Počitnice s slovenščino v Piranu

Pravkar sem se vrnila s t. i. jezikovnih počitnic za porabske učence in dijake, ki smo jih že šestič organizirali skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem in OŠ Cirila Kosmača v Piranu. To je osemdnevno aktivno preživljanje počitnic na morju. Porabski učenci, letos jih je bilo 35 in 5 spremljevalcev, bivajo na piranski šoli, ob dopoldnevih se kopajo, plavajo (nekateri se plavati šele učijo) v Fiesi, popoldnevi in večeri pa ponujajo raznolike aktivnosti: ure slovenščine, glasbe, tehnike na počitniški način s piranskimi učitelji, gledališke, plesne in likovne delavnice, ki jih vodijo učiteljice spremljevalke, pa še kakšen izlet v okolico - letos smo bili z ladjo v Kopru. Zadnji večer gledališčniki, pevci in plesalci predstavijo drug drugemu, učiteljem in gostom, kaj so se naučili, komisija pa izbere najlepšo morsko risbo. Vsem učencem podarim školjke, potem poklepetamo ob kakšni pijači z učitelji, učenci pa si pripravijo zaključni ples. To je na kratko program, ki ga leto za letom dopolnjujemo, izboljšujemo, a nisem želela pisati le o tem. Z vami bi rada delila lepe in pozitivne vtise v zvezi z rabo slovenščine na letošnjih jezikovnih počitnicah za porabske šolarje.

Nekaj dni pred odhodom sem se sestala z učitelji spremljevalci. Razen formalnosti in dogovorov o podrobnostih programa smo spregovorili tudi o jeziku komunikacije: "Ne samo predlagam - zahtevam, da je jezik komunikacije med vami in učenci slovenščina. Osnovni cilj jezikovnih počitnic je ta, da govorite z učenci po slovensko, da v slovenskem okolju na sproščen način začutijo, da slovenščina ni le predmet v šoli, ampak ima tudi uporabno vrednost," sem bila zelo direktna. "In tudi od vas, učiteljev, zahtevam, da v tem piranskem tednu komunicirate med seboj samo slovensko." Strinjali so se z mano in smo šli. Piran, prelep, obsijan s soncem, nas je sprejel kot stare znance, prav tako naši čudoviti gostitelji na šoli. Začetnih dva, tri dni je bilo malo mučno, saj so učenci prav čudno gledali nekatere učitelje, ki so morda zdaj prvič tako neformalno poskusili govoriti z njimi slovensko. Za uvod sem sicer dovolila kolegici spremljevalki, da me je prevajala učencem v madžarščino, da bi dobro razumeli. "Vemo, da so počitnice, da ne moremo imeti strogega šolskega pouka; ampak namen našega druženja je, da vse, kar počnemo, delamo v slovenskem jeziku. Tudi če se pogovarjamo na sprehodu, plavanju, pri kosilu ali večerji, če nakupujemo ali smo na izletu... Poleg zabave in druženja je najpomembnejše spontano učenje slovenskega jezika..." Potem smo se predstavili drug drugemu in se dogovorili, da se trudimo zapomniti si čim več slovenskih besed in stavkov. Nič več madžarskih navodil in prevodov!

In je šlo. Iz dneva v dan bolje. Vsak dan smo od učencev slišali več slovenskih besed, pozdravov, raznih vljudnostnih izrazov. Posebej zanimiva je bila skupinica učencev, ki je delala v gledališki delavnici. Naučili so se in zaigrali dramatizirano pravljico o volku in kozličkih - le z nekaj intenzivnimi vajami, brez kakršnega koli prevajanja. Bili so izvrstni! Na porabske šole prihaja kar nekaj mentorjev različnih zunajšolskih dejavnosti iz Slovenije. Na prvi pogled je to pozitivno, saj bi se naj učenci tako učili slovensko in to je bil nekako osnovni razlog, zakaj pripeljati mentorje, ki govorijo samo slovensko. A - glej ga, zlomka! Zadeva ne deluje, ker domači učitelji, ki so v vlogi somentorjev, mislijo, da so zraven zato, da učencem prevajajo!!! (No, ena izmed mentoric se celo sama zelo trudi govoriti z učenci madžarsko...) V bodoče bo potrebno to korenito spremeniti, ker v taki obliki izgublja zadeva svoj smisel.

A vrnimo se v Piran. Jezikovni počitniški teden je tekel veselo, zabavno, pestro, z vedno več slovenščine v medsebojnem sporazumevanju. Počutila sem se prijetno, saj je zame bil to še eden trden dokaz, kako veliko bi se dalo učence v šoli naučiti slovenščine, če bi se učitelji vsaj malo bolj potrudili in, preprosto, več govorili z učenci slovensko; če bi se začeli zavedati svoje izjemno pomembne vloge in poslanstva med mladimi in če bi sami z medsebojnim nenehnim slovenskim sporazumevanjem bili zgled... A to je že znanstvena fantastika. Žal mi je vseh teh otrok, ki se jim v šolah (najbolj kritično je na gimnaziji) jemlje možnost, da se dobro naučijo slovensko, saj starši, če jih že tja vpišejo, to upravičeno pričakujejo. Neki dan sem na obali sedela poleg deklice, ki jo poznam le na videz - leto dni se je na gimnaziji učila slovenščino, je pa iz povsem madžarske družine - in sem se poskušala z njo malo pogovarjati, na primer take težke stvari, kot so vprašanja: Kako ti je ime? Si zdaj prvič na morju? Ti je všeč? Boš še prišla? ... Dijaki, ki se na gimnaziji v Monoštru učijo nemščino ali kateri koli tuji jezik, znajo na taka vprašanja odgovoriti po nekaj tednih pouka, moja uboga "sogovornica" pa ni razumela niti enega vprašanja in bila kar tiho. Poskusila sem obrniti besede, poenostaviti, nič. In na koncu: malo z rokami, nogami in z malo prevoda. Žal. Zanjo in še za marsikaterega dijaka je bilo to leto pri pouku slovenščine izgubljeno. Za veliko večino so izgubljena vsa štiri leta, a učiteljice to sploh ne moti. Prav nasprotno, zdi se ji, da je zelo dobra. Razumi, če moreš...

Danes po kosilu smo se poslovili. Lepo, po slovensko. In še na avtobusu se je govorilo slovensko, vse do Porabja. Naslednje leto na piranskih počitnicah se bo gotovo spet... Kaj pa vmes???

Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe...

Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe, iz prepričanja, iz srca, zato, ker tako čutijo, in ne zgolj iz vljudnosti ali službe - ker se to spodobi, ko je kdo iz Slovenije (recimo jaz) v bližini?? To je ključno vprašanje ohranjanja jezika in s tem slovenske identitete pri Porabcih, pa ne samo pri njih; tudi Slovenci drugod za administrativno mejo bi si tako vprašanje morali začeti postavljati in nanj samokritično odgovarjati. V Porabju so stvari glede rabe slovenščine kritične. Ogromno je sprenevedanja, laganja samim sebi, saj jaz, ki sem tam ves čas prisotna, tako ali tako vem skoraj za vsakega Porabca, kakšen odnos ima do rabe slovenščine. Hudo mi je, ko se nekateri sprenevedajo pred mano. Grem po hodniku slovenskega centra v Monoštru in slišim glasen pogovor treh, štirih Slovencev v pisarni v madžarščini. Vstopim in v trenutku preklopijo na slovenščino in se obnašajo, kot da sem gluha in neumna in nimam pojma, da so se pred dvema sekundama in ves čas prej pogovarjali le madžarsko... Niso edini. Zakaj, hudiča, se je treba igrati te igrice??

Velikokrat se počutim kot kakšen valpet; kot da se slovensko govori zgolj zaradi mojega nenehnega teženja. Pred tednom dni sem bila kot vodja letnega seminarja za porabske pedagoge z njimi pet dni v Slovenj Gradcu. Udeležba je bila odlična, saj smo imeli po dolgem času spet kar 20 seminaristov, učiteljev, vzgojiteljic, pa po dva študenta in dijakinji. Bili smo zelo pestra druščina. Skupaj s slovenjegraškimi kolegicami smo pripravili vsebinsko bogat in pester seminar, res smo se vsi potrudili. Na začetku sem seveda rekla, da pričakujem, da bo teh 5 dni jezik komunikacije slovenski, saj leto za letom v njihovih evalvacijah berem, da se seminarjev zelo radi udeležujejo, ker imajo možnost večdnevne slovenske komunikacije, ki jim doma manjka. Torej - pogovorni jezik naj bo slovenski. Prvi dan je kar bil. Tudi drugi dan med tistimi, ki so sedeli z mano ali v moji bližini. Na drugem koncu mize pa je bila madžarščina vedno glasnejša. Pri kosilu sem se še vzdržala komentarja, pri večerji pa nisem mogla več biti kar tiho. Najbolj "madžarsko glasna" je bila kolegica, ki pravzaprav izmed vseh najbolje govori slovensko in sem računala nanjo, da bo nekako meni v pomoč, saj so bili z nami tudi učitelji, ki se slovenščino šele sedaj intenzivno učijo. Vstala sem in prosila za besedo.

"Kolegice in kolegi, malo posluha, prosim! Samo da vas spomnim: smo na seminarju slovenskega jezika, v Sloveniji, za slovenski denar. Leto za letom mi ob koncu seminarjev pišete, da radi prihajate, ker se veliko naučite in imate možnost medsebojne slovenske komunikacije; danes je šele drugi dan, kar smo tu in na drugem koncu mize že ves čas slišim samo madžarski pogovor. Torej - zakaj ste pravzaprav prišli sem? In - kolegica, na katero sem najbolj računala, da mi bo v pomoč, saj krasno govori slovensko, se zdaj ves čas pogovarja le madžarsko. Ni fer in ni normalno. Madžarščino utrjujte kje drugje, od tega trenutka pa zahtevam, da bo pogovorni jezik slovenščina. Če se kdo ne strinja, pač zanj tu ni prostora..."  Presenečeno so me gledali in molčali. Zelo dolgo. In sem pomislila, če morda vseeno malo ne pretiravam. Potem so naslednje dneve govorili slovensko, vsaj v moji bližini...

Imamo nekaj učiteljev in kulturnih delavcev, za katere vem, da govorijo slovensko tudi, ko me ni v bližini, a teh je tako malo. Imamo veliko starejših, vključenih v slovensko društvo upokojencev, ki se radi družijo in pogovarjajo med seboj slovensko. Vsak bi pomislil, da so to ljudje, ki lahko veliko naredijo za ohranjanje jezika tako, da le-tega učijo svoje vnuke, če že lastnih otrok v veliki večini niso. A, žal, ni tako. Medgeneracijska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, zavedni slovenski dedki in babice se z vnuki pogovarjajo le madžarsko, in to velikokrat v precej polomljeni madžarščini. To pa me res popolnoma razbesni. Kako morejo? Kako, hudiča, nihče izmed njih, ki se trkajo po prsih, kako veliki Slovenci so, ne pomisli, da so prav oni, ki že svojih otrok niso naučili slovensko, zdaj pa se niti malo ne trudijo pri vnukih - grobarji slovenstva???

In spet kopica čudnih vprašanj. Sem mogoče preveč naivna? Sem res skoraj edina v teh krajih, ki je prepričana, da kar pridigaš, moraš tudi sam živeti? Bo kdo v Porabju dojel, da zgolj šolsko učenje slovenščine le-te ne more ohranjati? Se bo kdo v Porabju začel zavedati, da se Porabski Slovenci počasi in vztrajno samoukinjajo z nenehnimi samoprevarami???

Tisti, ki v Porabju iskreno živijo in delajo tako kot govorijo, so hudo redki (v prihodnje bom jih nekaj predstavila), med njimi pa ni narodnostnih politikov in skoraj nobenega učitelja. Slovence v Porabju politično predstavlja organizacija, ki je neposredna sogovornica madžarskih oblasti, Državna slovenska samouprava. Njen predsednik je Slovenec, ki dobro govori slovensko, kar je za takšno funkcijo seveda normalno. Gotovo pa ni normalno, da tistih nekaj uslužbenk v uradu slovenske organizacije ne zna in torej ne govori slovensko. Kakšna, hudiča, slovenska organizacija je to, v kateri poteka komunikacija v madžarščini in po mojem občutju to članov organizacije sploh ne moti?! (Tisti, ki pa znajo slovensko in se prijavijo na razpisano delovno mesto, pa so zavrnjeni...) Vse to je za moje pojme katastrofa. Katera manjšina na Madžarskem bi v svojih uradih zaposlila ljudi brez znanja njenega jezika? Nobena. V Porabju pa imamo pač madžarsko samoupravo, ki menda zastopa neke Slovence. Dragi moji, komu vi pravzaprav lažete??? Predvsem sebi, ker vsi drugi poznamo resnico...

Srce mi krvavi ob tej štirki, ampak...

