Mazohizem po porabsko

K današnjemu razmišljanju me je spodbudila genialna kolumna slovenskega pisatelja, esejista, razumnika Mihe Mazzinija, ki se ukvarja z bistvom slovenskega mazohizma; in če pomislim na 20-letno bivanje v Porabju, pozorno opazovanje porabskega bitja in žitja, se mi stoodstotno potrdi, da je podoben pojav prav simptomatičen in še potenciran za Slovence tu, na "daljnem Vzhodu"... (In - konec koncev si moram iskreno priznati, da sem tudi sama skozi to dolgo porabsko popotovanje postala uspešna mazohistka. Bravo, jaz!) Kot pravi Mazzini:

"Malo boljši opazovalci ste gotovo že dostikrat videli primere samouničevanja, iz zgodovine so znani voditelji, ki takrat, ko jim gre slabo, podkurijo sami pod sabo, da jim gre še slabše.
V strokovni literaturi so že davno ugotovili, da se pri narodih, ki so bili dolgo pod tujo oblastjo in torej nezmožni upiranja močnejšemu gospodarju, razvije posebna oblika mazohizma. Razširi se samouničevanje, češ, Gospodar, poglejte, kako smo se sami bolj sposobni uničiti, kot bi nas vi kdajkoli! Ljudje potem začnejo govoriti in hvaliti svoje nekakšne moralne zmage, ki jih je seveda treba ločiti od pravih. Če si človek sam povzroči nesrečo, ne more biti moralni zmagovalec.
Tudi za ljudstva Balkana je tovrstni mazohizem značilen in strokovno opisan. Če počnete nekaj samouničujočega, pameti in položaju navkljub, bi bilo to vaša osebna zadeva, ki vam je nihče ne more braniti, če ne bi bilo družbeno sprejemljivo, zaželeno, pohvalno! Samodestruktivni posamezniki nenadoma postanejo ideal – o, kako se je uničil, bravo!"

 

In kaj ima to s porabskim vsakdanjikom? Ogromno! Ne bom natolcevala o posameznikih, ki so izgubili stik z resničnostjo, ker so svoje namišljene nesreče, travme in bolečine utapljali v hektolitrih opojnih tekočih škodljivih substanc, namesto da bi se posvečali poslanstvu, za katerega jih je pooblastila manjšina... žalostne zgodbe, srce se mi trga ob njih... Ampak narod pravi: Poglejte, junaka! Bravo!! Legenda!!! ... Prav tako je nesmiselno tisoč in prvič ponavljati, da so voditelji ogledalo naroda oziroma da riba menda najprej smrdi pri glavi... In nesmiselno je vedno znova besneti, ko pride sin iz šole in mi madžarsko razlaga, kaj vse jim je za naslednji dan naročila učiteljica slovenščine - jasno, po madžarsko!!! Veš, ona celo uro govori samo madžarsko. Vse, kar naj delamo, pove madžarsko... Ker misli, da moji prijateljčki ne razumejo; pa bi razumeli, če bi jih naučila, če bi vedno z njimi govorila slovensko... kot si ti, mami, z mano... razglablja moj sin...

 

