Slovenija, duhovna domovina vseh Slovencev?

Slovenija je/bo res duhovna domovina vseh Slovencev???

Že nekaj večerov se ukvarjam s pripravo referata, ki ga bom imela na omenjeno temo čez dva dni; ampak naslovna vprašalna poved je tam zapisana vzklično ali velelno, ni povsem jasno. No, kar se Slovencev za mejo tiče, to gotovo ne bo držalo. Za Porabce pa stoodstotno ne... Dvajset let samostojne Slovenije, v katero sem najiskreneje verjela, izzveneva v čudno mešanico pelina, kaosa, neizpolnjenih obljub, osovražene vlade in parlamenta z nekaj primerki poslancev s ponarejenimi diplomami, s korupcijo, mafijskimi posli, sodstvom, ki to ni, z anarhijo, protesti, zmedo... Kdo v tej godlji, imenovani država Slovenija, ima še kaj kredibilnosti, časti in odgovornosti? Ne poznam ga, junaka, ki bi to premogel... In jaz naj razmišljam o Sloveniji kot duhovni domovini vseh Slovencev... ?! In Porabci naj razmišljajo o Sloveniji kot duhovni domovini vseh Slovencev...?!?

Moji Porabci so zaskrbljeni, jaz prav tako; vedo, da sta za obstoj in preživetje vsakega naroda najbolj pomembna jezik in kultura in da je lepši in prijaznejši svet odvisen od nas vseh, od slovenš'čne cele, po Prešernu... Tudi od Porabskih Slovencev... ki jih prav nič ne zanima, ker se nikoli niso politično opredeljevali ali strankarsko uvrščali, katera slovenska resnica, desna ali leva, rdeča ali črna, je prava... ki jih ne zanima, kdo v Sloveniji je za kaj bolj zaslužen... in jih ne zanimajo postulati 19. stoletja o narodovi omiki in zgodovinskih vrednotah, pa tista Cankarjeva, kdo je narod in kdo ljudstvo; prav tako jih ne zanima, kdaj smo postali/nastali narod - ali v času NOB ali v času zgodovinsko dokazane naselitve... In - gospodje - kaj pomeni, da Slovenija v evropskem smislu še vedno ni nacionalna država? Tega res ne razumem... Sicer pa Slovencev v Porabju in tudi mene to gotovo ne zanima... Ker sem menila, da sem nepoučena, in veleumnih trditev o Sloveniji, ki še vedno ni nacionalna država, ne razumem, sem se malo razgledala po literaturi: splošno izobraževalni, sociološki, politološki... in ugotovila, da verjetno tisti, ki take trditve zapisujejo v 21. stoletju, razumejo še manj... Zdaj sem pomirjena... V mislih pa se pridružujem tistim, ki pišejo, da je razglabljati o nacionalni državi danes anahronizem... Posebej če pomislimo, kako zvesto in dosledno kimamo - tudi na škodo nacionalne države - evropski nadnacionalni integraciji...

Veste, kaj je za Slovence v Porabju, ta usodno pomemben branik slovenstva na skrajnem severovzhodu naše jezikovne in etnične meje, pomembno? Ne veste, ker potem ne bi razglabljali o abstraktnih pomembnostih, ki jih že od davna v Ljubljani pripisujete zamejskim/predmejskim (po Miranu Košuti) Slovencem. Tudi tone knjig, ki jih kakšna založba - zaradi pomanjkanja prostora v skladišču - odpiše in podari Slovencem za mejo, ne bodo ohranile jezika, kulture, slovenske duše...

Ta drobčkan porabski trikotnik in ljudje, moji Porabci, v njem potrebujejo malo drugačno skrb in pozornost matice; kakšno skromno gospodarsko osnovo, slovenski kruh in sokove slovenske besede, da bodo začutili, da vemo, da so pomembni... Knjige na policah šolskih knjižnic, podstrešij in skladišč jih ne bodo rešile, na veliko žalost darovalcev... Nekaj dobrih dodatnih učiteljev slovenščine, zavzetih govorcev in zaljubljencev v slovenstvo pa je že nekaj drugega! Ja, slovenščino moramo prinašati Porabcem ljudje, ne papir. No, da ne bom razumljena narobe: ljubim knjige, predvsem slovenske, in bi bila zelo srečna, če bi jih tudi vsi Porabci. In ker ni tako, jim je potrebno dati to, kar trenutno najbolj potrebujejo: učitelje, posredovalce žive slovenske besede! In nekaj sredstev za nakup ribiških palic... Ne rib... Saj znajo... In - je Slovenija res duhovna domovina vseh Slovencev??? Še ne. Morala se bo - za svojo verodostojnost - zelo zelo potruditi...

