Dvojezična šola v Števanovcih? Ne se hecat!!!

 

Dvojezično šolo si vsak normalen človek predstavlja kot šolo, kjer sta enakovredno prisotna dva jezika in dve kulturi; če govorimo o dvojezičnih šolah v Porabju, pričakujemo enakovredno prisotnost slovenščine in madžarščine, slovenske kulture, zgodovine, praznikov, madžarske kulture, zgodovine, praznikov... Pričakujemo, da ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku, šola posveti nekaj ur, kakšen dan... spoznavanju slovenske kulture, zgodovine, tradicije, pogovoru o le-tej z učenci in učitelji, kakšen kviz ali delavnico na to temo in recitiranje Prešernovih pesmi (še prej pa učenje le-teh z razumevanjem)... Nič od tega se ni dogajalo. Učenci so bili le statisti na proslavi, namenjeni ministrskim obiskom, ne pa njim. Dol jim visita Prešeren in slovenstvo!!! Dol jim visi slovenščina!!!! Ali sem morda spet neobveščena? Tudi to se zadnje čase pogosto dogaja. Ste se v Števanovcih kaj spomnili na Prešerna?? Ha, sem pa res naivna... Vi imate druge prioritete...

"14. marca 2013 zjutraj so prihajali učenci in učitelji DOŠ Števanovci praznično oblečeni v šolo. Vsi so imeli na prsih kokarde. Praznovali smo 165. obletnico revolucije in boja za svobodo  l. 1848.

Prejšnji teden so učenci lepo okrasili svoje učilnice in so se s pesmimi pripravljali na ta dan. Na začetku je učiteljica zgodovine Margita Orbán Tóth povedala, kaj se je dogajalo 15. marca in kako bomo mi danes praznovali.

Učenci so predhodno dobili obvezne pesmi Sándorja Petőfija, ki so se jih morali naučiti. Imeli smo tri kategorije. Tekmovanje iz recitiranja so začeli najmanjši iz prvega in drugega razreda. Najprej so recitirali pesem, ki so si jo sami izbrali ali s pomočjo učiteljic. Potem so recitirali obvezno pesem. Tako je potekalo recitiranje še v dveh kategorijah: v 3.- 4. in 5. razredu in v 6.-7. in 8. razredu. Vsi učenci so bili pridni, lepo so se naučili pesmi. Recitiranje je žirija ocenjevala in postavila vrstni red. Medtem ko je potekalo tekmovanje v recitiranju, so v telovadnici učenci 7. in 8. razreda izpolnjevali test. Vprašanja so bila povezana z madžarsko zgodovino, književnostjo in glasbo.

V kulturnem domu je potekala delavnica, otroci so izdelovali konje in meče iz papirja in iz lesa.

Pred kosilom smo razglasili rezultate. Najboljši učenci so dobili priznanja in knjige za lepo recitiranje. Učitelji so popravili tudi teste, najpridnejši, ki so dosegli največ točk, so za nagrado dobili vstopnice za muzej Schmidt v Sombotelu. Ko bo boljše vreme, se bo 6 učencev odpeljalo na ekskurzijo.

Hvala učiteljici zgodovine za organiziranje in vsem učiteljicam ter učitelju za pomoč in za sodelovanje."

Agica Holec, ravnateljica

In smo tu: to je števanovska dvojezičnost... Tako si oni to predstavljajo. Pa še pika na i - na ta sveti dan se seveda ni slišalo niti ene slovenske črke, kaj šele besedo... Tudi novoletna prireditev je bila skoraj stoodstotno v madžarščini. In njihov odgovor na moje vprašanje glede tega? Ah, veste, starši nič ne razumejo slovensko, tudi otroci ne dosti, zakaj bi karkoli rekli v slovenščini?... Za razjokat se in klet... In da ne bom napačno razumljena: Nimam nič proti celodnevnemu slovesnemu praznovanju velikega madžarskega praznika - vse pohvale gredo učiteljici Margiti, ki je to pripravila! Problem je v tem, da se znameniti profesor slovenščine na dvojezični števanovski šoli ne spomni česa podobnega za slovenski kulturni praznik!! Gotovo bi tisti, ki so Števanovčanom za 15. marec pekli rdeča, bela in zelena peciva, lahko zeleno nadomestili z modro barvo, da bi se v šoli sladkali po slovensko... In profesor bi pridal kaj iz svojega bogatega pedagoškega in retoričnega repertoarja...

