Kje je meja med nacionalizmom in patriotizmom?

Pred volitvami na Madžarskem, ko je z veliko večino zmagala stranka Fidesz sedanjega premierja Viktorja Orbana, se je močno okrepila skrajno desna stranka Jobbik, prišla je kar z nekaj poslanci v državni parlament, in čeprav je nekako vzniknila iz Fidesza, jo je le-ta kot možno koalicijsko partnerico zavrnil, ker je postala nevarna. Stranka je proti tujcem v državi, za čisto madžarstvo, predvsem pa proti Romom, ki so na Madžarskem najmočnejša narodna skupnost. Z njimi je obračunavala tudi fizično, vse v imenu silne ljubezni do domovine, do zgodovinskih madžarskih vrednot in svetosti naroda. Po preprosti definiciji patriotizma najčistejša ljubezen do domovine... Z napakco - na račun drugih, nemočnih... Javnost jih je sprva videla kot patriote, danes jih imajo za nacionaliste, a oni še vedno v imenu ljubezni do domovine propagirajo svoje ideje, delajo enake stvari kot na začetku, morda le še bolj zavzeto... Kje je meja med nacionalizmom in patriotizmom? Kakšna je? Verjetno zelo tanka in tu in tam nezaznavna kot tista med norostjo in genialnostjo.

Ko sem sama pred skoraj tremi desetletji z desnega brega Mure prišla službovat in živet v Lendavo, nisem imela pojma, kaj je sobivanje manjšinskega in večinskega naroda. Imela sem osnovne informacije o dvojezičnosti in bila zavzeta srednješolska profesorica slovenščine. Madžarsko nisem razumela niti besede, pa sem na začetku želela, da se naučim. Šla sem dvakrat na poletno šolo madžarskega jezika v Debrecen, a profesionalna jezikoslovska deformacija, namreč da moram vse analizirati, primerjati, iskati jezikovne vzporednice, me je povsem demotivirala za učenje madžarščine. Prvič sem nekako dojela sistem, kako se učiti, drugič sem se nekaj malega naučila, a v Lendavi nisem madžarsko spregovorila nikoli. Nekoč sem v neki družbi nekaj rekla, pa so se le nasmejali, joj, joj, kako grozno si to povedala. Madžarsko pa res ne boš znala nikoli!... Poznala sem veliko preprostih, dobrih ljudi, ki so bili pripadniki madžarske manjšine, ker so tako čutili. Tudi lastne otroke so učili madžarsko, ker se jim je to zdelo naravno in najbolj samo po sebi umevno. In se niso spraševali o koristih tega početja. Poznala pa sem tudi nekaj poklicnih manjšincev, ki so to bili zaradi svojih položajev. Tega pa že takrat nisem razumela. In poznala sem Slovence, ki so bili apriori proti, da bi njihovi otroci obiskovali dvojezično šolo in se nekaj malega naučili madžarsko... Seveda pa je madžarščina bila prisotna vsepovsod, njena javna raba ni bila nikoli ogrožena. Teritorialni princip dvojezičnosti je predvideval - vsaj teoretično - dvojezičnost za vse prebivalce območja. Po slovenski osamosvojitvi in novi ustavi, ki je predvidela tudi narodnostnega poslanca v slovenskem državnem zboru, pa se je zgodilo kar nekaj zadev, ki mi niso bile preveč všeč, če se izrazim najmileje. Izrazila sem javno nestrinjanje z nekaterimi zakonskimi predpisi, ki so se nanašali na vse prebivalce dvojezičnega območja (obvezno znanje obeh jezikov pri vseh zaposlitvah v šolstvu, zdravstvu, upravi, trgovini, pošti, banki... dvojezični dokumenti - nekateri v polomljeni madžarščini). Grdo sem se udarila v številnih polemikah z bivšo narodnostno poslanko, eden od funkcionarjev narodnostne skupnosti pa je leta 1994 izjavil tudi naslednje: "Madžarov je malo, zato moramo biti agresivni, moramo se boriti do konca!... Asimilacija Madžarov je velika; zato so potrebna dosledna izvajanja predpisov o dvojezičnih dokumentih za vse prebivalce narodnostno mešanega območja Prekmurja, kajti v nasprotnem primeru je ogrožen naš obstoj!"... Halo?? A me bodo zato, ker moram po zakonu imeti dvojezični dokument, kar šteli med Madžare??? Take in podobne izjave pa so bile kaplja čez rob moje sobivanjske potrpežljivosti. Ker sem vse take kaplje in hudournike javno zlivala čez robove, sem dobila etiketo grozne slovenske nacionalistke. Kaj je že nacionalizem? Ja, nekaj grdega, negativnega, povzdigovanje svojega in zaničevanje drugega naroda, piše v slovarju.

Ah, jaz nisem počela tega. Nikogar nisem povzdigovala, še manj koga zaničevala. In ko se je bivša madžarska poslanka skoraj pridušala, da manjšinci pa res ne morejo biti nacionalisti, po izkušnjah so to lahko le večinci, pa za lendavsko sceno nikoli nisem bila prepričana, da bi držalo. Še danes vem, da sem imela prav, le da so se z leti ostrine na obeh straneh obrusile... Marsikaj sem se iz teh izkušenj naučila, marsikaj sprejela in začela razumeti in vzela za popotnico na drugo stran Srebrnega brega, v Porabje; tja, kjer se "moji Slovenci" niso mogli boriti zase, za svoje pravice, ker se niso imeli s kom... Pa bi jim tako privoščila vsaj malček svojega slovenskega patriotizma... A ga niso premogli... Ker so jih že v osnovni šoli zavzeto poučevali madžarsko o slavni madžarski zgodovini v 1. osebi množine, ker so v učbeniku zemljepisa za 7. razred osnovne šole še leta 1997 brali o Jugoslaviji in Sloveniji kot eni izmed njenih republik... Veliko let sem potrebovala, da sem jih uspela vsaj malo uzavestiti. Namreč da niso Madžari z napako, ampak Slovenci z dodano vrednostjo...

