sreda, 21. januar 2015

Sporočilnost manjšinskih medijev ali kako razumeti manjšinsko stvarnost

Že nekajkrat sem tako v blogerskih zapisih kot v drugih komentarjih poudarila, da nisem raziskovalka pravilnosti ali nepravilnosti zapisov v narečju; v manjšinskih medijih se mi socialna zvrst jezika, v kateri pišejo avtorji, zdi najmanj pomembna. Seveda, knjižna besedila naj so slogovno, pravopisno in še kako pravilna, a tudi pri narečnih zapisih ne more pisati vsak po svoje. Obstajajo pravila ali vsaj dogovori ... Zame je važno, da je jezik manjšinskega medija slovenščina v kateri koli zvrsti. Pika. Vedno me je zanimala sporočilnost posameznih člankov, preprosto rečeno, kako bo vsebino članka, s tem pa sporočilni namen razumel x-bralec, ki morda ne pozna manjšinske stvarnosti, rad pa bi - iz kakršnih koli razlogov - kaj izvedel. Verjetno kaj resničnega in uporabnega, a bralci največkrat sploh ne razmišljajo, da je to, kar piše v manjšinskem časopisu, potrebno razumeti skozi neke druge, nenapisane kontekste ... Zato se mi dogajajo telefonski klici nadebudnih gospa (tu in tam je tudi kakšen gospod vmes), ki bi želele ubogim porabskim otročkom in še komu pomagati ...
Še nekaj primerov: neka gospa bi imela knjižnične urice; pripeljala bi slovenske literate, ki bi porabskim otročkom brali svoja dela, potem bi se o prebranem pogovarjali ... Nadebudni gospod bi delal s porabskimi otročki fizikalne poskuse (najprej bi poslal predračun) ... Nekdo tretji zbira med svojimi znanci knjige, ki jih bo podaril ... Gospodična z bližine Rogaške Slatine bi se vsak dan vozila v Porabje poučevat ... Ja, saj znanje slovenščine ni problem, saj menda samo jaz (verjetno iz kakšnih sovražnih razlogov) pišem in javno govorim o tem, da je slovenščina v Porabju med mladimi in najmlajšimi mrtev jezik ... Res je. Ko človek prelista manjšinski časopis ali posluša kakšen radijski prispevek na lokalnem prekmurskem radiu, kjer v nastopih vsaj že dobro leto kolobarijo trije ali štirje sogovorci (vsi so zgradili cesto, hišo jabolk in še kakšno kmetijo), res nima občutka, da je v teh logih slovenščina bolj virtualna zadeva ... No, če stopiš v katero izmed manjšinskih institucij, po možnosti nenajavljen, pa takoj ugotoviš ...
Pa se vrnimo k listanju našega časopisa Porabje. Še enkrat moram poudariti, da je ta pisni medij že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in razširjevalec zapisane slovenske besede med pripadniki manjšine in širše, in zato dragocen. Me pa velikokrat zbode kakšen prispevek, ki - posebej tiste zunajmanjšinske bralce  - grdo zavaja. Seveda to povem tudi urednici. V letošnji tretji številki najdemo eklatanten primer, ki sem ga testirala na nekaj bralcih, ki o Porabju vedo zelo malo ali nič, in dobila potrditev, da gre res za zavajanje, saj je njihovo razumevanje besedila na osnovi zapisanega bilo tako, kot sem pričakovala: svetlobna leta od resnice! Članek je napisan v 1. osebi ednine, v knjižni slovenščini, s sorazmerno bogatim besediščem - dijakinja srednje šole v Sombotelu pripoveduje o tem, kako se je skupaj s sošolci in učiteljico pripravljala na neko državno tekmovanje in dosegla 3. mesto. To je seveda lep uspeh in punca si zasluži čestitke! Hudič pa je v podrobnostih, in če bere ta zapis goreča slovenska učiteljica ali kulturnica, bo rekla, da sem jaz s svojimi zapisi gotovo zrela za psihiatrično obravnavo (blodnjave, patološke laži, sovraštvo in še kaj da je v mojem črnem drobovju ...).
Ta solidno napisan celostranski članek sem torej dala prebrati nekaj znancem, ki o Porabju vedo zelo malo ali skoraj nič in jih po branju vprašala, kaj o vsebini prebranega mislijo. Odgovori so bili zelo podobni: Punca krasno slovensko piše, torej tekoče govori slovensko in je za skupnost velik potencial; upam, da imate še veliko takih šolarjev; iz konteksta se razbere, da imate tudi slovensko srednjo šolo (no, navedena imena niso preveč slovenska - lepo, da se Madžari učijo slovensko). A vsi učenci in dijaki tekoče govorijo slovensko kot ona? Zakaj pa nisi zadovoljna z njihovim znanjem? ... Debata se je povsod kar razvijala in natančno to sem tudi pričakovala. Res je. Iz članka zunajmanjšinski bralec razbere natančno to ... Čez čas bo pa nekje pisalo, da v Porabju niti en učenec ali dijak ne govori slovensko ... Kaos, zmeda, nezaupanje, dvomi, trud, da stvari prikažemo take, kot niso ... Lakiramo, poliramo, pa še kakšen članek napišemo v prvi osebi neke ednine, da morda poskusimo izmiti svoje madeže, in se ne zavedamo, da s tem naredimo madeže le večje in bolj trdovratne ... In ko sem tem mojim "respondentom" predočila resnico, so bili v šoku ... A to se gredo tam čez? Starši na tak način kamuflirajo lastne grehe??? Sram jih je lahko ... To je bil najbolj prizanesljiv komentar, drugih ne bom navajala ...
No, da to resnico zapišem še za vas: gospodičnica, žal, ne govori slovensko! Morda nekaj malega, nekaj besed ... Obiskuje šolo, ki je čisto madžarska, saj v Sombotelu, ki je 70 km od Porabja, na nobeni šoli ni slovenščine. Kako je lahko napisala celostranski slovenski članek??? Ne ona, ampak je svojo prvo osebo ednine ženskega spola posodila nekomu drugemu - svojemu atiju, ki je to mukotrpno delo opravil namesto nje!!! Tako to gre v teh logih ... Jaz pa se sprašujem naslednje: Zakaj je potrebno to sprenevedanje? Punca bi napisala članek, ati bi prevedel v slovenščino in se podpisal kot prevajalec ali napisal v tretji osebi ednine - kot poročevalec o dogodku, pa seveda dodal za bralce, ki niso iz Porabja, da gre za madžarsko šolo in da se nič od napisanega ni dogajalo v slovenščini ... In jaz se ne bi čisto nič zgražala, saj je to način, na katerega nekaj sporočiš, ne pa da ustvariš neko izmišljeno resničnost ... To je zame res nizkotno ... Pred dobrimi petnajstimi leti, ko je gospodičnica bila še v plenicah, sem ob neki priložnosti tako atiju kot mami, ki sta z njo čebljala madžarsko, presenečena in zgrožena rekla, da delata veliko napako. Jasno, bila sta smrtno užaljena ... In če se vrnem na prejšnje svoje zapise na to temo, lahko samo povzamem: jezik v skupnosti živi z aktivno rabo ali ga ni. Nobena izmišljena zgodba mu ne bo na dolgi rok podaljšala življenja ...
Morda ima kdo kakšno drugo razlago???

Ni komentarjev:

Objavite komentar