Všečkaj me in klepetaj z mano - po slovensko!!

Facebook ali knjiga obrazov, kot je lepo po slovensko v eni od svojih pesmi pel slovenski kantavtor Gal Gjurin, je ena od zanimivejših iznajdb sodobnega informacijsko-komunikacijskega sveta. Sama sem se dolgo upirala skušnjavi lastnega fb-profila, a pred slabim letom me je zaneslo; stopila sem v svet virtualnih zvez in poznanstev, s tem da nisem pretiravala z nabiranjem fb-prijateljev; potrjevala sem pretežno tiste, ki jih poznam tudi v živo, torej realne znance, prijatelje in z veseljem vedno znova odkrila kakšno malo pozabljeno prijateljstvo. Zbrala sem nekaj čez 200 imen, zanimivih in vsaj 30 % sorodnih pedagoških altruistov, s katerimi si imamo veliko povedati. Glavnina mojih fb-prijateljev pa je iz Porabja, med njimi kakšnih 50 učencev in dijakov, ki so me za prijateljstvo zaprosili, ker so se našli na mojih fotografijah in so želeli tega še več. Moj hobi je tudi fotografiranje narave in dogodkov, zato je z mano vedno moj fotoaparat. Slikce seveda z veseljem objavljam in delim.

In kot rečeno, sem zbrala lepo število mladih porabskih fb-prijateljev. Zanimala me je komunikacija z njimi, pretežno jezik komunikacije. Ob tem primarnem in spontanem sporazumevanju že lahko ugotavljamo neke zakonitosti. Malo sem pregledovala njihove časovnice in ugotavljala, da prav vsi z vsemi - sošolci, prijatelji, brati, sestrami, starši in še s kom komunicirajo madžarsko! Niti ene slovenske besede nikjer, ničesar, kar bi dalo slutiti na neke davne slovenske korenine, morda nagnjenje do jezika, spontan zapis, jezikovno navado v okolju, govorno spodbudo iz šole, karkoli... Ničesar nisem našla... Generacija mladih in najmlajših v Porabju je popolnoma pomadžarjena, pa naj reče kdo, kar hoče, naj "organiziranosti" še tako dobro blefirajo in prirejajo razne predstave slovenstva po šolah za prefinjeno izbrane obiskovalce. Mladi si izmenjujejo in predlagajo za všečkanje različne madžarske spletne strani, navdušujejo se nad madžarsko in angleško sodobno pop glasbo. Ko je na Gornjem Seniku imela koncert Tanja Žagar, se je pojavilo na časovnicah nekaj njenih pesmi, to pa je vse. Nekateri, predvsem dekleta, neumorno objavljajo svoje fotografije in moledujejo za komentarje v smislu zrcalce zrcalce na steni, povej... In sem ob vsem tem pomislila, kaj bi lahko storila, da jih - če so me že povabili med svoje prijatelje - malo slovensko animiram... Prva priložnost je bila v času piranskih jezikovnih počitnic...

 Na fb sem objavila nekaj prav lepih fotografij in dodala slovenske komentarje, tudi posameznikom sem slikce, na katerih so glavni motiv, poslala. Začeli so prihajati sramežljivi odgovori: hvala, hvala lepa, lepo, dobro... Več kot nič, sem se veselila. S tovrstno prakso seveda nadaljujem in veliko se mi zdi, če slovenski komentar preberejo in nekaj malega odgovorijo. Redno komentiram tudi njihove objave, s sinom pa včasih s katerim izmed njegovih sošolcev tudi slovensko poklepetava. Tudi danes nama je takšen majhen klepet lepo uspel. Videla sva, da je na fb njegov sošolec, ki preveč ne mara slovenščine. Ker so počitnice, sva rekla, da ga povprašava, kje je na počitnicah, kako se počuti in če se bo učil kaj slovenščino. Odgovori: domov, dobro, ja, adijo. Več kot nič, vredno vztrajanja. Tudi z drugimi poskušam, a največkrat ni odgovorov. Prav tako jim čestitam za rojstne dneve, pohvalim kakšno slikco in v odgovor zapišejo hvala, hvala lepa. Na kakšna moja zoprna vprašanja tipa Kaj delaš, Kaj bereš, S čim se ukvarjaš, ko nisi v šoli... žal, ni odgovorov; le enkrat me je zelo lepo presenetil bivši seniški učenec, sedaj dijak strokovne šole v Monoštru, ki se je na moja vprašanja trudil odgovarjati. Tako je s slovenščino v porabskih logih...  Po nekaj letih učenja v šoli...