Bil je neverjetno vroč in soparen dan tistega 20. junija, ob 5.00 uri popoldne. Nismo po angleško pili čaja, ampak smo se odpravili na monoštrsko osnovno šolo, kjer so delili zaključna spričevala. Joj, mamica, kaj misliš, mi bo učiteljica Erika dala odlično oceno iz madžarske književnosti?? ... To vprašanje je mučilo mojega sina Samuela kar lep čas. Ja, v prvem polletju sta bili celo 2 trojki iz besedilnega razumevanja. Včasih imamo težave s t. i. madžarskim kulturnim kontekstom. Tu in tam mojemu sinu ne gre pet ali šest sopomenk za neko besedo, pa po svoje razume nekaj, kar je nek literarni junak mislil ali delal. Pa po domače odgovori na kakšno zelo modro vprašanje in ne dojema resnosti popolnega razumevanja madžarskih zgodovinskih tekstov. In včasih se malo pohecava ob imenu kakega velikega madžarskega junaka, npr. Dugovics Titusza... Moj Samuel, monoštrski tretješolec z dvema materinščinama in angleščino kot drugim oz. tretjim jezikom, je priden in prizadeven fant. Njegova dvokulturnost je za monoštrske pojme unikat, čeprav bi taki lahko bili vsi otroci iz narodnostno mešanih družin. Pa niso. Razredničarka Erika, Madžarka s slovenskimi koreninami, ki ne zna niti besede slovensko in to zelo obžaluje, ga velikokrat pohvali in izpostavi njegov talent za jezike in pridnost. Vidite, pravi, on je iz Slovenije in je pri madžarski slovnici in še pri marsičem najboljši v razredu. Malo se še mora potruditi pri književnosti... Se res mora še malo potruditi??? A ni njegov izjemen trud že to, da pri devetih letih aktivno govori madžarsko in slovensko ter zelo dobro angleško??? Ne, to za madžarsko šolo, kjer ni nobene diferenciacije za tiste, ki so v narodnostnem programu, ni dovolj. Pravzaprav ni nič. Naša privatna zadeva, saj t. i. narodnostni program s slovenščino kot učnim predmetom v tej šoli pomeni le to, da imajo učenci dodaten predmet, ki je pač samo predmet. Učijo se, morda malo naučijo in sčasoma pozabijo. Kot nekaj o celicah, marjeticah in molekulah. In o Dugovics Tituszu ter drugih največjih junakih...

Ob petih popoldne neznosna vročina pred monoštrsko šolo, gneča, učenci v prazničnih oblačilih - tudi to je predpis - ob svojih učiteljih, starši in drugi zadaj; himna, recitacije, ravnateljičin glas, ki prebira imena tistih, ki so uspeli doseči superodličen uspeh. To pomeni, da imajo same petice plus vedenje in pridnost vzorno. Vsi drugi s kakšno štirko ali dvema so le navadni odličnjaki. Poslušam, stiskam zobe, 3. razred - imena mojega Samuela ni med njimi. Hm... Saj sem nekako vedela, čutila, ampak... Pridemo v razred, delitev spričeval je tam. Grem do njega, ni poslušal, kaj je prebrala ravnateljica. Veš, Samuel, ti pač ni uspelo, ne bodi žalosten. Zelo zelo sem ponosna nate. Krasen si, sem mu rekla... Nisem??... Ne, nisi. Saj ni važno, sonček moj... Zame si najboljši... Procedura v razredu se nadaljuje. Razredničarka ga zelo pohvali, ampak... Samuel junaško zadrži solzice, jaz pa cmok v grlu... Tako nekje v globinah se mi porodi misel, da je pravzaprav ne bi nič stalo, če bi tisto med 4 in 5 v drugem polletju zaokrožila navzgor... Ne vem. Morda bo Samuelu to spodbuda, morda pa misel, saj se nima smisla truditi, ker tako ali tako ne bo petka... Tudi sama, čeprav nisem hotela, sem bila žalostna. Res se je veliko trudil. Veliko več kot vsi tisti, ki jim je madžarščina prvi in edini jezik.

Ob koncu je razredničarka Erika prišla do mene: Ne bodite jezni, prosim, tako krasno se Samuel trudi, srce mi krvavi ob tej štirki, ki sem mu jo dala...

Kaj naj rečem?? Malo grenko sem se ob tej patetiki nasmejala in si mislila svoje... Še nekaj dni sva s sinom delala analize in načrte, kako naprej. Ker pravijo, da je vsako slabo dobro za nekaj drugega, upam, da bova to izkušnjo zaobrnila v pozitivno smer. Zdaj pa so počitnice in nekaj časa nesrečnega "samo" odličnega uspeha ne bova omenjala... Pravzaprav sploh ne gre za vrsto odličnega uspeha...

Biti narodnostni učitelj ni le služba, ampak poslanstvo

Še eno šolsko leto v porabskih narodnostnih šolah je za nami, pouk se je uradno končal 15. junija, zato je prav, če se malo ozremo nazaj in razmislimo, kaj smo naredili dobro in kaj bi lahko še bolje. V zadnjih nekaj mesecih se je veliko dela, časa in energije posvečalo odločitvi Državne slovenske samouprave, da prevzame v upravljanje šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Ta resen in skoraj drzen korak pomeni veliko odgovornost za prav vse, ki smo na kakršenkoli način vpeti v delovanje šolstva v Porabju. Za organizacijo pomeni velike in odgovorne naloge upravljanja šol, dobro komunikacijo s šolami samimi in državo. In ker šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata le še zato, ker sta narodnostni, torej imata poseben pomen, dodano vrednost in status, bosta morali vse to le še bolj dosledno izvajati in dokazovati. Zakaj pravim "bosta morali"? Zato, ker madžarska država pač ne bo dajala finančnih sredstev za nekaj, kar je lepo zapisano v dokumentih, dejansko pa izgleda "ne tako zelo lepo"... 