In sem pri bistvu današnje zgodbe - seveda šolske, ker je to področje, ki je za usodo ohranjanja manjšinskega jezika najpomembnejše, a jezno in žalostno ugotavljam, da očitno le po mojih vrednostnih kriterijih, po porabskih prav nič. Na Madžarskem skoraj vsaka vlada obrne na glavo šolski sistem - aktualni se je to še posebej dobro posrečilo. Nova šolska zakonodaja, nova manjšinska zakonodaja - s slepljenjem manjšincev, kako jim bo vse to koristilo. In novi zakoni prinesejo nove zahteve: najprej je treba posodobiti učne načrte, da bodo bolj kompatibilni z aktualnimi pogledi na izobraževanje. Tudi učne načrte za manjšinske jezike je treba posodobiti, jasno! In mi, Gospodarji, vam bomo naredili temelje - napisali bistvo, vi, majčkeni manjšinci, pa pač dodajte kaj svojega... Lani se je začelo. Pisanje učnih načrtov za slovenski jezik v madžarščini, po predlogi za pouk madžarskega jezika in književnosti, tu in tam se je namesto madžarskega avtorja prilepilo kakšnega slovenskega, kot pred davnimi tremi desetletji!!! Po vseh teh sluzenjih na visokih političnih in diplomatskih maddržavnih ravneh se Porabskim Slovencem spet vsiljuje učne načrte za slovenščino v madžarščini, take, ki so znanstvena fantastika, ne pa odraz realnega stanja, poznavanja situacije in prilagajanja razmeram v šolah. To smo poskušali početi doslej, pa nekomu verjetno ni bilo všeč... Aha - mazohizem? Seveda!! Kaj mislite, kdo je brez pripomb na taka navodila to počel? Porabski slovenski učitelji vendar!!! No, saj so dali uradno prevajati v slovenščino dobri prevajalki... in slovenski prevod meni v lekturo... Šele takrat sem izvedela, kaj se dogaja, ker se je prej vse počelo v veliki tajnosti... Da ne bi jaz slučajno imela kakšnih neljubih pripomb ali se obregnila ob to, da so po novem vrgli iz učnega načrta vse vsebine o Sloveniji... Pa ne Madžari, ampak Slovenci!!! Aha, kakšen je ta učni načrt? Katastrofalen predvsem za višje razrede osnovne šole, plagiat UN za madžarski jezik in književnost s prilepki brez sistema in ciljev, menda se zasleduje strašne jezikovne kompetence (dragi moji pametnjakoviči, najprej bi si lahko razjasnili vse o kompetencah!!), navadno sračje gnezdo... Ja, to bo v bodoče bistvo porabskega samouničenja... V porabskih šolah bo v bodoče v veljavi učni načrt za slovenščino, ki je pravzaprav učni načrt za madžarščino, in učitelji, ki bi to reč naj uporabljali, bodo spet imeli obilo razlogov za jokanje, tarnanje in stokanje, kako je hudo, kakšne krivice se jim dogajajo in kako so učenci zanič. Bravo!!!

 

 

Se še sploh komu splača karkoli reči? ... Ali so stvari že tako daleč zavožene, učiteljski možgani pa tako hudo oprani, da so zgubili vso empatijo do teh problemov in občutke za realnost??? Ali bo mavrica nad Rabo le še pojav za občudovanje, brez upanja na svetlejše dni???

V Monoštru smo kulturno dočakali ministra...

Pa ne le enega, kar dva!!! 8. februarja, na dan slovenske kulture, sta Monošter obiskala slovenski minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Žiga Turk, in madžarski minister za človeške vire, Zoltan Balog. To je bil dan, ki so ga predvsem porabski funkcionarji (narod tako ali tako nima nič od tega) sanjali z velikimi pričakovanji. Scenariji so bili izdelani in izpiljeni do potankosti, vse je bilo podrejeno temu velikemu obisku. Tudi naš dragi France, zaradi katerega je sploh nastal kulturni praznik, je bil zgolj kolateralna žrtev... Zato sem se skoraj razjokala ob recitiranju prve kitice Sonetnega venca, ki so ga podtaknili, ne da bi jo sploh pošteno pripravili, nič hudega misleči dijakinji gimnazije, ki, revica, pač ni imela pojma, o čem govori... Bila sem skrajno besna na njeno učiteljico, ki o sebi - o, groza!!! - celo misli, da je strašno dobra...

 Visoki obiski, torej. Najprej sta angleško kramljala ministra. Samo onadva, skoraj brez prič. In sta ugotovila, da so odnosi med državama naravnost fantastični, da dve tako kulturni državi, kot sta Slovenija in Madžarska, od davna spoštujeta in cenita ter seveda podpirata prisotnost slovenske oziroma madžarske manjšine na svojih ozemljih... Manjšini bogatita državi, ki sta ponosni na njune dosežke. Potem je bila beseda o tem, da se sredstva za potrebe manjšin kljub krizi ne bodo zmanjševala in o krasnih doseženih rezultatih (skorajšnji začetek gradnje ceste med Gornjim Senikom in Verico, 4- urno oddajanje Radia Monošter, prevzem dvojezičnih šol s strani Državne slovenske samouprave, končano koledarsko leto brez izgube). Res, na zunaj prekrasno!!! Toda - znotraj??? Vsebina? Akutne težave Porabcev?? Bodo najmlajši sploh še govorili slovensko??? Ah, saj je vendar praznik! Ne bomo težili s problemi... Potem sta se ministra pogovarjala še s predsednikoma krovnih organizacij, ki sta gotovo kakšno rekla (sta res???) o tem, da ni čisto vse tako lepo, kot izgleda na zunaj. A to je že druga zgodba, res neprimerna za praznični čas... 

