Sancta simplicitas!

Prosti prevod naslovnega latinskega vzklika za porabsko rabo bi bil pouk slovenščine v monoštrskih šolah, predvsem na osnovnošolski ravni in na gimnaziji. Tretji šolski teden prinaša bolj jasno sliko o tem, kje, koliko in kako poteka pouk slovenščine. Mimogrede - v monoštrskem vrtcu je spet t. i. slovenska skupina malčkov, z njimi se ukvarjata domači vzgojiteljici, ki sta Slovenki (Koliko govorita z otroki slovensko, pa je znano le njima...), enkrat tedensko jih obiskuje vzgojiteljica asistentka iz Slovenije; če bi bilo te slovenščine (Moram poudariti, da ob vstopu v vrtec niti en otrok ni znal čisto nič slovensko!!), recimo temu, dovolj, bi se malčki kaj več naučili, starši pa bili bolj motivirani za vpis otrok k slovenskemu jeziku tudi v osnovni šoli... V tekočem šolskem letu pa imamo v monoštrski osnovni šoli že prve 3 razrede brez narodnostnega pouka slovenščine!!! "Veš, če bi se slovenski predstavniki malo bolj potrudili, šli na sestanke v vrtec, osebno poskusili pridobiti starše, kot sem delal sam, ko sem bil še ravnatelj, bi bilo drugače. Jaz sem na sestanku imel občutek, da starši sploh ne vedo, da so te možnosti," mi je pred časom rekel vodja monoštrskega šolskega urada... Na razredni stopnji OŠ bo tako le 5 učencev v 4. razredu, ki imajo narodnostni pouk slovenščine; trenutno se organizira tudi fakultativni pouk, za katerega sicer je zanimanje, rešiti bo potrebno ustrezno kadrovsko pokritje, kar je na obzorju. Pa predmetna stopnja?? Obup. Ena izmed učenk mi je pred nekaj dnevi na vprašanje, če hodi k slovenščini, rekla: "Ahhh, ja, žal..." ... Vem in razumem, komentar pač ni potreben... Ne vem točno, ali je to krožek ali neka fakultativna ura, bistvo zgodbe je neznanje. Imajo pa srečo trije petošolci, bivši sinovi sošolci - uči jih namreč odlična učiteljica, ki ima tudi 4. razred...

 Pa slovenščina na monoštrski gimnaziji??? Ni tako smejoče lepa kot zgornja sončnica, fotografirana danes zjutraj v bližini mojega monoštrskega stanovanja... Peščica dijakov, ki resnici na ljubo še vztraja, dobiva pretežno to, kar je zadnjih nekaj let stalnica - neznanje, neznanje, neznanje... Peti g-razred, 6 malih gimnazijcev, bo - s pomočjo slovenske učiteljice asistentke, ki je - poleg svojih ogromno števanovskih in seniških obveznosti - prevzela kar 4 ure pouka od 6, kolikor jih imajo na urniku - morda imelo od slovenščine kaj več... Tisto, do česar imajo pravico prav vsi učenci in dijaki - znanje!!! Ampak: starši dijakov v veliki večini več ne govorijo slovensko, torej ne morejo objektivno soditi, kakšen je v resnici pouk slovenščine... No, ne vsi; mama malega gimnazijca Samuela pa lahko... In ko sem po dveh urah vprašala sina, kako kaj pri slovenščini, je bil odgovor kratek in jasen: "Dolgčas. Beda." ... "Zakaj?" "Zato, ker je tako," je odvrnil. Nisem več vrtala vanj. Razumem. "Bo danes učiteljica Metka?" se glasi skoraj prvo njegovo jutranje vprašanje. "Ko je ona, se ne dolgočasim in tudi prijateljčki se kaj naučijo..." Tudi to hudičevo dobro razumem. A ker sem samo na pol skurjena čarovnica - drugo mojo polovico bodo kurili čez leto dni (če ne bom pridna, tiha ubogljiva, upogljiva, gluha, slepa... in kaj je še takih lastnostnih pridevnikov), zdaj imam nekakšno pogojno, če se izrazim pravniško - so moje možnosti izražanja omejene. Ne bom več debelo preklinjala, vsaj v pisni obliki ne, ne bom dregala večno Nedotakljivih, ker so oni to v polnem pomenu besede, z neomejeno in neomajno podporo, med njimi je tudi Domača in Prijazna gospa učiteljica, o kateri teče misel, bom pa še neštetokrat povedala in zapisala svoj aktualni aksiom: "Gotovo pa se bom borila za več slovenščine v Porabju vsepovsod in za učinkovitejšo slovenščino v šolah... In se bom kot mama borila za boljši pouk slovenščine na gimnaziji, saj imam do tega, po tej poti, vso pravico!!!" Ja, vsi učenci imajo pravico do dobrih učiteljev!!! Vsi učenci imajo pravico do kvalitetnega in učinkovitega pouka, madona!!! Da bi njihove možnosti malo izboljšali, je že lani padla ideja o še eni gostujoči učiteljici iz Slovenije. Pri Državni slovenski samoupravi so že januarja spisali prošnjo za odobritev in finančno pokritje stroškov le-te na pristojno madžarsko ministrstvo. Tedni in meseci so tekli, kandidatko so izbrali, slovenska stran je bila pripravljena učiteljico sofinancirati - pred dobrim tednom pa iz Budimpešte hladen tuš... Ja, no, nimajo nič proti, če pride, a denarja za to oni pač ne dajo, saj ga niso nikoli, res nikoli obljubili... Halo? Kje je torej nastal komunikacijski šum?? In zdaj??? Kje ste tisti, ki imate rešitve za čisto vse??????