Ker sem uradno še vedno meščanka Lendave, se me veliko stvari tiče in ne tiče. So take, ki me motijo, recimo moja okrnjena volilna pravica - o tem pa drugič.

In ne samo o tem; tudi o ljubezni kot zanesljivi motivaciji za učenje madžarščine in sprejemanje ter življenje večjezičnosti...   

Prisegamo - krščen matiček - komu in kaj???

Prisegamo, da ne bomo več sužnji! se učijo in ponavljajo tretješolci v osnovnih šolah na Madžarskem. In ni jim treba razumeti, kot pravi sinova učiteljica, le ponavljati in si zapomniti. Veliko je teh obljub in priseg in čaščenja slavne madžarske zgodovine. Posebej v zadnjem času, ko je to orožje in relikvija za umirjanje množic. Trpijo in čakajo. Kaj že?? Sanje mladih izobraženih Madžarov so službe v tujini. Gredo zdravniki, inženirji, računalničarji... Vsak, ki ima možnost, gre. Tudi Porabski Slovenci. In bodo še šli, ker pač ne bodo več sužnji režima, ki jih pelje v negotovost in obup!

Ja, s čim pa se ukvarjajo tretješolci v Sloveniji? Z matematiko, ki je igra, pa naravoslovje je igra, mogoče že zna pol razreda tekoče brati, mogoče še ne, ker so črke verjetno v slovenski šoli tudi igra, in učenci bodo tako ali tako le-te rabili zgolj na ravni prepoznavanja na računalniški tipkovnici ali na zaslonu pametnega telefona.... Pa delajo toliko, kot po mnenju učiteljev zmorejo, glagolov "moraš, treba je in hočem" skorajda ne uporabljajo, ker se to pač ne spodobi. Zato smo tam, kjer smo. Tako pri bralni pismenosti kot pri odnosu do šolskih obveznosti, učiteljev, šole nasploh in še česa. Kaj pa vrednote? Narodni simboli? Nekaj, s čimer se identificiramo in to privzgajamo svojim otrokom? Krščen matiček, na kaj ali koga naj prisega slovenski tretješolec???

O knežjem kamnu na Gosposvetskem polju (v Avstriji) ne ve še nič; slovensko zastavo je že videl, morda tudi grb, pa himno, Prešernovo Zdravljico, je že slišal. A ta sploh ne govori o Sloveniji in Slovencih - vsaj tisti del, ki se uporablja kot himna ne - ampak širi kozmopolitizem in vsesplošno bratstvo; pred kratkim me je navdušila ideja Petra Frankla, urednika časopisa Finance, ki je na neki okrogli mizi polemiziral o slovenski himni. Rekel je, da izjemno spoštuje Prešerna (tudi jaz ga), ampak da bi se mu kot slovenska himna zdela veliko bolj primerna Avsenikova Slovenija, od kod lepote tvoje. Vsi bi peli in plesali z nami, je dejal Frankl. Tudi sama sem globoko prepričana o tem...

Torej? Kaj je tisto, kar bi slovenskim tretješolcem, no, recimo osnovnošolcem, vcepilo zavest pripadnosti jeziku, narodu, državi???

Pred leti je neki šolski minister Lovro Šturm izdal okrožnico, da se na določene dneve - prazniki, začetek, konec šolskega leta na šolskih zgradbah izobeša slovenska zastava. Šolniki so bili v veliko primerih zgroženi... Tudi jaz, a ne nad ministrom, temveč nad vodstvi šol, ki so protestirale. Ja, v Sloveniji ni državotvorne drže in predvsem tradicije, mladi svoje države ne čutijo kot nekaj velikega in pomembnega, saj jim niti šolski programi niti učitelji ne predstavljajo teh tem kot pomembne. Smo Slovenci res samo narod hlapcev, ki nujno rabi gospodarje od zunaj??? Če bi bili pametni in vsaj malo državotvorni, bi iz majhnih zgodb pač naredili velike. Prepričevali bi svoj mladi rod, da se splača verjeti v državo Slovenijo. A ker odrasli sami premalo verjamemo - pa tudi naši politiki ne dovolj - smo tam, kjer smo... V čudnem, praznem prostoru, kjer na koncu hodnika še ni zimskega vrta, le izhod na gradbišče...

Kaj naj bi torej bil slovenski simbol in zaščitni znak slovenstva pri šolarjih? Na vrata moje monoštrske pisarne sem dala čudovit plakat mačka Murija. Mogoče bi začeli z njim....

Prisegamo, da ne bomo več sužnji!

Ko je Madžarska doživela t. i. demokratične spremembe in rusko-socialistične vrednote kolektivnega bratstva in enakosti pometla pod preproge, se jim je dogajala, sicer nekaj kasneje, tisočletnica prihoda Madžarov na današnje ozemlje. Spominjam se veličastne proslave v rdečo-belo-zeleni scenografiji v monoštrski gledališki dvorani, kjer so osnovnošolci skoraj tri ure uprizarjali junaške dogodke iz madžarske zgodovine: spektakularen prihod Madžarov in kronanje kralja Štefana pa vse druge velike dogodke slavne zgodovine; ker sem takrat bila z znanjem madžarščine še hudo na začetku, vsega seveda nisem razumela. Občudovala sem lahko le učence, ki so se naučili na pamet za skoraj tri ure programa. In čutila, da mislijo prekleto resno. Potem so se menjavale rdeče in črne vlade na oblasti, vsaka je le spreminjala tisto, kar je ustvarila prejšnja. In danes, po nekaj več kot dvajsetih letih velike demokracije na Madžarskem, imajo spet enopartijski sistem, ena stranka namreč obvladuje dve tretjini parlamenta, vsi drugi so le margina. In ta stranka Madžarom razlaga, kako je pomembno ohranjati enotnost in krvaveti za madžarsko stvar, kako pomembno je ostati Madžar in verjeti v svoj narod in častiti tiste na vrhu, ki bodo izvoljeno ljudstvo popeljali - kam pa????????? Tega še ne vejo.