Porabska zimska tihožitja

Pa jo imamo! Prav tako zimo z belino in modrino in mrazom. Pravzaprav je ne maram preveč, ker mi neočiščene porabske ceste podaljšajo pot za nekaj deset kilometrov - namesto po porabskem snegu in ledu potujem iz Monoštra v Slovenijo čez Avstrijo. Tako na slovenski kot avstrijski strani pa se - zaenkrat - recesija na cestah ne pozna...

V zgodbi o jesenskih tihožitjih sem ostala dolžna 3. del - ker ga pač ni bilo. Danes ga lahko uvrstim na prvo mesto med zimska tihožitja! Mislim na nadaljevanko o učiteljici asistentki in plačilu za njeno delo. Končno, bi rekla. Miklavž je na njen bančni račun prinesel prav na svoj godovni dan plačilo za minule 3 mesece, tudi za december bo - takrat že Božiček. In kaj bo po teh štirih mesecih, za katere je sredstva zagotovil Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu? To pa je naslednji del nadaljevanke. Pogovori in dogovori tečejo, nekako verjamem, da bo zadeva rešena. Za eno učiteljico, a mi v Porabju krvavo potrebujemo dve! Iz vseh razlogov, ki sem jih zapisala pred kratkim in še številnih drugih, prav tako usodno pomembnih...

... Zato, da bodo Fani, Cintia in Ester - rožice na fotografiji - in še mnogo takih in podobnih imeli ustrezen pouk slovenščine in se kaj naučili... Zato, da bo slovenščina v porabskih šolah jezik, ki ga bodo starši izbrali kot dobro priložnost za svoje otroke... Zato, da se bo slovenščina ohranjala kot jezik, ki se ga da naučiti, govoriti in z njim kaj pametnega v življenju početi; in da se vsem slovenskim učencem da priložnost, da se zavedo svojih korenin, če so jih že starši in stari starši prikrajšali za zgodnje učenje slovenščine v družinskem krogu...

Drugo zimsko tihožitje je prav gotovo vesela novica, da je madžarsko šolsko ministrstvo nakazalo manjkajoča denarna sredstva za letošnje leto za dvojezični šoli, ki sta v upravljanju Državne slovenske samouprave. Vsaj zaenkrat smo si oddahnili, potem pa vodstvo organizacije, poleg neštetih drugih obveznosti, čaka boj za ureditev finančnih obveznosti v prihodnje. Na koncu se po navadi vse uredi, a pot je vedno zelo težka in negotova. Na zgornji fotografiji je učilnica 4. razreda na gornjeseniški šoli, lepa in sodobna, ena od štirih, ki smo jih v preteklih letih opremili s pomočjo slovenskega šolskega ministrstva, za kar so na šoli zelo hvaležni, saj občina, ki je do nedavna bila vzdrževalka šole, tega ne bi zmogla. Porabski učitelji bodo torej mirno lahko pričakali Božička... Tudi učenci, ki skupaj z njimi pripravljajo božične prireditve in pridno krasijo svoje šole...

Le dobre tri tedne, bogate in naporne, nam je ostalo do konca leta... Snežni pogled na Števanovce je prav romantičen... In kaj nam bo prineslo leto, ki se končuje na številko 13???

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru?

