveza Slovencev in še kdo v Porabju bi morali uvesti kodeks komunikacije v slovenskem jeziku. Če želite ostati Slovenci, je edina pot ohranjanje jezika tako, da v njem komunicirate! Najprej v lastnih vrstah in strukturah. Zame bi bilo edino normalno in sprejemljivo, da je jezik komunikacije recimo med zaposlenimi v slovenski organizaciji slovenščina! Zakaj? Iz več razlogov: ker je lojalnost normalna kategorija med normalnimi ljudmi, ker ste pod drobnogledom kritične javnosti in ker vas financira Slovenija!!! Torej? Če je mladim v neki sekciji cilj ohranjanje manjšinske identitete in jezika, se je potrebno odločiti, da se jezik govori. Smešno in prav groteskno je, ko človek od daleč opazuje osebe, ki imajo polna usta ohranjanja slovenske identitete, med sabo pa govorijo madžarsko. Zakaj torej ne bi mladi v Porabju začeli drugače??? Če ne boste, boste zgolj podmladek poklicnih Slovencev, kar verjetno ni vaš cilj. A bi bilo tako težko vsak pri sebi reči: Želim preseči napačne predstave mojih učiteljev, staršev, politikov... Želim iskreno in pošteno živeti svoje slovenstvo! Želim prekiniti z manjšinsko prakso dvojnih meril! Želim, da se slovenski jezik ohrani, zato ga bom govoril vedno in povsod, ne le s tistimi iz Slovenije, navduševal zanj vrstnike in dokazal, da je mogoče!!! Je kdo od mladih v Porabju tega zmožen???

Je kdo od mladih v Porabju pripravljen stopiti korak naprej in pokazati novo pot???

Izvirni greh apatičnega odnosa do slovenščine je spočet v županijski prestolnici

Za današnji uvod spet ena facebookovska: med fb-prijatelji imam tudi porabsko gospodično, ki sem jo pred davnimi leti kar dobro poznala in prosila in moledovala, naj se, za božjo voljo, vsaj nekaj malega nauči slovenščino, ker res nima smisla sedeti pri urah in pod mizo brati madžarskih ljubezenskih romanov, ob koncu leta pa izsiljevati dobro oceno... Moja moledovanja niso obrodila sadov, gospodična je za nekaj let izginila z mojega vidnega polja, skoraj pozabila sem nanjo. Nikoli ne bom rabila slovenščine, nočem se je učiti, mi je še dolgo odzvanjalo v ušesih... In mi nekega dne nekdo pove, da gospodična študira v Sombotelu - slovenščino!!! Skoraj me je kap!!! In je doštudirala. In neuspešno iskala službo, saj je menda vedela - zelo pošteno od nje - da se jezika ni naučila in da v razredu nima kaj iskati... Potem sem slišala, da je našla zaposlitev v Avstriji. Pred nekaj meseci me je prosila za fb-prijateljstvo in z veseljem sem jo potrdila... Pred nekaj dnevi mi je pisala... Hallo jaz slišati tečaj za učiteljice lahko prišla... Aaaa? Kako naj si človek razlaga tako sporočilo??? Po moji obsežni poizvedbi sem razbrala, da bi damica, ki je diplomirala na katedri za slovenščino na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu, rada prišla na začetni tečaj slovenskega jezika, ki ga števanovska in seniška šola nudita svojim učiteljem Madžarom, ki se končno začenjajo resno učiti slovenščino, izvajata pa ga učiteljici iz Slovenije!!!  To je usoda ene izmed sombotelskih diplomantk, poznam jih še kar nekaj, celo take, ki se več niti ne spomnijo, kako se po slovensko pozdravi, pa imajo diplome iz slovenščine. Pred časom so slavili neko obletnico... In se hvalili, kako je pri njih diplomiralo približno 100 študentov... Sveta božja pomagalka!!! Kje pa so? Poznam teh nekaj učiteljev v Porabju, zadnja sombotelska diplomantka, ki zna slovensko, ker je že od doma znala, se je na seniški šoli zaposlila pred skoraj desetletjem... Od tistega časa je mrk... Diplome pa se še delijo. Le kam ponikajo ti diplomanti???