Ko je moj sin obiskoval vrtec v Monoštru - star je bil tri leta - sva dan pred velikim madžarskim praznikom, 15. marcem, obletnico revolucije 1848, prišla v vrtec kot vsak dan. Ups! Kaj se dogaja? Pred vhodnimi vrati srečava sinovega prijateljčka iz skupine, dve leti starejšega - v beli srajci, temnih hlačah in z ogromno kokardo na prsih. Pogleda mojega sina in zmajuje z glavo: "Samuel, ti nimaš kokarde? Teta Valerija, a ti veš, kateri praznik je jutri?" "Vem", sem rekla, "a nisem vedela, da dan pred praznikom pridete tako oblečeni"... "Seveda pridemo in morala bi vedeti", mi je zabrusil zgovoren petletnik. Mojemu otroku je šlo na jok, zato sva hitro skočila v bližnjo knjigarno - če že bele srajčke in črnih hlač nisva imela na sebi - in kupila še večjo kokardo...

Potem je moj sin začel obiskovati osnovno šolo v Monoštru. S šolskim sistemom na Madžarskem sem sicer zadovoljna, ker je - po mojih izkušnjah - v veliko stvareh boljši od sistema devetletne osnovne šole v Sloveniji. Na Madžarskem  se namreč ve, da se s koncem vrtca začne resno šolsko obdobje, kjer se učenci, šestletniki, opismenijo v prvem razredu do konca prvega polletja, ve se, da sta pomembni oceni vedenje in pridnost, kajti kljub samim peticam iz znanja ne moreš biti "super odličen", če teh dveh nimaš t. i. vzorno. Matematika in še kaj na Madžarskem torej ni igra, ampak resno učenje in delo, kar je prav, učenci pa vedo, kaj se od njih zahteva. Šola je resna zadeva od prvega razreda, in nihče nima travm zaradi tega. V Sloveniji pa se učence in njihove zmožnosti v prvem triletju grdo podcenjuje. Učenci so zmožni več, le dopustiti jim je treba in postaviti kriterije...

Malo sem v svojem razmišljanju krenila drugam, kot sem želela, namreč ob spremljanju vsebine pri pouku madžarščine, natančneje madžarske književnosti v 3. razredu osnovne šole, ki ga sedaj obiskuje moj sin, se včasih globoko zamislim. Učbenik za književnost vsebuje obširno poglavje besedil o slavni madžarski zgodovini, zgodovinskih osebnostih in vse to morajo na koncu učenci 3. razreda obvladati, saj pišejo test; pa se naučiti nekaj pesmi, tudi Narodno pesem Šandorja Petofija - tisto, kjer prisegajo, da Madžari nikoli več ne bodo sužnji... Ko se je sin učil pesem, sem ga vprašala, če razume, kaj se uči; rekel je, da jim je učiteljica povedala, da ni potrebno razumeti, le naučiti se morajo in si zapomniti. In velikokrat ponavljati... Ja, zaradi te in podobnih pesmi od vrtca dalje bodo Madžari ostali vedno zavedni Madžari. Hudo zavedni. Brezumno vdani svojim firerjem, vdani v usodo, zamegljeno, brez perspektive, a zavedni. Fatalizem brez primere! A jih globoko spoštujem, ker zmorejo...

In vse to se od davna učijo in prisegajo tudi slovenski učenci na Madžarskem. Madžarščina kot državni jezik se namreč tudi v narodnostni slovenski šoli poučuje kot prvi jezik, takorekoč materinščina, po popolnoma enakem programu kot v popolnoma madžarskih šolah. Kako se torej naj tako indoktriniran recimo slovenski učitelj v porabski narodnostni šoli znajde v vseh teh zgodbah? Kdo in kaj je lahko on? Slavni Madžar ali neslavni Slovenec???

Vloga porabskih slovenskih učiteljev pri ohranjanju slovenščine

S strokovnim in etičnim profilom učitelja v narodnostni šoli je najtesneje povezana kvaliteta pouka manjšinske materinščine kot tudi narodnostna naravnanost učno-vzgojnih vsebin. Slednja je v porabskih šolah prisotna minimalno in še to le zadnjih nekaj let, samo v okviru pouka slovenščine.