Skozi dve desetletji se je v Porabju odnos do učenja in ohranjanja slovenščine bistveno spremenil. Če je takrat bila slovenščina nekaj samo po sebi umevnega, edini jezik porabskih babic in dedkov, eden od dveh jezikov njihovih otrok in šibkejši jezik vnukov, ki so se ga le-ti, brez posebnih občutij in utemeljitev ter z malo podedovanega sramu, učili in ne dovolj naučili v šoli, je danes slika povsem drugačna. Starši današnjih šolarjev so ti, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sami kot šolarji doživljali čas toliko opevanih demokratičnih sprememb, čas, ki je odprl meje na Zahod, gradil v Monoštru Oplovo tovarno kot simbol nove, kapitalistične dobe, z nemščino kot zaželenim jezikom sporazumevanja. Prišla je še internetna doba s »surfanjem, lajkanjem in tvitanjem«, z neobhodnim učenjem angleščine, čas bega, izbire, svobode in iskanja priložnosti zase in za otroke… Čas hrepenenja po lepšem in boljšem življenju, kar je neodtujljiva in legitimna pravica vsakega posameznika, čas, ko je bilo potrebno samo razpreti krila in poleteti. Proti zahodu, se razume, ker je na jugu, od koder so prihajali vabni klici matične domovine Slovenije, bilo malo ali skoraj nič priložnosti… Matična domovina Slovenija je prihajala v Porabje s kulturo, knjigami, izobraževanjem, obljubami, romantičnim pojmovanjem slovenstva in občasnimi opozorili, da je pravo le slovenstvo, kakršnega si za Porabce zamišljajo gospe in gospodje v Ljubljani. A od vsega naštetega se, žal, ne da živeti! Porabcem režejo kruh madžarska, avstrijska ali nemška podjetja, in dober delavec mora biti tudi jezikovno lojalen. Le redki srečneži lahko na svojih delovnih mestih kot jezik sporazumevanja uporabljajo slovenščino. Zakaj le redki? To je zgolj retorično vprašanje za politike, gospodarstvenike in diplomate z obeh strani administrativne meje. Številni inicialni gospodarski projekti, konference, simpoziji in forumi so zaživeli in umrli v neštetih in prenapihnjenih medijskih prispevkih. Ko si zaželim malo zabave, razvedrila in smeha, listam po številkah časopisa Porabje izpred pet, deset ali več let in prebiram veleumne članke o gospodarskih povezavah in praviloma bodočih slovenskih naložbah v Porabje; neverjetno, kaj vse prenese ubogi papir!
Danes se v porabskih šolah poučuje slovenščina, celo madžarski starši jo izberejo kot jezikovno priložnost za svoje otroke. Imamo učence, imamo dvojezični šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, slovenščina se poučuje na osnovni in v srednjih šolah v Monoštru, a umestno vprašanje staršev, če bo za njihove otroke slovenščina res priložnost, ostaja mnogokrat neodgovorjeno.

V monoštrski osnovni šoli Aranya Janosa, na razredni stopnji, smo pred skoraj štirimi leti uspeli uvesti t. i. narodnostni program pouka slovenščine, torej slovenščino kot predmet, 5 ur tedensko za prijavljene učence. Takratna slovenska skupina v 1. razredu je štela 9 učencev, katerih starši so vpisali otroke k slovenščini z namenom, da se le-ti resno kaj naučijo. Naša prizadevanja pod sloganom Slovenščina kot priložnost za vaše otroke so obrodila sadove, Državna slovenska samouprava je celo izdala mojo avtorsko dvojezično knjižico in zgoščenko pod istim naslovom z aktualnimi informacijami in spodbudami za starše. Uspelo nam je prav tako pridobiti učiteljico, za katero smo menili, da bo primerna za to izredno zahtevno nalogo...

Tudi naslednje leto se je vpisalo 6 učencev, pridobili smo še eno učiteljico, ki je izjemna, taka, kakršni bi morali biti prav vsi narodnostni učitelji ... Tretje leto, na žalost, nismo dobili dovolj prijav za narodnostno skupino... Poleg teh dveh razredov sta na isti šoli bili še 2 skupini učencev, ki sta se učili slovenščino v krožku...



In velika slovenska skupina malčkov v monoštrskem vrtcu... Vse to je bilo - pretekli čas, pa malo sedanjika - v prihodnosti bo, na naše razočaranje, drugače, če se ne bodo zganili tisti, ki so v prvi vrsti za to odgovorni, to pa so: najprej slovenske organizacije, potem šole in kot tretja matična Slovenija. V vrtcu bo slovenska skupina seveda tudi v prihodnje, žalostno je le to, da ti otroci ob vstopu v šolo preprosto poniknejo in se učijo nemščino ali angleščino, le slovenščine ne... Aha, zakaj?? Ja, tu smo! Z žalostjo in razočaranjem, ker se čutim soodgovorna, ugotavljam, da bo t. i. slovenska skupinica sedanjih četrtošolcev verjetno v 5. razredu ukinjena, saj starši (tudi sama sem v tem primeru še v tej vlogi, kar je še težje) ugotavljajo, da ta 4-letni pouk slovenščine ni izpolnil njihovih pričakovanj in ni prinesel nobenih rezultatov, saj učenci, ki so skoraj vsi odličnjaki, po štirih letih ne obvladajo niti najbolj preprostih komunikacijskih vzorcev (pesmice in seznami besed brez uporabne vrednosti pa jim gredo), ker je učiteljica z njimi najraje govorila madžarsko in poučevala slovenščino v madžarščini... Seveda sem velikokrat intervenirala, celo tako daleč, da je gospa trenutno globoko užaljena in ne govori z mano... Po štirih letih razredne stopnje se šolarji na Madžarskem odločijo za še 4-letno nadaljevanje šolanja na osnovnošolski predmetni stopnji ali se vpišejo v 8-letno gimnazijo (seveda je možna tudi oblika 4-letne gimnazije po osmem razredu osnovne šole).