 Seveda bom vztrajala. Všečkajte me, jaz bom vas - in klepetajte z mano, a samo po slovensko! Morda je tudi to nekaj kamenčkov v mozaik uporabne slovenščine...

In medias res!

Vedno bolj mi je všeč nova madžarska zakonodaja v zvezi z narodnostnim šolstvom v državi, ki končno reče bobu bob in ne fižol s posebnimi potrebami. Svojih šol seveda nima vseh 13 priznanih manjšin, ampak kakšna polovica od le-teh, med njimi tudi Slovenci. Res slovenski oziroma taki, kjer je slovenščina enakovreden jezik dominantni madžarščini, naj bi bili dvojezični šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, Monošter pa je poglavje zase. Kljub številčno močni slovenski skupnosti v mestu obiskuje slovenščino kot predmet na osnovni šoli le peščica otrok. Zakaj? Zato, ker se z osnovnošolsko slovenščino v Monoštru, na primer z motiviranjem staršev za vpis otrok k temu pouku, nihče (več) ne ukvarja. Kdo pa naj bi se? Verjetno slovenski organizaciji... Zakaj pa se ne? Ja, treba ju bo vprašati... Pa je slovenščina na dvojezičnih šolah res enakovreden jezik madžarščini? Ne se hecat!!!



Zakaj mi je všeč nova madžarska šolska zakonodaja? Zelo jasno - končno - opredeljuje, da v narodnostnih dvojezičnih šolah lahko poučujejo le učitelji, ki obvladajo oba jezika, vsaj na ravni izpita srednje stopnje. (V Sloveniji je to standard že več kot pol stoletja in prav je tako.) Če tega pogoja še ne izpolnjujejo, ga bodo morali čez leto in pol, če ne, je konec z njihovo službo. Ker pa je učiteljski poklic na Madžarskem še vedno med tistimi v številčnih presežkih, se ni bati za pomanjkanje. In če pogledamo v porabske šolske zbornice - groza! Slovenščina je jezik, s katerim se je svoje vrtičkarstvo desetletja šlo povsod nekaj učiteljev, ki so poučevali slovenščino in še kakšno malenkost; kot jezik komunikacije se - zaradi vljudnosti do madžarskih učiteljev, ki jim ni niti slučajno prišlo na misel, da bi se kaj malega naučili slovensko - ni uporabljala, in tako se je v vse pore šolskega življenja naselila le madžarščina. Dvojezična šola je bila pogoj za ohranitev obeh porabskih šol, a kaj storiti z učitelji, ki jih slovenščina nikoli ni posebej zanimala? Sta vodstvi šol storili karkoli, da bi jih? Nista. Kaj pa dvojezični pouk? Spet lahko govorimo o kakšnem osamljenem primeru učitelja ali učiteljice, ki se na tem področju malo trudi. Vse drugo je stvar papirjev, kljukic, lobistov in prijateljskih krogov, vsega, kar pripomore k dobri prodaji megle... Resnega dvojezičnega pouka pač ni in ga nikoli ni bilo, verjetno pa ga tudi ne bo. A zakonodaja je neizprosna, zato se bo madžarskim učiteljem končno!!! potrebno lotiti slovenščine, čeprav, vsaj nekateri, menda še ne vedo in si ne predstavljajo, čemu bo pri njihovem delu ta nebodijetreba reč služila... Ja, včasih jim vsem skupaj zelo nazorno razlagam, čemu, a njihove ravnateljice običajno moje besede zelo opilijo, zgladijo in premažejo z nežnim premazom, da zgubijo vso ostrino in naboj...