 Katedra za slovenski jezik v Sombotelu je v času, ko je pred desetletji nastala, odigrala res važno vlogo, posebej v času, ko so še hodili predavat profesorji z mariborske univerze. Takratni študenti se s posebno naklonjenostjo spominjajo pokojne profesorice Zlate Vokač, ki jim je z izjemno ljubeznijo do slovenščine privzgajala čut za jezik in pozitiven odnos do lastne narodnosti. Katedra, ki naj bi bila namenjena izobraževanju in vzgoji narodnostnih učiteljev, saj je bila v ta namen ustanovljena, pa to ni bila prav dolgo. Že več kot dve desetletji je sodelovanje med Mariborom in Sombotelom le na papirju, kljub temu da sombotelski študentje slovenščine en semester preživijo v Mariboru. Le kaj tam počnejo??? Diplomanti imajo dva bistvena problema: prvič, absoluten jezikovni, komunikacijski, strokovni in didaktični primanjkljaj pri slovenskem jeziku, in drugič, so brez kakršnega koli odnosa do slovenščine kot narodnostnega jezika, do slovenske kulture in zgodovine, do lastnih korenin, če so slovenske, rekla bi, slabi, pol- ali četrtjezični obrtniki. Morda je kje kakšna izjema, a ni to zaradi šole, temveč zaradi lastnega iskanja. Velikokrat sem se o teh problemih pogovarjala s porabskimi učitelji, ki v večini nimajo nobene zavesti, nobene izoblikovane identitete. Z neznosno lahkostjo so skoraj vsi lastne otroke učili le madžarsko in hodili učit slovenščino v šole - koga??? Zakaj??? Ah, veste, mi je bilo velikokrat rečeno, mi na študiju nismo imeli priložnosti, da bi se dobro naučili slovensko; lektorica iz Slovenije (gospa z večno krizo identitete) je z nami veliko raje govorila madžarsko kot slovensko!?!... To so bili študentje, ki so od doma znali porabsko narečje, na študiju slovenščine pa so se lepo pomadžarjali!!! ... Vrnili so se v Porabje, postali učitelji, opravljali svoje delo in ga v večini še opravljajo, no, veliko njih že leta in leta govori samo o tem, kako je vse brez pomena in kako bo fino v penziji... Za zjokati se... Pa - tega nihče na mariborski univerzi, ki je osebo za vedrenje v Sombotelu tri desetletja podpirala, ne vidi??? - me sprašujejo velikokrat. Oh, seveda vidijo in vedo, le nikomur ni v interesu ukrepati, ker se dolgoletni partnerski inštituciji gresta krasno daj-dam trgovino (medsebojne objave, nastopi na konferencah, simpozijih in še kaj, vse za izboljšanje CV-jev nekaterih gospa in gospodov profesorjev). Tako izgleda sodelovanje, študenti in njihov profesionalni razvoj pa nikoli niso nikogar zanimali!!! Ja, izvirni greh učiteljske indiferentnosti do slovenščine in narodnostnih vrednot je definitivno na slovenski katedri v Sombotelu!!!

In kako je tam danes? Žalostno. Študente bi verjetno lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal, po mojih informacijah ni nobenega, ki bi imel s študijem resne namene, ampak ubijajo čas. Že leta in leta vemo - če se nekdo želi naučiti slovensko, bo šel študirat v Slovenijo. Amen!! Čemu pravzaprav služijo take katedre? Manjšini že dolgo ne, mogoče politikom in diplomatom, ki tako ali tako nimajo pojma... Tistim daj-dam štorijam?? Verjetno. In gotovo bi na mariborski univerzi lahko bili toliko modri, da bi poiskali kakšnega mladega in srčnega lektorja (Črni scenarij, o katerem se šušlja v Porabju, je ta, da naj bi se bivša upokojena lektorica spet aktivirala in še malo vedrila v Sombotelu... Groza!!!), ki bi zadeve s slovenščino v Sombotelu postavil na novo. Ga je sploh kdo iskal??? Zagotavljam, da bi ga našli, če bi bilo komu v interesu!!! Do takrat pa... Uboga slovenščina, krvavela boš dalje...

Koliko mladih slovenistov bi šlo za lektorja v Sombotel? Res nobeden???