In kaj čaka slovensko skupinico monoštrskih četrtošolcev? Na našo veliko žalost, nič dobrega. Na gimnaziji slovenščina zaradi popolnoma nekompetentne učiteljice - oh, groza, ki je prepričana, da dela dobro - umira na obroke. Odgovorni pa nič! Kot da je nekomu to v interesu... Če hočemo stanje spremeniti, krvavo potrebujemo učitelja iz Slovenije, ker ustreznega domačega za gimnazijo v Monoštru nimamo. Na predmetni stopnji osnovne šole Istvana Szechenyija je še slabše, tam praktično vsaj minimalno ustreznega učitelja slovenščine sploh ni. Potrebujemo učitelja iz Slovenije!!! Torej?? Bomo pustili, da zaradi birokratskih zank, nesposobnosti reševanja problemov, nekritičnosti in nesamokritičnosti odgovornih slovenščina v monoštrskih šolah - v osnovni šoli in na gimnaziji - umre???

P.s.: Moj sin je eden izmed teh nesrečnih četrtošolcev; še sreča, da ima mamo, ki je tudi namesto učiteljice postorila vse in še več. Grozno mi je zaradi tistih osmih sinovih sošolcev ... 

Madžarsko-slovenska harmonija ali Viktor in Janez vas gledata....

Slovenija in Madžarska imata odlične medsebojne odnose, praktično brez odprtih vprašanj in dilem. Vse se rešuje, vse teče, vse se dogovorimo in izpolnimo; Madžarska je vredna slovenske pohvale, ker je v teh težkih časih znižala državni dolg, ima vizijo, dela za bodočnost... Slovenija je zgodba o uspehu, državi se zgledujeta ena po drugi. Viktor in Janez, ki sta nas včeraj ves dan gledala z naslovnic osrednjih medijev, hvalila dosežke drug drugega, sta krepila že itak izjemne dobrososedske odnose... Tam na vrhu pravljica živi...

To so medijska sporočila včerajšnjega obiska madžarskega premierja Viktorja Orbana pri slovenskem prijatelju Janezu Janši in še nekaterih VIP politikih v Ljubljani... Ah, tista cesta med Gornjim Senikom in Verico? Seveda, v letu 2013 bo zgrajena... Desetiški konec letnice sicer velja za številko, ki prinaša nesrečo, zato bom verjela, ko se bom prvič zapeljala ali sprehodila po tej mitološki cesti... A je problem Porabja in tu živečih Slovencev le kos ceste, ki bi povezal dve vasi?? Ne, gospodje! To je vaš materializiran izgovor za žrtvovanje slovenske manjšine na Madžarskem. Orban ni pozabil povedati, da imajo v državi 13 priznanih narodnostnih manjšin in da le-te "popestrijo naša življenja". Prosim? Za trenutno madžarsko oblast so manjšine zgolj mrtvi kapital, nič več. Nekatere, posebej največja, romska, socialni, včasih varnostni problem, res popestritev. Slovencev je pač tako malo in še ti so pretežno apolitični, zato za parlamentarne volitve čez dve leti res niso zanimivi... Toliko, kot bi FIDESZ dobil glasov od njih, jih bo dobil v katerikoli večji transilvanski madžarski vasi v Romuniji, saj ima že skoraj pol milijona zamejskih Madžarov tudi madžarsko državljanstvo, s tem pa volilno pravico, kar je bil eden prvih ukrepov Orbanove vlade.

Gospodarske odnose med državama sta označila kot odlične, Orban pa je v zvezi z manjšinami še dodal, da bi bilo dobro, "če bi slovenski predstavniki manjšine svoja vprašanja poslali tudi pisno madžarskim predstavnikom."
Janša je izpostavil le to, da je treba krepiti sodelovanje med manjšinami. "Pogoji življenja in delovanja obeh manjšin imajo velik pomen na obeh straneh meje. Veseli smo bili sporočila premierja Orbana o dokončanju projektov, ki bodo izboljšali življenje slovenskih manjšin na drugi strani meje, in tudi pogoji delovanja madžarske manjšine v Sloveniji so bili predmet pogovora."... In potem je dragi gost poklonil še nekaj nasmeškov kameram in fotoaparatom in sreča je bila popolna... Danes pa je novi dan in mediji so zamenjali naslovnice...