V prvi vrsti je potreben tehten razmislek in samospraševanje vsakega učitelja, posebej pa šolskih vodstev, kaj na področju pouka slovenskega jezika, dvojezičnega pouka in slovenske komunikacije v šoli lahko še izboljšajo, pa ne le komunikacije pri urah slovenščine, temveč tudi v odmorih, na hodnikih, dvorišču, pri različnih zunajšolskih dejavnostih itd. Kaj če bi si vsak učitelj zastavil cilj: Vedno in povsod, ko bo le mogoče, bom z učenci govoril slovensko… In če bi se vsak učitelj takih sklepov in ciljev dosledno držal ter jih izvajal…

… Bi tistih skoraj dvesto učencev, ki so se zbrali na prisrčni zaključni prireditvi na Gornjem Seniku, vsaj malo ali kar lepo govorilo slovensko…

Pouk slovenskega jezika v porabskih narodnostnih šolah še vedno ni to ali vsaj približno to, kar bi si želeli. (Med učitelji je sicer nekaj svetlih izjem, ki svoje delo – naučiti in ne le učiti – opravljajo odlično, a še vedno je takih premalo…) 5 ur slovenščine tedensko krat približno 36 tednov krat 8 let – ja, do konca osnovne šole skoraj 1500 ur! Dragi porabski učitelji, pomislite malo: a ni to skoraj perverzno, da ob koncu vseh teh ur učenci ob preprostih vprašanjih (Kako si? Kateri predmet imaš v šoli najraje? Kam greš na počitnice?...) le nerodno zardevajo? Velikokrat slišim, da ni motivacije, ni podpore staršev… Kje pa ste vi? Če je pouk zanimiv, če učenci vidijo, da se kaj naučijo, da naučeno lahko uporabijo – je tu zgolj učitelj tisti, ki je popolnoma odgovoren za to, da se učenci slovenščino ne samo učijo, ampak tudi naučijo! Preleteti lekcije, zaključiti snov, ob tem pa skoraj nič ponavljati in utrjevati – to so največje napake pri poučevanju jezika. Prav tako se mi zdi glavni greh porabske šole premalo javne rabe slovenščine. So učitelji, ki nekako navadijo učence, da spregovorijo slovensko. So pa v večini taki, pri katerih je slovenščina le pri slovenskih urah, a še to ne vedno in dosledno. Zaskrbljujoče je, da se ob vsem tem neznanju učencev večini učiteljev ne zdi nič narobe. Večkrat slišim: Ja, saj ti učenci že lepo znajo, lepo delajo, pridni so… Smešno, mučno, za zjokati. Kako ste lahko tako nekritični? Se kdaj sploh vprašate, če ste res naredili vsi vse, da bi se učenci slovenščino tudi naučili in jo govorili?? Včasih sem res žalostna, ker prekleto dobro vem, in to mi potrjuje vedno znova tudi kakšna neposredna izkušnja pri poskusih s slovensko komunikacijo z učenci, da je v šoli vse odvisno od učitelja; pustimo že enkrat preteklost, pa vojne, pa železno zaveso in težko otroštvo – pomislimo na prihodnost… prihodnost slovenščine in s tem slovenstva v Porabju, prihodnost porabskih slovenskih otrok, ki jih učimo slovenščino verjetno tudi zato, da bi se jo naučili in jo začutili kot svoj jezik, da bi se z našo pomočjo zavedli svojih korenin in slovenskega kotička v srcih in ne nazadnje, da se teh 1500 ur pouka slovenščine ob koncu osnovnošolskega izobraževanja ne razblini v nič, kar se žal v zadnjem času dogaja prepogosto… Vem, da vas je veliko, ki se trudite, a vmes so taki, ki se ne; recimo, da se učenci dve ali tri leta naučijo pri prizadevnem učitelju zelo veliko. Potem jih prevzame drug učitelj, ki slovenščino »poučuje« v madžarščini, se niti ne poskuša truditi ali učenci pri slovenskih urah počnejo kaj tretjega… In pozabljajo mesec za mesecem vse, kar so se naučili v prejšnjih letih… In potem – če imajo taki učenci srečo in pred koncem šolanja pride spet do zamenjave učitelja – začnejo vse znova in se nekaj malega spet naučijo… To je katastrofa, ki je ne bom nikoli sprejela. Zakaj počnete učencem vse to?? Ob takih zgodbah pa nisem le žalostna ampak bi nekoga….

S 1. julijem bo torej seniško in števanovsko šolo prevzela v upravljanje Državna slovenska samouprava. Kot sem že nekajkrat povedala, je to velika priložnost za šoli in za upravljavce, da lahko postavijo standarde delovanja obeh dvojezičnih šol na nove temelje in predvsem zahtevajo strokovno odgovornost za dosežene rezultate. Mogoče sem naivna, ampak si res želim, da bi se na šolah popolnoma poenotili okrog temeljne naloge, namreč da bosta narodnostni šoli res narodnostni in da slovenska materinščina, zaradi katere obstajata, dobi v njunem življenju in delovanju mesto in status, ki ji pripada. A vse to je spet v prvi vrsti odvisno od učiteljev, od njihove etične in strokovne drže, od njihovega zavedanja, da biti narodnostni učitelj ni le služba, ampak poslanstvo.

Ker so pred nami počitnice, vsem, učencem in učiteljem, želim obilo sončnih in veselih dni, saj nas v novem šolskem letu čakajo novi izzivi. A če verjamemo vase, smo odgovorni in dosledni, nam bo uspelo... Nam bo uspelo? ... Bo Državna slovenska samouprava premogla kaj odločnosti, doslednosti in vztrajnosti?? Bodo velike besede postale vsaj majčkena dejanja???

Porabske Slovence najbolj ljubimo - v Porabju

Hladno vetroven današnji monoštrski popoldan mi je polepšal pogovor z mladim Porabcem, ki je iztekajoče se šolsko leto preživel na celoletni (jesenski in spomladanski) šoli slovenskega jezika v Ljubljani, pred tem pa je končal monoštrsko gimnazijo. Seveda me je zanimalo, kako mu kaj gre slovenščina in kaj sam meni, koliko se je naučil. Kar veliko, z mnogo zanimanja in pozitivne motivacije.

Lepo je bilo v Ljubljani, posebej na urah v šoli, malo sem razočaran glede končnega izpita, ker mi je zmanjkalo časa, mi je pripovedoval. Njegova pravilna, tekoča komunikacija v slovenščini me je navdušila. Da se, če hočemo. Samo, je rekel, zdi se mi, da ste v Sloveniji veliki nacionalisti... Res?? sem se čudila. Kako to misliš? Veste, zelo me je prizadelo, ko so mi rekli v dijaškem domu, kjer sem stanoval, čefur, enkrat sem doživel, da mi je nekdo rekel ti, kurba madžarska.... Seveda sem mu na različne načine poskušala razložiti, da verjetno niso mislili tako, da pač niso poučeni, kdo je kdo, in da so, preprosto rečeno, nevzgojeni in primitivni. In - naj si tega preveč ne žene k srcu... Ja, lahko je reči, težje pa sprejemati. Tudi drugi naši nekdanji porabski študenti so tu in tam v Sloveniji doživljali podobne travmatične pripetljaje. Pa ne samo študenti. Pred leti so naši učenci iz Porabja bili skupaj s še nekaj vrstniki iz različnih držav v poletnem taboru v Sloveniji. Ob vrnitvi mi je učiteljica spremljevalka rekla nekako takole: Vi nam razlagate, kako se moramo zavedati, da smo Slovenci, na taboru pa so o nas ves čas govorili "oni Madžari"; ko je med otroki prišlo do nekega nesporazuma, so drugi našim celo  rekli "vi, umazani Madžari"... Kako naj se imamo za Slovence, če nam še v Sloveniji rečejo, da smo Madžari?... In sem se globoko zamislila...