 

P.s.: Seveda ne trdim, da se taki zblojeni pogledi na dvojezičnost nanašajo samo na števanovsko šolo; najdemo jih tudi na seniški šoli, monoštrskih tokrat ne računam, ker se pač ne deklarirajo za dvojezične, še in vedno pogosteje pa se ta folklora bohoti po narodnostnih organizacijah... Števanovski primer sem pokazala, ker je podkrepljen s konkretnimi dokazi.

Branje je potovanje - po Porabju

Branje je potovanje / na barkah besed prek tišine - / molčiš in poslušaš čenčanje / daljav in sveta iz bližine... Kitica iz prelepe pesmi Bine Štampe Žmavc je pravšnji uvod v moje današnje razmišljanje, na svetovni dan poezije, ob lepih vtisih in spominih na včerajšnji popoldan, ki sem ga preživela v tako eminentni družbi, kot jo vidite na zgornji fotografiji. V Porabju smo namreč praznovali 25. obletnico obiskov slovenskih pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov pod okriljem društva Bralna značka Slovenije v porabskih šolah. Imenitna prireditev v monoštrskem gledališču, kjer so v programu nastopali porabski učenci in slovenski umetniki pisane besede, je izredno uspela. Leto za letom v porabske šole prihajajo slovenski literati prebirat svoja dela, leto za letom učence, predvsem pa učitelje spodbujamo k branju - tudi slovenskih knjig. In - kako nam gre??

Približno takole, kot simbolično prikazuje moja fotografija... Včasih se mi zdi, da pokukamo izpod težkega, ledenega objema, a zimski hlad se ne more in noče posloviti...

Tone knjig, lepih besed, prijaznih nagovarjanj - ja, verjamem, da bi bilo drugače, če bi več slovenskih učiteljev imelo slovenske bralne navade, a žal, ni tako. Le redki segajo tudi po slovenskih knjigah, le redkim je branje le-teh notranja potreba. In kako bi lahko učitelj, ki sam ne bere slovenskih knjig, za branje navduševal svoje učence??? V zborniku društva Bralna značka Slovenije, ki je izšel ob 50. obletnici društva, so objavljena zanimiva in poučna razmišljanja različnih avtorjev o branju leposlovja med šolarji v Sloveniji in zunaj nje. Že pred dobrimi dvajsetimi leti je ena izmed koroških mentoric Bralne značke zapisala, da so jezikovne pregrade tako visoke, da koroški šolarji ne zmorejo brati zahtevnejših slovenskih leposlovnih knjig. Pred dvajsetimi leti torej... Tudi v Porabju je tako že od nekdaj, danes pa lahko le z žalostjo ugotavljamo, da ob neverjetni dostopnosti do slovenskih knjig le-te ostajajo največkrat v škatlah in folijah po kotih šolskih podstrešij... Tudi včeraj je krožilo vprašanje, kako pritegniti k branju slovenskih knjig šolarje. Prepričana sem, da se najprej moramo vprašati, kako pritegniti k branju slovenskih knjig slovenske učitelje...??! Pa starši?? Ti so, žal, za to reč izgubljeni. Kvečjemu babice in dedki, tisti, ki svojih otrok, staršev današnjih šolarjev, niso naučili slovensko. Ja, babice in dedki bi se lahko odkupili za svoje grehe iz preteklosti.