Za konec, še malo skomin: bio jabolka iz mojega sadovnjaka!!! Gotovo je bilo tisto, ki ga je Eva v raju ponudila Adamu, prav tako... Prepovedani sadeži so najslajši, mar ne??? Torej - ugriznimo!!!

Pia desideria (Prvih 10 dni porabskega šolskega leta)

Uvodna slikca nima nič s prvim delom naslova, ki pomeni "pobožne želje", ampak je resničen jurček, ki sem ga našla včeraj kar med počasno vožnjo skozi gozd, ga fotografirala, kasneje pa - pojedla, seveda ne surovega (kot bi najraje nekateri mene...). Lep uvod v ta jesenski čas, mnogo lepši, kot so resnice porabskega šolskega in vsesplošnega vsakdana, kot bi bili odgovori na vprašanja iz mojega prejšnjega zapisa. Ja, tista vprašanja bodo ostala še dolgo neodgovorjena, odgovori pa moje pobožne želje... DOKLER... Kozica bo še naprej znala šteti in bo pogumno in odločno štela, različni primerki živalskega sveta pa jo bodo le obsojali in se čudili, kaj počne... DOKLER... Ker se stvari z magičnim DOKLER - po porabski realnosti sodeč - uredijo le v pravljicah... in med živalskim svetom... in med rastlinami... med ljudmi, težko ali sploh ne... Ker ni volje, ni poguma, ni vizije, ni ambicij, porabski svet je naravnan na danes, o jutri se pripoveduje medijem in drugim nebodijihtreba naivnežem... Vse to s podporo ljube čebele matice... "Poskrbi zase, več se ukvarjaj s sabo, delaj zase, stvari v Porabju pa pusti, kakršne so, saj se nikoli ne bodo spremenile. Veš, lepše in bolje ti bo, ne jemlji tega, da se tu več ne govori slovensko, osebno... Je pač tako..." To je eden izmed modrih nasvetov tistih, ki so me pred časom popredmetili, trenutno pa me ljubeče poosebljajo, ah in oh, celo - imajo strašno radi!!! Razumi, če moreš...

Šolsko leto se je v Porabju torej začelo. Takole svečani so bili prvi dan zbrani učenci gornjeseniške šole v svoji skromni, a prijetni telovadnici; vzorno dvojezična uvodna slovesnost me je res navdušila! Tudi dejstvo, da imajo letos na šolo vpisanih od 1. do 8. razreda kar 68 učencev - že dobrih dvajset let jih ni bilo toliko!!! Vsi seveda obiskujejo narodnostni pouk slovenskega jezika (5-6 (1. in 5. razred) ur tedensko). Če to število ur množimo s 35 šolskih tednov in še z 8 šolskih let, je to ogromno ur, v katerih se vsak učenec, ne glede na učne zmožnosti, če je dobra motivacija in učiteljeva strokovna  pripravljenost, mora naučiti slovensko!!! Seveda pa tu niso samo ure slovenščine, kar nekaj drugih predmetov naj bi bilo dvojezičnih! Pa odmori in zunajšolske slovenske dejavnosti in še marsikaj... Pogoji so torej odlični, le učitelji in starši se morajo zavedati svoje odgovornosti...