Že desetletja organiziramo v različnih krajih po Sloveniji letne seminarje za pedagoške delavce iz porabskih vrtcev in šol. Že nekaj let so ti seminarji 5- do 6-dnevni, vsako leto v drugem kraju, celo damo jim možnost, da sami predlagajo lokacijo seminarja. Zanimanje za taka izobraževanja je med porabskimi slovenskimi učitelji iz leta v leto različno, včasih se nam pridružijo še kakšni študenti, kulturniki, novinarji. (Letos bo naš seminar v začetku julija v Slovenj Gradcu.) Lokalno okolje naše porabske seminariste sprejema zelo različno, lahko rečem, skoraj vedno s simpatijami in naklonjenostjo, sem pa že doživela, da so jih ves čas imeli za Madžare, zaradi česa so "moji" učitelji v večini bili upravičeno prizadeti. Posebej mi je ostalo v spominu nekaj takih negativnih pripetljajev, ko smo bili pred leti na seminarju na Bledu. Ob prihodu v hotel me je receptor ponosno seznanil z "dodatno ponudbo", da se bodo gostje Madžari počutili bolje - imajo natakarja, ki govori madžarsko in jim bo brezplačni prevajalec, tudi na jedilnem listu piše madžarsko in promocijska gradiva jim bodo dali v madžarščini... Pisano sem ga pogledala: Kakšen prevajalec? Saj to so slovenski učitelji iz Porabja na Madžarskem, Porabski Slovenci, kaj ga pa lomite?! - A, a res? Ah, tisti, ki so se z nami dogovarjali, veste tu, naši v Sloveniji, so rekli, da prihajajo Madžari... Verjamem, da gostinci nimajo prav nič z nacionalizmom in še marsikdo v Sloveniji ne. Gre za nerazgledanost, površnost, nekulturnost; hudo je, če so taki ljudje, ki so izobraženi, delujejo na šolskem področju in o sebi mislijo, da obvladajo prav vse... Takrat sem prvič globoko začutila stisko Porabcev ob tem, tako ali tako mlačnem odnosu do slovenske identitete, ki jo nosijo v globinah svojih duš; ja, težko jim je. Ob nezavednem pomadžarjanju doma doživijo še, da jih imajo v matični Sloveniji za Madžare in jim nabavijo celo prevajalca! Res so upravičeno bili užaljeni in razočarani, jaz pa skupaj z njimi.

Veste, mi je rekel danes popoldne moj mladi porabski sogovornik, tudi jaz v osnovni in srednji šoli nisem čutil, da bi imel kaj s Slovenci in slovenščino. Pa me je malo učila mama, potem ko sem prišel v Ljubljano, pa je bilo vse drugače. Danes, ko že dobro govorim tudi slovenščino, pa vem, da je to moj jezik, kot madžarščina... (Fant je iz mešane, slovensko-madžarske družine.) Dvojezičnost kot materinščina, velikokrat poudarjam. Da bi v Porabju bilo še vsaj nekaj takih fantov in deklet, se nam ne bi bilo treba bati za prihodnost slovenstva.

In - za božjo voljo - oni so Slovenci, živeči na Madžarskem! Dajmo, priznajmo in spoštujmo to tudi takrat, ko pridejo v Slovenijo, če že govorimo in pišemo o Sloveniji kot o matični domovini vseh Slovencev...

Kaj Porabci imajo in česa nimajo

Miren porabski večer in moje razmišljanje o tem, kaj naj še pripravim za letni učiteljski seminar, prekine zvonenje telefona. Dober večer, kolegica!... Znanka iz Slovenije je, njeni znanci organizirajo izlet v Porabje. Veš, razlaga, to so izobraženi ljudje, radi bi Porabcem pomagali, vse jih zanima. Smo slišali, da tam, v Porabju, živijo zelo revno. Pa slovenskih knjig nimajo... Oh, bi malo kaj zbrali?...

Hudiča, pa ne že spet...

V slovenskih medijih in med ljudmi, ki kot turisti ali s kakršnimi koli drugimi nameni in cilji v zadnjih letih obiskujejo Porabje, se pojavljajo določeni stereotipi, ki Porabskim Slovencem velikokrat škodujejo ali jih celo žalijo. Vesti o revščini, o revnih otrocih, ki še nikoli niso videli morja, o tem, da Porabci nimajo slovenskih knjig, da tu vlada vsesplošna beda, so čiste laži, rekla bi celo žaljivke. Ker pa bo kmalu dvajset let, odkar sem prišla v Porabje, pa ne le občasno in na prireditve, ampak sem vsakodnevno med porabskimi ljudmi – tu delam in živim – sem ob takem odnosu velikokrat zgrožena; zgrožena nad slovenskimi mediji, ki določene bizarnosti objavljajo, še bolj pa nad tistimi, ki jih v medije lansirajo. Verjamem, da vsi tisti, ki prinašajo v Porabje karkoli, to počnejo z dobrimi nameni, ampak malo več premisleka, intimnosti in tankočutnosti ne bi bilo nikoli odveč.

Kaj Porabci imajo in česa nimajo? Največkrat beremo in poslušamo o strašnem pomanjkanju slovenskih knjig. To preprosto ni res! Jasno, da šolske in vaške knjižnice ne morejo imeti vseh slovenskih knjižnih izdaj, ki jih imajo knjižnice v Sloveniji, imajo pa jih zelo veliko in le kakšnih 10 odstotkov teh naslovov je v uporabi. Desetletja je tekla izmenjava knjižničnega gradiva, nekaj sto naslovov letno, med osrednjima murskosoboško in sombotelsko knjižnico. Tisoče teh knjig je prišlo tudi v porabske knjižnice. Slovensko šolsko ministrstvo prav tako že dve desetletji namenja vsako leto precejšnjo vsoto denarja za nakup strokovne in leposlovne literature, predvsem po izboru porabskih pedagoških delavcev. Dva ponedeljka v mesecu obišče porabske kraje in vse narodnostne inštitucije bibliobus osrednje murskosoboške knjižnice. Porabci si brezplačno lahko izposodijo prav vse knjižno, avdio- in video gradivo, ki je na voljo v bogati soboški knjižnici. Če knjižničarji nimajo pri sebi želenega naslova, ga prinesejo naslednjič. Dostopnost do slovenskih knjig je v Porabju prav taka kot na slovenski strani administrativne meje, zato ni nobenega razloga, da tarnamo o pomanjkanju.