 

Tudi ta luštkana fotografija je od včeraj - moj sinko je namreč velik oboževalec poezije Andreja Rozmana Roze; posluša jo na CD-ju, bere, kar lepo število pesmi zna na pamet. Za proslavo je napisal spis o svojem najljubšem branju, to so Rozine pesmi, na vrhu lestvice priljubljenih so Ustrahavanka, Gravžev dan in še kakšna, ne preveč otročja, kot pravi, ampak zanimiva... In včeraj seveda ni pozabil nesti na prireditev svoje najljubše zbirke Rozinih pesmi in prositi za podpis... In skupno fotografiranje za spomin... 

Morda beli dim za prihodnost porabskega šolstva??

V globalni in digitalni dobi, v času lajkanja, tvitanja sms-anja... in še česa, je prav simpatično gledati tole z dimi v Vatikanu... Pravzaprav sta se pred nekaj trenutki pokadila kar dva bela dima, eden iz Sikstinske kapele in drugi, simbolični, iz slovenskega parlamenta; upajmo, da bosta res bela tudi ostala in da kurivu niso bile primešane snovi, ki pri gorenju povzročajo mastne črne saje...

Tole z belim dimom pa mi je prišlo na misel tudi ob daljšem pogovoru s predsednikom Državne slovenske samouprave, ene od krovnih organizacij Slovencev na Madžarskem, ki je lani julija postala upraviteljica in vzdrževalka dvojezičnih šol in vrtcev na Gornjem Seniku in v Števanovcih, njena naloga pa je prav tako, da bdi nad izvajanjem pouka slovenščine v monoštrskih šolah. V preteklih mesecih je organizacija skupaj s šolami uspela urediti pravna, upravna in finančna vprašanja narodnostnega šolstva (finančna, žal, samo do konca tekočega šolskega leta, a upajmo, da se bodo stvari rešile tudi za naprej), lahko rečemo, da je uspešno postavila temelje. Le-ti pa zgolj pogojujejo dobro gradnjo. Po besedah predsednika se v organizaciji tega dobro zavedajo, zato je naslednji korak, da to zavedanje prenesejo na šole in tu bom stala pod dimnikom in čakala beli dim. Po mojem vedenju sodeč ga še nekaj časa ne bo (če je sploh mogoč). Ali pa?

 

Da spet zapišem tisto znamenito misel, s katero strašim po Porabju že dvajset let: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih! In če malo pojasnim - pravzaprav nimaš nobene pravice zahtevati od drugih!!! Če večina slovenskih narodnostnih učiteljev (tudi kulturnikov, politikov in še bi jih lahko naštevala) v medsebojnih pogovorih uporablja pretežno madžarščino - s kakšno pravico lahko zahtevajo ali vsaj pričakujejo, da bodo učenci več govorili slovensko??? Če učitelj z učenci o vsem, kar se neposredno ne tiče besedil pri pouku slovenščine, govori samo madžarsko - kako se bodo učenci naučili vsakdanje preproste slovenske komunikacije??? Če ravnateljici dvomita v smiselnost večjega števila ur slovenščine, ker le-te gredo na račun kakšnega drugega predmeta - kako bodo to povečanje kot normalno za obstanek šol sprejeli učitelji in posredno starši??? Če se učenci po skoraj 1500 urah slovenščine v osmih letih ne naučijo niti osnovne slovenske komunikacije - kdo bo še svoje otroke vpisoval k takemu pouku??? Če ravnateljica "pozabi" ob vpisu otrok staršem povedati, da je slovenščina predmet, ki se ga je potrebno učiti in naučiti enako kot druge in zaradi katerega šola obstaja - kako naj starši razumejo, da učiteljica iz Slovenije zahteva od njihovih otrok tudi znanje???