Tudi trenutno se dogaja nekaj podobnega; organiziral se je 250-urni tečaj slovenščine, toda - to je grozno! Preveč zamudno in drago, iščimo hitre rešitve. Kot učenci v razredih. Pa se čudimo... In kdo išče te rešitve? Slovenski ravnateljici! Ni hitrih rešitev, dragi moji, ne za šole, ne za učitelje, ki zaradi zakona potrebujejo papirje, poučevanje v dveh jezikih pa je tako ali tako le pobožna želja nepoboljšljivih optimistov, ne za učence, ki ne bodo imeli od bodočega "dvojezičnega" učitelja z ali brez čisto nič. Če se bodo šole lotevale problema s kalkulacijami, sprenevedanji, iskanji najboljših (beri brezplačnih in najkrajših) ponudnikov tečajev, bo zadeva izgubila še tisto malo verodostojnosti in dostojanstva, ki naj bi ju imela. Glede na odnos slovenskih vodstev šol do slovenščine pa od madžarskih učiteljev nimamo absolutno kaj pozitivnega pričakovati. Pravzaprav so nekateri izmed njih imeli voljo in željo po učenju slovenščine, dokler se zgodba ni začela megliti, manipulirati, sprevračati v svoje nasprotje... Danes smo v popolni temi... A ne bomo dolgo. Klobčič se bo kmalu začel razpletati in vpleteni bodo morali zreti slepeči resnici v oči... Ta zgodba je še en dokaz o tem, kako zelo podcenjujejo slovenščino in znanje le-te v pedagoških krogih prav Slovenci! Kako zelo je slovenščina v šolah ogrožena zaradi njih in ne zaradi madžarskih učiteljev ali zakonodaje.

Verjamem, da ob drugačnem odnosu vodstev šol do slovenščine ne bi bilo problemov, s katerimi se soočamo dan za dnem... Dejstvo, da je znanje manjšinskega jezika v manjšinski šoli obvezno, je vaš temeljni zakon!!! Ni obvodov in obvozov in zardevanja in nerodnega nasmihanja!! To je tako in to bo jezik in skupnost ohranilo. In če bi bili dosledni in vztrajni Slovenci sami, se ne bi na tem mestu pisale take krute zgodbe... Niso problem madžarski učitelji, verjemite!!! Slovenščina pa - kljub vsem možnostim in priložnostim, ob slovenski podpori - umira... Res ne vidite???

... Tudi na monoštrski gimnaziji!!!!!

Fotografija s prvega šolskega dneva na monoštrski gimnaziji... Svečano, resno, nekaj novega zame kot ponosno mamo petošolca; kravate z emblemom šole so za praznične dni obvezne. Zelo posebno... Naslov mojega tokratnega razmišljanja je zgolj logično nadaljevanje predhodnega, namreč - priboriti slovenščini vsaj malo enakopravnosti in ugleda... Torej - tudi na monoštrski gimnaziji!!!! A ga nima? - bodo vprašali politiki s te in one strani meje in še malo od daleč. Ne, gospodje, nima ga. Slovenščina ima status predmeta, ki se ga ni potrebno učiti in dobiš petko (pa še smučaš in greš na morje zastonj), torej kamor se dijaki vpišejo, ker se jim ne da učiti nemščine. Poudarek je na UČITI!!! ... Nemščina je težka, dosti se je potrebno učiti, uspeh pa ni zagotovljen kar sam po sebi... Učitelji pri nemščini zahtevajo znanje, tudi sami ga imajo, so izobraženi, strogi in dosledni in spoštujejo svoj predmet... Pridni dijaki, ki se nemščino resno učijo, gredo celo študirat v Avstrijo in so uspešni... A - slovenščina ni težka?? Je, a ne na gimnaziji v Monoštru!!! Koliko pa se ne-težke slovenščine dijaki naučijo? Nič!! In manj od nič!!!

Uradno vpisanih dijakov k slovenščini v tekočem šolskem letu od 5. do 12. razreda je 19, od tega 6 v 5. razredu, 13 pa v višjih letnikih. Kako 13??? Številka me je hudo presenetila, saj se je avgusta govorilo še o sedmih dijakih. Kako so jih pridelali še 6, me je zanimalo. "Veste, oni so sicer v višjih razredih, so pa prišli k slovenščini, ker se nočejo učiti nemščine, je prezahtevno..." - mi je z neznosno lahkostjo pripovedovala pred nekaj dnevi Prijazna in Domača učiteljica slovenščine... Bila sem tako šokirana, da sem potrebovala nekaj časa, da sem odreagirala: "In vam se zdi to normalno??? Tako zelo vas lahko izkoriščajo? Tako podlo zapravljate slovenščini ugled? Tako se vsi skupaj norčujete iz lastne materinščine???..." ... Ah, tudi nekaj grdih sem rekla, a ona je samo debelo gledala in ji prav nič ni bilo jasno... Zanjo in za "organiziranost", kot bi rekli moji prijatelji za zahodno slovensko mejo, in za podpornike z vseh vetrov je to nekaj najbolj normalnega, da se dijaki, ki bi radi nekaj ur pouka vedrili, kljub vsemu pa imeli kakšno petko brez truda, vpišejo k slovenščini. S tem sicer šola krši kar nekaj zakonov, a komu to mar!!! Narodnostno slovenščino bi namreč lahko obiskovali samo tisti dijaki, ki hodijo k temu pouku od 1. razreda osnovne šole in so po narodnosti Slovenci. Ampak - potem bi gospa lahko pozabila na izi službo... (K narodnostni nemščini se namreč ne moreš vpisati v višje letnike brez predhodnega znanja in opravljenih razrednih izpitov; k slovenščini se lahko kdajkoli!!! Brez izpitov in predznanja!)