 



Oh, France, saj res; nate so skoraj pozabili. Sicer smo na proslavi slišali neokrnjeno himno s tvojim besedilom, tako kot mora biti in je vsaj v zamejstvu spoštovano, pa veliko lepih misli obeh ministrov o Prešernovi poeziji in njenem pomenu za današnji dan... Če bi ti, France, bil avtor madžarske himne, bi zdaj bil čaščen kot božanstvo (kot je avtor madžarske himne); vseh 8 kitic se učenci morajo naučiti na pamet že v 4. razredu. Saj je vseeno, če razumejo ali ne, pravi učiteljica. Bodo pa čutili, mogoče čez 8, 18, 28... let...

  

In obljube??? Poudarek na tem, da majšine kot ranljive skupine prebivalcev ne smejo in ne bodo čutile gospodarske krize v obeh državah; da se bo za materialne in druge potrebe manjšinske skupnosti skrbelo; da bo Slovenija poskrbela - skupaj z Madžarsko - za dvig kvalitete pouka slovenskega jezika v narodnostnih šolah. Krasno! Torej - od septembra 2013 lahko v porabskih šolah pričakujemo še kakšnega (razen že umeščene učiteljice asistentke) gostujočega učitelja, ki ga bosta obe strani sofinancirali; pa sredstev za delovanje izobraževalnih, kulturnih in informacijskih ustanov bo dovolj - le za besede bo gospode iz prestolnic potrebno držati... No, bilo je tudi malo pravljičnih obljub - recimo tista o možnem slovenskem poslancu v madžarskem parlamentu, saj po aktualni zakonodaji to sploh ni mogoče; Slovencev na Madžarskem je namreč okrog pet tisoč (sem so všteti vsi - tudi dojenčki, ki jim, žal, še niso dali volilne pravice), izvoljenega poslanca pa mora podpreti najmanj deset tisoč volivcev!!! Slovenski poslanec v madžarskem parlamentu??? Znanstvena fantastika!!! (Sicer pa je že nekaj časa v madžarskem parlamentu poslanec, zdaj menda že nekaj več, gospod vsaj malo slovenskih korenin, Sakalovčan Antal Rogan, ki pa je popolnoma pozabil, od kod izvira... Res žalostno...) S strani najvišjih vrhov obeh držav torej pozitivne spodbude, obeti, ki nam lahko dajejo neko novo upanje... Kaj pa boste Porabski Slovenci sami naredili za izboljšanje jezikovnega položaja in stanja slovenskega duha v lastnih vrstah????

 

Naj zaključim z zelo povednim citatom iz govora ministra Turka: "Veseli me, da to naše razumevanje manjšin z nami že dve desetletji deli tudi sosednja in prijateljska Madžarska. Po tej poti bomo nadaljevali, tudi zato, ker smo prepričani, da bomo samo tako lahko pomagali k obstoju in razvoju te majhne, vendar zgodovinsko in kulturno zelo pomembne skupnosti Porabskih Slovencev..." Tako slovenski minister; v enakem smislu in slogu tudi njegov madžarski kolega... Zdaj pa ste, dragi moji, na potezi vi... 

Vonji in okusi slovenske kulture v Porabju

 Ko smo nekoč, davno v osnovni šoli govorili o kulturi, je bila prva asociacija France Prešeren. Pa Zdravljica. Pa Vrba ... V srednji šoli smo najraje recitirali Vse misli 'zvirajo'z ljubezni ene ... Bili so to prešerni časi ... Danes je v času kulturnega praznika največ politike, nekulture, ideologije. Kako žalostno ... Izgubljamo vero v moč besede, upanje, da bi se vremena Kranjcem končno zjasnila, in - Slovenec že mori Slovenca, brata ... z ideološkimi razdori, ubijalskimi besedami ... Strašna je slepota človeka, če si sposodim Franceta ... Otroci Slave, dragi France, so se ti popolnoma izneverili. Pozabili so vse, kar bi jih lahko povezovalo, iz dneva v dan poudarjajo in stopnjujejo le tisto, kar jih razdružuje. V tem stanju duha si res ne zaslužimo lastne države in tvoje Zdravljice kot himne!!! Lepota, doživljanje in razumevanje tvojih verzov so daleč, tako daleč od nas kot severni sij na Aljaski ...