Tako simpatično pa so mi prvi dan v šoli pozirali seniški prvošolčki z razredničarko Evo, ki ji bo to druga dvojezična generacija učencev. Želim jim lepe šolske urice z mnogo novih slovenskih besed in stavkov!!
Na števanovski šoli so zaradi nedokončanih gradbenih del začeli šolsko leto teden dni pozneje. Tudi tam je od 1. do 8. razreda kar 52 učencev, od tega 6 prvošolcev. Problemi z razrednimi učitelji, ki naj bi poučevali dvojezično, a ne znajo niti besede slovensko, ostajajo... Čeprav bi se vsaj delno dali rešiti, če... Preveč če-jev, preveč tistih, ki niso dovolj odločni in modri, da bi nanje poiskali odgovore.

 Za konec - lansko jesensko tihožitje; o prvem šolskem mesecu v Monoštru bo tekla beseda naslednjič...

Miserere nobis! (Pravzaprav vračanje v Porabje...)

Počitnic je nepreklicno konec, danes je bil moj prvi delovni dan... Računalnik deluje!!! Nekaj ur odgovarjanja na e-pošto, kolegij, pogovori, telefoni, pot v Porabje... Sicer se je marsikaj dogajalo že v preteklem tednu; takole po kapljicah in v simbolih bom vam kaj šepnila... recimo, da bi me nekateri, ki so me pred časom popredmetili, spet poosebili. Zelo zanimivo...

Spomini na Piran so še kako živi... Lepi...

Pred nami pa je novo porabsko šolsko leto...

Bo kdo začel dojemati, da se je slovenščino treba naučiti, jo govoriti, ponavljati, utrjevati in učence realno ocenjevati, predvsem pa jo čutiti (če se že gremo dvojezične osnovne šole)?!? Bodo dvomi, negotovosti in težave pred začetkom šolskega leta končno odgovornim signal za začetek resnega soočenja s problemi??? Bo po njihovo "problematika pedagoške svetovalke" preimenovana nazaj v edini resnični problem - "problematiko opuščanja in opustitve slovenščine v Porabju"???

Na fotografiji so igralci (porabski učenci na piranskih počitnicah) igrice o pametni kozici, ki je znala šteti in je zaradi tega imela velikanske težave, dokler... Ja, to je bistvo! Dokler... Čakam svoj DOKLER...

Do takrat pa... Miserere nobis!!!

Quo vadis, slovenščina v Porabju???

Čeprav je poletje in sem še pred dvema dnevoma občudovala sončni zahod v Piranu, sem za nekaj dni spet v ne preveč romantičnih vsakdanjostih, pripravljam kovčke za novo potovanje, k novim morskim sončnim zahodom, daleč od ponorelega sveta, nekam, kjer ni e-povezav, mojih blogov in facebooka, zaradi katerih so zakurili grmado... Včeraj ponoči kar nisem mogla spati, saj je osem dni piranskih počitnic s porabskimi učenci še kako živih... In tako nekje v kotičkih spominov, kar se tiče slovenščine, prav pelinastih... Če bi tisti trije ali štirje osebki v Porabju, ki so problematiko opustitve slovenščine preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke in naredili načrt za odstranitev tega izvora nesreče in gradnjo novih Potemkinovih vasi - šli malo na šole, se poglobili v opazovanje odsotnosti javne rabe slovenščine med mladimi in najmlajšimi kot tudi v lastnih vrstah, pregledali moje strokovne članke na šolske teme, kjer že dve desetletji opozarjam na vse to, če bi iskali pristen stik z ljudmi, mladimi družinami, če bi lastne otroke naučili slovensko in s svojim zgledom delovali v dobro Porabcev - - bi bili verodostojni... Tako pa...