Narodnostna šola bi lahko bila najvplivnejša institucija načrtovanja jezika in narodnostne identitete. Poučevanje manjšinskega jezika v šoli je vedno tudi načrtovanje rabe jezika in načrtovanje jezikovnih navad in prav spremembe v jezikovnih navadah vodijo praviloma v spremembo odnosa, ki ga imajo ljudje do jezika. Vse to pa je najtesneje povezano z učitelji v narodnostni šoli. Slovenščino v porabskih šolah obvladajo v večini le učitelji slovenskega jezika, za katere pa prav tako ni nujno, da je njihova materinščina slovenščina in da je njihovo znanje zadovoljivo (da o odnosu do manjšinskega jezika sploh ne govorimo). Šole pri zaposlovanju učiteljev upoštevajo le diplomo, ne glede na dejansko znanje jezika. Vsi učitelji, ki poučujejo slovenščino v porabskih šolah, so izobraževanje končali na Madžarskem; srednje šole so obiskovali največ v Sombotelu, kjer se slovenščina ne poučuje, nekaj jih je končalo monoštrsko gimnazijo v času, ko se tam še ni poučevala slovenščina. Po končani srednji šoli so se vpisali na Visoko učiteljsko šolo v Sombotel, in sicer na dvopredmetni študij, največ slovenščina v povezavi z razrednim poukom (imamo še kombinacije slovenščina in informatika ali tuji jezik ali zgodovina itd.). Nekaj učiteljev razrednega pouka in vzgojiteljic je končalo študij slovenskega jezika ob delu. Velikokrat se javno opozarja, da je katedra za slovenski jezik v Sombotelu premalo slovenska, da bi lahko vzgojila jezikovno kompetentne in lojalne narodnostne učitelje. Ta trditev drži vedno bolj, saj njihov program študija ne ustreza potrebam pouka slovenskega jezika v porabskih narodnostnih šolah. Pouk o jeziku in učenje književnih obdobij ter avtorjev ne more oblikovati učiteljevega profila, primernega za poučevanje slovenščine v porabski šoli. Učni načrt za pouk manjšinskega jezika namreč zahteva komunikacijski pristop k poučevanju, zaradi okoliščin, ki zaznamujejo porabsko stvarnost (otroci prihajajo v šolo brez kakršnega koli predznanja slovenščine), pa se le-ta mora poučevati po prilagojenih metodah začetnega pouka jezika. Tem zahtevam pa se sombotelski diplomanti, že zaradi nezadostnega osnovnega jezikovnega znanja, težko prilagajajo. Možnost študija slovenščine imajo porabski študentje tudi na slovenskih univerzah; za tak študij se vsako leto odločita eden do dva kandidata, vendar se porabski študentje po končanem študiju ne vrnejo v Porabje, vsaj ne v šolo; poiščejo si zaposlitve v Sloveniji ali na Madžarskem v prevajalski, novinarski in drugih sorodnih strokah.

Stalna strokovna spopolnjevanja za porabske učitelje organiziramo v Sloveniji ali iz Slovenije; madžarski šolski sistem jim ta izobraževanja tudi uradno priznava. Strokovna pomoč in svetovanje učiteljem, ki ju izvajam s strani slovenskega šolskega ministrstva imenovana svetovalka iz Slovenije, pa sta prisotna skozi vse šolsko leto.

Drugi, a po moji presoji in izkušnjah najpomembnejši problem v zvezi s porabskimi slovenskimi učitelji je, poleg nezadovoljive jezikovne kompetence, njihova jezikovna in narodnostna nelojalnost. Učitelji slovenščine, po narodnosti Slovenci, v medsebojni komunikaciji v večini uporabljajo madžarščino, tudi v vsakodnevnih pogovorih, lastnih otrok niso naučili slovenske materinščine (tudi v primerih, ko je njihov zakonski partner Slovenec) in tudi s slovenskimi učenci v šoli izven pouka slovenščine komunicirajo pretežno le v madžarščini. Vse te predpostavke mi je potrdila kratka anketa med učitelji in vzgojiteljicami, ki sem jo izvedla pred tremi leti v sklopu strokovnega spopolnjevanja pedagoških delavcev.

 Anketni vprašalnik

Vprašalnik z enim osrednjim vprašanjem in 20 podvprašanji je izpolnilo 20 porabskih pedagoških delavcev, 15 učiteljev slovenščine in še kakšnega predmeta in 5 vzgojiteljic, ki so prav tako diplomirale iz slovenskega jezika. To so vsi porabski pedagogi, ki v kakršnem koli kontekstu poučujejo slovensko manjšinsko materinščino. Vsi so tudi po narodnosti Slovenci, 14 jih živi v narodnostno mešani zakonski/zunajzakonski skupnosti s partnerjem Madžarom, 6 jih ima partnerja Slovenca. Osrednje vprašanje se je glasilo: V katerem jeziku se pogovarjate s/z:, nakar je bilo naštetih 20 možnosti: svojim možem/ženo/partnerjem; svojimi otroki; mamo – očetom; drugimi sorodniki; mlajšimi sosedi; starejšimi sosedi; župnikom; sodelavci Slovenci; ravnateljem/ravnateljico; starši učencev v šoli; starši učencev izven šole; učenci pri pouku; učenci v odmorih; učenci izven šole; učenci na prireditvah; učenci na izletih, v taborih; županom svoje vasi; predsednikom Zveze Slovencev; sekretarko Zveze Slovencev in predsednikom Državne slovenske samouprave. Vsaka možnost je ponujala 3 odgovore, obkrožili so lahko po enega, in sicer: slovenskem, madžarskem, obeh jezikih. Ko smo se pogovarjali o 3. možnosti – v obeh jezikih – so menili, da je vsekakor v prednosti madžarščina, nikoli slovenščina – le-ta je bolj izjema kot pravilo.

Analiza odgovorov anketirancev je popolnoma potrdila moje dosedanje vedenje o govornih navadah porabskih slovenskih učiteljev, rezultati so še bolj pesimistični, kot sem pričakovala.

Porabski Slovenci, tudi učitelji, se v zakonu z madžarskim partnerjem popolnoma jezikovno prilagodijo le-temu; vseh 14 učiteljev, ki ima partnerje Madžare, z njimi komunicira le v madžarščini, saj v Porabju ni v navadi, da bi se Madžari vsaj delno jezikovno prilagajali slovenskim partnerjem. Le eden anketiranec se s partnerjem pogovarja samo slovensko, 5 (tistih, ki imajo partnerje Slovence) pa v obeh jezikih. Logične posledice prikazane komunikacije v partnerskih zvezah porabskih učiteljev so te, da niti eden s svojimi otroki ne govori slovensko, 11 vprašanih komunicira samo madžarsko, 9 anketirancev v obeh jezikih. Slovenska komunikacija pa je v največji meri prisotna še v govorni interakciji med anketiranci in njihovimi starši: 13 se jih s starši pogovarja samo slovensko, eden samo madžarsko in 6 v obeh jezikih. Starejšim generacijam Porabcev je slovenščina še vedno prvi jezik, številni madžarščino obvladajo le pasivno. Drugače je pri vprašanju izbire jezika v komunikaciji z drugimi sorodniki (tu so mišljeni vsi sorodniki, ne glede na sorodstveno razmerje – seveda brez lastnih otrok in staršev – in ne glede na starost): le dva anketiranca se z njimi pogovarjata samo slovensko, 6 samo madžarsko in 12 v obeh jezikih. Že v intimnem družinskem okolju porabskih slovenskih učiteljev je madžarščina prevladujoč jezik komunikacije. Res je, da jih kar 70 % živi v jezikovno in narodnostno mešanem zakonu, a tudi iz izkušenj vem, da je to idealno okolje za uravnoteženo dvojezičnost pri otrocih, t. i. dvojezičnost kot materinščino. A zgolj od partnerjev, njunih jezikovnih izbir, odnosa do lastne materinščine, vzajemnega spoštovanja obeh jezikov in kultur ter odločitve, da se otroku posreduje možnost učenja obeh jezikov, je odvisno, ali bo otrok v družinskem okolju dobil dovolj pozitivnih spodbud za enakopraven odnos do obeh jezikov svojih staršev in se jih tudi učil. Porabski slovenski učitelji žal niso zgled za takšno delovanje.