 

 Prijetne vonje in okuse slovenske kulture, prepojene z ljubeznijo pa kljub sencam lahko začutimo v teh februarskih dneh v Porabju. Vsaj pretekla leta smo jih, saj so narodnostne šole pripravljale skupne prireditve, z veliko slovenske besede, plesa in pesmi. Prav tako so bile proslave še za odrasle obiskovalce, pa kakšen koncert; posebej skupna šolska prireditev, na kateri so z zanimivimi točkami gostovali tudi učenci iz prekmurskih šol, je bila nekaj izrednega ... V spominu vsakega učenca je še dolgo odzvanjalo ime našega velikega pesnika, v spominu učiteljev pa besede mojega govora - kar nekaj let sem bila slavnostna govornica na teh proslavah - a žal so se jih premalo ali skoraj nič dotaknile. Pred štirimi leti sem jim povedala naslednje:

 

Dragi, učenke in učenci, spoštovani, učiteljice in učitelji, spoštovani gostje!

Mamica, kaj je to govor? O čem pa govorijo govori? So to pravljice? Boš jutri otrokom, stricem in tetam povedala pravljico? – me je včeraj spraševal moj radovedni sinček, ko sem sedela ob računalniku in ga prosila, naj se igra sam, ker moram pisati govor za proslavo … Govori po navadi govorijo o lepih, skoraj pravljičnih stvareh; morda tu v Porabju o spečih princeskah, ki čakajo prince, da jih s poljubi prebudijo …

Res. Velikokrat si želim, da bi pravljica o princeskah – lepih slovenskih besedah, ki se prebujajo, oživljajo in živijo v besednjakih vas, porabskih šolarjev in šolark, postala resničnost. In lahko postane, če boste vsi, učitelji, učenci in starši za to. Če boste verjeli, da se je vredno skupaj truditi in se pridno učiti. Ali samo pogovarjati slovensko. V šoli, na cesti, doma. Le tako se ohranja živ jezik, lepe slovenske besede, katerih praznik praznujemo danes …

Slovenci, kjerkoli živimo, smo si 8. februar, dan, ko je umrl naš veliki pesnik France Prešeren, izbrali za svoj kulturni praznik, mlada država Slovenija pa si je za svojo himno izbrala Prešernovo Zdravljico, ki je himna svobodi, domovini, prijateljstvu, miru, bratstvu med vsemi narodi sveta. Svoboda, mir, strpnost pa so vrednote, ki pridejo do izraza veliko bolj tam, kjer se je potrebno zanje še posebej boriti. Recimo, za ohranjanje maternega jezika in narodnostne identitete. Pomembnost tega boja že stoletja čutite Slovenci na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Tako v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kljub manjšinski zaščitni zakonodaji, slovenski jezik ogrožajo prevladujoči državni jeziki, ki so v življenju slovenske manjšine prisotni vsakodnevno in vsepovsod, in izrinjajo slovensko materinščino tudi iz najbolj intimnega družinskega okolja.

»Ko čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo«, je v nekem drugem viharnem času zapisal veliki slovenski pesnik Matej Bor. Tudi danes je tak viharni čas, tudi danes je priložnost, da se zavemo korenin slovenstva. Spoštovani slovenski učitelji, tudi danes vam polagam na srce: vedno in povsod imejte v mislih pomen svojega poslanstva in naj vam ne bo težko kjerkoli in kdajkoli s svojimi učenci govoriti slovensko. In ne recite, da vas ne razumejo. Bodo že razumeli, če boste vi vztrajali. Tudi to je izraz vaše kulture, vašega značaja in čuta za odgovornost.

Dragi učenci, bodite radovedni. Stran za stranjo, beseda za besedo in vedno bolj bogat bo vaš slovenski slovar. Več je besed, lepša je pravljica. In princeske – lepe slovenske besede, vedno bolj žive. Besede so čustva, so misli, so naše učlovečenje. In na krilih lepih slovenskih besed poletimo soncu naproti!!!
Monošter, 6. februar 2009
 

......... Verjemite, še neštetokrat bom ponovila take in podobne stavke ...

Čakajoč na ministra...