Ima sploh smisel karkoli komentirati??? Toliko puhlic in praznih fraz na enem mestu v enem dnevu že dolgo nisem slišala... Slovenski predstavniki manjšine naj svoja vprašanja pošljejo madžarskim predstavnikom tudi pisno... Je kaj narobe s prevodom ali je objavljen citat iztrgan iz konteksta ali je tip res skrajno aroganten in dobesedno zajebava??? In tisti, ki ste s slovenske strani stali tam okrog, ste se smehljali in kimali?? Sram vas bodi!! To je navadno izdajstvo Porabskih Slovencev!!! Slovenci v Porabju so pismeni. Tudi v madžarščini. In v dveh desetletjih je iz Porabja do Budimpešte romalo nešteto pisnih vprašanj, pobud, prošenj, zahtev. Največkrat so se kje izgubile, poniknile pri vratarjih ali ž-uradnikih ali še kje. In dvajset let je na nebeških vrhovih vse odlično, idealno, pravljično...

Danes, dan po tem veleobisku, je v Porabju še vedno zaprt slovenski muzej v Monoštru, ker nima plačanih računov za obratovanje, slovenski radio še ne ve, kako bo sklenil proračunsko leto, šole ne vedo, kaj bo z dodatnimi sredstvi za delovanje, učitelji ne vedo, če bo tistih približno 400 € mesečne plače redno nakazanih na njihove račune, organizacije ne vedo, kako v bodoče, čas se ustavlja, v predoru pa je le tema. Telefoni v Budimpešti zvonijo v prazno, že dolgo slovenske narodnostne šole pridejo do učbenikov le tako, če so še s katero drugo manjšino skupaj uspešne na kakšnem evropskem projektu. To je resničnost porabskega dneva po famoznem obisku in obljubah v Ljubljani. To je resnično manjšinsko življenje, gospodje politiki!!! Jutri, čez mesec ali leto vas bom spomnila... Čeprav bo zadnja desetiška številka letnice 13!!! Boste vsaj imeli izgovor...

O prav simpatičnem današnjem obisku v Porabju

Fotografija seveda ni z današnjega, ampak spomladanskega obiska na števanovski šoli...

Predsednica NSi in ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je danes obiskala Porabje, kjer so jo predstavniki slovenske narodnostne skupnosti podrobno seznanili z aktualnim položajem in odprtimi vprašanji delovanja narodnostnih institucij. Gostitelj, generalni konzul RS v Monoštru Dušan Snoj, se je ministrici zahvalil za pripravljenost, da prisluhne Porabcem in njihovim težavam.

Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, je najprej spregovoril o problemih, s katerimi se krovna organizacija srečuje po prevzemu narodnostnih šol v upravljanje. Dogovori z Budimpešto so sicer sklenjeni, pogodbe podpisane, le obljubljenih finančnih sredstev ni od nikoder. Pač stara zgodba, ki se ponavlja, ne glede na barvo vlade. Če pomislimo, da je gornjeseniška šola pred tremi leti dobila 29 mio. forintov dodatne podpore, potem pa vsako leto manj, do letošnjih 19 mio., je stanje zaskrbljujoče. Tudi glede Radia Monošter niso izpolnjene finančne obljube, DSS pa za svoje delovanje – kljub zakonski obvezi, po kateri je morala ustanoviti Urad in zaposliti dodatne ljudi – že 7 let iz Budimpešte dobiva enako vsoto za delovanje na letni ravni. Problemi so tudi s financiranjem monoštrskega slovenskega muzeja. Bile so obljube z madžarske strani, da bodo problemi rešeni, a danes je muzej zaprt, ker so mu izklopili ogrevalni plin in tudi dve zaposleni že nekaj časa nista videli plačila za svoje delo. 

 

 Nadaljeval je Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev, in izpostavil problem nove madžarske volilne zakonodaje, ki je predstavnikom slovenske skupnosti dokončno zaprla vrata Parlamenta, kljub povsem drugačnim goljufivim obljubam aktualne vlade. Le-ta je pred nastopom mandata manjšinam obljubljala poslanske sedeže, danes pa je jasno, da so to bili le predvolilni triki. Prav tako še uradno ni rešeno sofinanciranje Slovenskega doma v prihodnje – kljub spet obljubam madžarske strani, da bo. In zgodba o cesti med Verico in Gornjim Senikom? Ker ni dorečena, bi morda lahko priredili svečan izkop tistega slavnega temeljnega kamna iz leta 2007 … Jaz bom na tej komemoraciji prav gotovo zraven!

Sama sem se najprej zahvalila ministrici za zagotovitev sredstev za financiranje dela učiteljice asistentke do konca koledarskega leta in izrazila bojazen, kako bo s tem, ko naj bi – po zagotovilih resornega ministra Žige Turka in državne sekretarke – strokovno delo učiteljic asistentk v Porabju - govorim o dveh, ker jih trenutno krvavo potrebujemo - prevzelo MIZKŠ.