Kdo zapravlja enakopravnost in ugled slovenščini na gimnaziji v Monoštru??? Gotovo ne madžarsko vodstvo šole, ki zaradi neznanja slovenščine nima pojma, kaj se dogaja... Gotovo ne dijaki, ki pač izkoristijo, kar se jim ponuja... In gotovo ne madžarska država, ki omogoča - letos prvič - da se recimo t. i. narodnostni učenci 5. razreda - 1. razreda 8-letne gimnazije - učijo tedensko 6 ur slovenščine in le 4 ure madžarščine! In če vse te ure damo v kontekst Prijazne in Domače učiteljice, nas lahko kap... Ali rečemo, da otrokom, katerih starši pričakujejo (pričakujemo) znanje, dajemo 6 ur v urniku tedensko počitka oziroma da smo jih grdo zaj..... Da smo jim vzeli te ure, v katerih bi lahko počeli kaj pametnega... Moj bes in gnev je še hujši, ker ga izlivam kot mama petošolca, ki je padel v to godljo... Ne bi o podrobnostih, to bom prihranila za drugič... (ali za pristojne na vrhu...) Ko sem dojela resnost položaja in indiferentnost odgovornih, sem vedela, da moram ta požar vsaj poskusiti gasiti! Kako je pri slovenščini? ... "Mami, ne bi o tem. Beda..." - je bil kratek moj sin...

Naša učiteljica asistentka k vsaki uri slovenščine vsaj v 5. razred! In je šla. In še vedno hodi, pa ne asistirat, ampak učit. Garat! Nadoknadit zgubljeno, saj je to glede znanja slovenščine najbolj zavožen razred v Porabju!... Gre pa za skoraj same odlične učence, kar je še večja tragedija!!! ... Aha - kaj med tem časom, ko asistentka poučuje, dela P+D? Nič. Počiva v zadnji klopi. Je to normalno? Ni!!! In zame nikoli ne bo! Za nikogar, ki ima v glavi vsaj malo zdrave pameti... Za nikogar, ki ima vsaj malo občutka za moralnost in etičnost... Če nečesa ne obvladaš, počni kaj drugega!!! Kdaj bo to prišlo v zavest tudi komu v Porabju??? Do kdaj bo slovenščina na gimnaziji predmet, kjer imajo brez učenja vsi petke??? Ugled?? Ne, farsa... Rešitev za ugled slovenščine na gimnaziji v Monoštru je samo ena: sposoben - strokovno in didaktično kompetenten, odločen, dosleden, predvsem pa narodnostno zaveden - učitelj slovenščine!!! A kje ga vzeti? Tisti porabski učitelji, ki so dobri, imajo že sedaj preveč dela, in jih poučevanje na gimnaziji ne mika. Torej? Edina normalna rešitev je učitelj iz Slovenije!!! To, o čemer govorim že lep čas, a nihče noče slišati... Hočemo slovenščini na monoštrski gimnaziji priboriti vsaj malo ugleda in veljave??? Gospodje, čas je, da od sestankov, simpozijev, konferenc in kar je še takega balasta preidete na konkretno reševanje problema. Zdaj in tukaj!!!

Slovenščini priboriti vsaj malo enakopravnosti in ugleda...