V zadnjem času so nekateri posamezniki in predstavniki političnih ali drugih združenj podarili Porabcem večje število knjig, posebej zanimive in vse zahvale vredne so bile kakšne 3 donacije. Po tehtnem premisleku smo se odločili, da knjige, ki jih še nimamo, obdržimo v slovenski knjižnici v Monoštru, slikanice za otroke razdelimo vrtcem, kjer jih naj vzgojiteljice podarijo otrokom, leposlovje pa smo v veliki meri razdelili posameznikom, ki radi berejo slovenske knjige (vesela sem, da jih v Porabju imamo kar nekaj). Nekaj naslovov pa smo dali tudi šolam.

Velikokrat pa se zgodi, da razni obiskovalci tako na šole kot v slovensko knjižnico prinesejo knjige, ki so sicer v slovenskem jeziku, vsebinsko pa več kot neprimerne. Pred časom sem bila prisotna, ko so obiskovalci iz Slovenije prinesli šoli v dar knjige (spet z obrazložitvijo, da so slišali, da tu ni slovenskih knjig), od katerih bi bilo veliko več koristi, če bi jih dali v recikliranje. Čutila sem, da so obdarovanci bili užaljeni. Upravičeno, saj razne kronike partijskih kongresov izpred trideset in več let let, zborniki x-srečanj, združenj in podobno gradivo spadajo zgolj v arhive ne pa za darila porabskim šolam. Takih in podobnih zgodb poznam kar nekaj, pa ne le s knjigami. Zato dobronamerno svetujem vsem, ki želite Porabcem podariti knjige ali kaj drugega – premislite in se pozanimajte, kaj je primerno in korektno.

Še nekaj besed o drugem, prav tako lažnem stereotipu v zvezi s porabskim vsakdanjikom, namreč o socialnem položaju v Porabju. Zagotavljam vam, da Porabci ne živijo v nič slabšem socialnem položaju kot večina Prekmurcev. Gospodarski položaj Porabja je res težek (to poslušam že 20 let), in se s simpoziji, forumi, domišljijskimi spisi in virtualnimi gospodarskimi sanjarjenji gotovo ne bo rešil. Porabski ljudje so pridni, vztrajni in iznajdljivi, poprimejo za vsako delo, tudi čez mejo, naredijo vse za dobro svojih družin, predvsem otrok. In to jih rešuje, ne pa prej našteto. Matična država Slovenija po svojih zmožnostih in pristojnostih pomaga, za narodnostne šole in vrtce je izrednega pomena pomoč slovenskega šolskega ministrstva (pišem le o tej pomoči, ker jo najbolje poznam). Skoraj vsi porabski šolarji, če se učijo slovensko in če želijo, lahko vidijo in uživajo morje, pozimi smučajo – vsako leto, in to brezplačno, gredo na ekskurzije in v tabore, prav tako brezplačno. Starši se veliko trudijo v skrbi za svoje otroke, ena od porabskih odlik pa je tudi skromnost. Povsem naravno je, da bi skoraj vsak izmed nas želel imeti več, kot ima. Eno so želje, drugo je resničnost. Revščina je relativna. Nekdo se počuti revnega, če nima vile in jahte, drugemu zadostuje skromno bivališče in srečni medsebojni odnosi v njem. Porabska resničnost ni dosti drugačna od npr. prekmurske. Sama imam raje srečne medsebojne odnose, optimizem in vero v vse lepo ter dobro, zato si iskreno želim, da vsi, ki želite Porabcem na kakršen koli način pomagati, to delate tenkočutno in etično, brez medijskih negativizmov in bizarnosti. Kaj Porabci imajo in česa nimajo? Prepričana sem, da imajo mnogo več, kot nimajo. Imajo sebe, svoj porabskoslovenski mali svet, na katerega nimamo pravice lepiti svojih obsedenosti z materialnim in s tem  ustvarjati škodljivih stereotipov. Velikokrat je največja pomoč iskrena pozitivna misel in beseda….

Pridite torej v Porabje z odprtimi srci, dobrimi mislimi in željami ter podarite Porabcem vse to. Hvaležni vam bodo...

So mladi v Porabju Slovenci tudi zunaj šole?

Pred časom sem imela na neki konferenci priložnost spregovoriti o tem, kako je z odnosom mladih v Porabju do učenja, rabe in ohranjanja slovenskega jezika. Svoje misli in ugotovitve želim deliti z vami...

JEZIK – KAZALEC IN SIMBOL ETNIČNE PRIPADNOSTI

 

Svoj prispevek sem naslovila z retoričnim vprašanjem, s katerim želim opozoriti na problematiko, ki ji tako slovenski organizaciji v Porabju kot manjšinina športna in kulturna društva posvečajo mnogo premalo pozornosti; mladi se s slovenskim jezikom in posredno tudi s slovensko identiteto sistematično srečujejo le v narodnostni šoli in pri dejavnostih, ki jih vodijo mentorji iz Slovenije. Kaj pa prisotnost zavesti slovenske identitete znotraj manjšinske skupnosti, pri mlajši in najmlajši generaciji Porabskih Slovencev?

Jezikovna politika domicilne madžarske države je skozi stoletja načrtovala le počasno izginotje manjšinskih jezikov, z njim pa popolno jezikovno-kulturno integracijo svojih nemadžarsko govorečih državljanov. Ker Porabski Slovenci niso nikoli živeli v nobeni državni tvorbi z ostalim slovenskim narodnim telesom, razen s prekmurskimi Slovenci do razpada avstro-ogrske monarhije, se je njihov jezik razvijal samosvoje, prav tako narodna zavest, ki je posebej po t. i. demokratičnih spremembah na Madžarskem na razpotju. Tu se dotaknemo problema etnične identifikacije posameznika in skupnosti.