Ministrica Ljudmila Novak je poudarila, da bodo aktualne porabske probleme vključili v izhodišča za pogovore med predsednikoma vlad, Janezom Janšo in Viktorjem Orbánom, ki bodo kmalu v Ljubljani. Zagotovila je pomoč in podporo Slovencem v Porabju tudi v bodoče. Ker bi Urad želel aktivno kaj prispevati k razvoju in ohranjanju jezika v šolah, se dogovarjajo za razpis zanimivega projekta, kamor bi se lahko vključili mladi diplomanti npr. slovenskega jezika in delovali – po dogovoru s šolami in odgovornimi – v porabskih šolah (kot izvajalci različnih dejavnosti za učence, sodelavci učiteljev, predvsem pa naravni govorci slovenskega jezika). Seveda pa bi pomoč najmanj dveh učiteljev asistentov iz Slovenije, ki bi jo sistemsko uredilo šolsko ministrstvo, bila še naprej aktualna, saj je za šole izrednega pomena.

Po pogovorih je na Generalnem konzulatu bila še manjša slovesnost – ministrica Novakova je v imenu Urada podelila priznanje sodelavcem manjšinske TV-oddaje Slovenski utrinki ob 20. obletnici ustvarjanja oddaje in jim čestitala za pogum in pokončno držo pri vztrajanju, kljub včasih težkim trenutkom. TV-oddaja o Slovencih na Madžarskem, Slovenski utrinki, ki jo pripravljata porabskoslovenska novinarja Ibolya Dončec Merkli in Dušan Mukič, je vidna tudi na slovenski televiziji - ogled toplo priporočam.

Na delovnem kosilu v Hotelu Lipa so se visoki gostji iz Slovenije pridružili še nekateri predstavniki porabske šolske, medijske in kulturne sfere in v prisrčnem vzdušju spregovorili o položaju dejavnosti, s katero se ukvarjajo.

Verjamemo, da bodo sporočila četrtkovih konstruktivnih pogovorov ministrice Novakove v Porabju dobra osnova za pogovore in reševanje/rešitve porabskih problemov na najvišji, meddržavni ravni. Seveda morata tako madžarska kot slovenska stran prispevati vsaka svoj delež, upam pa, da bo slovenska stran po toliko letih leporečja in zavijanja problemov v celofan končno uspela premostiti komplekse in bo spregovorila z madžarskimi sogovorniki pogumno, ostro, dostojanstveno in odkrito. Spoštovani tam v daljni Ljubljani, zgledujte se po Viktorju Orbanu, kako krčevito brani in zagovarja pravice zamejskih Madžarov!!! Konec koncev - Porabje je naš severni branik slovenstva in povejmo to odkrito in glasno, da se nas bo slišalo ...

Madžarski paradoksi ali Viktor vas gleda...

Gleda vas Viktor Orban, predsednik madžarske vlade, vsakodnevno z vseh naslovnic osrednjih časopisov, s televizijskih ekranov, od vsepovsod; in vas prepričuje, da je Evropa nepravična do Madžarske in Madžarov, ki so se tisočletje borili za svoj obstoj, tudi zdaj se borijo in bodo krivični Evropi in vsemu svetu dokazali, da imajo prav... Da imajo mogočno državo, grajeno na temeljih krščanstva, z visoko kulturo, zgodovino, tradicijo. Sicer so v krizi, ker jih je vanjo potegnila ta Evropa. In oni, ponosni Madžari, se bodo iz te krize izvlekli sami. Pravzaprav jih bo na zgornji svet popeljala premierjeva stranka FIDESZ, ki ima več kot dvotretjinsko večino v parlamentu in odloča o čisto vsem. Spremenila je ustavo, vso temeljno zakonodajo, prerešetala institucije in se utrdila na oblasti. Ima prav vse, tudi svoje urade po županijah in okrajih, politične, šolske, nekakšno vzporedno oblast vladajoče stranke... Javnomnenjska podpora Orbanovi vladi je sicer zelo nizka, a kaj bi to; oblast je slast, je obsedenost z močjo - kdo se bo oziral na neko ljudstvo??? Opozicije praktično ni oziroma se pobira zelo počasi, tu in tam kakšen bivši ali sedanji vodja kaj pove, malo potoži, pojoka, pokritizira, a koga to zanima? (Madona, a jaz to res pišem o madžarski stvarnosti - tam od tropičja naprej??? Ni to Slovenija???????????????????)