 In ko sem vse to predebatirala s predsednikom DSS, ko sva soočila argumente, sva prišla do tehtnih spoznanj, o katerih bo organizacija - upam, da jasno in odkrito - prihodnji teden spregovorila na svojem posebnem srečanju v zvezi s šolsko tematiko... Temelji so torej zgrajeni in zdaj je potrebno začeti graditi nosilne zidove: kvaliteto poučevanja slovenske materinščine, strokovno, moralno in etično odgovornost vseh, ki so zaposleni v šolah, uzaveščanje pomena slovenskega jezika za obstoj in delovanje šol, spreminjanje govornih navad med učitelji in vodstvi šol, med učitelji in učenci, učitelji in starši. In - besedno zvezo učiti slovenščino za vedno nadomestiti z zvezo naučiti slovenščino!!!



 Ne vem sicer, kako dolgo bomo zrli v ta famozni dimnik sprememb in čakali beli dim... Trenutno nam saje preveč zastirajo pogled... Boste zmogli vsaj košček vsega tega?? Boste se zmogli pogovarjati in pogovoriti in priznati, da tako ne bo šlo več naprej??? Da je pripovedovanje odgovorov učencem pri testih preverjanja kompetenc v slovenskem jeziku pljuvanje v lastno skledo... Da boste nehali lagati sebi (vsi drugi tako ali tako že davno poznamo resnico)... Da boste pošteni do sebe in do učencev, ki so vam zaupani... V dveh desetletjih so se namreč razmere v narodnostnem šolstvu zelo spremenile. Če so pred dvajsetimi leti starši nasprotovali učenju slovenščine, učenci pa so le-te od doma prinašali še kar nekaj, je danes obratno!! Starši nimajo nič proti, večina celo želi, da se njihovi otroci slovenščino učijo, toda učenci prihajajo v šole popolnoma brez znanja slovenščine. In tem okoliščinam se učitelji morajo prilagoditi, jih upoštevati in sprejeti, ker je v nasprotnem primeru vse zaman. Torej - bo kdaj tudi beli dim???



Dušan - zadnji mladi slovensko čuteči Porabec?

Poznam ga od mojega prihoda v Porabje, čeprav s staršema živi v Sombotelu... Tam, kjer ni slovenskih šol in učiteljev, tudi na ulicah slišiš le madžarsko in nemško govorico, v slovenskem društvu, kjer se zbirajo Slovenci, živeči v železnožupanijski prestolnici, pa so Dušan, oče Francek in mama Marija stebri slovenstva. Pa ne samo v sombotelskem društvu, da ne bo pomote... Spomnim se ga kot šolarja, ko je s starši prihajal na prireditve v Monošter, pa kot srednješolca, ki se je skupaj z mamo udeležil učiteljskega seminarja v Kopru... In se pogovarjal z vsemi v izbrani knjižni slovenščini... Družinskem jeziku... Slovenska družina, slovenska zaradi korenin in srca, po mojem vedenju sodeč, edina na Madžarskem, ki je svojo nalogo predajanja slovenščine sinu vzela kot nekaj najbolj naravnega, a zavezujočega in doslednega, in jo opravila več kot odlično!!! Da bi jih bilo še vsaj deset ali dvajset, vsaj do polovice takih, se ne bi bala za usodo slovenske materinščine na Madžarskem... Pa se lahko bojim...

Po končani srednji šoli se je Dušan odpravil na študij v Ljubljano in končal kar tri študijske smeri, slovenščino, zgodovino in informatiko... In se srečeval z različnimi problemi, predvsem identitetnimi, saj je fantu, ki so mu starši privzgojili slovenstvo, gotovo bilo težko razumeti, ko so ga kolegi imeli za Madžara, kot mi je nekoč pripovedoval. Starša sta ga sicer učila knjižno slovenščino, a v Ljubljani je imel sostanovalca Prekmurca, od katerega se je naučil prekmurščino - porabščina pa je samo njena različica, in danes mu gre odlično! Seveda pa je v Mukičevi družini zelo močna tudi glasba in tako z očetom zbirata in iztrgata pozabi marsikatero porabsko pesem, ki jo ob harmoniki in kitari prelepo zapojeta skupaj ali vsak posebej kot Dušan na spodnji fotografiji.