Tudi izbira jezika komunikacije s sosedi je dejavnik, ki nam pove marsikaj o odnosu med anketiranci in najbližjim okoljem, o jezikovni izbiri enih in drugih. Pomenljive so razlike v izbiri jezika komunikacije z mlajšimi in starejšimi sosedi.  Z mlajšimi sosedi se niti eden anketiranec ne pogovarja samo slovensko, kar 18, torej 90 %, se jih pogovarja samo madžarsko in le 2 v obeh jezikih. Slika pa se spremeni ob podvprašanju v zvezi z izbiro jezika v pogovoru s starejšimi sosedi: 9 anketirancev, skoraj polovica (45 %) se pogovarja samo slovensko, 5 samo madžarsko in 6 v obeh jezikih. Sklepamo lahko, da je v vaškem okolju prisotnost slovenščine kot jezika komunikacije v soseski še veliko močnejša kot v mestnem in primestnem okolju.

Slovenščino so pri Porabskih Slovencih skozi stoletja ohranjali zavedni porabski duhovniki; v času moje ankete je v Porabju bil duhovnik Slovenec, ki je poudarjal, da njegova naloga ni ohranjanje slovenstva, ampak utrjevanje vere, ne glede na jezik. Cerkev torej ne opravlja več narodnoprebujevalne vloge, kar je vidno tudi iz odgovorov naših anketirancev; gotovo pa bi bila uspešnejša od šole ali narodnostnih organizacij. (Moramo pojasniti, da 6 anketirancev živi na območju monoštrske župnije, kjer ni slovenskega duhovnika, ampak madžarski, zato je logično, da z njim komunicirajo samo v madžarščini.) Le 3 vprašani so se z župnikom pogovarjali samo slovensko, 8 samo madžarsko (torej 2 anketiranca tudi s slovenskim župnikom) in 9 v obeh jezikih.

Najobsežnejši sklop, 9 podvprašanj, se je nanašal na delovno okolje slovenskih učiteljev in vzgojiteljic. Zanimale so me jezikovne izbire na področju, kjer bi le-ti morali biti nosilci jezikovnega obstoja, razvoja in ohranjanja, saj sem prepričana, da je biti učitelj narodnostne materinščine in učence popeljati zgodaj v svet drugega jezika v prvi vrsti posebno poslanstvo. Porabski učitelji pa, sodeč po odgovorih, ne mislijo tako, saj so jih desetletja prepričevali, da je zanje in za njihove otroke, tudi učence v šoli, najpomembneje, da se dobro naučijo madžarsko, saj je zgodnje učenje dveh jezikov ovira za otrokov jezikovni razvoj. Še danes so Porabci skeptični, če jim omeniš zgodnje učenje več jezikov. Le polovica, torej 10, se jih s sodelavci Slovenci pogovarja samo slovensko, eden samo madžarsko, 9 pa v obeh jezikih. Z ravnateljem/ravnateljico (3 ravnatelji so v času ankete bili Slovenci, 3 Madžari – na teh ustanovah je 9 anketirancev) se le 2 anketiranca pogovarjata samo slovensko, 14 samo madžarsko in 4 v obeh jezikih. Niti eden anketiranec se s starši svojih učencev, ko pridejo v šolo, ne pogovarja slovensko, 11 se jih pogovarja samo madžarsko in 9 v obeh jezikih. Malo drugače je, ko se učitelji srečajo z istimi starši izven šole: še vedno med njimi ni samo slovenske komunikacije, 10 se jih pogovarja samo v madžarščini in 10 v obeh jezikih. Ker so v anketo bili zajeti pedagoški delavci, ki poučujejo slovenščino ali vodijo kakšno slovensko oziroma dvojezično dejavnost, bi pričakovali pri vprašanjih v zvezi z jezikovno izbiro v komunikaciji z učenci drugačne odgovore. Toda: le 2 anketiranca z učenci pri pouku govorita samo slovensko, 8 samo madžarsko, 10 pa v obeh jezikih. V odmorih se z učenci niti eden ne pogovarja samo slovensko, 7 jih uporablja samo madžarščino, 13 pa oba jezika. Še slabše je, ko se anketiranci srečajo s svojimi učenci izven šole: niti eden ne govori z njimi samo slovensko, kar 12 jih uporablja samo madžarščino in le 8 oba jezika. Tudi na prireditvah nobeden anketiranec ne govori z učenci samo slovensko, 8 jih uporablja samo madžarščino, 12 pa oba jezika. Komunikacija v prid večje prisotnosti slovenščine pa obstaja, ko so anketiranci z učenci na izletih in v taborih, predvsem v Sloveniji. Sicer še vedno nobeden anketiranec ne komunicira samo slovensko, le 4 uporabljajo samo madžarščino in kar 16 oba jezika. Naravna priložnost za rabo slovenščine je torej odločilna, saj je v domačem porabskem okolju premalo spodbud, da bi narodnostno materinščino čutili kot jezik lastne govorne izbire.