 

 

 

Bliža se čas, ko bomo spet vsaj na videz kulturni, polni besed o pomenu jezika, velikih literatov in še koga in česa za naš obstoj. In v tem času, tako lepem kot prva moja fotografija, posneta pred dvema dnevoma, in tako sveto resnem kot druga - s predzadnjega obiska porabske delegacije pri slovenskem superministru (no, podoben obisk se je zgodil predvčerajšnjim), potekajo v Porabju priprave na 8. februar, slovenski kulturni praznik. Kaj, kulturni praznik! Letošnji kulturni praznik bo več ali manj pač zgolj kulisa za ministrske obiske, ker protokol zahteva natančno odmerjene minute proslave; če se zadeva ne bo končala ob točno dogovorjenem času (če se bo kateremu izmed nastopajočih ploskalo 7 sekund namesto 2-3), se bodo gospodje pač dvignili in šli... Kulturno, ni kaj! Priprave na obisk dveh superministrov, šefov vsega, kar diši (ali malo manj diši, okusi so različni) po kulturi, izobraževanju in še marsičem - torej madžarskega ministra za človeške vire in slovenskega za šolstvo, znanost, kulturo in šport so v polnem teku. Vmes so spremembe, krajšanja programa, na listi sodelujočih v pogovorih so na obeh straneh imena, vsaj nekatera, za katera prvič slišimo, da imajo kakšno zvezo z manjšinami... Še en nateg za Porabce??? Mogoče. Sicer pa so vsi taki obiski le velikanska blefiranja, edina pozitivna stvar je močna medijska pokritost, javna sporočila, ki ostanejo. In vsake toliko časa lahko rečemo: minister je v Monoštru, tega in tega dne obljubil to; in še to... Torej? Je mislil resno???

 

 To ministrsko srečanje je bilo dogovorjeno že lani v Lendavi, ko sta se ministra srečala na madžarskem prazniku, in je slovenski minister obljubil, da bo naslednje njuno srečanje ob slovenskem kulturnem prazniku v Monoštru. Ja, to bo velik dogodek! Malo praznovanja, malo jamranja, dosti obljub in zagotovil, kako zelo pomembni za matico so Porabski Slovenci, kako krasna narodna skupnost so za Budimpešto (ne težijo preveč, ampak so fini in kulturni), potem se bo za temnimi vladnimi limuzinami pokadil beli dim... mi bomo malo še praznovali, malo nazdravili, malo bentili, kakšno rekli, seveda pod vtisom slišanega, videnega in obljubljenega... Ah, saj res, oprosti nam, France! Sicer pa bi lahko kot dan slovenske kulture praznovali 3. december, tvoj rojstni dan, ki je nekaj bolj veselega kot dan smrti... No, naj bo... 9. februar pa bo tako ali tako novi dan...

 

 

 

In tako velike obljube, kot jih kaže slovenski superminister, bodo stvar časopisnih člankov (Bog daj, da se motim!!), poročil, komentarjev. Za novinarje bo dela dovolj... Upam, da ne samo zanje... Pa kaj bi nakladala, saj sem udeleženka takih ministrskih procesij brez vonja in okusa že dvajset let! Nič ne bo drugače, nič se ne bo spremenilo... Mi, tukaj v Porabju, bomo še naprej podobni spodnjima angelčkoma: zamišljeni, zazrti v višave in goli...

 

In morda se bo kdo do naslednjega kulturnega praznika spomnil tudi na kulturo... Na to, da se jezik ohranja, če se govori, da se narodnostna zavest krepi z rabo in učenjem jezika, da smo za vse to (ne le za visoke obiske) v prvi vrsti odgovorni prav vsi! A odgovornost je beseda, ki jo težko umestimo v porabske slovarje, posebej učiteljske...

Dnevi, ko bogovi umirajo in se ponovno rojevajo

 

 

Zdaj so taki dnevi... Bogovi umirajo, a se ponovno rojevajo, a to so zgolj poskusi brez vrednosti. Pravzaprav so stari bogovi mrtvi, novih pa ni. Slovenija je brezupno kolapsirana država. Nikomur ne verjamem, verjetno se bo potrebno navaditi, sprejeti, utrditi v sebi, da bomo verjeli vsaj pesnikom. Pa ne tistim, ki postajajo orodje politikov, ampak tistim, ki pišejo o ljubezni... S kakšno neznosno lahkostjo sprenevedanja in laganja potuje po Sloveniji karavana režimskih oprod, kamor se je z veseljem vključil tudi cerkveni propagandist, in prireja mitinge janezovske resnice!!! Samo še albanski, azerbajdžanski in madžarski pravičniki kot specialne zvezde tega šova manjkajo!!! Vedno bolj me je sram, da sem državljanka te zmešane države... A je poštenost res samo za navadne državljane??? Naše politične klike so pač izgubile moralni in etični kompas, zato jih navadni državljani upravičeno iz dneva v dan bolj preziramo. In poskušamo preživeti. Tudi z branjem ljubezenskih pesmi...