Danes je Dušan novinar slovenske narodnostne televizijske oddaje Slovenski utrinki, ki jo za madžarsko državno televizijo pripravljajo v sombotelskem studiu, in pridno piše za tednik Porabje. Zelo subtilne so tudi njegove pesniške izpovedi pa prevodi škotskih balad v porabščino, kar je res nekaj svojevrstnega. In gotovo se ukvarja še z marsičim, vem prav tako za njegovo ljubezen do potovanj na njemu lasten način, brez komercialnih turističnih organizatorjev... Takega Dušana srečujemo in poznamo vsi v Porabju. Kako, hudiča, je to v teh krajih uspelo samo Mukičevim? Kaj se je zgodilo vsem drugim? Je tam daleč od nekih uradnih inštitucij in lažnih preročišč lažje ohraniti čisto srce in dušo? Je pogled od daleč bolj bister in um razsoden?? Ja, velikokrat sem imela tudi dolge debate na vse te teme z Dušanovim očetom Francekom, ki je edina prava porabska legenda. Pa ne taka, kot sem to besedo v nekem drugem kontekstu omenila pred kratkim... Tudi o Franceku bom v prihodnje kaj zapisala.

Sama pa velikokrat, ko se z Dušanom srečava, pomislim tudi na to, kar sem zapisala sicer kot vprašalno poved v naslovu, mirne duše pa bi verjetno lahko postavila klicaj... Dušan je slovensko čuteči mladi intelektualec, ki mu je temelje, zavezo in darilo slovenstva dala družina. S svojim znanjem, predvsem pa doslednostjo in lojalnostjo do slovenskega jezika in korenin je pravi biser, ki je gotovo premalo opažen, izpostavljen in cenjen v sami skupnosti ali pa se ob srečanjih z njim marsikomu v Porabju prebudi slaba vest... Je samohodec, ob katerem imam vedno občutek, da to ne želi biti. (Se motim?) Čudovito bi ga bilo videvati z družinico in kopico otrok - prepričana sem, da bi jih naučil slovensko ne le govoriti, ampak tudi čutiti!!!

Cirkus fantastikus po števanovsko

Dvojezična osnovna šola Števanovci. Idilično okolje, družinsko vzdušje, majhne skupine v razredih, pa brezplačni učbeniki, vozovnice za avtobus, izleti, krožki, smučanja in plavanja... Magnet za starše, ki vidijo in slišijo vse to, kar ravnateljica Agica kot spretna promotorka pripoveduje v lokalnih medijih in vabi učence... Na vprašanje novinarke monoštrske lokalne televizije pred dobrim letom, kako je ob vsem tem s slovenščino, je nadebudna ravnateljica odgovorila nekako takole: Seveda, tudi slovenščino poučujemo, a to ni problem, saj se trudimo in dovolj je, če se učenci naučijo kakšnih 5 slovenskih besed na leto... Ob poslušanju te izjave me je skoraj kap...