Izhajamo iz spoznanja, da jezik ni samo simbol etnične identitete, ampak je tudi pogoj zanjo in zato tudi pogoj za obstoj manjšine, kot je pred leti zapisala kolegica sociolingvistka, ki jo še vedno zelo cenim, dr. Majda Kaučič Baša. S pojmovanjem jezika kot glavnega kazalca etnične pripadnosti ostajamo v okviru tradicionalnega koncepta etničnosti; ker nam etničnost ne pomeni več statične, nespremenljive lastnosti, ampak dinamično kategorijo, ki se v odvisnosti od jezika spreminja, pa tradicionalni koncept etničnosti presegamo. Za manjšinsko skupnost, kot je slovenska v Porabju, je izpostavljanje jezika kot poglavitnega kazalca etnične pripadnosti in s tem ostajanje v okviru tradicionalnega koncepta etničnosti edino sprejemljivo, saj se domicilna država celo z določili v manjšinskem zakonu distancira od sodelovanja pri ohranjanju in razvijanju manjšinskega jezika in le-to opredeljuje kot notranji manjšinski problem; njena vloga je le logistična podpora, a še ta je izjemno skromna, in ne pokriva niti minimalnih potreb manjšine. Raziskave jezikovnega položaja v Porabju, ki jih je opravljal Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, so pokazale, da so anketiranci vlogo jezika pri opredeljevanju za narodnostno pripadnost postavili najviše. Po mnenju vprašanih je etnična pripadnost najbolj neposredno povezana z jezikom; močno je torej poudarjen pripisani vidik identitete; glede na porabsko jezikovno stvarnost pa je mogoče predvideti, da gredo premiki v etnični identiteti vzporedno z opuščanjem slovenskega jezika. Vsekakor pa bomo razpravljali v okviru tradicionalnega koncepta etničnosti in postavili jezik kot poglavitni kazalec in simbol etnične pripadnosti. Za majhno manjšinsko skupnost, sicer jezikovni polotok, ki je še vedno premalo, tako jezikovno-kulturno kot gospodarsko, povezan z matico, je to edino sprejemljivo.

Od vseh sestavin etničnosti je po tradiciji pripisan največji pomen jeziku, in sicer iz več razlogov. Ne gre le za splošno vlogo jezika kot temeljnega sredstva komunikacije in nosilca kohezije, brez katerega etnična skupina ne bi mogla obstajati, ampak še več, gre za pooblaščeni status vsakega posameznega jezika kot simbola avtentičnosti in kontinuitete danega kolektiva.

Vprašanje slovenščine kot materinščine v klasičnem pomenu besede si že nekaj časa zastavljamo tudi v Porabju. Kot nesporno lahko postavimo dejstvo, da je naravni, organski, avtohtoni, z okoljem zrasli jezik v Porabju narečna slovenščina. Le-to govorijo, berejo in pišejo srednje ter starejše generacije Porabskih Slovencev, zanje predstavlja materinščino v klasičnem, individualnem smislu, neločljiv in najpomembnejši del njihove slovenske identitete. Razmere pa so povsem drugačne, ko v razmišljanje o slovenščini kot materinščini vključimo še mlade in najmlajše generacije, predvsem šoloobvezne otroke. Podatki šol že vrsto let (malo več kot dve desetletji) kažejo drastično upadanje števila otrok iz slovenskih ali mešanih madžarsko-slovenskih družin z znanjem slovenskega jezika, torej slovenske materinščine. Kronološko prvi, po najnovejših podatkih tudi edini jezik, ki ga slovenski otroci obvladajo ob vstopu v šolo (nad 90 % otrok iz slovenskih in mešanih družin), je madžarščina. V vrtcih pridobijo skromen slovenski besedni zaklad in nekaj osnovnih komunikacijskih vzorcev, medtem ko je v družinah slovensko skoraj v celoti nadomestilo madžarsko sporazumevanje. Kako torej v danih okoliščinah poimenovati slovenščino? Kot materinščino v širšem, skupnostnem smislu, sem jo v porabskem kontekstu poimenovala materinščina staršev in starih staršev. Poimenovanje odraža v prvi vrsti porabsko šolsko stvarnost, poudarja pomen graditve pozitivnega emotivnega odnosa do slovenščine kot jezika ─ temeljnega sredstva identifikacije manjšinske skupnosti (ne oziraje se na kronološko dimenzijo usvajanja jezikov), obenem pa nagovarja udeležence učno-vzgojnega procesa, učence, učitelje in posredno starše, da se skupaj potrudijo obujati to materinščino v življenje, tako s prizadevnim šolskim učenjem kot s pozitivnimi spodbudami za rabo v okolju. Izkušnje nam kažejo, da otroci, predvsem tisti iz vaškega okolja, ki živijo v bližini starih staršev ali skupaj z njimi, ob vstopu v šolo še delno razumejo porabsko slovensko narečje, in če je dobra spodbuda s strani učitelja, to svoje znanje pri pouku tudi nadgrajujejo. Šola pa bo pri najmlajših lahko uspela le, če bodo za njo in njenimi prizadevanji stali tudi drugi, v prvi vrsti družine, a tudi različni dejavniki družbenega, političnega in gospodarskega življenja.

MLADI IN SLOVENŠČINA IZVEN POUKA

Šola je z vidika jezikovne socializacije najvplivnejši del javnega okolja. Pouka slovenščine kot manjšinskega jezika so v Porabju deležni osnovnošolci in prijavljeni dijaki monoštrske gimnazije ter srednje strokovne šole. Zakaj se dijaki, tudi taki iz neslovenskih družin, odločajo za pouk slovenščine? Anketa je pokazala, da zato, ker menijo, da je za njihovo bodočnost dobro obvladati jezik sosedov, da so dobre možnosti študija v Sloveniji, da bodo mogoče večje možnosti zaposlitve itd. Manjši odstotek dijakov tudi meni, da se je potrebno učiti narodnostno materinščino. Na gimnaziji in strokovni šoli imajo možnost opraviti maturo iz slovenščine na srednjem ali višjem nivoju. Vse več se jih res odloča za študij v Sloveniji.

Kako pa je z mladimi in slovenščino izven šolskih učilnic, kjer je raba slovenščine zelo omejena? Povedano na splošno, mladi in najmlajši Porabski Slovenci za medsebojno komunikacijo v šoli in izven nje uporabljajo izključno madžarski jezik; samo v madžarščini komunicira s starši recimo 95 % mladih, s starimi starši pa približno 90 %. Slovenski družinski komunikaciji torej ostaja 5 oziroma 10 %, kar je zaskrbljujoče. Priložnosti za rabo slovenščine izven učilnic se za učence in dijake ustvarjajo pri različnih zunajšolskih dejavnostih, v poletnih in zimskih taborih in ob sodelovanjih z vrstniki iz Slovenije. Komunikacijske navade porabskih učiteljev (tudi učiteljev slovenskega jezika) so za razvijanje slovenske komunikacijske zmožnosti učencev vse prej kot pozitivne; učiteljem namreč ni v navadi z učenci govoriti slovensko. Mladi so vključeni tudi v kulturne skupine in športna društva, kjer pa je komunikacija med člani tudi pretežno madžarska.