Štirideset učencev iz Porabja, od 5. razreda osnovne šole do srednješolcev, sem imela priložnost opazovati osem dni... Seveda me je zanimala njihova medsebojna komunikacija. Prvi dan zahtevam, da je komunikacija med učitelji spremljevalci in učenci slovenska; ja, saj učitelji poskušajo, a kaj kmalu ugotovim, da prihaja do hudih komunikacijskih šumov in nerazumevanja, saj učenci slovenskega sporazumevanja z učitelji niso navajeni, ker taisti učitelji med šolskim letom tega ne počno... S koliko izmed teh učencev bi se lahko sporazumeli po slovensko? (Bili so osnovnošolci iz števanovske in seniške šole ter srednješolci z monoštrske strokovne šole in gimnazije.) Najbolj s Sabino, delno z Edino, Kristino, Doro, Moniko, Milanom, Vanesso, Gergelyem; morda sem še koga pozabila, a to so skoraj vsi. Pri slednjih bi bili odgovori pretežno JA in DOBRO... Med naštetimi ni niti enega gimnazijca... Kaj pa drugi?? Ena izmed učiteljic, ki so izvajale delavnice, mi je omenila, da so za začetnike kar v redu. Začetniki??? Kdo pa je rekel, da so začetniki? Eden od njihovih učiteljev... Začetniki... Nekateri 5 let, drugi 8, kakšen vmes tudi 11!!! Pa ne zaradi sebe!!! ... Ne morem verjeti, je dodala, glede na njihovo (ne)znanje sem res mislila, da ste šele letos uvedli slovenščino v porabske šole... Opazovala sem kar nekaj ur počitniške slovenščine... Žalostno, mučno... Učiteljici sta z veliko truda uspeli do konca tedna, da se je pri vseh nabralo nekaj slovenskih stavkov. Če bi tako nadaljevali tudi doma... Tako pa... Slovenščina bo za dober mesec skoraj pri vseh skupaj z drugo navlako čemela po kotovih in septembra se bo spet moralo začeti vse na novo... Se bo res začelo na novo??? V dolgih nočeh, ko ne morem spati, premišljujem o tem; jezik sporazumevanja med učenci je izključno madžarščina. Madžarsko komunicirajo med seboj, po SMS-sporočilih, na facebooku, z znanci, učitelji, starši, sorodniki... Slovenščina je jezik, ki ni niti v kančku zavesti nobenega izmed njih, ker je njihov svet madžarsko govoreč... Tako daleč so šle stvari v Porabju, in odgovorni ste tiščali glave v pesek... Desetletja opozarjam, se pogovarjam, pišem, razlagam; čez petsto člankov, nekaj sto izobraževanj za učitelje, pogovorov, svetovanj... V prazno... In iz čistega obupa sem pred dobrim letom začela pisati svoj blog... Da se kdo zgane! Da razmisli! Da vidi napake tudi pri sebi, ne le pri drugih!! Priznam, način je malo krut, a verjemite, da sem poskusila prav vse - pogovore, opozorila, prijazna nagovarjanja, debate, pisanje opažanj, malo pljuvanja in jeze tako individualno, intimno - pa nisem bila slišana... Na učiteljskem seminarju sem se udeležencem res opravičila - a za način, torej javno razgrnitev problemov, nikoli pa se ne bom za vsebino, kar sem tudi jasno rekla, ker je le-ta do zadnje pike in vejice verodostojna, resnična!!! Sicer pa dobro vem, da učitelji v tem kontekstu niso problem - oni so bili v nekem smislu celo zlorabljeni, ker se je čarovniški proces proti meni vršil v njihovem imenu, brez njihove vednosti!!! O tem sem se prepričala že na seminarju v Ljubljani. Še ena grda svinjarija torej... In to z asistenco t. i. slovenske diplomacije, ki uspešno asistira v gradnji porabskih Potemkinovih vasi...

Quo vadis, slovenščina v Porabju? Na smetišče zgodovine, navzdol po reki Rabi ali čez Srebrni breg??? Mar res ne vidite, ne čutite, kako malo bi bilo potrebno, da bi se ohranjala? Le uporabljati bi jo morali, nič drugega!!! ... Učitelji govoriti z učenci, starši in stari starši z otroki, politiki in kulturniki v svojih sredinah.... Na vse to ste pozabili in temeljni problem opustitve lastnega jezika preimenovali v problem osebe, ki vam dve desetletji nastavlja ogledalo, v katerem nočete videti sebe!!! Tako pa - prirejate klevetalne sestanke, na katerih z neznosno lahkostjo spremenite osebo v predmet, koordinator akcije zapiše kup laži in osebnih žaljivk na moj račun in t. i. depešo distribuira pristojnim organom... In - problem je rešen!!! Nagnusno! Postala sem simbol vsega, kar ogroža tri ali štiri porabske persone... Pred dnevi sem v Delu brala zanimivo kolumno z naslovom Kako je Slovenija izgnala Mića Mrkaića:"Slovenska logika je nekje odpovedala: čeprav Mića Mrkaića (Mrkaić je bil ekonomist, ki je zaradi radikalnih neoliberalnih idej postal nezaželen in se je odselil v tujino), njegovih idej in kolumn ni več, so težave, na katere je Mrkaić opozarjal, ostale. Še več: dušijo nas."... V tem primeru je veliko podobnosti z mojo zgodbo: Lahko me onemogočite, odstranite, izženete, a problem bo ostal! In bo vedno hujši... Vedno bolj maligen... Brez možnosti ozdravitve... Kako ga boste rešili? Z novo osebo, ki bo po možnosti gluha in slepa??? Ali vsaj blogersko nepismena... Gospodje, cesar je nepreklicno gol!!!
Zdaj pa - na počitnice... Brez računalnika!!!