 

Včeraj sem spet morala prijateljem v Porabju pojasnjevati situacijo v Sloveniji. Nekateri gledajo slovensko televizijo, kaj preberejo, tudi v madžarskih sredstvih javnega obveščanja kaj zasledijo in ena izmed kolegic mi je omenila, da ta trenutek čisto nič več ne razume, kaj se pravzaprav v Sloveniji dogaja. Ve, da je hudo narobe, ampak - zakaj se lopovi ne poberejo z oblasti??? A so res tako nemoralni in zasvojeni z vladanjem??? Ti so pa res hujši kot naš Viktor - je še dodala. Se strinjam. Hujši so... Nemoralni, zasvojeni z oblastjo, bolniki, ki so si vzeli za talko kar celo državo... Smo nekaj vmes med Azerbajdžanom in Severno Korejo... 



 

 

V Monoštru se je včeraj odvijal zanimiv sestanek na temo Kaj bo s poukom slovenščine v monoštrskih šolah. Zbrani smo razgrnili svoja mnenja in tokrat moram pohvaliti porabskoslovensko stran, ki je zelo argumentirano branila naše interese. Po zakonu imajo narodnostni učenci pravico do pouka narodnostne slovenščine in kot dodatnega predmeta v višjih razredih, tujega jezika. Naša stališča bomo branili do konca - seveda so se strinjali tudi predstavniki občine in vodstvo združenih šol - a vsi vemo, da kvalitetnega pouka slovenskega jezika ne more biti - ker pač v Monoštru nimamo dovolj takih učiteljev - če nam s kadri in sredstvi ne bo pomagala Slovenija. Ponovno javno sprašujem: Bo Slovenija poskrbela, da njena skrajna severovzhodna etnična in jezikovna meja ne bo zdrsnila hudo niže? Se odgovorni v Sloveniji sploh zavedajo, kaj dajejo na kocko???

 

 

Preprosto: potrebujemo samo dva do tri dobre učitelje iz Slovenije (najraje z levega brega Mure), ki bodo s svojim znanjem in slovensko dušo pomagali širiti in utrjevati slovensko besedo. Naša aktualna učiteljica asistentka (ki do danes še spet nima urejenih formalnosti, kar je navadna svinjarija) je že taka; še ena ali dve/dva bi morali/morala biti in bi šlo. To bi Slovenijo letno stalo samo toliko kot je cena kakšnih dveh novih vladnih vozil ali nekaj poslanskih turističnih potovanj... A nas kdo sploh sliši????????????????

Januarski snežni razgledi po Porabju

Porabsko jutro z belino...

 

Krepko smo zakorakali v snežni januar, v sivino dni, za katere komaj čakamo, da minejo. In v tej čudni sivini, ob vseh sivih dogajanjih v vsakdanu na tej in oni strani meje, nisem mogla prav nič zapisati; vse, kar bi se zaiskrilo iz Porabja, bi bilo hudo čustveno napeto in ne bi prav nič lepo zvenelo... Današnje jutro je skozi moje okno monoštrskega stanovanja izgledalo takole...

Belina, sama belina... A nič kaj belo, to je nekoč pomenilo nedolžno, ni trenutno dogajanje v Porabju; v narodnostnih šolah se te dni učenci, dijaki in učitelji veselijo konca prvega polletja, vsaj v Monoštru se bodo jutri delila polletna spričevala. Moj sinko je na trnih: ne bodo same petice - matematika gotovo ne bo, "ker sem brez veze zafural", kot se je potožil bratrancu... Kot razumevajoča mama iz tega ne delam tragedije, le spodbujam ga, naj bo v prihodnje malo bolj pazljiv, saj ima v kontrolnih nalogah največkrat napačno izračunane najlažje račune...

Leto 2013 se je tudi v porabskem šolskem vsakdanu začelo v slogu zadnjih dveh številk: če smo se še pred časom hvalili, kako se s strani madžarskih šolskih oblasti in njihovih obveznosti do porabskih šol čuti bistven napredek - in to še vedno drži - je s slovenske strani vse kaj drugega... Tako zelo drugega, kot je trenutna slika slovenskega političnega vsakdana: nihče nič ne ve, nihče ni za nič odgovoren, morala in etika sta besedi, ki ju je trenutna vladajoča politična elita tako ali tako črtala iz svojega besednjaka... Kaos, zmeda, oklepanje oblasti za vsako ceno, ugrabitev države, zapiranje v slonokoščene stolpe, odsotnost vseh norm... Slovenija je brezupno zabredla... Pravzaprav ne Slovenija in njeni navadni državljani - ti so le kolateralne, toda največje, žrtve - temveč njena politična vladajoča elita, ki je zgubila stik z resničnim življenjem v tej ranjeni državi...