 In ko sem se pogovarjala z njo in spraševala, kako si pravzaprav ona predstavlja dvojezično šolo in mojo zahtevo NAUČITI, me je samo debelo gledala. Ah, saj bo v redu. Imela je finančno kontrolo - vse štima. Imela je strokovno kontrolo - več kot v redu. In srečam na hodniku njene šole skupino učenk, tam šesti, sedmi razred, jih vprašam, kako so... Spogledujejo se, spakujejo, hihitajo in gredo dalje. Seveda! Če so šesti razred, po kriterijih števanovske šole, ker še ni konec šolskega leta, obvladajo šele 28 slovenskih besed (5x5+3), med njimi pa verjetno ni prislovnih izrazov dobro ali slabo. Prezahtevna sem, grozno... Smešno, žalostno, groteskno - ampak to je števanovska realnost. Razrede so napolnili z monoštrskimi učenci s posebnimi potrebami - vpisovali so se tudi v višje razrede in "pozabili" ravnateljici povedati, da imajo različne psihološke, vedenjske, socializacijske probleme, motnje, večina tudi tem stanjem ustrezne odločbe strokovnjakov - pri vsem tem pa jim na njeni šoli sicer ne morejo pomagati, saj ti otroci pravzaprav sodijo v šolo s prilagojenim programom! Ker pa števanovska šola zadnja leta slovi po tem, da jo vsak konča - in to s solidnim uspehom, kar se v Monoštru ne more zgoditi - so pač tu. In ob vpisu je ravnateljica nekako "pozabila" staršem in učencem povedati, da so prišli na privatno slovensko manjšinsko šolo, kjer je slovenščina obvezen predmet, ki se ga je potrebno - kot vse druge - učiti in naučiti, saj šola obstaja samo še zaradi manjšinskega značaja in pouka slovenščine! To vzajemno pozabljanje je pripeljalo situacijo na šoli do kaosa. Učenci iz Monoštra, posebej ti s hipoteko vzajemnega pozabljanja, rušijo koncepte pouka slovenskega jezika na najbolj podle in pritlehne načine in - razen da se živcira in je zelo zaskrbljena naša učiteljica asistentka iz Slovenije - se nič ne zgodi. Namesto da bi se ravnateljica zamislila nad svojim destruktivnim početjem, to pomeni uničevanjem koncepta slovenske narodnostne dvojezične šole, porogljivo razlaga naši učiteljici, da se bo morala zamisliti nad veljavnostjo svoje diplome... Cirkus fantastikus po porabsko!!!!!!!!!!! Pravzaprav po števanovsko...

 In iz prelepe avstroogrske južne prestolnice prihajajo novi učni načrti za pouk slovenskega jezika v dvojezičnih šolah v Porabju, torej predvsem v števanovski in gornjeseniški... Ne le da mora biti to resen pouk, resna bodo tudi eksterna preverjanja znanja, kjer bodo učenci morali dosegati najmanj 60-odstotne rezultate! Če jih ne bodo, bo šola ukinjena! Bravo, vi v prestolnici!!! Pouk torej, pri katerem naj bi ob koncu osnovnošolskega obdobja ti učenci bili suvereni govorci slovenščine!!!!!!!!!!!!! Kdo je zdaj tu nor?? Verjetno jaz. Imam sicer razlago - o njej pa naslednjič...

Slovenski jezik kot temelj slovenske identitete?

Slovenski jezik kot temelj slovenske identitete v Porabju?? Oh in ah... Kdaj, do kdaj, pri kom, za koga? Zame in za mojega sina, ki naju včasih celo medijsko zlorabijo, gotovo. A midva ne moreva biti Slovenca namesto Porabcev ... Za narodnostne funkcionarje (ene bolj, druge manj) vsaj javno, če že zasebno ne, pri nekaterih celo opažam, da je slovenska vnema premo sorazmerna s številom kamer in mikrofonov ... Za kulturnike, tiste v kategoriji najmanj 40+, ki imajo mentorje iz Slovenije - vsaj nekaj pa je med njimi resnično takih, ki so Slovenci po odnosu do lastne materinščine in po srcu. Žal, redki ... Za porabske slovenske upokojence, ko se medsebojno srečujejo, obiskujejo prireditve, kaj skupnega ustvarjajo - ko pa pridejo domov, pa na slovenski jezik brezsramno popolnoma pozabijo in z lastnimi otroki, ki jih seveda niso naučili slovensko, komunicirajo samo madžarsko, še dosledneje pa to počnejo z vnuki ... Res ne vem, zakaj se je potrebno iti neka slovenska upokojenska društva (in temu celo namenjati finančna sredstva, tudi iz Slovenije). Enostavno, ne razumem, kako nobenemu izmed teh javno velikih Slovencev, zelo aktivnih upokojencev, ne pride na misel, da bi govoril s svojim vnukom slovensko ... Da bi se za zatajitev lastnega jezika pred desetletji vsaj zdaj malo pokesal in moralno-etično odkupil ...