Piran - morje, počitnice in drobtinice slovenskih besed

Sedme Jezikovne počitnice za porabske učence in dijake v Piranu... Štirideset udeležencev od 5. razreda osnovne šole do srednješolcev... Bilo je davnega leta 2007, ko sva s tedanjo ravnateljico šole Alenko Kovšco snovali prve načrte za aktivno slovensko počitnikovanje porabskih učencev ob slovenski obali; malo učenja slovenščine, malo kulture, spoznavanja Slovenije in veliko morskih radosti, sva rekli. In se je začelo. Program smo iz leta v leto spreminjali, dodajali nove vsebine in oblike dela, ves čas so se bolj ali manj uspešno vključevali še drugi učenci - piranski, mačkovski, imeli smo tudi skupino z avstrijske Štajerske. Izvajalci in razumevajoči spremljevalci naših počitnic so vsa leta piranski učitelji, predvsem slovenskega jezika, razrednega pouka, glasbe, športne vzgoje... Tudi letos so nam svoj počitniški čas podarile učiteljice Karmen, Vika, Lorena in Dunja, kot zunanja sodelavca pa sta sodelovala Marjetka in Robi... Popoldanske in večerne delavnice, gledališko, plesno in likovno, pa so vodili učitelji in sodelavci iz Porabja, Metka, Biserka in Bea ter Laci. Na zaključni prireditvi včeraj smo vse drug drugemu pokazali... In bilo je kaj videti!!!

Petje, ples, risbe, stripi, veselje... Aha, kako pa kaj slovenščina?? To pa je tema za naslednji blog...

Morda šele popočitniški.............................

Dies irae!

Nič ni končano, dokler se problematika pedagoške svetovalke v Porabju ne preimenuje nazaj v problematiko opustitve slovenskega jezika v javnem in zasebnem porabskem vsakdanu!!!!!

V zadnjem zapisu sem obljubila kaj več o zanimivem idiomu Potemkinove vasi, znanem iz ruske zgodovine, a še vedno zelo aktualnem in meni ljubem. Vsaka podobnost s Porabjem je zgolj naključje in resnično ne maram nobenega natolcevanja, saj se v tistih poštenih krajih kaj takega ne bi moglo zgoditi!

Da bi razumeli, kaj Potemkinova vas je, se je treba za hip vrniti v zgodovino, natančneje v carsko Rusijo v drugi polovici 18. stoletja. Potem ko se je Katarina Velika odločila skupaj s tujimi diplomati obiskati Ukrajino in Krim, se je princ Grigorij Aleksandrovič Potemkin, guverner teh območij, znašel v neljubi situaciji. Pokrajina je bila namreč izčrpana zaradi revščine in nemirov. Kako naj torej pripravi predstavitev, ki bi zakrila nezaželeno realnost? Ker je carica s spremstvom potovala predvsem po reki, je Potemkin ob bregovih Dnjepra velel postaviti kulise vasi. Tja je pripeljal kmete, na tisoče glav živine in drobnice od drugod, da bi carici pokazal razkošje, po drugi strani pa naj bi s tem dejanjem v zaledju večkrat povzročil lakoto. Ko se je caričina procesija odpeljala mimo, je razpustil celoten aparat, toda le zato, da ga je spet zgradil nižje ob toku, da bi tako še enkrat prevaral carico in njeno spremstvo. (vir internet)
Zanimiva zgodba, s katero sem se srečala že pred davnimi leti, in vedno prepoznala v njej delček sedanjosti. Tako kot v glavah ljudi obstajajo marsovci, je tudi Potemkinova vas vedno znova aktualna. Bila in bo. V času blišča in času bede … Potemkini še vedno obstajajo, koga pa želijo prepričati v blagor, ki to ni, pa vedno znova poraja moje čudenje. Važno je, da se blešči, komu mar, da videz vara … Lažno, olepšano prikazovanje resničnosti ... Kako znano, kolikokrat videno!!! ... Sicer sem o liku in delu Grigorija Potemkina v ruski zgodovini 18. stoletja brala tudi drugačne razlage, a trenutno me navdihuje zapisana ...