Zadnji sklop podvprašanj se je nanašal na jezikovno izbiro vprašanih v interakciji s predstavniki »oblasti«. Z županom svojega kraja nihče ne komunicira samo slovensko, kar 17 jih uporablja samo madžarščino in le 3 oba jezika. Zaključna 3 podvprašanja so se nanašala na izbiro jezika v komunikaciji z najvišjimi predstavniki slovenskih organizacij v Porabju. Pričakovali bi, da se slovenski učitelji s svojimi političnimi predstavniki pogovarjajo samo slovensko, kar bi bilo naravno in lojalno do poslanstva, ki ga oboji opravljajo. Pa ni čisto tako: s predsednikom Zveze Slovencev se le 9 vprašanih pogovarja samo slovensko, eden celo samo madžarsko, 10 jih uporablja oba jezika. Največ, kar 16 vprašanih, se pogovarja samo slovensko s sekretarko Zveze Slovencev, niti eden z njo ne govori samo madžarsko, 4 pa v obeh jezikih. S predsednikom druge krovne organizacije, Državne slovenske samouprave, komunicira samo slovensko 11 vprašanih, samo madžarsko 2 in v obeh jezikih 7 anketirancev.

Odgovori v anketi so opozorili na ključne probleme porabske šole, ki se jih javno premalo izpostavlja in nanje opozarja. Slovenski učitelji, vzgojeni v duhu madžarskega patriotizma (ali celo nacionalizma – tudi o tem bom še pisala), pač ne morejo učencem privzgajati slovenskih govornih navad in narodnostnih vrednot, saj jih v večini sami nimajo. Zato šola, kakršna je v Porabju danes, s svojim sistemom, predvsem pa izvajalci narodnostnih vsebin, slovenskimi učitelji, žal, ne more zadovoljivo razviti sociolingvistične zmožnosti svojih učencev, natančneje, ne more jih naučiti, v katerih govornih položajih in okoliščinah naj govorijo slovenski jezik, ne more jim uzavestiti pravil kodne izbire. Učenci za to nimajo zgledov niti pri svojih slovenskih učiteljih. Narodnostna šola v Porabju se s takimi in podobnimi vprašanji praktično ne ukvarja, pa bi se nujno morala, če v bodoče želi upravičiti svoj obstoj in delovanje.

Ps.: Tudi če bi anketo izvedla danes, stanje ne bi bilo bistveno drugačno, čeprav se situacija v narodnostnih šolah precej spreminja. Prihaja čas, ko se učitelji začenjajo zavedati, da je zanje osebno, za učence in šole v celoti usodno pomembno, da so šole dvojezične, da se slovenščina uči in nauči, govorne navade v zbornicah in na šolskih dvoriščih pa bomo začeli spreminjati, ko bo na porabskih šolah prisotnih vsakodnevno več učiteljev s slovenske strani. To je vizija, ki morda zveni precej naivno, a je le z njeno uresničitvijo možnost za obstoj slovenščine v Porabju na dolgi rok realna.

Vsezamejsko srečanje učiteljev v Pliberku

Pretekli vikend (10.-12. maja) je potekalo t. i. Vsezamejsko srečanje učiteljev v Pliberku na avstrijskem Koroškem. Bilo je že četrto po vrsti, saj je pobudo za prvo, na OŠ Cirila Kosmača v Piranu dala Alenka Kovšca, dolgoletna ravnateljica šole, bivša državna sekretarka na MŠŠ, in sedaj direktorica slovenskih CŠOD. Prvi dve srečanji sta se - takrat še v skromni sestavi, a z veliko entuziazma in volje, odvijali na piranski šoli, tretje je bilo lani v Monoštru. Tam smo postavili nove okvirje in ugotovili, da so taka srečanja, kjer smo skupaj predstavniki šolskega ministrstva, svetovalke Zavoda RS za šolstvo za zamejsko področje, Veronika, Andreja in jaz, in slovenski učitelji iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške, pa učitelji iz Primorske, pravzaprav edinstvena. Koliko različnih mnenj in izkušenj, in koliko novih strokovnih izmenjav, pa prijateljstev in medsebojnega sodelovanja!

Letošnje srečanje so torej organizirali in brilijantno izpeljali naši prijatelji s Koroške. V lepem vzdušju smo se prvi dan spoznavali ali le veselili ponovnih srečanj. Naslednji dan smo šli na šole. Odločila sem se za obisk ljudske dvojezične šole v Pliberku, ker sem želela njihovo dvojezičnost spoznati čisto od blizu. Hodili smo od razreda do razreda in opazovali, kako potekajo dvojezične dejavnosti na šoli. Bila sem očarana. Toliko srčnosti in predanosti delu, toliko pozitivne energije veje iz nasmejanih učiteljev in ravnateljice. Tudi učenci so bili prisrčni in nam želeli pokazati čim več znanja iz slovenskega jezika.