Danes je prav poseben dan. Moj blog je doživel 10.000 ogledov!!! Morda bi kdo pomislil, da je za leto in nekaj malo, a glede na vsebinsko specifiko, o kateri pišem, sem izjemno zadovoljna in ponosna na ta dosežek. Hvala vsem, ki me berete, hvala vsem, ki me razumete in podpirate, pa tudi hvala vsem, ki me pljuvate in pripravljate grmade zame - ob vsem tem zorim, rastem, se učim in vedno bolj temeljito znam ločevati zrnje od plev... Morda boste kdaj začeli dojemati, morda ne boste, a trdno sem prepričana, da tisti, ki hočete razumeti, razumete... Tistim, ki so temeljni porabski problem - opuščanje in opustitev slovenskega jezika v porabskem sporazumevanju - preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke, pa tako ali tako ni pomoči!!!... Blagor ubogim na duhu... Srčna hvala torej vsem!

  Dober mesec je od začetka šolskega leta in v septembru se je dogajalo mnogo zanimivega. V naših dveh porabskih dvojezičnih šolah imajo višje število učencev kot lani, učiteljem vedno znova polagam na ušesa /morda vsaj nekaterim tudi na srca/, da slovenski jezik mora biti predmet, ki je po pomembnosti med prvimi, saj imajo zanj na voljo stotine ur, starši pa pričakujejo, da se te ure pametno izkoristijo, kar pomeni, da se njihovi otroci slovenščino naučijo! Toda - dokler bo odnos samih učiteljev, vsaj nekaterih, do slovenščine takšen, da bodo delili petke brez znanja, zato da jih bodo učenci imeli radi, da bodo učilnice polne, in ne bo nobenega posebnega truda z nobene strani, bo to za znanje jezika slabo. V zadnjem času sicer je nekaj učiteljev, ki se trudijo učence kaj naučiti, in se zavedajo svoje odgovornosti. A to so bele vrane med črnimi...
Slovenskih govornih navad v šolah ni in jih pravzaprav nikoli ni bilo. Tam, kjer otroci še v družinah - seveda pri babicah in dedkih - slišijo kakšno slovensko besedo, še nekako gre. A takšni so redki. Mladi in najmlajši v Porabju pač ne govorijo več slovensko in pika!! Aha, zakaj? Ker nimajo vzorov, nimajo spodbud iz družine, šole, politike, kulture... Lahko pride na oglede sicer vsak dan kakšna VIP-procesija, pa ne bo bolje. Star pregovor pravi, da ribe smrdijo pri glavah - tudi porabske!

Takole pridno izdelujejo gornjeseniške učenke prelepe papirnate rožice. Te stare porabske umetnosti jih učijo domače ženske, ki želijo svoje veščine predati mladim in najmlajšim. Kaj pa predajanje jezika? To se v Porabju, žal, ni zgodilo... Kaj v takih razmerah lahko naredi šola? Zelo veliko, pravzaprav največ. Kako? Gotovo ne z jamranjem, kako je vse težko in črno in nemogoče, temveč tako, da slovenščini poskuša priboriti vsaj malo enakopravnosti in ugleda - z rabo jezika, z doslednostjo, spoštovanjem do jezika in s tem, da so učitelji učencem v rabi slovenščine zgled!!! Oh, že spet te je zaneslo v sanjarjenje, bodo rekli poznavalci, a jaz bom vztrajala, saj je to smisel vsega našega početja. Ja, šola z učenci, ki jim daješ znanje, veselje do jezika, ljubezen do vrednot, mladi, ki bi v vsem tem zagledali smisel... Samo to je še vredno truda in moje predanosti poslanstvu. Samo to, vse drugo je votlo, prazno, zlagano; nadaljevanje življenja, tudi jezika, je v mladih...

Raba, moja reka... Mirna, tiha, tako porabska. Včasih je potapljala Turke, danes pa ob nalivih kakšno njivo ali klet bližnje hiše... Velikokrat, tako za mir in brezčasje, sedem na njen breg in se predam brezmiselju... Simbolično vržem v njene valove žalost in mi je lažje... In še vedno - v svojem neverjetnem optimizmu - poskušam nekatere stvari vsaj razumeti...

Я тебя люблю!!