Ampak - ženska, pusti jim njihov teater, posebej osrednjim likom ... Bom ... Dokler traja, traja ... Naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo ... Je zelo subtilno zapisal davno naš France, ki ga velikokrat, še vedno prebiram ... Razmišljam, da bodo čez poletje moje Iskrice šle na dopust. Nekam daleč, nekam v nove svetove, paberkovat sveže misli, slike in občutja ...

Annus horribilis

"Leto 1992 ni leto, na katero bi gledala z nedeljivim veseljem," je izjavila angleška kraljica Elizabeta II. v božičnem nagovoru državljanom tistega leta. "Povedano z besedami sočutnega dopisovalca, se je izkazalo za pravi annus horribilis (strašno leto)..."

Tudi moje leto 2013 ni leto, na katero bi lahko gledala z nedeljivim veseljem... Annus horribilis po porabsko... Glavna sodna obravnava (opozarjam, da bo moje pisanje v bodoče precej alegorično, z veliko simbolike) je včeraj potekala brez obdolženke, saj je tožnikom menda nerodno govoriti o njenih hudih grehih pred njo... A se je kdo vprašal o verodostojnosti tožnikov? Mar ne skrivajo tudi oni svojih temnih skrivnosti, ki bi - ob obdolženkini prisotnosti - lahko bile razkrite??? Ja, za to gre. Problematiko opuščanja slovenskega jezika v porabskem javnem, političnem, kulturnem in izobraževalnem življenju so akterji opuščanja preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke (njenih blogov in facebooka), zbobnali skupaj pol Slovenije in priredili čarovniški proces... Čarovnica je sicer morala ostati doma, ker bi tožniki hudo zardevali ob njenih nedolžnih pogledih...

In so se šli ta proces... Škoda, da nisem muha, a po včerajšnjih informacijah sodeč bi mi bilo kar dolgčas; verjetno bi svoje želo zapičila v marsikatero sočno meso... In kam je peljal proces? Kaj se mi je očitalo? Ah, marsikaj! Zakaj pišem bloge in v njih razgaljam porabsko stvarnost... Zakaj svoje linke objavljam na facebooku, da zadeve zvedo kar vsi počez in nastopajočim grenim sladke dneve... Zakaj se o vsem tem sploh piše? Ja, tu je problem. Dokler smo tiho, je vse v redu. Vemo sicer, da je zapisano resnica, ampak... Zakaj bi neke Micke in Janezi tam na Slavskom morali to vedeti??? No, na tem čarovniškem procesu je bil (-a) tudi kakšen moder in strokovno razgledan povabljenec/povabljenka (hvala mu/ji), ki na stvari gleda malo drugače... Se mi očita kakšen strokovni spodrsljaj? Ne, sploh ne! Na tem področju sem menda zelooo dobra... Sem si kaj izmislila, se zlagala? Ne, sploh ne!! Torej?? Aha, kot pred 18. leti, ko je izšla moja knjiga esejev Tudi to je Slovensko Porabje...  Bil je proces, ki ga je vodila oseba, ki jo še danes izjemno cenim. Seveda me je povabila in smo stvari skoraj razčistili... Čez kakšni dve leti je prišla k meni: "Veste, imeli ste v vsem prav. Zdaj vem in vam lahko priznam, da me je zelo sram..." A danes? Časi so drugačni... Tehnika gradnje Potemkinovih vasi (o podrobnostih drugič) je v Porabju tako zelo napredovala, da težko predvidim, kaj bo v prihodnje...

Aha, kako se je končal proces? Menda precej veselo, kakor za koga... Nič ni končano... In ne bo končano, vsaj zame ne, dokler ne bo problematika pedagoške svetovalke preimenovana nazaj v problematiko opuščanja slovenščine v Porabju...