Potem smo ob kavi poklepetali z ravnateljico, ki nam je predstavila osnovne podatke: na šoli je 93 učencev (1.-4. razred), več kot polovica jih je vpisanih k dvojezičnemu pouku, pa ne samo učenci slovenskega porekla. V enem izmed razredov smo naleteli na prav zanimivo narodnostno sestavo (Bosna, Srbija, Romunija, Tajska...), a vsi učenci so vpisani k dvojezičnemu pouku. V predstavitvi dvojezičnega šolstva na Koroškem smo izvedeli, da je k dvojezičnemu pouku v tekočem šolskem letu vpisanih na ljudskih šolah 2141 učencev, to je skoraj polovica vseh učencev na šolah, ki so na območju veljavnosti manjšinskega šolskega zakona. Seveda pa problem z vpisom k slovenskemu jeziku nastane potem, ko ti učenci po štirih letih zapustijo ljudsko šolo in se vpišejo na t. i. glavne šole (v Sloveniji to ustreza recimo 5.-8. razredu osnovne šole). V teh šolah ni več dvojezičnega pouka, ampak samo še slovenščina kot predmet, h kateremu je v tekočem šolskem letu vpisanih le 358 učencev (vseh učencev v teh šolah je 3819), torej manj kot 10 %. Ob tem podatku me je kar streslo. Toliko prizadevanj dvojezičnih učiteljev, toliko truda in srčnosti v ljudskih šolah, potem pa ostane za naprej le peščica učencev!! Res škoda. V Porabju - kakorkoli že vse poteka - je kontinuiteta narodnostnega pouka kljub vsemu zagotovljena vsaj do konca osnovne šole, torej 8. razreda. V nekem smislu smo na boljšem, česar pa velikokrat ne znamo ceniti. Mogoče še ne znamo. Pliberška izkušnja mi je dala misliti in verjamem, da bi Slovenci na Koroškem želeli več.

Del vsezamejskega učiteljskega srečanja je bil namenjen gledališko-glasbenim pedagoškim delavnicam, ki so prav tako bile odlične. Ob koncu smo si dali obljube, da moramo taka srečanja nadaljevati, saj so edina in edinstvena priložnost srečevanja narodnostnih učiteljev iz zamejstva in matične Slovenije. Koroški organizatorji so se izredno potrudili, hvala jim za te dneve.

Iz Porabja sta bili z mano učiteljici Erika in Ibolya, ki sta bili prav tako navdušeni nad novimi znanji, spoznanji in znanstvi. Gotovo bo zamejska pedagoška prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in identitete morala še naprej aktivno podpirati in spodbujati matična država Slovenija. Velikokrat smo v zamejstvu - kljub neizmernemu trudu - premalo podprti in razumljeni...

Popis prebivalstva 2011 ali – na Madžarskem s(m)o vsi Madžari

Čez nekaj tednov bodo na Madžarskem objavljeni rezultati lanskega popisa prebivalstva, ki jih z zanimanjem pričakujem, saj so oblasti spet grdo ponižale državljane, pripadnike manjšin, tudi Porabske Slovence. Spomnila sem se zapisa, ki sem ga naredila lani, a je še vedno zanimiv in aktualen, zato ga objavljam...

Popis prebivalstva 2011 na Madžarskem je spet odprl številna vprašanja zaščite manjšin (ki – po ustavi – to več niso, ampak so narodnostne skupnosti) in kratenja pravice do rabe lastnega jezika pri izpolnjevanju popisnih vprašalnikov, pri veliko primerih pa tudi vprašanja (oziroma nenamerno ali namerno nerazumevanje popisovalcev) opredeljevanja, h kateri narodnosti se popisani prišteva.

Ko mi je popisovalka prinesla ovojnico z vprašalnikoma (osebni in stanovanjski) in se želela dogovoriti za termin popisa, sem jo prosila, naj mi prinese vprašalnike v slovenskem jeziku. Popisovalka je bila presenečena, da kaj takega sploh obstaja, je pa obljubila, da se bo pozanimala. Sama sem namreč vprašalnike v slovenščini videla že na internetnih straneh madžarskega centralnega statističnega urada, ki izvaja popis, in naivno verjela, da so ti vprašalniki v funkciji rabe. A kot se je izkazalo, so le razstavni eksponati. Ko je na dogovorjen dan in uro popisovalka prišla, mi je takoj rekla, da ni slovenskih vprašalnikov, popisovalci imajo torej samo madžarske, in popis je potrebno opraviti na le-teh. Kaj pa manjšinske pravice in obljube, da bodo vprašalniki tudi v manjšinskih jezikih? Oprostite, nič ne vem o tem… In sva se dogovorili, da bom izpolnila slovenske vprašalnike v elektronski obliki in jih oddala preko interneta.

Moja naivnost je res brezmejna! Poglobila sem se v internetne strani statističnega urada, namenjene popisu. Prišla sem do vprašalnikov v številnih jezikih, tudi kitajskem, arabskem, ruskem in še kakšnem, a tam je bil tudi slovenski. Odprem, pogledam, toda – saj je to zgolj PDF-dokument, ki ga ne moreš elektronsko izpolnjevati!! Slovenski prevod (seveda ne le slovenski), ki ga je morala priskrbeti (in plačati) Državna slovenska samouprava, je le za gledanje. Potem sem odprla možnosti elektronskega izpolnjevanja. Vprašalniki so le v madžarskem in angleškem jeziku, in tisti, ki želi opraviti dolžnost kakršnega koli madžarskega prebivalca, ima na voljo ti dve možnosti. Kar verjeti nisem mogla, kako je nekdo tam zgoraj spet pripeljal pripadnike manjšin žejne čez vodo. Morda pa česa ne vem? Mogoče je kaj, kar bi dokazalo, da nimam prav? Vprašanja so se kar vrstila, a ostala brez odgovorov. Besna in razočarana sem sedla k računalniku, natisnila slovenske vprašalnike za primer, če česa ne bi razumela, odprla madžarsko elektronsko verzijo in izpolnjevala. Prebila sem se v miru skozi splošna vprašanja, vse do tistih zadnjih, na katera sicer piše, da ni obvezno odgovarjati, a so zame bila zelo zanimiva. 34. vprašanje H kateri narodnosti pripadate? je že na prvi pogled zavajajoče, saj ponuja 18 možnosti. Na 1. mestu je madžarska, potem sledijo t. i. bivše avtohtone manjšine, tudi slovenska (ni jasno, po kakšnem ključu) in na koncu so še predvidoma večje skupnosti, kitajska, arabska… Za moje pojme, popolna zmeda. 35. vprašanje Spadate še h kateri izmed prej navedenih narodnosti? daje možnost izrekanja za dvojno identiteto. Toda – če pride popisovalec, in to se dogaja, ki pripadnika manjšine prepričuje, da mora pri prvem navedenem vprašanju označiti kot narodnost madžarska – saj vendar vsi živimo na Madžarskem in smo Madžari – potem z grozo ugotovimo, kaj tako napisana vprašanja in ponujene možnosti odgovorov pomenijo. Koliko Slovencev na Madžarskem se bo uspelo tem pastem izogniti? Koliko Slovencev na Madžarskem bo zdaj, ko biti Slovenec, ni več nekaj manjvrednega, ampak dodana vrednost – si upalo jasno in glasno zahtevati, da se označi njihova narodnostna pripadnost kot slovenska?? Okostnjaki iz omar, na žalost, še vedno padajo, še vedno veliko ljudi ne loči, kaj pomeni biti pripadnik nekega naroda in kaj državljan neke države. Slovenci na Madžarskem ste pripadniki slovenskega naroda, slovenska manjšina; ste pa lojalni državljani Republike Madžarske. To bi moralo biti jasno tako pripadnikom manjšin kot pripadnikom večinskega naroda!