Vrsto let se na narodnostnih šolah v Porabju odvijajo slovenske zunajšolske dejavnosti, ki jih vodijo mentorji iz Slovenije; na gornjeseniški šoli sta to gledališka in folklorna skupina, na števanovski šoli folklorna skupina, na monoštrski gimnaziji pa občasno gledališka skupina. Raba slovenskega jezika pri teh dejavnostih je nujna, saj mentorji govorijo le slovensko. Tako učenci ob zadovoljevanju interesov v zvezi z glasbo, plesom, igro razvijajo tudi slovensko sporazumevalno zmožnost, utrjujejo slovenske govorne navade in se vzgajajo za javno rabo slovenščine. Naloga mentorjev je, poleg strokovnega vodenja določene dejavnosti, tudi slovenska jezikovna vzgoja in privzgajanje pozitivnega odnosa do rabe slovenske materinščine.

V obdobju obveznega šolanja imajo mladi v Porabju tudi zunaj slovenskega jezikovnega pouka številne možnosti za vsaj delno nadomeščanje slovenskega jezikovnega primanjkljaja iz družinskega okolja. Po tem obdobju pa se možnosti manjšajo. Športna društva, kamor je vključenih veliko mladih Slovencev, niso slovenska, zaradi mešane narodnostne strukture članov je občevalni jezik v njih madžarski. Občasno se sicer srečujejo z društvi iz Slovenije, ob takih srečanjih so mladi Porabci pretežno v vlogi prevajalcev.

Veliko mladih Slovencev je vključenih v slovenske kulturne skupine – pevski zbor, folklorne skupine in gledališko družino. Večina teh skupin je, razen gledališke, slovenskih le na deklarativni ravni; pojejo slovenske pesmi, plešejo slovenske plese, jezik komunikacije med člani pa je madžarščina. Za mlade je to slab zgled. Tako ustanovitelji (ki se nekako izgovarjajo, da ne morejo najti ustreznih slovenskih mentorjev, zato najemajo madžarske) kot člani skupin bi se morali zavedati, da slovenski značaj posamezni skupini lahko dajo le spontana raba slovenskega jezika v medsebojni komunikaciji znotraj skupine, dosledno spoštovanje slovenskih govornih navad in pozitiven odnos članov do narodnostnih vrednot, katerega izkazujejo prav z dosledno rabo manjšinskega jezika v medsebojnem sporazumevanju. Kot poglavitni cilj ustanavljanja in delovanja slovenskih skupin se namreč vedno poudarja ohranjanje slovenskega jezika, s tem pa narodnostne identitete Porabskih Slovencev; porabske pesmi in plesi lahko živijo dalje tudi v pesmaricah, na video trakovih in zgoščenkah, Porabski Slovenci pa ne bodo več to, kar so, če bodo opustili svoj jezik in narodnostno pripadnost; zamenjava identitete pri manjšinskih skupnostih skoraj vedno poteka sočasno z zamenjavo jezika. Povedano doslej seveda ne pomeni, da ohranjanje živega slovenskega kulturnega izročila ni pomembno; gotovo je. A na prvem mestu je ohranjanje živega, govorjenega slovenskega jezika, ohranjanje števila govorcev le-tega. Tu pa je najpomembnejše prav prenašanje slovenskih govornih navad na mlade in najmlajše pripadnike manjšine. Kulturne skupine, znotraj njih pa jezikovno lojalni člani, bi lahko bile uspešne posredovalke slovenskih govornih navad. V Porabju, žal, ni dosledno tako.

Pred nekaj leti je bilo ustanovljeno Društvo slovenske mladine. V svoje vrste je povabilo vse mlade Slovence, da bi ob slovenski komunikaciji, ohranjanju narodnostnih vrednot in srečevanju z vrstniki iz matične domovine utrjevali slovensko zavest, spopolnjevali znanje manjšinskega jezika in zadovoljevali druge, skupne interese. Društvo pa nikoli ni polno zaživelo, in tako je propadel še en poskus povezati kot tudi jezikovno in narodnostno krepiti mlade pripadnike manjšine. Kot nekakšen naslednik tega društva pa se danes poskuša uveljavljati Sekcija porabske mladine v okviru Kluba prekmurskih študentov. Želimo jim vse dobro in upajmo, da bodo uspešni.

Zdaj so pričakovanja mnogih usmerjena še na nekaj porabskih študentov, ki marljivo študirajo na slovenskih univerzah; njihova vrnitev po končanem študiju v Porabje, seveda tudi zagotovitev ustreznih delovnih mest zanje (o čemer morata resno že sedaj razmišljati obe narodnostni organizaciji), bi bila prav gotovo izjemno pozitivna za življenje in delovanje slovenske skupnosti, ki bi z mladim slovenskim intelektualnim potencialom, verjamem, lahko veliko stvari oplemenitila ali zastavila na novo.

V Porabju v prvi vrsti manjka ustanova, recimo mladinski kulturni center, v kateri bi mladi in najmlajši pripadniki slovenske manjšine lahko zadovoljevali svoje ustvarjalne potrebe, se spoznavali in družili ter na prijeten način slovensko socializirali. V taki ustanovi naj bi bila raba slovenščine spontana in samoumevna, v njej bi se indirektno učili slovenski jezik in razvijali slovenske govorne navade.

NAMESTO ZAKLJUČKA

Medgeneracijska jezikovna in narodnostna kontinuiteta se v Porabju nevarno trga; slovenski starši so naučili svoje otroke le madžarsko, v slovenskem jeziku vidijo le redki »uporabno perspektivo«. Skupna Evropa prinaša tudi majhni porabski slovenski skupnosti le večje možnosti izbire, odprtosti, bega in rahljanje že tako ohlapnih notranjih vezi. Na gospodarskem področju med Porabjem in Slovenijo se, razen velikih besed politikov, ne dogaja prav nič. Tudi matična Slovenija bi morala storiti veliko več, da bi slovenski jezik kot tudi pripadnost slovenstvu mladim Porabcem postala vrednoti. Toda – biti in ostati Slovenec je tudi intimna izbira vsakega posameznika. Prijazne in pozitivne okoliščine jo lahko zaobrnejo v za narodnostni obstoj ugodno smer.