Vse to seveda hudo čutimo tudi v Porabju... Od ponedeljka, 14. januarja, porabski vrtci nimajo več slovenske vzgojiteljice asistentke, ker zadeve v zvezi s pogodbo in zaposlitvijo s slovenske strani niso urejene in ne vemo, kdaj in kako bodo. Razpisi, prijave nanje, odobritve, pogodbe... so dolgotrajni procesi, ki jih je težko razumeti in sprejeti kot normalne... Ker niso... Tudi naši učiteljici asistentki se ne godi nič bolje; spet poučuje na up, s pogodbo, ki še zdaleč ni sistemska ureditev problema (!!!), ampak "k'r nekaj", se mečka, zavlačuje, ne ve se, kdo je za kaj odgovoren, kdo bo rekel končno besedo in kdo v tej čudaški državi še sploh ima verodostojno besedo... A v porabskih šolah, posebej v števanovski, pač brez njene pomoči ne morejo, saj tam poučuje slovenščino kar tri razrede!!! A to še ni vse! Tudi slovenske zunajšolske dejavnosti, ki so našim porabskim šolam dajale pravi pečat slovenskosti, in so jih izvajali, zato, da se je govorilo slovensko, mentorji iz Slovenije - so zamrle. Nihče namreč ne ve, kdaj in na kakšen način bodo finančna sredstva zanje... Živi obup... Za katerega očitno ni nikomur mar... Tudi sama sem obupana, saj ne morem pozitivno odgovoriti nikomur na niti delček katerega izmed neštetih vprašanj... Ne vem, ljubi moji, kaj bo z vsemi nami, ker to, kar imamo sedaj, ni več naša Slovenija, v katero smo verjeli in ji zaupali... Ti, ki so se pred slabim letom prigoljufali na oblast, so nas pripeljali do brezna... Nehala sem gledati poročila in brati večino časopisov, ker se bojim nočnih mor... To je Slovenija danes...

 

V Porabju mi marsikdo reče: Pa saj ne more biti hujše, kot je na Madžarskem... Je hujše, dragi moji, ker smo pred dvajsetimi leti startali s povsem različnih pozicij. In vas je 5-krat več kot nas... In stranko vašega Viktorja ste na volitvah podprli z dvotretjinsko večino, verska sekta našega Viktorja (Janeza) pa na parlamentarnih volitvah ni zmagala. Torej??? No, po predsednikih države (ne krop, ne voda) smo si precej podobni, čeprav je madžarskega izvolil parlament (beri Viktor), slovenskega pa so izvolili volivci, torej ljudstvo... In še eno kapitalno razliko sem pozabila omeniti: madžarsko ljudstvo se od plenic dalje vzgaja v zanosnem patriotizmu (skoraj ali včasih tudi nacionalizmu), na temeljih tisočletne državotvorne tradicije in vladar Viktor zna narod vedno spomniti na to ter motivirati tako, da se vsaj kritična masa počuti skoraj kot svetopisemsko izvoljeno ljudstvo... četudi na morebitni poti proti bridkemu koncu... A slovensko ljudstvo??? 20 let države, kjer se vse začne in konča pri ideoloških razprtijah, kdo je za kaj bolj zaslužen in kdo je česa bolj kriv... In tudi če se nekoga dobi s celo roko v marmeladi, ne bo priznal, ampak - skupaj s svojimi verniki - prodajal bajke o zaroti, krivici in stricih iz ozadja... Zdaj, ko je vrag šalo vzel, pa bi zganjali cirkuse in mirili razjarjeno ljudstvo s festivali domoljubnih pesmi... Ne, dragi (dobesedno) politiki, niste uspeli. Pred dvajsetimi leti bi morali začeti, a ne z delitvami in obtoževanjem, temveč s spravo... Z ljubeznijo do domovine, ki nam je končno bila dana, s priznanjem vsega pozitivnega iz preteklosti... Z domovinsko vzgojo od vrtca dalje, saj so mladi v Sloveniji skoraj vsi brez kakršnega koli odnosa do narodnostnih in domovinskih vrednot, a ne po lastni krivdi... Pa niste storili nič takega, in zdaj smo tam, kjer smo: v deželi praznine, obupa in krvavečih src...