Medijska zakonodaja skoraj prepoveduje kritično pisanje o aktualni oblasti, s šolskimi vsebinami se manipulira od davna. Otroke se vzgaja v silnem domoljubju, pravzaprav nacionalizmu (v Sloveniji vsaj desetina tega ne bi škodila!). In če je velika večina Madžarov proti taki enopartijski oblasti, zakaj ne demonstrirajo, se upirajo? - me velikokrat kdo vpraša. Saj so poskusili, pa jim preveč ne gre. Še mediji so se od protestov morali distancirati, zato ni širših informacij. Le rohnenje vladnih frontmenov vidimo in slišimo, ljudje pa so vedno bolj apatični. Ne le mladi z diplomami, cele družine, tudi ne rosno mlade, zapuščajo državo. Konec avgusta me je šokirala novica, da je odšla z družino na Škotsko sinova učiteljica. Zakaj vendar in kam? - sem se čudila. In so mi kolegice razložile, da je njen sin po neuspešnem poskusu sprejemnega izpita na fakulteti hotel iti, pridružil bi se mu tudi brezposeln mož inženir, potem pa so se odločili kar vsi. Šli so na slepo. Pred kratkim se je oglasila s pismom kolegicam: Težko je, z možem čistiva, tudi sin dela, mlajši sin hodi v šolo, vse je grozno drago... Gotovo ji je strašno, saj ne zna niti besede angleško... Zanimanje za odhod v tujino, kamorkoli, je izredno. Ljudje ne vidijo perspektive, neke znosne prihodnosti, ničesar. Socialne razlike se poglabljajo, srednji sloj prebivalstva izginja... Pred kratkim sem brala zanimivo novico o morebitni obvezni nemščini kot prvem tujem jeziku v šolah, morda že kmalu. Komentator se je spraševal, kaj bo z angleščino, ki postaja svetovna lingva franka. Ni debate! Hrepenenje po zlati nekdanji monarhiji od časa do časa zaziba v lepše sanje tudi aktualnega monarha. Naj vsaj premier sanja, če že ljudstvo nima razloga za to...

 In ker Bog čuva Madžare, kot pojejo že v prvi kitici himne, ker mladi rodovi že od vrtca dalje trenirajo domoljubje, bodočnost ni tako zelo brezperspektivna. Kljub praznim denarnicam...
In kako je v Porabju? Lega območja blizu Avstrije rešuje marsikoga. Delo v legalni ali ilegalni obliki v bližnjih avstrijskih vaseh in mestih nudi pomemben del zaposlitev Porabcem. A v Monoštru je tudi za te kraje veličastna Oplova tovarna in nekaj manjših obratov, kjer se prav tako kaj najde. Kaj pa zaposlitve v slovenskih govornih okoljih? So preskromne, da bi bile omembe vredne. Šole, manjšinske institucije, gostinstvo, trgovina, mediji - in tu se zgodba konča. Pretoka ljudi med Slovenijo in Porabjem je še vedno zanemarljivo malo. Velikokrat me kdo sprašuje, zakaj v večini monoštrskih lokalov in trgovin ne govorijo slovensko. Zakaj pa bi?? - je moje protivprašanje. Na omenjenih mestih je daleč premalo slovenskih obiskovalcev, da bi se gostincem in trgovcem to splačalo, saj Slovenci po navadi gredo v slovenski Hotel Lipa, kjer pa v večini govorijo slovensko. Pa še eno pomanjkljivost obiskovalcev Porabja iz Slovenije sem opazila: sploh jim ne pride na misel, da bi vprašali, če recimo v nekem lokalu govorijo slovensko, ampak takoj začnejo nemško... Oh, spet ta slovenska majhnost!

Ima slovenščina v takih okoliščinah sploh kakšno bodočnost? Ima, če bodo Porabski Slovenci imeli dovolj močno ekonomsko osnovo za preživetje, če bodo skozi to dosledni in lojalni do rabe slovenščine v medsebojnem komuniciranju, če bo matična Slovenija to začela razumeti in prehajati od besed k dejanjem, če bodo ustvarjena vsaj skromna slovenska govorna okolja in ko bo brez zadreg in kompleksov na vratih trgovin in gostinskih lokalov pisalo: PRI NAS GOVORIMO SLOVENSKO!