Malo nenavaden naslov, pa vendar tako lepo zveneč... Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, so me formalno umestili na monoštrsko osnovno šolo; dobila sem zanikrn kabinet, ki smo si ga delile s čistilkami. Vodstvu šole je bilo - ob vseh možnih prostorih, ki so bili na voljo - nekako normalno, da je za slovensko svetovalko oziroma lektorico, kot so mi rekli, to kar pravšen prostor. Med metlami, krpami, vedri in čistili sem si dan za dnem utirala pot do majave pisalne mize in omare, ki se ni več zapirala... čez neko poletje so moje stvari kar - meni nič, tebi nič - odpeljali na smetišče, še danes nihče noče biti kriv... No, v tisti luknji se nisem zadrževala kaj dosti, raje sem stopila v šolsko knjižnico in poklepetala s prijazno knjižničarko Jutko, seveda ne madžarsko, ker takrat še nisem skoraj nič znala, ampak - rusko! Jutka je bila Madžarka, kot glavnina učiteljev na šoli, učiteljica ruščine. To je bil čas, ko je bilo govoriti rusko na Madžarskem še vedno nekaj neprimernega, a jaz sem poskusila. Bila je navdušena, tudi jaz, da sem imela sogovornico v meni ljubem jeziku! Sicer sva bolj šepetali, malo nerodno pa ji je bilo, če je v knjižnico stopil kakšen učitelj... Bilo je še nekaj bivših učiteljev ruščine, ki so jih potem prešolali v učitelje nemščine in angleščine in vsi so trdili, da rusko več ne znajo... Nasploh je učenje tujih jezikov na Madžarskem dobilo zagon šele po t. i. demokratičnih spremembah, saj so politične in druge vrednostne sodbe desetletja ustvarjale negativen odnos do učenja tujih jezikov, posebej ruščine. A v mojih začetkih na Madžarskem, če se je kdo v šolskih krogih, ki ni bil Slovenec, želel pogovarjati z mano, je moral uporabljati ruščino, ki so jo starejše in srednje generacije govorile, ker so se jo učile od vrtca do fakultete... No, kakšen kavalir je po nekaj kozarcih rujnega kar spregovoril rusko, slabše ali kar dobro, in kmalu mi je bilo jasno, da nobeden izmed takih ni pozabil najlepšega ruskega stavka, ki sem ga uporabila za tokratni naslov ...

Ruščina je bila moja ljubezen že od srednje šole, ko so nas, vaške otroke, v murskosoboški gimnaziji sicer prisilili, da se jo učimo, ker so imeli profesorico ruščine, tovarišico Zinaido, ki smo jo ljubkovalno klicali Babuška. A kmalu sem se v ta jezik zaljubila in se ga zelo dobro naučila (na mojo veliko žalost pa ga v zadnjih nekaj desetletjih, ko ga skoraj ne uporabljam več, tudi ogromno pozabila) - v življenju je pač tako, da je vsako slabo za nekaj dobro! Ja, še vedno sem slovanska duša, še vedno prebiram Tolstoja, Jesenina, Pasternaka in Cvetajevo ... In poslušam izjemnega Sergeja Bezrukova ... 

Moskva... Prestolnica, zaradi katere sem se nekoč zaljubila v Rusijo; no, ni bila samo reka Moskva in odsev Kremlja v njej, bilo je nekaj čarobnega, praslovanskega, nenavadna energija, zaradi katere sem skoraj ostala ... Danes ni več Moje Moskve, tudi Suzdal, Vladimir in Zagorsk niso več to, kar so bili ... Slednja celo nosita novi, menda predsocialistični imeni ...

 In v svojem življenju srečujem krasne, neuklonljive in močne ruske ženske (ah in oh - tudi svojega Vronskega sem srečala in - preživela!!), ena izmed njih je še vedno moja prijateljica Elena. O njej, ki je bila nekaj let odlična profesorica slovenščine na monoštrski gimnaziji, bo tekla beseda v enem od mojih prihodnjih zapisov ...

Sancta simplicitas!