Zakaj, hudiča, se moramo ukvarjati z nagravžno politiko, ko bi lahko brali pesmi ali risali smeškote in srčke po sveže zapadlem snegu?????????????

Srečno v letu 2013! Iz Porabja, z ljubeznijo...

Srečno v letu 2013!!!
Pa smo ga dočakali, leto, ki se končuje na to, menda nesrečno številko, leto, za katerega pesimisti pravijo, da bo še težje kot to, ki se je izteklo, optimisti pa, da bo mogoče malo manj težko kot lansko... Tu je in vsi, ki predvsem gledamo naprej, snujemo načrte. Že danes. Čisto oprijemljivo in dokončno je to, da moram, saj me veže obljuba, do avgusta pripraviti rokopisa dveh beril in dveh delovnih zvezkov za 7. in 8. razred narodnostne osnovne šole v Porabju; velik zalogaj, priznam. A veliko tega sem že postorila, saj rokopisna gradiva mojih bodočih učbenikov v porabskih šolah uporabljajo skoraj 10 let! No, danes je mnogokaj drugače, zato bo potrebno marsikaj spremeniti in prilagoditi... Pa vse, kar običajno počnem za porabske šole, bom še naprej; imam obljubo, da bo s slovenske strani šlo, tudi sama se bom potrudila, čeprav ne vem, kje in kako bom to počela, saj moja matična institucija, Zavod RS za šolstvo, danes verjetno ne obstaja več, vsaj ne v obliki kot doslej, je v fazi ugašanja, in potem bo iz njega in drugih priveskov vstal ptič Feniks s pomenljivim abstraktnim nazivom Nacionalni (ali Državni, ne vem točno) inštitut za razvoj izobraževanja in bom (če bom to jaz) del tega poetičnega pravnega subjekta!!! Državni, nacionalni, pa še inštitut po vrhu - vse zavito v celofan, rafinirano, poduhovljeno, znanost torej... Kaj pa bodo od vsega tega imele šole, ki bi jim ta stvor naj bil namenjen???  Grozno je, ko na novega leta dan moram razmišljati o tako lucidnih temah. In kaj bodo od tega imele moje porabske šole?? Koga od snovalcev teh vesoljskih inštitutov pa to zanima???

Ah, dragi moji, novo leto je; in moram malo odklopiti in najprej razmisliti o čem lepem ter prijetnem. Tisti žugajoči prst na drugi fotografiji pove zelo veliko, saj je njegov lastnik porabski madžarski župnik, sicer prijeten in simpatičen možak, ki pa ne čuti nobene potrebe, da bi se kaj malega potrudil naučiti slovensko, saj menda Slovenci tega od njega ne zahtevajo... zelo zanimivo. Ko so se cerkveni krogi kockali okrog manjšinskih duhovnikov v  Lendavi in v Porabju - torej murskosoboška in sombotelska škofija - so lendavskim vernikom vzeli njihovega župnika, ki je odlično govoril slovensko in madžarsko, porabskim pa njihovega, ki je prav tako obvladal tudi slovenščino, čeprav je postal veliki Slovenec šele ob odhodu. In danes? V Lendavi imajo župnika iz osrednje Slovenije, ki se intenzivno uči madžarsko, kar je vidno pri njegovi brezhibni madžarski maši (ker so verniki, skupnost, narodnostni politiki, vsi, ki so upravičeno prepričani, da je tako prav, to od njega zahtevali), v Porabju pa imamo madžarskega župnika, od katerega prav nihče, ne verniki, ne skupnost, ne narodnostna politika, ne zahteva, da bi se kakorkoli potrudil vsaj malo naučiti slovensko... Torej - jaz sem tu zakon, pazite se!!!

Samozavest??? Porabcem jo res želim v obilni meri, tudi v letu, ki se konča na številko trinajst. Mi ne znamo, mi ne moremo, hudo je, težko je, mi smo taki bolj paverski (kmečki)... so stalne mantre, ki jih ponavljajo od Gornjega Senika preko Monoštra do Števanovcev; ljubi moji, če boste o sebi mislili samo tako, res ne boste zmogli. In - ni to žalostno? Kaj bi vas stalo, če bi izpustili tisto hudičevo besedico ne??? Pa še hudo in težko izpustite pa bo vse šlo kot po maslu.
Srečno, srečno, srečno!!! In na zdravje z učiteljema Anico in Lacijem... In angeli, ki živijo tudi v Porabju...