Zaključila sem popis, oddala svoj in sinov vprašalnik; je pa računalniško izpolnjevanje toliko boljše, da te sproti opozarja na morebitne napake ali nejasnosti, ob 34. vprašanju – če se izrečeš za slovensko narodnost – pa te pusti mirno dalje in ti ne javi, da si naredil napako… Strojem je torej jasno. Le kdaj bo ljudem??

Navaden porabski večer

Če sem v svojem prejšnjem premišljevanju ostala nekje sredi večernih in temnonočnih vprašanj, je zdaj pravi čas za poskuse odgovorov. 1. novembra 2012 bo natančno 20 let od začetka mojega službovanja v Porabju. Cela večnost, bi rekla, a če se ozrem nazaj, pravzaprav niti ne. Še vedno sem polna idej, še vedno verjamem, da je slovenski jezik in slovensko identiteto v Porabju mogoče ohranjati. Ampak - - ne jaz. Oni. Porabski Slovenci!! Velikokrat se čudim sama sebi, malo besnim, malo tuhtam, malo se smejim ali preklinjam in kar ne morem verjeti lastni naivnosti. Kot negoden otrok sem, kot nekdo, ki ima tudi po 20. letih še vedno kopico neodgovorjenih vprašanj. Porabski Slovenci so se ohranjali skozi stoletja zaradi svoje zaprtosti, zaradi ruralnega okolja in sorazmerno pasivnega odnosa madžarskih oblasti do njih. Ne zaradi lastne vere v svoj obstoj in ne zaradi želje in prepričanja, da hočejo ostati Slovenci. Preprosto: bili so samo to in nič drugega.

Če se ozrem samo v prejšnje stoletje, ima verjetno veliko zaslug za ohranjanje slovenstva cerkev v Porabju, natančneje nekdanji gornjeseniški župnik Janoš Kuhar, ki je služil slovenskim vernikom več kot pol stoletja. Bil je definitivno zadnji porabski slovenski duhovnik. Števanovski župnik Štefan Toth je bil župnik po milosti božji, gotovo pa ne lastni volji in želji. Nikoli ne bom pozabila številnih najinih pogovorov, pravzaprav mojih provokacij, ki so se običajno končale tako, da me je vljudno odslovil, ker ni imel odgovorov na moja vprašanja. Zanimalo me je, zakaj ne mašuje več slovensko, če vemo, da ima v fari 85 % Slovencev, zakaj nima slovenskega verouka, zakaj raje govori madžarsko kot slovensko... Ja, je mečkal, ker, veste oni Madžari tega nočejo... Kateri Madžari? Tistih 15 %??? Ja... In vi se jim udinjate? Pa -- tudi Slovenci so se že navadili na madžarsko mašo... Res, navadili so se... Vi bi lahko bili junak, le malo več poguma in odločnosti bi potrebovali, sem mu govorila. Ni pomagalo. Le bridko se je nasmihal in vsako leto bil bolj zagrenjen in zapit... Potem je nekega dne odjeknila tragična vest, da je župnik Toth padel (pijan) po stopnicah v župnišču in se ubil... Od takrat v Števanovcih ni več stalnega duhovnika...

Potem je na Gornji Senik za župnika prišel mlad duhovnik, domačin Ferenc Merkli. Vzljubili so ga starejši in mladi verniki, rad se je družil s šolarji in se pogovarjal z njimi - samo madžarsko. Seveda nisem bila tiho. Enkrat, ob neki priložnosti, sem rekla: Kako to, da z mladimi govorite samo madžarsko? Slovenec ste, imate kot duhovnik ugled v fari, saj so ljudje tu zelo verni, vi bi lahko za širjenje slovenske besede med mladimi naredili največ. Skozi zgodovino so bili duhovniki tisti, ki so ohranjali jezik in slovenstvo, pa ne samo v Porabju... Veste, gospa, je rekel, jaz sem tu zato, da širim in urejujem vero in ne zato, da učim jezik. Ta pri mojem delu ni pomemben! Kako ne? Sem ugovarjala. Lahko bi pa, saj imate vpliv. Ni treba učiti, le pogovarjajte se z mladimi slovensko. To ni moje področje in jaz tega ne bom počel... Vse mi je bilo jasno. Še en Martin Čedermac z napako... Preden ga je sombotelski škof premestil v neko madžarsko škofijo, je menda začel postajati Slovenec, a občutno prepozno.

Cerkev je tako v Porabju zatajila na celi črti, čeprav bi lahko storila največ. Zaradi svoje vloge pri ljudeh, ki so ji zaupali in ji še vedno. Bolj kot učiteljem, ki so predstavljali madžarsko oblast, bili so del sistema, ki največkrat ni bil naklonjen ohranjanju slovenstva. A to je že druga zgodba, za kakšen drugi porabski večer....