Aha, pa smo spet tam, v šolskih vodah ... Na slikci je vesela gornjeseniška šolska idila. In kaj je s slovenskim jezikom kot temeljem slovenske identitete pri porabskih učiteljih??? Pri učiteljih samih že; vsaj pri nekaterih. Nekaj se jih med seboj pogovarja slovensko, malo manj od nekaj jih je nekaj malega naučilo slovenščino tudi lastne otroke, še manj jih poskuša še nekaj manjšega naučiti svoje vnuke ... Kaj pa odgovornost čim več naučiti svoje učence??? Oh, pa smo sredi hudo zamrznjenega ribnika, na grozno spolzkem ledu …

Fotografija sicer ni s spolzkega zamrznjenega ribnika, ampak s prireditve pred štirimi leti z naslovom Slovenščina kot priložnost za vaše otroke. Plešejo takrat bodoči slovenski prvošolci. Staršem smo predstavljali možnosti v zvezi z učenjem slovenščine in jih vabili, naj svoje otroke vpišejo k temu pouku. Bili smo uspešni vsaj glede vpisa; danes so to četrtošolci, o katerih govorijo moji predhodni blogi. Torej slovenski učitelji, predvsem v osnovni šoli, in njihova odgovornost učence NAUČITI ... Izmed vseh je morda desetina takih, ki ta glagol v celoti razume in uresničuje, vsi drugi imajo nešteto izgovorov, zakaj ga ne. Oh, toliko vsega se učenci morajo učiti, pa naj bi se še slovenščino? Ja, veste, moji učenci znajo ogromno besed! Seveda znajo slovensko, vse pesmice se naučijo! Zakaj jim vse prevajam? Zato, da se ne mučijo. Zakaj jim povem madžarsko? Da me razumejo ... To je le peščica najbolj karakterističnih porabskih učiteljskih trditev, ob katerih me res nekje zvije. In - obup - oni to resnično tako mislijo. Za zjokati se, pa malo besneti in kleti vmes. A na vrhuncu jeze in nespanja ponoči po navadi ugotavljam, da je moje donkihotstvo res bedasto početje, zato se poskušam prepričevati, da je potrebno pač do neke mere sprejemati stvari take, kot so, če jih ne moreš spremeniti; povem vam, težko mi gre ... O vsem tem sem razmišljala tudi neke nespečne noči po tistem sestanku, o katerem sem pisala pred dnevi; druga in tretja točka dnevnega reda, učbeniki in posodobljeni učni načrti za slovenščino, posodobljeni v narekovaju, saj se z njimi vračamo 30 let nazaj. Pripravljale so jih porabske slovenske učiteljice, v madžarskem jeziku!!!!!!!!!!!!!! Pa malo prepisale iz madžarščine, malo pomešale, v bistvu pa se ne ve, komu in čemu je ta godlja namenjena. Otrokom, ki se komaj v šoli začnejo učiti slovenščino, gotovo ne ... Morda pa so to pač učni načrti za dokončno priskutenje slovenščine ...

... In kot osnovni cilj, zakaj naj se učenci v porabskih šolah učijo slovenščino, so v enem izmed uvodov zapisale, da je učenje slovenske komunikacije namenjeno "vzdrževanju možnosti za vzpostavljanje komunikacije s Slovenci iz matične države"!!!!!!!!!!!!!!!! ... Kaj pa slovenska komunikacija med učenci, med učitelji in učenci, v šoli nasploh - brez Slovencev iz matične države - zaradi ohranjanja slovenstva, slovenske duše????????????? Ah, kaj bi to ...
Nadaljevanje pripovedke o slovenščini kot temelju slovenske identitete v Porabju sledi ...