Obiski z obljubami, brez obljub ali kar tako

Del porabskega vsakdana so tudi obiski, seveda iz slovenskih in madžarskih logov: obiskujejo nas državni predsedniki, ministri, sekretarji, poslanci, take in drugačne komisije Državnega zbora, pa še upokojenci, gobarji, šolniki, znanci, prijatelji, umetniki ... Ti obiski so več ali manj del manjšinskega vsakdana, del življenjskega utripa v Porabju, vsak pa jih vidi na svoj način. V šolah včasih delujejo malo moteče, če jih je preveč, narodnostni predstavniki pa se ob teh, predvsem političnih obiskovalnih ritualih, večkrat le grenko nasmihajo, saj je jasno, da so vreče obljub, ki jih obiskovalci z najvišjih političnih položajev obvezno delijo, skoraj gotovo napolnjene z zrakom. Izkušnje nam kažejo, da to res drži. Možje (skoraj) v črnem + dama so Porabje obiskali enkrat spomladi - bil je to simpatičen obisk spoznavne narave, zato ni bilo znamenitih vreč ... Le-te pridejo v naročjih ministrov, državnih sekretarjev, vodij raznih vladnih in ministrskih služb običajno na kakšna praznovanja. V slavnostnih govorih se obljublja vse povprek in nagovarja Porabce, naj rečejo, napišejo, sporočijo, kaj potrebujejo od ljube matične dežele oziroma kaj naj le-ta v podobah gospodov politikov stori, reče, uredi pri madžarskih ali slovenskih oblasteh. Kar bodo želeli, bodo dobili! In - verjemite - Porabci so dolgo bili prepričani v verodostojnost takih obljub. No, ko se nekaj mesecev ali let ali desetletij ni nič zgodilo, primerek dajalca obljub pa je bil (so bili, ker ni bil le eden) že davno na deponiji politične ali diplomatske zgodovine, so v Porabju začeli dojemati: eno je dajanje obljub, drugo je izpolnitev le-teh. Niso bili sicer vsi dajalci obljub brez pokritja, bilo je kar nekaj takih, katerih obljube so se uresničile, a prvih je bilo bistveno več. Tako se pri ljudeh, ki se jim kar tako obljublja, ustvari nezaupanje. Kako verjeti? Komu še verjeti?? Obljube iz Budimpešte znajo biti prav genialne: javno se podpišejo pogodbe, kamere brnijo, fotoaparati bliskajo, a vedno manjka kakšen podpis, recimo tistega, najbolj odgovornega. In se čaka, piše, telefonira, meseci tečejo, tudi leta, zgodi pa se - nič. Ali morda kdaj kaj malega ... Potem se zamenjajo vlade, ministri, uradniki, nič ni več tako, kot je bilo, in tisto prejšnje ne velja več. Kaj pa mi, majhni človečki, tu na periferiji??? Iščemo novo pot, vse od začetka ... In jo iščemo tako dolgo, da volivci zamenjajo aktualne politike z novimi ...

Tudi včeraj smo v Porabju imeli obisk, predstavnike poslancev Državnega zbora, ki delujejo v skupini slovensko madžarskega prijateljstva. Bili so na poti k madžarskim kolegom v Budimpešto in so na terenu želeli slišati, v katerih smereh naj se pogovarjajo z madžarskimi politiki. Seveda smo jih opremili s številnimi informacijami, žal je več tistih negativnih. Upajmo, da bodo uspešni.

Nisem mogla mimo te, tudi sposojene zanimive fotografije: predsednik državnozborske komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Večni Franc, zamišljen, zaskrbljen ... Spoštovani predsednik, razumem vašo držo, saj sem tudi sama velikokrat taka, a me ne fotografirajo ... Vaša komisija opravlja plemenito poslanstvo in verjamem, da nas ne boste pozabili tudi v bodoče, ko bomo, skromni, kot smo, zaprosili, da pocukate za rokave gospode na MIZKŠ, ki so nam obljubili sistemsko rešitev problematike učiteljev asistentov s 1.1.2013. Ni potrebno velikih besed ali denarjev, le ljudi, ki svoje obljube tudi izpolnijo. Res sta minister in državna sekretarka na MIZKŠ dala obljubo, da se bo problematika sistemsko rešila, a ta proces, ki se ne zgodi čez noč, je potrebno izpeljati. Časa je malo - dela že kdo kaj na tem?

Upajmo, da bomo čez dva meseca na kateri izmed porabskih šol spet tako nasmejani, kot smo bili pred nekaj meseci ob enem izmed obiskov - na zgornji fotografiji - v Števanovcih. In še moj skromen nasvet vsem, ki prihajate v Porabje s prej omenjenimi vrečami obljub: naj bodo vreče manjše in v njih vsaj nekaj uresničljive vsebine. V nasprotnem primeru - bodite prijazni, nasmejani in - tiho ...