Prosti prevod naslovnega latinskega vzklika za porabsko rabo bi bil pouk slovenščine v monoštrskih šolah, predvsem na osnovnošolski ravni in na gimnaziji. Tretji šolski teden prinaša bolj jasno sliko o tem, kje, koliko in kako poteka pouk slovenščine. Mimogrede - v monoštrskem vrtcu je spet t. i. slovenska skupina malčkov, z njimi se ukvarjata domači vzgojiteljici, ki sta Slovenki (Koliko govorita z otroki slovensko, pa je znano le njima...), enkrat tedensko jih obiskuje vzgojiteljica asistentka iz Slovenije; če bi bilo te slovenščine (Moram poudariti, da ob vstopu v vrtec niti en otrok ni znal čisto nič slovensko!!), recimo temu, dovolj, bi se malčki kaj več naučili, starši pa bili bolj motivirani za vpis otrok k slovenskemu jeziku tudi v osnovni šoli... V tekočem šolskem letu pa imamo v monoštrski osnovni šoli že prve 3 razrede brez narodnostnega pouka slovenščine!!! "Veš, če bi se slovenski predstavniki malo bolj potrudili, šli na sestanke v vrtec, osebno poskusili pridobiti starše, kot sem delal sam, ko sem bil še ravnatelj, bi bilo drugače. Jaz sem na sestanku imel občutek, da starši sploh ne vedo, da so te možnosti," mi je pred časom rekel vodja monoštrskega šolskega urada... Na razredni stopnji OŠ bo tako le 5 učencev v 4. razredu, ki imajo narodnostni pouk slovenščine; trenutno se organizira tudi fakultativni pouk, za katerega sicer je zanimanje, rešiti bo potrebno ustrezno kadrovsko pokritje, kar je na obzorju. Pa predmetna stopnja?? Obup. Ena izmed učenk mi je pred nekaj dnevi na vprašanje, če hodi k slovenščini, rekla: "Ahhh, ja, žal..." ... Vem in razumem, komentar pač ni potreben... Ne vem točno, ali je to krožek ali neka fakultativna ura, bistvo zgodbe je neznanje. Imajo pa srečo trije petošolci, bivši sinovi sošolci - uči jih namreč odlična učiteljica, ki ima tudi 4. razred...

 Pa slovenščina na monoštrski gimnaziji??? Ni tako smejoče lepa kot zgornja sončnica, fotografirana danes zjutraj v bližini mojega monoštrskega stanovanja... Peščica dijakov, ki resnici na ljubo še vztraja, dobiva pretežno to, kar je zadnjih nekaj let stalnica - neznanje, neznanje, neznanje... Peti g-razred, 6 malih gimnazijcev, bo - s pomočjo slovenske učiteljice asistentke, ki je - poleg svojih ogromno števanovskih in seniških obveznosti - prevzela kar 4 ure pouka od 6, kolikor jih imajo na urniku - morda imelo od slovenščine kaj več... Tisto, do česar imajo pravico prav vsi učenci in dijaki - znanje!!! Ampak: starši dijakov v veliki večini več ne govorijo slovensko, torej ne morejo objektivno soditi, kakšen je v resnici pouk slovenščine... No, ne vsi; mama malega gimnazijca Samuela pa lahko... In ko sem po dveh urah vprašala sina, kako kaj pri slovenščini, je bil odgovor kratek in jasen: "Dolgčas. Beda." ... "Zakaj?" "Zato, ker je tako," je odvrnil. Nisem več vrtala vanj. Razumem. "Bo danes učiteljica Metka?" se glasi skoraj prvo njegovo jutranje vprašanje. "Ko je ona, se ne dolgočasim in tudi prijateljčki se kaj naučijo..." Tudi to hudičevo dobro razumem. A ker sem samo na pol skurjena čarovnica - drugo mojo polovico bodo kurili čez leto dni (če ne bom pridna, tiha ubogljiva, upogljiva, gluha, slepa... in kaj je še takih lastnostnih pridevnikov), zdaj imam nekakšno pogojno, če se izrazim pravniško - so moje možnosti izražanja omejene. Ne bom več debelo preklinjala, vsaj v pisni obliki ne, ne bom dregala večno Nedotakljivih, ker so oni to v polnem pomenu besede, z neomejeno in neomajno podporo, med njimi je tudi Domača in Prijazna gospa učiteljica, o kateri teče misel, bom pa še neštetokrat povedala in zapisala svoj aktualni aksiom: "Gotovo pa se bom borila za več slovenščine v Porabju vsepovsod in za učinkovitejšo slovenščino v šolah... In se bom kot mama borila za boljši pouk slovenščine na gimnaziji, saj imam do tega, po tej poti, vso pravico!!!" Ja, vsi učenci imajo pravico do dobrih učiteljev!!! Vsi učenci imajo pravico do kvalitetnega in učinkovitega pouka, madona!!! Da bi njihove možnosti malo izboljšali, je že lani padla ideja o še eni gostujoči učiteljici iz Slovenije. Pri Državni slovenski samoupravi so že januarja spisali prošnjo za odobritev in finančno pokritje stroškov le-te na pristojno madžarsko ministrstvo. Tedni in meseci so tekli, kandidatko so izbrali, slovenska stran je bila pripravljena učiteljico sofinancirati - pred dobrim tednom pa iz Budimpešte hladen tuš... Ja, no, nimajo nič proti, če pride, a denarja za to oni pač ne dajo, saj ga niso nikoli, res nikoli obljubili... Halo? Kje je torej nastal komunikacijski šum?? In zdaj??? Kje ste tisti, ki imate rešitve za čisto vse??????

Za konec, še malo skomin: bio jabolka iz mojega sadovnjaka!!! Gotovo je bilo tisto, ki ga je Eva v raju ponudila Adamu, prav tako... Prepovedani sadeži so najslajši, mar ne??? Torej - ugriznimo!!!

Pia desideria (Prvih 10 dni porabskega šolskega leta)

Uvodna slikca nima nič s prvim delom naslova, ki pomeni "pobožne želje", ampak je resničen jurček, ki sem ga našla včeraj kar med počasno vožnjo skozi gozd, ga fotografirala, kasneje pa - pojedla, seveda ne surovega (kot bi najraje nekateri mene...). Lep uvod v ta jesenski čas, mnogo lepši, kot so resnice porabskega šolskega in vsesplošnega vsakdana, kot bi bili odgovori na vprašanja iz mojega prejšnjega zapisa. Ja, tista vprašanja bodo ostala še dolgo neodgovorjena, odgovori pa moje pobožne želje... DOKLER... Kozica bo še naprej znala šteti in bo pogumno in odločno štela, različni primerki živalskega sveta pa jo bodo le obsojali in se čudili, kaj počne... DOKLER... Ker se stvari z magičnim DOKLER - po porabski realnosti sodeč - uredijo le v pravljicah... in med živalskim svetom... in med rastlinami... med ljudmi, težko ali sploh ne... Ker ni volje, ni poguma, ni vizije, ni ambicij, porabski svet je naravnan na danes, o jutri se pripoveduje medijem in drugim nebodijihtreba naivnežem... Vse to s podporo ljube čebele matice... "Poskrbi zase, več se ukvarjaj s sabo, delaj zase, stvari v Porabju pa pusti, kakršne so, saj se nikoli ne bodo spremenile. Veš, lepše in bolje ti bo, ne jemlji tega, da se tu več ne govori slovensko, osebno... Je pač tako..." To je eden izmed modrih nasvetov tistih, ki so me pred časom popredmetili, trenutno pa me ljubeče poosebljajo, ah in oh, celo - imajo strašno radi!!! Razumi, če moreš...

Šolsko leto se je v Porabju torej začelo. Takole svečani so bili prvi dan zbrani učenci gornjeseniške šole v svoji skromni, a prijetni telovadnici; vzorno dvojezična uvodna slovesnost me je res navdušila! Tudi dejstvo, da imajo letos na šolo vpisanih od 1. do 8. razreda kar 68 učencev - že dobrih dvajset let jih ni bilo toliko!!! Vsi seveda obiskujejo narodnostni pouk slovenskega jezika (5-6 (1. in 5. razred) ur tedensko). Če to število ur množimo s 35 šolskih tednov in še z 8 šolskih let, je to ogromno ur, v katerih se vsak učenec, ne glede na učne zmožnosti, če je dobra motivacija in učiteljeva strokovna  pripravljenost, mora naučiti slovensko!!! Seveda pa tu niso samo ure slovenščine, kar nekaj drugih predmetov naj bi bilo dvojezičnih! Pa odmori in zunajšolske slovenske dejavnosti in še marsikaj... Pogoji so torej odlični, le učitelji in starši se morajo zavedati svoje odgovornosti...

Tako simpatično pa so mi prvi dan v šoli pozirali seniški prvošolčki z razredničarko Evo, ki ji bo to druga dvojezična generacija učencev. Želim jim lepe šolske urice z mnogo novih slovenskih besed in stavkov!!
Na števanovski šoli so zaradi nedokončanih gradbenih del začeli šolsko leto teden dni pozneje. Tudi tam je od 1. do 8. razreda kar 52 učencev, od tega 6 prvošolcev. Problemi z razrednimi učitelji, ki naj bi poučevali dvojezično, a ne znajo niti besede slovensko, ostajajo... Čeprav bi se vsaj delno dali rešiti, če... Preveč če-jev, preveč tistih, ki niso dovolj odločni in modri, da bi nanje poiskali odgovore.

 Za konec - lansko jesensko tihožitje; o prvem šolskem mesecu v Monoštru bo tekla beseda naslednjič...